Pobeg čez Dr’Aawo - 1. del

Pričel sem jecljati in momljati, da bi pridobil čas, vendar sem videl, da bom s tem le razjezil poveljnika, ki je roko nevarno približal biču. Brez da bi pomislil sem torej bleknil: "Sužnji si lahko ogledaš, vendar se morata najprej primerno olepšati, da bosta vredni tvojega ogleda." Dvignil je obrvi, a ni rekel nič, zato sem nadaljeval: "Zglasi se čez dva dni v gostilni, kjer prebivamo. Poskrbel bom, da se bosta posebej pripravili za tvoj obisk. Ne bo ti žal čakanja."

Zadovoljno se je nasmehnil, mi segel v roko in jo stresel ter rekel: "Čez dva dni! Ampak ne poskusi me prevarati. Videl si kaj se je zgodilo z bratoma, ki sta prevarala tebe, če boš ti mene, bo kazen tisočkrat hujša!" Obrnil se je, zadovoljno pomignil glasniku in skupaj z vojaki odšel. Sedaj sem si končno oddahnil. Tovariši so bili videti zelo zaskrbljeni, ampak sem jih pomiril, češ da se bom že spomnil nečesa.

Pridobili smo nekaj dragocenega časa, zato je bilo potrebno ukrepati hitro. Tovarišem sem pustil, da so dokončali sod, sam pa sem stekel v gostišče. Tam je bilo vse po starem, le gostilničar me je gledal tako mrko, kot bi me hotel s pogledom prestreliti. Očitno se je novica že razvedela.

Nisem se oziral nanj in sem se odpravil k dekletoma. Potrkal sem kot smo se dogovorili in odprli sta sobo. Bil sem zadihan od teka, zato najprej nisem prišel k sapi. Usedel sem se, da se pomirim in nato pričel: "Žal imam zelo slabo vest za vaju. Smo v resnih težavah!" Razložil sem jima kar se je zgodilo. Takoj ko sem končal, se je name usul plaz kritik. Da bi se ubranil, sem dejal: "Vem, bil sem neumen, ko sem bleknil tisto, vendar je bila to edina možnost, da pridobimo nekaj časa. Pobegniti bomo morali že jutri zvečer, zato bodita pripravljeni. Za zdaj se zaklenita in čakajta na nadaljna navodila, moram na ogled." Nisem čakal na njune odgovore, temveč sem se odpravil iz gostilne, da se ogledam po postojanki.

Med barakami sem se lahko neovirano premikal. Preveril sem vsako ped stene, če ima slučajno kakšne slabosti, vendar so bili vsi koli od znotraj brezhibni. Nemogoče bi bilo, da bi postojanko zapustili kje drugje kot pa skozi vrata. Nato sem se poskušal povzpeti na palisado, da bi si ogledal celotno zunanjost trdnjave, vendar me je patrulja takoj zaustavila. Razočaran sem se usedel na tla ob eni izmed barak in pričel tuhtati.

Kmalu sem dobil idejo, ki je bila tvegana, ampak bi morda celo delovala. Odpravil sem se v poveljnikovo barako, v osje gnezdo. Pred vhodom sta stala mrka stražarja. Ko sem se približal na deset korakov, je eden izmed njiju potegnil meč, ga uperil vame in rekel: "Stoj. Kaj hočeš tukaj?" Odvrnil sem mu: "Rad bi se srečal s poveljnikom in pogovoril glede suženj, ki jih želi kupiti." Stražar je pomignil drugemu in ta je najprej potrkal ter vstopil v kolibo. Ni bilo dolgo, ko se je vrnil: "Poveljnik te bo sprejel, vendar moraš pustiti orožje pri vhodu."

Odložil sem meč ter nahrbtnik in vstopil. Poveljnik je sedel za mizo in buljil v zemljevid. Odkrhal sem se in počakal, da je pomignil naj sedem. Ko sem se usedel, me je pogledal in rekel: "Govori!"

Pričel sem: "Imam dobro novico zate. Sužnji sta se izjemno razveselili, ko sem jima povedal kako mogočen poveljnik trdnjave si. Ob omembi tvoje pravičnosti sta vztrepetali in pričeli vzdihovati od navdušenja. Da bi se karseda dobro pripravili na tvojo veličino, sta me tudi prosili, da si naj podrobno ogledam trdnjavo in njeno okolico ter jima jo čimbolj dobro opišem. Želita tudi vedeti koliko junaških vojakov ju brani, čeprav se bosta tudi v tvoji prisotnosti, počutili povsem varno."

Govoril sem s cmokom v grlu, čelo sem imel potno. Že rahla pozornost poveljnika bi bila dovolj, da bi spregledal, da debelo lažem, a so ga moje besede očitno uspavale. Med govorjenjem sem videl, da se mu je usta prikradel skrit nasmešek, zato sem pogumno nadaljeval. Ko sem končal, je rekel: "Odlično. Seveda si lahko ogledaš trdnjavo. Ponosen sem nanjo, saj jo je iz pogorišča ponovno zgradil moj ded. Ta je neuničljiva. Kar oglej si jo, tule imaš dovolilnico."

Dal mi je leseno tablico in glasno zahvaljujoč sem se odmaknil iz barake, pobral stvari in pohitel proti palisadam. Večerilo se je in na severu so se nabirali temni oblaki. Očitno bo deževalo. S prepustnico sem brez težav pričel z ogledom.

Palisade so bile dovolj debele, da bi lahko po njih korakalo pet ljudi vštric. Parkrat sem udaril s peto ob kamnita tla in ugotovil, da je dno trdno in očitno je bil prostor med koli zapolnjen, najverjetneje kar z zemljo. Koli so bili premazano s posebno snovjo, ki se je svetlikala. Ugibal sem, da je to kaka posebna smola, ki otežuje gorenje. Obhodil sem palisade, da sem prišel do severnega dela. Postojanka je bila rahlo odmaknjena od reke. Prostor med Dr’Aawo in postojanko je bil ograjen v treh smereh. Tu so ležali trije splavi, ki so bili zaščiteni z dvema patruljama, ki sta korakali po tem delu palisade. Če bi se že komu uspelo prebiti preko Dr’Aawe do splavov, bi ga pokončali vojaki. V postojanko pa je bil, kot sem sedaj videl, vstop praktično nemogoč. Edini dostop do splavov so bila vrata, ki so bila sedaj trdno zapahnjena.

Na severovzhodu je bilo v daljavi vidno Brezno, preko Dr’Aawe pa sem lahko opazoval plapolanje trave. Izvlekel sem kukalo in se razgledal. Ker je bilo skoraj že temno, sem videl bore malo. Med vsem zelenjem pa sem videl številne črne pike, to so očitno bile kmetije.

Zadovoljen z ogledom sem se odpravil nazaj v gostišče, vojaki so že pričenjali kuriti ognje na palisadi. Najprej sem se odpravil do Berike in Lokostrelke ter jima razložil nov načrt. Berika je še vedno zmajevala z glavo, a sem samo skomignil z rameni in rekel: "Drugega izhoda sedaj več ni!". Prosil sem jo še za denar, da poplačam tesarja in kovača ter odhitel k tovarišem. Ti so posedali pred tesarjevo barako in si pripovedovali zgodbe. Ob mojem prihodu so bili polni vprašanj, a sem jih zavrnil, češ da bodo že izvedeli za načrt, ko bo čas pravi. Poplačal sem bratoma stroške kot je bilo dogovorjeno. Ob plačilu nista rekla nič, le škripala z zobmi.

S tovariši smo nato s pomočjo nosil, ki smo jih pripravili prenesli sod v lopo ob gostišču, ki očitno ni bila pogosto v uporabi, saj je bila gosto prepredena s pajčevinami. Ker je bil krčmar odsoten, smo poskušali neopazno premakniti še Artefakt. Tema in sence so nam bili pri tem v veliko pomoč in že kmalu je bil varno spravljen v sodu. Ker je bil sedaj bolj izpostavljen, smo se odločili, da ga bomo sedaj stražili v večjem številu.

Zadovoljen z izpeljanim, sem se vrnil v gostišče, kjer sem pomignil Ab'enasirju, ki se še vedno ni vrnil domov. Stopila sva v eno izmed naših sob in rekel sem: "Imam neko nalogo zate, ki ti bo omogočila dober zaslužek." Zanimale so ga podrobnosti in medtem ko je kadil sem mu razložil podrobnosti: "Jutri zjutraj moraš zapustiti postojanko. Odpravi se proti domu, vendar ne hodi daleč. Ko se bo namreč zvečerilo in bo trda tema, se moraš vrniti v bližino postojanke in zakuriti štiri velike ognje. Če nimaš dovolj iztrebkov, jih nakupi tukaj, vrnili ti bomo denar. Če sem predvideval prav, smo daleč od polne lune in zato ne bo težav."

Pričakoval sem, da bo začuden in nisem se motil. Na hitro sem mu razložil stanje in ga pomiril: "Nihče ne bo vedel, da imaš karkoli s tem pobegom, zato ne skrbi." Potrebno je bilo še nekaj prepričevanja in višanja nagrade, da je popustil. Odštel sem mu Berikin denar in zabičal, da naj nikakor ne kuri pred temo. Pomežiknil mi je in rekel: "Bodi brez skrbi. S prijatelji vemo, kako napraviti dobro potegavščino. Že kar nekaj časa se dolgočasijo tukaj, naj se malo pozabavajo."

Ko je odšel, sem se pomirjen zleknil in poskušal zaspati. Ni šlo, zato sem šel v utico, da zamenjam enega izmed stražarjev. Skoraj sem že zaspal, ko se je zaslišal rog. Mislil sem že, da je Ab'enasir naredil kaj neumnega in sem kar planil pokonci. Odhitel sem v gostišče in videl, da Ab'enasir s prijatelji še vedno sedi pri šanku. Kar naenkrat mi je prišlo na misel, da jih še nisem videl nikjer drugje kot pa tukaj.

Skomignil sem z rameni in se odpravil nazaj v utico, ker je deževalo. Krčmar še sploh ni ugotovil, da uporabljamo njegovo utico kot skrivališče, verjetno je bil prelen, da bi preverjal kaj delamo. Čez nekaj časa se je zaslišalo škripanje vrat in topotanje konjskih kopit. Na skrivaj sem pogledal skozi vrata in videl, da je prišla orjaška karavana z velikim vojaškim spremstvom. Imeli so številne pokrite vozove v katere so bili vpreženi konji. Vozove so potisnili v večjo izmed barak, konje pa vodili očitno v hlev. Nato so se vojaki porazgubili v ostalih barakah, ostali člani pa so se odpravili v gostišče.

Število vojakov v postojanki se je nevarno povečalo, nam bo uspelo uiti?


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: