Dr’Agonov konec

Starec nam je zabičal, da se naj nihče ne mota blizu vhoda v jamo, ker bi lahko zmaja zbudili. Le kdo bi si sploh upal hoditi tam, tla okrog luknje so bila posejana s delci kosti in staljene kovine, ki so tičali zataknjeni v fin črn pesek. Medtem ko so nekateri sestavljali lok, ki je v resnici bil precej bolj podoben samostrelu, na majhni skalnati vzpetini, smo drugi nosili skale na kup, da bi samostrel učinkovito skrili. Lokostrelka je stala na vrhu skale in preučevala položaj. Med možmi se je neprestano šepetalo. Marsikoga je začetni pogum že zapustil ob pogledu na orjaško luknjo, spraševal sem se kaj bo šele, ko se bo zmaj pojavil. Tudi meni ni bilo prijetno pri srcu, vendar sem stisnil zobe in potihoma valil skale.

Samostrel in orjaško puščico smo postavili. Imeli smo le eno puščico, druge priložnosti verjetno sploh ne bi imeli. Medtem ko je starec previdno nanašal strup na konico, sem s pomočniki pričel s trebljenjem divjadi. Delo je bilo naporno in pot mi je lil z obraza. Pričakoval sem roje muh, vendar jih ni bilo. Kraj je bil kot izumrl. Črevesje smo pometali v močvirje in trupla previdno napolnili z mojim karbidom. Bil je v mehovih, ki smo jih naluknjali ravno toliko, da bi moralo do reakcije priti šele v zmajevem želodcu. Nanosili smo jih toliko blizu kot nam je starec dovolil. Očitno je zmaja poznal do obisti.

Zatem smo se poskrili in starec je pričel: "Zmaja bomo privabili na plano s pomočjo Čarovnije in potreboval bom pomoč vsakega izmed vas. Vem namreč, da so mu kmetje včasih puščali darove pred vhodom, da bi se ne znesel nad njimi. Posedite se v krog za to kamnito steno in se primite za roke. Prosil bi vas, da se poskusite sprostiti. Za to prevaro bom potreboval dosti vaše Energije, zato boste morda postali izčrpani. Nikar ne popustite, dokler vam ne dovolim ali pa bomo vsi pogubljeni." Usedli smo se in starec je pričel mrmrati neko melodijo. Čutil sem, da postajam rahlo utrujen, vendar nisem popustil prijema. Mrmranje je nenadoma ponehalo in z gibom roke nam je dal vedeti, da se lahko spustimo in poskrijemo. Tedaj se je z zaklona zvalil kamenček in previdno sem pogledal čez kamne, da bi videl kaj se dogaja.

Zazdelo se mi je, da vidim migotanje zraka, ki je prihajalo iz jame in zaslišal sem bobnenje, ki je treslo zemljo. Pogledal sem k Lokostrelki, ki je ležala in iskala tarčo s samostrelom. Tiho je dejala ukaze pomočnikom, ki so samostrel premikali. Bila je tako zatopljena v delo, da me sploh ni opazila. Starec je previdno čepel na braniku in kukal čez. Ko sem glavo obrnil, mi je od strahu zastal dih. Nedaleč pred mano je stalo orjaško bitje, katerega oko je merilo toliko kot jaz. Zmaj je se je vlekel po vseh štirih iz luknje in pri tem pozorno oprezal po okolici. Njegova koža je bila luknjasta, kot bi ga na prostem zajela toča in se je prav nagnosno svetlikala v nekakšnem odtenku črne barve. Bila je nagubana kot koža gobavca in iz nekaterih izrastkov se je cedila ogabna tekočina. Skoraj sem bruhal in obrnil sem se, da zajamem sapo. Starec je premikal ustnice, očitno je nas poskušal skriti pred zmajevimi pogledi in ga prepričati naj požre divjačino. Možje so ležali plosko na trebuhih. Nekateri so si grizli ustnice, drugi stiskali pesti.

Obrnil sem se in videl, da se je zmaj približal grmadi divjadi. Stisnil sem pesti, da bi kup požrl in zgledalo je že, da ga bo, ko je nenadoma dvignil glavo in pozorno pogledal proti nam. Čutil sem njegov pogled na meni. Bil sem popolnoma paraliziran in tedaj sem se spomnil na žareče oko, njegove kremplje in bolečino, ko mi trga meso s telesa. Ugriznil sem se v ustnico, da mi je topla kri spolzela po bradi in poskušal zapreti oči. Z ogromno napora mi je uspelo in nenadoma sem se počutil popolnoma razbremenjen. Naslonil sem se s hrbtom na skalo, da bi zajel sapo, ko sem zaslišal hrskanje kosti. Sunkovito sem pogledal čez zaklon in videl zmaja kako žre divjad. Celoten kup je zagrabil z enim ugrizom in videlo se mu je, da si želi več. Pričel je vohljati po zraku, ko se je nenadoma zvil. Na nekaterih mestih mu je iz telesa brizgnila kri in zarjul je tako močno, da se je zvalila skala na enega izmed naših mož. Čeprav so se ti do sedaj pogumno držali, so sedaj planili na noge in pričeli bežati.

Zmaj je ležal na tleh in se zvijal v bolečini. Iz ran mu je sicer tekla kri, vendar sem videl, da teče vedno manj. S strahom sem opazil, da se bo kmalu samodejno pozdravil in tedaj nam bo gorje. Pogledal sem proti Lokostrelki, ki je zaman iskala zmajevo šibko točko. Očitno ga ni mogla zadeti tako kot je ležal. "Nekaj bo treba storiti," me je prešinilo in ko sem se, kljub temu, da so se mi šibila kolena, že hotel pognati proti zmaju, sem videl da je proti njemu stopil že starec. Počasi se je spuščal po pobočju in ves čas mrmral. Ko je sestopil na ploščad, je bil le za lučaj kamna oddaljen od Dr’Agona. Dvignil je roke in zverina se je bliskovito, kot bi ji prenehale vse bolečine, dvignila na zadnje noge, z namenom, da ga pokonča. Šele sedaj sem videl kako ogromen je. Razprostrl je krila, da je zasenčil še tisto malo sonca, ki je padalo skozi gosto meglo na močvirju. Pogledal sem proti Lokostrelki, ki je že hotela sprožiti, ko je zmaj zamahnil s krili.

Veter, ki je nastal je bil tako sunkovit, da je starca vrglo med skale, Lokostrelka in pomočniki pa so se skotalili navzdol po skalovju. Stisnilo me je pri srcu: "Konec je, pokončal nas bo, ampak brez boja ne bom umrl." Izvlekel sem meč in se pognal proti samostrelu, da sprožim puščico. Zmaj je ostal v skoraj enakem položaju kot prej in videl sem starca kako ga z dvignjeno roko poskuša obvladovati. Medtem ko sta merila moči, sem že dosegel samostrel. Upal sem, da se merek ni premaknil ter z vso močjo zasekal v vrv. Puščico je izstrelilo naravnost v zmajevo šibko točko. Besno je zarjovel in si jo poskušal izdreti, vendar si jo je le še globlje zaril v sapnik.

Stopil je na vse štiri, sunil z glavo proti starcu, ga prijel z zobmi, stresel kot lutko in nato z ugrizom razpolovil. Ob tem se mi je obrnil želodec in pobruhal sem se po nogah. Sedaj se je obrnil prot mestu od koder je priletela puščica. Očitno me je opazil, saj je obrnil orjaško oko proti meni in me hipnotiziral s svojim ognjenim pogledom. Bil sem popolnoma brez moči in komaj sem držal meč. Dvignil je taco, da bi me snel s skale, ko se je sredi giba ustavil. Čutil sem, da pogled popušča in vedel sem, da je strup pričel učinkovati. Obupano je dvignil glavo in zarjovel. Razprostrl je krila in se poskušal dvigniti s tal, a ni več mogel. Rjovenje je preraslo v grgranje in zrušil se je na tla. Rahlo dihanje je ščasoma ponehalo in njegov pogled je ugasnil.

Dr’Agon je bil mrtev. Pokončali smo ga. Prevzet od čustev sem padel na kolena in pričel ihteti. Solze so mi kapale na tla in močile pesek. Vsega je bilo konec. Nenadoma sem začutil roko na ramenu, bila je Lokostrelka: "To je bilo dejanje poguma, občudujem te!". Obrnil sem se s solznimi očmi proti njej in tedaj sem začutil, da sva nekako povezana. Prijel sem jo za roko in vstal. Hvaležno sem jo pogledal in nato stopil proti zmajevem truplu. Stopal sem poln besa nad zverino, ki je pokončala že toliko ljudi. Stopil sem do repa, ki je bil na koncu okovan z železno konico. Dvignil sem meč in s tako silo odsekal konico, da mi je kri brizgnila povsod po oklepu. "Premagan si! Premagan!" sem zakričal na ves glas in nato spet padel na kolena.

Lokostrelka me je hotela nekaj vprašati, vendar sem jo z gibom roke odslovil. Ne vem kako dolgo sem klečal tam, vendar so se možje med tem že vrnili. Trepljali so me po hrbtu in mi prigovarjali: "Neverjetno herojsko dejanje, zaslužiš si vzdevek Pobijalec zmajev" Njihovo trepljanje me je končno predramilo in zaprosil sem jih, če mi lahko pomagajo zagrebsti tisto kar je ostalo od starca. Nihče si ni upal pogledati v jamo, pa četudi si bi, je iz nje tako neznosno smrdelo, da ji sploh nihče ni prišel blizu. Spravil sem konico repa v malho in pričeli smo se vračati domov. Nehote sem opazil, da mi pogledi čedalje bolj zahajajo k Lokostrelki, njeni pa k meni.

Ves čas pa me je mučilo vprašanje: "Kaj sedaj? Kaj sedaj, ko ni več starca, ki bi me vodil? Kje naj sploh najdem Artefakt?" Vedel sem le, da me čaka tam nekje med razvalinami mesta Marr


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: