Učenje Čarovnije - 1.del

Naslednje jutro sem se zbudil precej pobit. Boleli so me vsi udi in sumil sem, da je to posledica nenavadnega koraka v svet Čarovnije. Nejevoljno sem zagodrnjal in se usedel na posteljo. Noga je bila že precej bolje, čeprav bom očitno do konca življenja nosil pečat strašne pošasti. Na polici me je čakal običajen zajtrk in posoda za umivanje. Poleg posode je bil listič, na katerem je bilo nakracano nekaj znakov. Nakremženo sem poskušal razbrati, kaj piše, a nekako ni šlo.

Med zajtrkovanjem mi je pogled večkrat obvisel na listu. Spraševal sem se, če je to spet eden izmed testov. Spet sem ga vzel v roke in buljil vanj. Po več minutnem jalovem ogledovanju, sem ga nejevoljno zabrisal na posteljo in se odločil, da bom raje poiskal Beriko, da mi razjasni situacijo. Oblekel sem se in se odpravil do vrat, a sem kmalu razočarano ugotovil, da so zaprta. Potolkel sem po njih in kričal, naj jih odprejo. Odziva ni bilo, zato sem se vrnil in se vrgel na posteljo.

Sunek zraka, ki sem ga povzročil, je privzdignil listič, da je zalebdel nad mano. Nenadoma se mi je zazdelo, da so črke spremenile svojo obliko. Pomel sem si oči in začudeno pogledal lebdeči listič. Sploh ni padel na tla, ampak je le lebdel, kot bi bil privezan na vrvici. "Kakšen trik je spet to?" sem se namrgodil in stopil na posteljo, da bi preveril morebitne vzroke za ta nenavaden pojav. Z roko sem pomahal nad in pod lističem, vendar se ni nič zgodilo. "Torej privezan ni, kakšna je pa potem logična razlaga?" sem se vprašal.

Segel sem po njem, pa se je umaknil. "Zlomka, kaj je sedaj to!" sem začudeno vzkliknil. Spraševal sem se, če se je pametno vmešavati v ta čuden pojav ali ne. Radovednost je premagala strah, hipoma sem zgrabil platneno srajco in jo vrgel čez listič. Očitno tega ni pričakoval, saj sem ga uspešno ujel. "Pa te imam!" sem se zahahljal pri tem pa me je spreletelo, da se mi verjetno že meša, ker govorim z lebdečim listom.

Previdno sem ga izmotal in ga trdno prijel v roko. Znova sem si ogledal znake in opazil, da so se nekako spremenili v meni razumljivejše. "Mogoče je šifrirano sporočilo ali nekaj takega," sem si rekel in sklenil, da ga bom razvozlal ne glede na to, kako dolgo bo trajalo.

Nekaj uric sem neuspešno preizkušal vse možne kombinacije in vsebino lista sem znal že na pamet, a rešitve ni in ni bilo. "Saj to je popoln nesmisel!" me je jezilo in poskušal sem najti način, kako zagato rešiti. Nenadoma me je prešinilo, da imam v sobi cel kup knjig. Verjetno so v njih tudi kakšne uporabne risbe z napisi in tako bi lahko s primerjavo našel pravi pomen besed.

Vneto sem se vrgel na listanje knjig. Iskanje je trajalo dolgo in pošteno mi je že krulilo po želodcu. Uspel sem najti že kar nekaj slik z napisi, ki so ustrezali tistim na listu, vendar nekako niso tvorile smiselnih stavkov. "Postelja, vrč, meč, vrata, reka, sonce, riba. Kaj naj bi tole sploh pomenilo? Popoln nesmisel!" sem se jezil. Ogorčeno sem hodil po sobi v krogu: "Jezik narave? Harmonija besed? Pa kaj še, same neumnosti!"

Naenkrat se mi je zazdelo, da slišim nek glas. Bil je kot odmev mojega glasu, ki je ponavljal jezik narave in harmonija besed. "Sedaj pa imam še prisluhe ali kaj?" sem potihoma rekel in zavzdihnil. Glas pa ni in ni hotel prenehati. "Saj se mi bo zmešalo," sem rekel in si s prsti zatisnil ušesa, da ne bi slišal morečih besed.

V obupu sem se spomnil na Beriko, kako mi je pravila o Čarovniji, harmoniji besed in jeziku narave: 'To je zato, ker gledaš napačno. Gledaš z očmi. Ne pusti se, da te oči omejujejo. Beri knjigo s pomočjo svojega duha. Prepusti se harmoniji besed.' "Mogoče je pa to le nasvet za rešitev uganke in bo muka ponehala, ko bom razvozlal sporočilo," sem se bodril in poskušal sprostiti. Spočetka sem mislil, da bo to nemogoče zaradi glasov, ki sem jih slišal, vendar so ponehali takoj, ko sem zaprl oči.

Kot kak čarodej, ki sem jih videl na televiziji, sem s roko pogladil po lističu. Nič. Poskušal sem se še bolj sprostiti in izprazniti misli vse odvečne krame. Bilo je neverjetno težko. Želodec je že prav grdo protestiral in po glavi mi je rojilo tisoč vprašanj. Počasi sem izdihnil in šel z roko čez list. Čeprav se ga nisem dotikal, sem občutil nekakšne izbokline. Kot pisava za slepe. Še bolj sem se poglobil vase in izpraznil misli. Ko sem položil roko nad list, sem čutil nekakšno toploto, ki je vela iz njega. Prehajala je naravnost vame in mi dražila čute, kot bi vame prihajala šibka elektrika. Pred zaprtimi očmi so se mi nenadoma začele prikazovati podobe, zazdelo se mi je tudi, da slišim nekoga govoriti. Osupel nad uspehom sem za trenutek popustil in vse je izginilo. Puf. Podobe so se razblinile.

Navdušen sem poskusil znova. Tokrat mi je šlo precej bolje in podobe so se hitro izoblikovale v eno osebo. Bila je Berika in mi je govorila: "Dobro jutro! Očitno ti je uspelo razvozlati sporočilo. Upam, da si izbral lažjo pot, ampak ker vem, kako trmast si, si najverjetneje izbral težjo. Rada bi te opomnila, da prideš v učilnico, da nadaljujeva s urjenjem, ko se naješ. Pred vrati te že čaka spremstvo. Pohiti in ne obiraj se!" Sporočilo je nato samodejno izginilo in nenadoma sem se zavedel, da sedim na postelji.

Hecno, ampak vrata so se dejansko v tistem trenutku odprla. Vanjo je stopil mlad deček, očitno moj vodič, ki me je pozdravil s širokim nasmehom. Nad doživetim sem bil začuden in nisem vedel, kaj naj sploh rečem. Sklenil sem, da moram najprej potešiti željo po hrani in šele nato razmišljati, zato sem se napotil za njim.

"Za tale trik bom pa Beriko pošteno okregal!"


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: