Premirje

Dva dni po našem prihodu nas je še pred jutrom presenetil izvidnik. Ostri so bili že skoraj tukaj! Zaskrbelo me je, saj bi lahko ne odposlali oglednikov in se kar usuli v dolino. Čeprav je na vsakem bregu bilo skritih okrog tri tisoč vojakov nam to ne bi nič pomagalo, saj bi nas Ostri s konji pregazili. Longi je raznesel glas: "Ostri so že skoraj pred Vrati! Vedite se kot, da ne veste zanje. Ko bo primeren čas za pobeg, se bo zaslišal trikratni klic kanje. Takrat se pomaknite proti skrajnemu severu doline in previdno splezajte na bregove s čimmanj hrupa. Gorje tistemu, ki bi to zamočil!"

Spomnil sem se kako smo čakali na Wolka in nič kaj prijetno mi ni bilo pri srcu. Po približno kaki uri čakanja smo se ob klicu kanje vsi hitro pobrali proti koncu soteske in začeli plezati. Če je Longi mislil, da bomo po bregu plezali tiho kot miške se je krepko zmotil. Bili smo utrujeni, oklepi vojakov so bili težki, korenin pa je po tleh kar mrgolelo. Ropotanje in žvenketanje se je gotovo slišalo po celi soteski, a smo imeli srečo, saj so Ostri namesto, da bi se previdno priplazili brez konj in nas presenetili, na vrat na nos pridirjali v dolino.

Zadnji vojaki so še komaj uspeli splezati navzgor, ko je bila že cela dolina polna. Ostri so s konji dirjali in mendrali šotore, a ti so bili prazni. Na njihovih obrazih se je videlo nepopisno začudenje, še bolj pa so se prestrašili, ko se je na jugu soteske zaslišal ropot. Takrat se je zaslišal zvok rogov in vzkliki iz tisočerih grl. Ostri so bili ujeti!

Ko so videli, da je sever zaprt, so se začeli, namesto da bi razjahali, gnesti proti južnemu izhodu, a zaman. Konji so hrzali in se nemirno prestopali. Sedaj se je zaslišal ojačan glas Longija: "Ostri. Ujeti ste! Iz teh gozdov na vas meri na tisoče puščic, ki vas bodo hipoma pokosile. Predajte se in prizanesli vam bomo!" Iz naših grl so se zaslišali bučni kriki veselja, saj smo vedeli, da nam zmaga gotovo ne bo ušla.

Ostrska vojska je to povzela z nejevoljo. Čeprav smo želeli zadevo izpeljati brez prelivanja krvi pa se je zdelo, da bo to nemogoče. Zaslišalo se je nekaj rezkih glasov in vojaki so poskakali z oklepljenih konjev in vozov ter se skrili za njimi. Z ramen so potegnili ščite in si pokrili glave. Tako so tvorili povsem oklepljeno tvorbo, ki jo je izgledala povsem odporna na puščice. Naša prejšnja prednost se je skoraj povsem izničila. Sedaj smo vedeli, da se Ostri ne bodo predali brez boja.

Longi je spet dejal: "Predajte se! Obkoljeni ste in nimate možnosti proti nam! Ne želimo prelivanja krvi!"

Iz orjaške želve se je zaslišalo par sočnih vzklikov, nato pa so se nekateri ščiti privzdignili in iz njih je v smeri proti Longiju švignilo nekaj puščic. Nekaj trenutkov je vladala smrtna tišina, nato pa se je zaslišal njegov razjarjen glas: "Ogenj!"

Osem tisoč lokov je izstrelilo točo puščic proti Ostrom, a so se od ščitov in konjskih oklepov odbijale kot zobotrebci. Sledile so brezuspešne salve in Longi je pričel kričati: "Nehajte! Stojte!" saj je videl, da bomo porabili strelivo, naredili pa ne bomo nič.

Med tem obstreljevanjem se je začela kolona vojakov pomikati proti jugu in kmalu so se zaslišali kriki: "Gori!" Ostri so se očitno odločili, da bodo pregrado enostavno zažgali in jo nato prebili. Treba je bilo ukrepati hitro. Ogledoval sem se naokoli in zagledal večje skale. Takoj sem se pobral iz tal in stekel ob robu soteske do druge strani, da bi našel Longija.

Ta je bil ravno na posvetu s poveljniki, a sem vseeno vdrl v njihov krog. Zasopihano sem rekel: "Vem kako ... jih premagati! Ne moremo jih neposredno napasti, niti jim ne morejo do živega puščice. A tukaj so razmetane številne velike skale, ki jih lahko začnemo valiti navzdol. Tega se ne bodo mogli obraniti! Ukrepati moramo takoj."

Longi in poveljniki so prikimali in večina se je sedaj začela ukvarjati s skalami. Dogovor je bil, da jih naenkrat zvalimo v sotesko le nekaj in potem damo Ostrom možnost za predajo. Če se ne bodo želeli vdati pa jim pošljemo nov val skal.

Težke skale so po bregu lomastile in podirale drevje ter porušile dobro organizirano obrambo kot keglje. Nekatere manjše so celo pričele odskakovati in skočile na sredino. Zmešnjava je bila strašna, saj so se splašili konji in urejena zaščita je razpadla kot hiša iz kock.

V vsesplošnem kričanju se je spet zaslišal Longijev glas: "Predajte se ali pa vsi umrete! Takoj zdaj!"

Ostri pa niso želeli poslušati. Ponovno so se organizirali, tokrat v manjše skupine med katerimi so bile praznine. Te so bile premične in so se uspešno izogibale skalam. Pregrada je gorela in gorela, nismo je imeli s čem pogasiti, niti si ne bi upali, saj so iz premičnih Ostrskih enot štrlele puščice. Skale so se kopičile in jim dajale dodatno obrambo, ni jih pa bilo tudi na pretek.

Postalo je jasno, da bo treba ubiti voditelja in tako bodo morda Ostri le popustili. Stekel sem po Lokostrelko in stopil do Longija, ki me je jezno sprejel: "Še kakšna pametna ideja? Pobegnili nam bodo in nas nato obkolili! Tako bomo sami postali njihov plen." Rekel sem: "Osredotočiti se je treba na Firerjevo skupino in ga ubiti. Najbrž je tista največja v sredini. To bo morda povzročilo paniko in zmaga bo naša. Predlagam, da vsi naenkrat proti njegovi skupini zvalimo skale in nato zaupamo Lokostrelki, da ga bo zadela. Vse kar potrebujemo je majhna nepravilnost v njihovi obrambi in razkrit del telesa prave osebe."

Nejevoljno se je strinjal in izvršili smo načrt. Ko se je zvalila prva skala, se je Firerjeva skupina usklajeno premaknila vstran. Niso pa računali s tem, da bodo skali sledile še druge, zato se je nenadoma v njihovih vrstah pojavila panika. Ščiti nad glavami so se razmaknili za malo in skoznje je zletela Lokostrelkina puščica. Zaslišal se je krik in prestrašeno tuljenje Ostrov. Najbrž smo zadeli Firerja.

Longi je k ustom ponesel tulec in zakričal: "Nehajte! Nehajte!" in vse se je ustavilo. Nastopila je mučna tišina, ki jo je prekinjalo le hrzanje konjev in stokanje ranjencev. Iz skupine ob Firerju je takrat stopil eden izmed mož, ki je držal roke kvišku. Stopil je do roba soteske in zakričal navzgor v gozd: "Dosti je boja! Pripravljeni smo se pogajati."

Longi se je zadovoljno nasmejal, jaz sem si pa oddahnil. Kako so potekala pogajanja ne vem, ampak vem, da so Ostri bili primorani prepustiti vse orožje in polovico konjev vojski Cobanna kot vojno oškodnino. Del konjev naj bi dobili nazaj, če bi pomagali ponovno zgraditi Waas. Kraljeve čete so ponudile pomoč in oskrbo ranjenim in tako je bil mir sklenjen z zadovoljstvom obeh strani.

Medtem ko so se Ostri odpravljali do Waasi, da opravijo naloženo delo v spremstvu Kraljeve vojske, pa je pridirjal glasnik na izmučenem konju, ki so mu iz gobca padali kosmi pene. Mož je bil vidno izčrpan, najbrž sploh ni počival. Prijezdil je do Longija, ki je vodil pospravljanje tabora in rekel: "Gospod poveljnik, imamo resno težavo! Poslali smo vam može, da vam pomagajo v boju, hkrati pa smo jih pustili premalo za zaščito. Neimenovani so uničili Južno postojanko in prečkali reko. Začeli so postavljati taborišča na severni strani Draawe in najbrž bodo nadaljevali svoj plenilski pohod. Veliko jih je in do zob so oboroženi. Bojim se, da jim ne bomo kos!"

Ob tej najavi se je Longi osupel zastrmel v glasnika: "Saj to ni res, to ne more biti res!"

Kdo so Neimenovani in kaj to pomeni za Cobann?


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: