Vpoklican

Počasi smo se pomikali proti Waasi. V daljavi so se že videli obrisi orjaškega mesta. V oči je bodel predvsem vratolomno visok stolp. Sonce je že skoraj zašlo, zato smo se odločili, da bomo počili, saj bi do Waasi prišli šele pozno ponoči, kar bi znalo biti zelo nevarno, saj bi lahko najprej streljali in nato postavljali vprašanja ali pa bi morali za vstop plačati mastne denarje, katerih pa nismo imeli.

Naslednji dan nas je še pred vzhodom sonca zbudil glasen rog. Nekdo je z vso ihto trobil nanj kot da bi bilo kaj hudega narobe. Lokostrelka in Oglar se še nista zbudila, zato sem sklenil, da bom pogledal kaj je narobe s pomočjo mojega kukala. Zid je bil osvetljen s številnimi ognji, po njem so kot mravlje tekali ljudje. Bili smo precej oddaljeni, zato nisem mogel razločiti kaj točno se dogaja. Ulegel sem se nazaj in spal do jutra.

Preden smo se odpravili na pot smo se okrepčali. Omenil sem trobljenje roga, ampak je Oglar le skomignil z rameni, češ, da ne ve, kaj bi lahko bilo narobe. Na približno polovici poti smo se malo ustavili in spet sem uporabil kukalo. V jarku okrog obzidja je mrgolelo ljudi, ki so izmetavali blato iz njega, spet drugi so kopali jame ali zabijali ošiljene kole v zemljo. Bili smo v taki bližini, da bi nas morali opaziti in res, kmalu so se iz obzidja zaslišali klici, delavci pa so takoj prenehali z delom in se pričeli riniti skozi velika dvižna vrata.

Na obzidje se je postavila vrsta strelcev in s cmokom v grlu sem se spomnil pustolovščine v Južni postojanki. Obrnil sem se proti Oglarju: "Tam na obzidju so se pravkar postavili lokostrelci, zadeva izgleda precej nevarno. Ne zdi se mi pametno, da bi se približali." Ta je odvrnil: "Ne moremo ostati tu, to bo še bolj sumljivo. Morali bi jim dati neko znamenje. Najbolje bo, če grem sam kot glasnik, saj me ogromno ljudi pozna, vidva pa ostaneta zadaj in kasneje privlečeta voz. Noga me sicer boli, ampak bom že odšepal."

Majavo se je odpravil proti obzidju in obrnil sem se k Lokostrelki: "Tisti lokostrelci ne predstavljajo nič dobrega. Delavci so zbežali, ko so nas videli. Zdi se kot, da bi v Waasi vladalo vojno stanje. Najbrž to pomeni, da nas bodo temeljito preiskali in preučili. Modrec je hudobna baraba in gotovo naju je podrobno opisal, če bi se slučajno kjerkoli pojavila." Odvrnila je: "Ne sodi dneva pred nočjo. Vedi se običajno in morda naju ne bodo prepoznali. Sploh pa Modrec misli, da sva mrtva. Mene razen paznikov v Rudniku nihče ne bo prepoznal, ti se boš pač pazil pred vsemi, ki so te videli ob tvojem prebivanju v Waasi. Preprosto. Sedaj pa se pomiri."

Zavzdihnil sem in ponesel kukalo k očem. S trepetajočo roko sem spremljal šepavega starca, ki se je ravnokar ustavil in je nekaj krilil z rokami. Odmaknil sem pogled in se na hitro razgledal naokoli. Iskal sem primerna mesta za pobeg, ko sem zaslišal glasen klic. Hitro sem pogledal in videl Oglarja, ki maha. Pomignil sem Lokostrelki in začela sva vleči voz.

Na obzidju se je medtem množica porazgubila, delavci pa so se vrnili nazaj k svojemu opravilu. Ko sva vlekla mimo njih so naju sumničavo opazovali in si šepetali. Ob vratih je stal Oglar in se pogovarjal z osebo, ki se mi je zdela zelo znana. Seveda, to je bil Longi! Zaupal mi je, priskrbel oklep in mi pomagal pri pripravah, jaz pa sem prebegnil k Upornikom. Streslo me je in začel sem pospešeno dihati. Lokostrelka se je obrnila k meni in me nasršeno pogledala ter šepnila, da naj se pomirim. Z glavo sem ji pomignil proti Longiju. Najbrž je razumela, da me ta pozna, zato je mi namignila, naj si krzno potegnem višje.

" ... tvoj prihod je res blagoslov Bogomir. Nujno potrebujemo več kakovostnega oglja, saj je potreba po orožju in oklepih neskončna. Ampak ne želim te več utrujati. Ti ... " Pomignil je vojaku: " ... pospremi Oglarja do prostora za ranjence. Naj bo deležen najboljše nege! In obvesti njegovo družino, da je tukaj."

Z zadovoljnim obrazom se je obrnil proti nama: "Dobrodošla. Oglarjevi prijatelji so tudi moji prijatelji. Slišal sem za nesrečo, ki je doletela vajino vas. Pripravljen sem vama ponuditi zatočišče tukaj, dokler se ne razmere umirijo. Vendar bosta seveda morala tudi kaj postoriti. Grozi nam strašna nevarnost." Zamomljal sem v odgovor, da bi zatočišče vsekakor potrebovala. Obraz se mu je razjasnil in rekel je: "Odlično. Gospo bomo potrebovali v prostoru za ranjence, tebe pa prosim za pomoč pri borbi in pripravah na obrambo. Vidim, da orožje že imaš, mogoče se bo našel tudi kak kos oklepa." Privzdignil sem obrvi. Očitno je to opazil, saj je dodal: "Seveda vaju ne silim, bi pa bilo skrajno sumljivo, če bi ponudbo zavrnila. Navsezadnje bi lahko bila Ostrska vohuna ali pa člana uporniške drhali. Kaj pravita?" Oba sva prikimala in segli smo si v roko: "Odlično, prosim pustita voz tukaj, eden izmed vojakov vama bo pokazal prostor, kjer si lahko odpočijeta in vama dal nekaj hrane."

Odšla sva za vojakom. To da me Longi ni prepoznal me je malo pomirjalo, vseeno pa sem se počutil kot v sršenjem gnezdu. Ko sva sprejela Oglarjevo ponudbo sem pričakoval, da bova Waas obiskala le za kako uro ali dve in nato nadaljevala pot, sedaj pa se bo ta ura sprevrgla v tedne, morda celo mesece. Zaradi skrbi nisem mogel zaspati, čeprav sem bil utrujen. Premetaval sem se po ležišču. Lokostrelka je to očitno opazila, saj me je prijela za roko in jo z nasmeškom stisnila.

Pomirjen sem zaspal.


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: