Modrec pripoveduje - 3.del

Hočem odpreti usta, da bi ugovarjal tako nesmiselni trditvi, ko me Modrec prehiti: "Seveda so se že pojavljali raznorazni sleparji, ki so trdili, da so izbrani, da nas rešijo pogube in uničijo ščit. Mnogi kralji so bili zaslepljeni, saj so se čim prej želeli znebiti prekletstva, ki pesti Svet. Sleparjem so verjeli in jim ponudili vse razpoložljive vojake, denar in najboljšo opremo. Pogosto se je zgodilo, da so lopovi skrivnostno izginili z denarjem vred. Zgodilo se pa je že, da so s sabo povlekli še precej vojakov. Zavlekli so se v gozdove, si uredili razbojniške brloge in ropali nemočne kmete. Sčasoma so kralji postali previdnejši in sedanji Kralj je uredil, da naj vsak, ki bi trdil, da je Rešitelj, opravi Preizkušnjo."

Spreleti me mrzlica in s težavo pogoltnem slino, še preden utegnem spregovoriti, starec nadaljuje: "Na severozahodu dežele v jami Kher že stoletja živi mogočen zmaj Dr'Agon. Pred njim imamo običajno mir, vendar se vsake toliko zgodi, da se prebudi. Takrat pride na plan njegova požrešnost. Napada kmetije, jih uničuje, pobija kmete in povzroči pravo opustošenje. Mnoge kmetije so zato opuščene, saj si nihče ne upa tvegati in živeti v bližini jame, kljub temu, da zmaj večino časa spi.

Mnogi so ga že poskušali ubiti, vendar je enostavno premogočen. Prejšnji kralj je nad njega poslal celotno četo vojakov. Vrnil se ni nihče! Ta preizkušnja se sliši nemogoča, vendar se moč zmaja ne more primerjati z močjo Ščita in tisti, ki naj bi uničil Ščit bo z lahkoto uničil tudi zmaja."

Ne morem se več obvladati, s pestjo udarim po mizi in iz mene kar privrejo besede: "Ampak jaz nisem Rešitelj! Saj sploh ne vem, kaj delam tu. Moj svet je svet tehnike in napredka, ne pa neka srednjeveška nočna mora. Najprej sem mislil, da je to neka slaba šala, ampak očitno je zadeva še hujša. Nočem se bojevati z zmaji, reševati Svet in podobno. Hočem samo domov, živeti tako življenje, kot sem ga pred prihodom v to deželo!". Starec me pogleda in z nasmehom reče: "Ni vzroka za razburjanje. Kralj ti je na voljo dal čas petih lun, da si opomoreš od poškodb in opraviš priprave na pohod na zmaja. Nihče te ne sili, da pohod v resnici opraviš, vendar pomni, da so te ljudje prepoznali kot Rešitelja in boš izpadel kot slepar, če ga ne boš hotel pobiti. Povsod kamor boš šel, boš veljal za izobčenca in noč in dan ti bodo stregli po življenju. Če te bodo pa v roke dobile kakšne skrivne združbe ali pa celo temna stran, si boš pa še kako želel, da bi te raztrgal zmaj."

V tistem v sobo pridrvi mlad moški v dolgem plašču. S Modrecem hitro izmenjata nekaj besed, ki so mi popolnoma tuje. Starec ga zatem odslovi z zamahom roke in se obrne k meni: "Kot kaže bova morala to srečanje predčasno končati, nekaj nujnega je prišlo vmes in takoj se moram odpraviti na jug. Na vsa vprašanja ti bom odgovoril kasneje, ko bo čas za to. Dokler se ne vrnem, me bo nadomeščala moja pomočnica Berika. Poslal bom nekoga, da te odpelje v tvoje sobane."

Ne utegnem spregovoriti, ko ga že ni več. Po glavi mi bega ogromno vprašanj in loteva se me hud glavobol. Kmalu zaslišim korake, prišli so po mene, da me odvedejo v mojo sobo. Ves čas sem zatopljen v misli in sploh ne opazim, da sem že v sobi. Vržem se v posteljo in poskušam zatisniti oči. Zaman. Besede Modreca kot glasni zvonovi odmevajo po moji glavi. V obupu pomislim, da bi se rešil te nočne more, če bi se zaklal s skrivnostnim mečem, vendar kmalu opustim te misli. To bi bilo nečastno dejanje, nevredno moškega.

"Le v kakšni godlji sem se znašel sedaj?"


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: