Razkritje - 1. del

Oklevajoče sem stopal po vijugastem stopnišču, ki je vodilo v vrh stolpa. Koraki so bili težki, naprej me je vodilo samo upanje, da bom po nekem naključju odkril šibko točko Temnega Coprnika in ga tako premagal. Popravil bom svojo napako in v deželi bo spet zavladal mir. A hkrati sem vedel, da so možnosti za to neskončno majhne, zato sem drgetal od strahu.

Po napornem vzponu sem končno dospel do konca stopnišča v sobano, ki je bila osvetljena z neštetimi svečami. V sredini je nad podstavkom lebdel neznansko velik popolno simetrični svetleči kristal, oktaedrične oblike. Bilo je kot da bi me vabil, da se ga dotaknem, dajal mi je občutek moči. S težavo sem odvrnil pogled z njega in nadaljeval s pregledom sobe. Nasproti kristala je bil postavljen prestol, sestavljen iz človeških kosti. Nihče ni sedel na njem. Soba je bila povsem prazna.

Zbral sem pogum in zaklical: "Temni Coprnik, prikaži se strahopetec, mar se me bojiš? Prišel sem te pokončati!" Od nekje se je zaslišal grozljiv smeh, da me je kar streslo. Hitro sem se prislonil k eni izmed sten, da bi imel krit hrbet in pregledal okolico. Soba je bila prazna, jezno sem zakričal: "Nehaj s temi igrami in se prikaži. Dovolj je bilo tvojega strahovladja!"

Tedaj mi je nenadoma nekdo zašepetal v uho: "Tukaj sem!" in prestrašen sem odskočil. Nikogar ni bilo. Bil sem besen, saj ni bilo časa za igre, zato sem se odločil, da preidem k dejanjem. Kristal je izgledal kot šibka točka, zato sem sklenil, da ga uničim brez posebnih ceremonij. Hitro sem pobrskal po nahrbtniku in s strahom ugotovil, da nimam s sabo nobenega orožja. Seveda, nož sem odvrgel na hribu in sedaj sem imel spravljena le še hrano ter dnevnik.

Glas mi je zopet pošepetal v uho: "Predlagam ti ... da se usedeš na prestol, saj že dlje časa čaka nate. Narejen je bil zate ... o mogočni Temni Coprnik."

Od šoka sem spustil torbo iz rok, zavrtelo se mi je in v mislih sem si pričel ponavljati: "Ne, to ne more biti res!" in skrivnostni glas mi je zopet prišepnil: "Ne zatiskaj si oči pred resnico! Kmalu boš spet zavladal! Naj ti pomagam ..." in neka nevidna sila me je potisnila proti prestolu. Čeprav sem se želel upirati, me telo ni ubogalo. V nekaj trenutkih sem že sedel in gledal v privlačen kristal. Moja jeza se je pričela umirjati, zdelo se je kot, da bom zdaj in zdaj zaspal.

Glas, ki mi je še prej šepetal na uho, je sedaj postal del mojega toka misli: "Vidim, da si se pomiril, sedaj sva eno! Že nekdaj sva bila, a so naju ločili. Se spomniš tiste bitke?"

***

Pred očmi se mi je začel odvijati nenavaden prizor. Sedel sem na premikajočem se, lebdečem prestolu. Vštric z mano so se vili oblaki raznoraznih prikazni, duhov in tudi živih bitij, ki so že davno izgubila vso svobodno voljo. Pogledal sem v nebo, ki je bilo prekrito s kot oglje črnimi oblaki. Strele so treskale povsod naokoli, v ozračju je bilo čutiti nenavadno moč. Prisotno je bilo čisto zlo. Kotiček ustnic se mi je ukrivil, bil sem zadovoljen.

Pomikali smo se proti oddaljenem mestu, ki pa ni bila Waas. Nekako sem vedel, da gre za Kaarangraad, nekdanjo prestolnico Kaarantaana.

Danes ko padeta glavno mesto in Kralj, bo Kaarantaanu zavladal tisti, ki je tega vreden!

Med mestom in nami je ležala širna ravnina, na njej je bila postavljena mogočna vojska. Zadnje upanje ljudi. Vedel sem, da nimajo niti najmanjše možnosti, zmaga bo naša!

Bili so postavljeni v formacijo in so čakali naš napad. Čutil sem strah v njihovih srcih, vedel sem, da trepetajo pred mojo mogočno vojsko. Naivneži, le kako si sploh upajo zoperstaviti nepremagljivi vojski, ki sem jo sestavil? Klečati bi morali in se mi klanjati, takrat bi morda prizanesel njihovim bednim življenjem. Morda ...

Najprej sem jih nameraval enostavno pregaziti z mojo vojsko, a sem se nato spomnil še na nekaj hujšega. Urok, ki bo za večno zaznamoval to zemljo in postavil spomenik temu zmagovitemu pohodu. Ubogi človečki, niti sanjalo se jim ni kaj se bo zgodilo.

Dvignil sem roke in pričel z zaklinjanjem. Iz neba se je utrgalo tisočero strel in zemlja se je pričela tresti ter razmikati. Veliko brezno ki je nastalo, je vojake neusmiljeno goltalo globine, mogočna vojska se je razbežala. Krohotal sem se od užitka, saj sem čutil kako njihova življenja ugašajo, vedel sem, da bo ta urok poskrbel še za njihovo življenje po smrti. Nekoč bodo okrepili mojo mogočno vojsko, a to sedaj ni bilo več potrebno.

Pospešeno smo nadaljevali proti mestu, da bi lahko čimprej prevzel poveljstvo. Premišljeval sem o tem katero kraljestvo bo padlo naslednje, ko sem iz oddaljene prestolnice zaznal nenavadno Energijo. Najbrž je šlo za kak zaščitni urok, a to me ne bo moglo ustaviti. Mene že ne, mogočnega Coprnika!

Nato pa sem začutil nekaj, kar me je navdalo s skrbmi. Količina Energije je nenadoma skokovito narasla in streslo me je od nelagodja. To ni moglo pomeniti nič dobrega in res je bilo. Nenadoma sem začutil, da se ta oprjaška količina približuje, prepoznal sem urok. Dvignil sem roko, da bi izvedel protiurok, a sem besen ugotovil, da ne deluje. Prej sem porabil preveč Energije in se še ni obnovila. Na hitro sem želel izčrpati Energijo iz podanikov, a je bilo prepozno. Najprej me je zaslepila močna svetloba, nato pa je sledil silovit pok.

Zadnje kar sem še čutil je bil strašanski vročinski val, zatem je bila le praznina.

***


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: