Dolgobradi vojskovodja

Obrnil sem se proti Lokostrelki, ki si je držanje puščice olajšala z nitko, ki jo je privezala na drugi konec: "Ključ je zunaj, ampak mislim, da je padel na tla." Prijela jo je in jo previdno pričela vleči skozi rešetke. Takrat sem znova zaslišalo cingljanje in oddahnil sem si. Ključ je bil očitno rešen.

Nemudoma sem želel poskusiti odkleniti vrata in z nekaj napora ter previdnosti mi je to tudi uspelo. Vstopila sva v manjši prostor, ki se je levo razširil v ogromno dvorano in onemela nad pogledom.

Kot v Jami so tudi tukaj rasle svetleče gobe in osvetljevale prostor. Tla so bila napolnjena s telesi oklepljenih vojakov, ki jih je moralo biti okrog sto. Negibno so ležali, poravnani kot sardine v konzervi. V središču dvorane se je iz tal dvigovala okrogla ploščad na kateri je bil prestol, v katerem je sedel človek, ki je bil obrnjen proti nama. Pred njim je stala nižja kvadratna miza.

Potiho, kot bi se bal, da se bodo vojaki zbudili, sem šepnil Lokostrelki: "Poslušaj, to mora biti to. Kaj praviš, ali ga zbudiva?" Ta je le skomignila z rameni: "Ali sploh imava kakšno izbiro?" Imela je prav, nisva imela izbire, morala sva tvegati in iti na vse ali nič.

Previdno sva se pomikala med negibnimi telesi. Vojaki so bili v popolni bojni opravi, edino kar je nakazovalo na to, da morda niso več živi, so bili njihovi izsušeni obrazi. Izgledali so kot mumije in to mi nikakor ni bilo všeč. Spomnil sem se na pripetljaj v mestu Marr in streslo me je.

Prišla sva v bližino prestola in razkril se nama je pogled na kralja Hunjadija. Na daljših belih laseh, je nosil okrašeno jajčasto zlato krono, v levi roki zlato kroglo in v desni zlato žezlo. Odet je bil v živordečo svilnato pregrinjalo z belimi robovi, ki se je uspešno uprlo času in ni zbledelo ali pa postalo preluknjano. Pod pregrinjalom je tudi on nosil poln ščit. Njegov obraz je bil izsušen, zelenkaste barve, ravno taki so bili tudi njegovi koščeni prsti. Njegova brada je bila neverjetno dolga in se je že začela ovijati okrog mize.

Bil sem vesel, da sva našla pravo osebo in da legenda drži, a hkrati sem bil tudi razočaran. Predstavljal sem si namreč, da bodo ljudje v tej dvorani s pomočjo neke pradavne Čarovnije ostali povsem nespremenjeni, našel sem pa mumije. Dodatno skrb pa mi je predstavljalo dejstvo, da nihče izmed prebivalcev te votline ni kazal niti najmanjšega znaka življenja. Pričakoval bi vsaj, da bodo dihali, ampak temu ni bilo tako.

Pošepetal sem Lokostrelki: "Tole mi niti malo ni všeč. Prišla sva iskati junake, ki bodo premagali vojsko Coprnika, našla pa sva mrtvece. Morda je vmes zaščitna Čarovnija nehala delovati in so zato vsi umrli. To se zdi še najbolj verjetna razlaga. Morala se bova vrniti, bakle bodo pošle."

Ta me je začudeno pogledala: "Šla bova, brez, da bi poskusila obuditi kralja? S tem se ne strinjam in če ne boš tega storil ti, bom to naredila sama. Odloči se!"

Ni mi preostalo drugega kot pa da sem se vdal v usodo in skupno sva začela s poskusi bujenja. Najprej sem poskusil ponižno: "O veliki kralj Hunjadi, mogočni vladar, zbudi se in odreši Cobann pred napadalci."

Polna upanja sva gledala ali se bo kaj zgodilo, a se ni. Stavek sem preoblikoval na desetine načinov, a brez haska. Sedaj sva začela z glasnim klicanjem, a tudi tu ni bilo uspeha. Najini klici so odmevali po dvorani, a kralj je še vedno nepremično sedel.

Ni nama preostalo nič drugega kot pa da se ga začneva dotikati. Tresla sva ga in klicala, a ni mignil. Poskušala sva mu iz rok iztrgati žezlo in kroglo, a ju je tako močno oklepal, da se nista premaknili niti za malo. Lokostrelka ga je poskušala opraskati s puščico, a je bila njegova koža tako izsušena, da tega ni mogla storiti.

Izčrpana in brez idej sva se usedla na tla. Rekel sem: "Obstajata dve možnosti: ali je res mrtev ali pa ga zbudi le nekaj določenega. V prvem primeru ga ne bova mogla nikoli obuditi, v drugem primeru pa bova prej umrla, preden bova uganila kaj je tisto pravo. Morava iti, vsaj poskusila sva." Tokrat se je Lokostrelka strinjala: "Prav imaš. Pojdiva in pustiva tega bradača na miru."

V ušesih mi je odmevalo: "Bradača ... bradača ... bradača" in na plano je privrela izpoved umirajočega vojaka: " ... pravijo, da ko se bo njegova bela brada devetkrat ... ovila okoli kamnite mize, se bo prebudil ..."

To je bilo to! Navdušeno sem vzkliknil: "Mislim, da vem kaj lahko še poskusiva." in zgrabil kraljevo brado. Začel sem jo ovijati okoli mize in zraven šteti. Ko sem preštel do devet, se je iz ust mumificiranega kralja nenadoma zaslišal globok vzdih. Ustrašil sem se in stopil nazaj. V dvorani je pričelo šumeti, oklepi so začeli ropotati. Ozrl sem se naokoli in ležeči vojaki so se pričeli pobirati. Obrnil sem se proti prej spečemu kralju, ki je ravno takrat odprl oči, ki so so žareče zažrle naravnost v mojo dušo. Z raskavim glasom je dejal: "Čemu si me prebudil? Povej mi kdo potrebuje mojo pomoč in kje se godi krivica, kajti moji vojaki so željni boja, jaz pa bi rad svet očistil zla."

Bil sem tako navdušen, da iz sebe nisem izdavil niti ene smiselne besede, ampak zgolj jecljanje. Nenadoma pa se je zdelo kot, da bi se moji možgani odklopili od telesa, pokleknil sem in iz ust so pričele vreti besede: "Poslušaj me sedaj, mogočni kralj Hunjadi, zaščitnik dobrih ljudi. Poklical sem te, da pomagaš uničiti zlo, ki izvira iz Cobanna in Ostrie. Samovšečni vojskovodje iz teh pokrajin, so se zbrali, da bi uničili prebivalce Pohhora, ki so še edini dobri ljudje na tem svetu. Zbrali so mogočno vojsko in šli naproti preprostemu ljudstvu Neimenovanih, ki začasno tabori na severnem bregu Dr'Aawe. Ponižno te prosim za tvojo pomoč, premagaj jih in spet zavladaj! Neimenovani si želijo živeti pod tvojo plemenito vladavino in ti vdano služiti, saj vedo, da si dober in pravičen kralj!"

Hunjadi se je najprej namrščil in takrat je moje telo samo od sebe povzdignilo roko. Nekaj trenutkov je bilo potrebnih in Hunjadijev izraz se je povsem spremenil: "Dolgo sem spal, zato nimam druge izbire kot ti verjeti na besedo. Izgledaš pošten, govoriš ponižno in ne vzvišeno, tvoja duša je čista. Premagal bom napadalce in povrnil mir! Gremo!"

Ko je zaklical, so vojaki vstali in začeli korakati skozi vrata. Pogled mi je ušel k Lokostrelki, ki je do sedaj z odprtimi usti poslušala moj govor, sedaj pa je očitno šok minil in je spet dobila dar govora: "Ne, ne, ne! Mogočni kralj ... Neimenovani so zli ... nadzira jih Temni Coprnik, ki ga je sama hudobija ... pomagati moraš Ostrom in Kraljevim četam ... prosim te ..." Ihte se je vrgla na kolena in ga prijela za noge, a je bilo kot, da je sploh ni. Ko je opazila, da ne bo dosegla nič se je v joku obrnila proti meni: "Rešitelj! Povej mu resnico! Prosim te!"

Čeprav me je njen jok močno ganil, nisem mogel storiti nič. Klečal sem kot kip, medtem pa je vojska skupaj s kraljem izginila skozi vrata. Lokostrelka je klečala in jokala, začutil sem vetrič na licih. Takrat pa je urok popustil in dobil sem spet nadzor nad telesom. Oslabljen sem se zamajal, se zgrudil in izgubil zavest.


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: