Podmornica

Sonce je bilo že visoko na nebu, ko sem se zbudil. Malce daljši spanec je dobro del in počutil sem se svež ter spočit. Pojedel sem še zadnje ostanke zalog, ki smo jih imeli s sabo in se odpravil v spodnji predel gostišča. Tam so se možje dolgočasili ob pripovedovanju zgodb, Berika in Lokostrelka sta se zadrževali v sobah, saj bi nas v nasprotnem primeru lahko razkrinkali.

Stanje pri točilnem pultu se ni spremenilo, spet znani obrazi, ki smo jih videli ob prihodu. Družbo jim je delal Ab'enasir, točaj pa je tokrat iz večje buče v manjši vrč prelival strupeno zeleno tekočino, ki se je niti v sanjah ne bi dotaknil. Stopil sem do njega in mu rekel: "Včeraj si omenjal, da je tvoj brat tesar. Ali zna izdelovati tudi sode?" Prenehal je s svojim početjem, me začudeno pogledal in rekel: "Seveda zna. Izdela ti karkoli želiš iz lesa, je neprekosljiv mojster svoje obrti. Kot je drugi brat odličen kovač, jaz pa sem neprekosljivi mesar in točaj." Ob tem se je široko nasmejal, da se mu je trebuh zatresel kot žolca. "Popeljem te k njemu, pridi" je rekel in stopil skozi vrata, ne da bi pomislil, da mu lahko prisotni spijejo, karkoli si poželijo.

Sledil sem mu med barakami do poslopja, na katerem sta bili pribiti dve velikanski prekrižani žagi. Zelo me je zanimalo kje dejansko sekajo les, saj je glede na dosedaj videno in slišano, Pohhor izredno negostoljubno območje, a sem sklenil to prihraniti za pozneje. Vstopila sva, brez da bi potrkala. Na stolu v veliki izbi je sedel njegov brat, ki je bil na las podoben točaju in če ne bi bil na gosto posipan z lesenimi ostružki, ju ne bi ločil. Ravno je izdeloval kuhlo iz kosa lesa, ko se je točaj odkrhal: "Pripeljal sem ti nekoga, ki ga zanimajo tvoje mojstrovine." Tesar je vstal in odložil kuhlo na bližnjo mizo in šele tedaj sem videl kako skrivenčena je. Ob tem me je zmrazilo: "Bom res življenje zaupal takim mojstrom?".

Stopil je do naju, nama stresel roko in rekel: "No, kaj te zanima. Znam napraviti prav vse." Odvrnil sem mu: "Potreboval bi sod, ki ima trebuh velik kot sem velik jaz in je toliko tudi dolg. Ali bi to znal narediti? In seveda, koliko bo stalo?" Pogladil se je po debeli bradi in rekel: "Seveda znam. Poceni pa seveda ne bi bilo, tam nekje dvajset zlatnikov." Ob tem sem se zdrznil, toliko denarja seveda nisem imel. Upal sem samo, da bo Berika primaknila dovolj denarja. Vprašljivo me je pogledal in rekel sem: "Bom še premislil in ti povedal, točno kakšen sod hočem imeti. Moral bo biti izjemno močan, imeti močne železne okove in vzržati vsako silo. Zaenkrat pa hvala."

Bil je zadovoljen, ker je videl, da bo napravil dobro kupčijo. S točajem sva se ustavila še pri kovaču, ki se je od točaja razlikoval po debeli plasti saj. Ravno je koval meč in ko sva s točajem vstopila in ga zmotila, je udaril mimo ter grdo zakrivil konico. Spet me je streslo od skrbi. Bil mi je pripravljen napraviti obroče, kakršnekoli si želim, za trideset zlatnikov. Zadovoljen, ker sem našel nekoga, ki mi bo naredil željeno in hkrati zaskrbljen zaradi njunih spretnosti, sem se vrnil v gostišče.

Zbobnal sem vse, da jim razložim podrobnosti. Dogovoriti smo se morali predvsem glede tega, kako se morajo obnašati. Na koncu sem še dodal: "Lahko se zgodi, da bomo prisiljeni v hiter odhod, zato bodite vedno pripravljeni." Beriko sem kasneje še povprašal glede denarja. Bila je pripravljena plačati stroške, vendar je želela, da ji pojasnim, kako pripravo nameravam narediti.

"Torej," sem pričel, "ta sod, ki ga bomo napravili, se imenuje podmornica, ker se lahko z njim spustiš pod morje. Sploh veš kaj je to morje?" Odvrnila je: "To besedo poznam iz knjig, če se prav spomnim, je to opis za brezmejno slano jezero." Pritrdil sem ji in nadaljeval: "Napravil bom sod, ki bo imel trebuh debel kot sem sam visok in bo dolg ravno toliko. Na debelo ga bomo premazali s smolo in od zunaj ter znotraj ojačali s kovinskimi obroči. Zunanji obroči bodo imeli tudi bodice, saj je Hobotta izjemno nevarna in bo sod gotovo hotela uničiti. V spodnji del soda bomo izrezali luknjo, skozi katero ga bom lahko zapustil." Ko me je začudeno pogledala, sem pokimal in rekel: "Tako je, jaz bom v njem. Obtežili ga bomo in spustili v jezero v Jami. Ko bom dosegel Skrivnostno ladjo, bom izplaval in poskusil vstopiti vanjo, ter prinesti baterije. Vrnil se bom tako, da bom uteži odrezal in me bo odneslo na površje."

Kljub razlagi je še vedno zmajevala z glavo: "Kako boš pa kaj videl? Voda je temna. Kako boš sploh vedel, kako globoko je ladja? In ali ne bo voda vdrla v sod, če ima luknjo?" Vprašanja so bila dobra. Pravzaprav sploh še nisem pomislil, kaj bi lahko šlo vse narobe. Mogoče bo res voda vdrla v podmornico, mogoče jo bo zmečkal tlak. Kaj če je jezero izjemno globoko? Potem podmornice sploh ne bom mogel zapustiti, ker bi me tlak resno poškodoval. Sploh pa ne vem, kje točno se nahaja Skrivnostna ladja ... če je seveda sploh tam.

Kljub dvomom sem ji odgovoril: "Za osvetljavo bi potreboval kristale, vendar dvomim, da jih bomo uspeli najti, zato bo treba poiskati drugačno rešitev. Za drugo vprašanje tudi še ne vem točnega odgovora, vendar se mi bo že posvetilo. Voda bo vdrla v sod, vendar če ne bom preveč globoko, ne bo sile." To sem izjavil zelo samozavestno, vendar sem se hkrati zavedal, da bi za varen potop potreboval kakšen račun in test več, vendar za to ni bilo časa. Ocenil sem, da bo sod imel približno pet kubičnih metrov zraka, kar bi zadostovalo za šest ur varnega potopa. Kaj pa če se zavleče? Morda bom porabil več kisika, če bo potreben kak napor.

Ker sem čutil, da mi bo od pritiska razneslo glavo, sem poskušal pogovor obrniti v drugo smer. Pohvalil sem vse v sobi za njihov pogum, predanost in junaške boje, ter jim obljubil, da bodo, ko bo to končano, bogato nagrajeni.

Čez nekaj dni sem pri tesarju skupaj z nekaterimi tovariši pričel z izdelavo podmornice. Najprej smo deske narezali na primerno dolžino. Bile so debele hrastove, zato bi morale zdržati kar nekaj pritiska. Nato smo jih s pomočjo šablone, ki jo je izdelal tesar, obrezali tako, da so imele obliko trapeza. Sedaj smo izdelali debela poda in pričeli sestavljati vse skupaj v sod. Prva težava je nastopila s kovačem. Ta namreč ni uspel narediti niti enega obroča, ampak je, ko sem prišel povprašati, kje so obroči, ležal na hrbtu, grizljal slamico in počival. Ko sem vprašal, zakaj ne dela za nas, je le skomignil z rameni in rekel, da trenutno uživa zaslužen počitek.

Bil sem besen, vendar sem zadržal občutke zase in počakal. Čez dva dni je končno sestavil dva obroča. Bila sta narejena bolj klavrno. Bodice sta sicer imela debele, vendar sta bila ukrivljena vse prej kot v krog. Ker se je mudilo, sem ju vzel in nisem rekel nič. Namestili smo ju spodaj na pripravljen sod, vanj do polovice nametali zemljo ter še zgoraj pritrdili z dvema verigama. Nato smo znotraj soda zanetili ogenj ter oblivali les od zunaj z vodo, da se je krivil. Sproti smo verigi izmenično zategovali. Tesar pri tem ni zmignil s prstom in je naprej rezljal žlice.

Meni in tovarišem je pot lil curkoma s čela in tudi njihovi pogledi so nakazovali, da tesarjevega odnosa ne odobravajo. Delali smo trdo in že ob koncu dneva je bil sod dovolj ukrivljen, da je bil praktično končan. Spet smo morali par dni čakati na kovača, da je končno napravil vse obroče. Ko smo končali, smo vse skupaj premazali s smolo in pričeli v sod izrezovati luknjo. Ob tem je tesar zavil z očmi in zarjul: "Stojte, kaj vendar počnete? Že tako ste uničili moj sod s temi železnimi bodicami, sedaj pa boste še izrezali luknjo vanj. Ali sploh veste koliko napora me je stala izdelava?"

Tedaj sem popolnoma pobesnel. Izvlekel sem meč, da bi mu nagnal strah v kosti, a je on to očitno razumel kot, da ga hočem ubiti. Dvignil je roke v zrak, pričel vpiti na ves glas, da ga hočem ubiti in se pri tem odmajal iz delavnice. Tovariši so se smejali, sam pa nisem bil tako dobre volje. Vedel sem, da lahko to pomeni le težave, vendar sem upal, da bo tisti, ki ga bo pripeljal, imel posluh za mojo razlago.

Že kaj kmalu se je primajal nazaj v delavnico v spremstvu vojakov, glasnika in nekoga, ki je bil očitno poveljnik. Tesar je pričel glasno obtoževati, kake krivice smo mu naredili in kako sem ga hotel zaklati kot živino, potem ko mi je prijazno predlagal, da bo naše početje sodu le škodovalo. Pri tem me ni pozabil naslikati kot pobesnelega blazneža s krvavimi očmi in peno okrog ust. Poveljnik je nemo poslušal in ko je tesar končal, se je obrnil k meni ter rekel: "Njegove obtožbe so hude, vendar bi rad slišal še vašo plat zgodbe." Povedal sem mu po pravici, kako je bilo v resnici, pri tem še okaral kovača, tovariši pa so mi pritrdili. Nekaj časa je premišljeval in nato rekel: "Verjamem vam, da niste krivi. Tesarju boste plačali le stroške za les in kurjavo, kovaču pa boste lahko odbili denar zaradi zamude." Medtem ko je govoril, se je v delavnico primajal še kovač.

Ob razsodbi sta bila oba vidno osupla. Drug čez drugega sta se pričela pritoževati, češ, da se jima godi krivica in da se bosta pritožila Kralju v Waasi. Tedaj je poveljnik nenadoma izza pasu potegnil bič in pričel udrihati po njiju. Udarci so padali kot toča. Branila sta se z rokami, glasno vpila in se poskušala preriniti skozi vrata, ki so jih blokirali vojaki. Naenkrat je poveljnik nehal, pospravil bič in rekel: "Pritožita se sedaj še čez mene!" in se glasno zakrohotal. Vojaki so sprostili vrata, se smejali, nesrečna brata pa sta jo popihala iz delavnice.

Bil sem dobre volje, ker je bilo pravici zadoščeno, čeprav si morda ne bi zaslužila vsega tega bičanja. Poveljnik se je obrnil k meni in rekel: "Zanimiv sod ste izdelali. Vsekakor še nisem videl kaj takega, pa gre tu skozi marsikak trgovec. Ker pa spoštujem zasebnost, te ne bom povpraševal, čemu bo služil. Od glasnika sem slišal, da boš morda prodal svoji sužnji, če te bomo prijazno sprejeli. Mislim, da si vsekakor bil deležen gostoljubja in pravične razsodbe. Torej, kdaj si ju lahko ogledam?"

Ob omembi suženj sem prebledel, v grlu sem občutil velik cmok. Težave so se sedaj šele zares pričele!


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: