Na poti

Sploh ne vem, kdaj so minili tisti dnevi, ki so manjkali do konca mojega bivanja v Waasi. Nekega jutra me je namreč čakalo sporočilo, naj se takoj zglasim pri Kraljevem namestniku. Kralj je namreč odpotoval na jug, ker je grozilo, da bo sovražnik prodrl čez reko. Ta me je dokaj hladno pozdravil in mi dejal: "Kralj je ukazal, da moraš do noči zapustiti palačo in do zore drugega dne mesto. Ne vračaj se preden Dr'Agon ne bo mrtev, v dokaz Kralj zahteva konico njegovega repa. Dovoljeno ti je, da potuješ del poti s patruljo, ki jo pošiljamo na severozahod. Do tebe možje nimajo nobene obveznosti in če se pokaže sum, da jih boš zapeljal v kakšno zasedo, imajo dovoljenje, da te nemudoma ubijejo. Pojdi sedaj in poberi svoje stvari ter izgini." Takšnega slovesa seveda nisem pričakoval in zato sem odšel iz soban brez pozdrava. Nadel sem si opremo in v nahrbtnik, ki sem si ga sam izdelal, zmetal nekaj živeža, nekaj pripomočkov in moj dnevnik. Knjige sem kar pustil. Jih bodo že vrnili v knjižnico.

Odšel sem na vadišče, kjer je Longi spet uril vojake. Rekel sem mu: "Tako, čas je prišel, da zapustim tole mesto. Morda poti ne bom preživel, ampak vseeno se bi ti rad že vnaprej zahvalil za urjenje, ki si mi ga dal.". Odvrnil je: "Z veseljem sem te učil. Zanima me, če boš na pot odšel skupaj s patruljo? To so dobri možje in zabičal sem jim, naj popazijo nate in te ubogajo, če se bodo znašli v zagati, saj boš ti vedel rešitev. Pospremili te bodo skoraj do vasi, ki je blizu jame Kher. Naj ti bo sreča naklonjena!" Objela sva se in podal sem se do barak, da bi se srečal z poveljnikom patrulje. Bil je dobrodušen možakar, ki mi je sporočil, da odrinemo takoj in da naj se pripravim na približno dva dni hoje od dneva do noči. Ko so se za mano zapirala ogromna vrata Waasi, sem se spraševal, če se bom sploh še kdaj vrnil.

Hodili smo molče po dodobra shojeni poti mimo kmetij in polj. Poveljnik je očitno dobro vedel, kam gremo, saj se ni obotavljal ob številnih razcepih, ampak je vedno takoj izbral pot. Zima je minila in zrak je bil prijetno topel. Kljub temu, da sem bil precej lažje otovorjen kot vojaki, sem kmalu hodil le še z muko. Komaj sem čakal na noč, da se ustavimo in postavimo tabor. Ko se je stemnilo, je poveljnik dal nekaj kratkih povelj in tabor je bil hipoma postavljen. Nekaj vojakov je hitro nabralo dračja in kmalu je na sredi plapolal ogenj. Poveljnik me je podučil: "Utaborili smo se na sredi travnika, ker sovražnika tako najlažje opazimo. Kurili bomo velik ogenj, da odženemo morebitne divje zverine. Trenutno se nam ni potrebno bati razbojnikov, ker smo dovolj številčna skupina, ti pa se držijo skupaj le v majhnem številu. Razpostavili bomo straže, vendar tebi ne bo potrebno stražiti, ker si neizkušen in poleg tega sem videl, da te je pot bolj zdelala kot ostale.". Pojedli smo nekaj nasoljenega mesa in vsak kos kruha, potem pa smo se zavili v kožuhe in zaspali. Naslednja dva dni sta minila podobno. Gozd se je močno zgostil, a smo kljub temu našli primerno mesto za počitek. Poveljnik je dejal, da bomo hodili le še malo več kot en dan. Vidno sem si oddahnil in zaspal kot ubit.

*

Nekaj me ovohava po nogi. Čutim vlažen smrček bitja, ki sunkovito vdihuje moj vonj in kmalu prične grozljivo golčati. Zdrznem se in dvignem, da bi ugotovil, kaj me voha. Vame se zazre par žarečih oči. V soju ognja se poblisnejo kot britev ostri zobje ogromne zverine. V nos mi udari predirljiv vonj po gnijočem in razpadajočem mesu. Preplašen poskušam skočiti na noge, ko me v nogi useka predirljiva bolečina. Pogledam nazaj in vidim, da me je zver pograbila za nogo. Kmalu zatem stisne z jeklenimi čeljustmi in kri mi brizgne v obraz, slišim škrtanje kosti in čudim silno bolečino. Zakričim od bolečine in takrat se zbudim.

*

Ogenj je še vedno gorel. V njegovem soju sem si ogledal nogo in ugotovil vzrok bolečine. Ogorek mi je padel na nogo in me opekel. Pomirjen sem se spet ulegel: "Saj ni bilo nič. Samo neumna nočna mora." Preden sem zaspal, sem se obrnil proti stražarjem, da bi videl, če je vse v redu. Vsi so mirno stali in pozorno opazovali okolico tabora. Skoraj sem že zaprl oči, ko sem videl, da je nekaj poblisnilo v temi. Oči sem odprl in opazil, da enega stražarja ni več na svojem mestu. "Najbrž je šel samo preveriti, če je kaj narobe,", sem se miril. Nekaj mi je pravilo, da bi moral zbuditi ostale in jim povedati, da se nekaj dogaja, vendar sem sklenil, da bom raje tiho, saj sem navsezadnje novinec in poleg tega še breme celotni patrulji.

Zatisnil sem oči in poskušal zaspati. Zbudil me je nenaden ropot, krik in grgranje. Kot ostali sem tudi jaz skočil na noge, da bi videl kaj se dogaja. Stražarji so se približali ognju in ko sem na hitro preštel vojake, sem opazil, da trije manjkajo. Poveljnik je pričel besno kričati povelja: "Pričnite metati goreča polena izven tabora. Naj se vsak pripravi za boj! Da ne bo kakšen cepec šel sam za zverino, niti ne pomislite na to!" Hipoma je bila zunanjost tabora osvetljena. Tu pa tam so med poleni švigale sence in vojaki so se še bolj stisnili v krog. Nisem vedel, kaj nas je napadlo, ampak moralo je biti ogromno. Ob bakli sem namreč opazil popolnoma zmečkan oklep enega izmed vojakov. Bil je stisnjen v krvavo kepo. Bitje se je premikalo popolnoma neslišno, kar je bilo prav neverjetno. Videl sem le šviganje senc.

Nekdo je vrgel sulico v temo tja, kjer naj bi se nahajala velika senca in zaslišalo se je pokanje lesa. Bitje je očitno prestreglo sulico in jo zdrobilo v koščke. Do jutra ni bilo več dolgo. Vsi smo kot otrpli stali in čakali, kdaj bo sledil novi napad. Sence so sicer izginile, vendar se nihče ni upal premakniti. Po kakšni uri čakanja, se je pričelo svitati. Bitja očitno ni bilo več in vojaki so se razkropili, da pospravijo tabor. Poveljnik je bil besen: "Bedaki! Kako se lahko taka ogromna zver priplazi v tabor mimo stražarjev in mi pobije tri može? Zvezati vas bi moral in pustiti v gozdu.". Nekdo je takrat prinesel kos roke. Bila je ogabna in komaj sem zdržal, da nisem bruhal. Bila je kot odrezana, še kirurg je ne bi mogel tako dobro amputirati. Poveljnik je nejevoljno zagodrnjal: "Točno to, česar sem se bal. Spet se je v teh gozdovih pojavil Wolk. Pa sem že mislil, da smo jih uspešno pregnali s severa." Besno je zaklel in zakričal povelje: "Nemudoma se bomo odpravili, do vasi moramo priti še pred nočjo."

Hodili smo še hitreje kot ponavadi in res smo prispeli pred nočjo. Vas je bila ograjena z visokimi lesenimi koli, ki so bili na vrhu priostreni. V njej se je trlo ljudi in poveljnik je nejevoljno godrnjal. Kot zgleda so se nas razveselili. Najbrž so mislili, da nas je poslal Kralj, da pobijemo Wolka. Poveljnik mi je pomignil, naj pridem z njim in skupaj sva stopila do vaškega starešine.

Vidno se naju je razveselil: "Ah, kako odlično, da je Kralj poslal vojake, da nas rešijo tega groznega Wolka. Že nekaj tednov si nihče ne upa ponoči iz vasi. Živino nam je že raztrgal, sedaj pa preži še na ljudi.". Poveljnik je odvrnil: "Žal vas moram razočarati starešina, prišli smo namreč, da pospremimo tega mladeniča do te vasi. On naj bi bil Rešitelj in on naj bi pobil zmaja, ki se nahaja nedaleč od tod. Naša naloga je opravljena in sedaj moramo naprej na jugozahod.". Starešina se je vidno začudil ob omembi Rešitelja in zmaja, ampak ko je poveljnik povedal, da ne bodo poskrbeli za Wolka je proseče dejal: "Rotim vas, da ostanete in pobijete Wolka. Vse nas bo poklal, če nas ne boste vi odrešili. Nisem bogat, vendar vam bi celotna vas vaš trud bogato poplačala." Poveljnik je zaškrtal z zobmi in se pričel gladiti po bradi. V njem se je bojevalo nasprotje med ukazi in pomočjo tem ubogim ljudem, dejal je: "S tem, ko bi šel nad Wolka, bi prekršil cel kup ukazov. Mnogega izmed mojih mož bi lahko ta pohod stal glave in mislim, da si tega ne bi smel privoščiti. Po drugi strani pa bi s tem pomagal vasi in maščeval bi se za ubite vojake. Ne! Ukazov ne smem prekršiti."

Takrat je v izbo stopilo mlado dekle, ki je na prsih držalo jokajoče dete. S solzami v očeh se je obrnila proti poveljniku in ga pričela rotiti: "Prosim vas, pomagajte nam. Boste pustili, da tista mrcina pobije nedolžne otroke?". Pogled nanjo me je presunil in poveljnik je komaj slišno zaječal: "Ah, naj vam bo. Ampak potreboval bom pomoč vseh vaščanov.“ Obrnil se je in odkorakal.

"Očitno nas jutri čaka lov."


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: