Slap

Nekaj časa zbegano hodim po bregu in se sprašujem, kako naj pridem čez. Preplavati je zagotovo ne bom mogel, ker je preširoka, poleg tega pa ne znam dobro plavati. Dodatna ovira bi bila še oklep in meč, ki bi ju moral pustiti na tej strani, to pa seveda nikakor ne bo pride v poštev. "Mogoče bi moral iti ob toku, da najdem kakšen most ali kaj podobnega," si rečem in se odpravim ob toku navzgor. Po uri ali dveh hoje v daljavi zagledam visok previs. Voda v mogočnem slapu pada v globine. Drobne kapljice se odbijajo od skal in ustvarjajo meglico, ki v soncu tvori prečudovito mavrico. Ko pridem v bližino slapu, me osupne njegova mogočnost. Vrtoglava višina in oglušujoče bučanje me napravita omotičnega in moram se usesti, da se pomirim. "Nikoli v življenju ne bi preplezal te stene!", me prešine in iščoč rešitve se negotovo oziram.

Izbiram med tem ali naj previs obhodim ali naj se obrnem in grem po toku navzdol, ko med zaveso vode in skalo opazim skalno polico. Ker bi z vračanjem in iskanjem drugega prehoda izgubil kar nekaj časa, mi ne preostane nič drugega, kot da zadevo raziščem. Hitro si zatlačim nekaj zemlje v ušesa, da ne bi oglušel, in se podam proti skalnati polici. Delno je pokrita z vodo, zato zgleda zelo spolzko, vendar bi morala zdržati. Previdno se premikam po polici ob steni. Zgleda daljša, kot se je videlo, in pričenjam upati, da sega do drugega konca reke. Voda mi škropi v obraz in mi otežuje pogled. Naenkrat mi spodrsne in padem. Na srečo je polica dovolj široka, da ne zdrsnem z nje, z nejevoljo pa opazim, da mi je odletel del oklepa. "Mah, sreča pa taka," zagodrnjam in previdno nadaljujem po poti. Polica postaja vedno ožja in strah me je, da se bom moral le obrniti in iti nazaj. Naenkrat roka zatipa praznino. "Kaj pa je sedaj to?" se vprašam.

Stopim še nekaj korakov in opazim, da stojim pred nekakšno luknjo v previsu. Ko stopim naprej, v temi opazim, da je luknja zadelana s nekakšnimi vrati. "Vrati?" se razveselim. Torej sem morda prišel do konca te norije. Neučakano pričnem razbijati po vratih, če bi me morda kdo slišal, a ni odgovora. Počasi postanem prepričan, da na drugi strani ni nikogar, ki bi mi odprl ali pa nočejo odpreti. Oprem se na njih, da bi jih odprl, a se ne odzivajo. Poskušam poiskati kakršnokoli kljuko, a je ne najdem. Tudi luknje za ključ ni. "Kaj je zdaj to?" nejevoljno zagodrnjam. Sklenem pretipati še vsako ped stene, mogoče pa najdem kak mehanizem, ki jih odpira. Naenkrat s roko sežem v nekakšno špranjo v steni skrito očem. Zatipam omot in ga povlečem ven. V njem so zamotane tri bakle in dva kamenčka. Bakle oddajajo smrdeč vonj. Kmalu mi uspe s kamenčkoma prižgati eno izmed bakel. Sedaj je prostor bolje osvetljen in lahko preiščem stene še s pogledom. Razočaran opazim, da mehanizma pač ni za najti. Jezno zamahnem z roko in pri tem mi bakla pade na tla. Ko jo pobiram, opazim v tleh krog, v katerem je opaziti tanko zarezo v širini meča. Po kratkem premisleku porinem skrivnosten meč v špranjo. Zasliši se drsenje skal in škripanje lesa. Vrata so se odprla. Bakle in kamenčka spravim nazaj v omot izvlečem meč in hitro stopim skozi vrata. Za sabo slišim tresk, vrata so se zaprla. "Kaj se skriva v skrivnostni jami?"


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: