Izgubljeni

Naslednji dan so se poveljniki in Longi udeleževali posvetov, jaz pa sem izkoristil priložnost, da sem se pozanimal o Neimenovanih pri Lokostrelki. Dejala je: "Lahko ti povem nekaj o njih, vendar sam presodi kaj je res in kaj so govorice. Neimenovani so ljudstva z različnimi imeni, ki živijo v gozdovih Pohhora. Tako jih kličemo v šali, ker so razdeljeni v več plemen, vsaka od teh se imenuje drugače. Gre za divja nomadska ljudstva, ki se občasno selijo. Za njih je značilno, da se po izpostavljenih delih telesa mažejo z blatom, da bi se zaščitili pred zajedavci in komarji, tako da obstaja barva njihove kože skrivnost. Živijo in napadajo v skupinah, sami niso tako hrabri. Oklepe padlih nalagajo v velike kupe, ki so postavljeni sredi njihovih vasi, najbrž v čast njihovim bogovom. Njiv ne znajo obdelovati, preživljajo se z lovom. V potokih, ki tečejo s Pohhora zbirajo zlato in ga kujejo v nakit, ki ga obožujejo. Nekateri pravijo, da so obsedeni, obvladuje jih tisto zlo, ki je ostalo od Temnega Coprnika."

Zamišljeno sem jo poslušal. Slišalo se je kot, da bi opisovala neko divjo afriško ali indijansko pleme, ki živi izolirano globoko v džungli in še vedno goji svoje običaje ter se uspešno upira modernizaciji.

Med pogovorom so poslali po naju: "Gospod Namestnik vaju želi videti takoj." in naju odvedli k njemu brez, da bi imela možnost ugovora. V dvorani so bili zbrani številni in Namestnik se je obrnil proti nama: "Sprejeli smo odločitev, da se povežemo z Ostri in Neimenovane skupaj napademo. In kaj ima to veze z vama? Predvidevamo, da se Neimenovani niso v celoti preselili, ampak so v Pohhoru pustili kar nekaj ljudi, ki ščitijo te kovinske stebre ali karkoli so že, ki jih postavljajo iz oklepov padlih. Naši Čarovniki predvidevajo, da ti stebri niso postavljeni brez razloga. V vsakem oklepu namreč ostane del Energije, če človek, ki ga nosi, umre nenadne smrti. Tako ti stebri krepijo moč Coprnika in mu omogočajo, da Neimenovane povsem nadzira tudi na daleč. Še danes bomo v Pohhor odposlali skupino stotih Vitezov in članov Kraljeve garde, ki bo sovražniku prišla za hrbet, ter te stebre porušila. Predvidevamo, da bo takrat organiziranost Neimenovanih izpuhtela in bomo z lahkoto zmagali. Vidva sta bila izbrana, ker sta se v preteklosti že izkazala in bi nam izjemno koristila pri tej nalogi. V primeru, da bo ta naloga uspešna, se bomo posvetili Ščitu in ga enkrat za vselej uničili. Kaj pravita?"

Ob tem se je zadovoljno zarežal in streslo me je. Imel sem kup pomislekov, saj ni bilo mogoče, da bi kar nenadoma spremenil svoje mnenje. Ekipa je bila sestavljena iz najboljših vojakov in midva bi jih zgolj zadrževala. Vedel sem, da nimava izbire, zato sem ponudbo sprejel, a hkrati so me zanimali njegovi pravi nameni.

Na jug nas je odjezdilo blizu sto petdeset. Reko smo prečkali kar preko Jame, saj je bila to kljub Hobotti najvarnejša pot. Bolj vzhodno je bilo preveč tvegano, saj bi lahko naleteli na Neimenovane, z grajenjem splava pa bi zapravili preveč časa, sploh pa je bila reka tukaj precej zahrbtna. Konje smo pustil spremljevalcem, ki so odjezdili nazaj, sami pa smo se dobro oboroženi in obloženi z živežem spustili po steni. Sam sem nosil bodalo, ki sem ga uplenil roparjem in seveda zemljevid ter dnevnik od katerega se nisem želel ločiti, saj mi je že rešil kožo, medtem ko je Lokostrelka imela s sabo svoj lok in poln tulec puščic.

Med potjo nam je vodja razložil načrt: "Ko prečkamo reko, se bomo ob vznožju gorovja premaknili proti vzhodu in ob njegovem skrajnem vzhodnem koncu proti jugu. Te poti se bomo nato držali dokler ne dospemo blizu Ščita. Takrat se bomo obrnili proti vzhodu in začeli z iskanjem stolpov, saj njihovih točnih položajev ne poznamo. Ker takšne stvari oddajajo kar nekaj Energije, jih bomo lahko Vitezi brez težav zaznali. Naša naloga je, da najdene stolpe povsem uničimo, vasi pa požgemo. Tako bo Temni Coprnik izgubil moč in združena vojska bo premagala sovražnikove položaje na severu reke. Naši Čarovniki sumijo, da so stolpi štirje razvrščeni v obliki trikotnika, ki kaže proti severu, jugovzhodu in jugozahodu v njihovi sredini pa se nahaja največji Coprnikov. Ta je najmogočnejši, saj črpa Energijo iz drugih, zato moramo najprej oslabiti te. Če nam bo ta udar uspel, bomo zlo tudi dokončno premagali."

V Jami nas je pričakal nič kaj prijeten prizor. Po tleh ob jezeru so ležala okostja najinih nesrečnih spremljevalcev, a se trenutni za to sploh niso menili. Brez vsakršnih težav smo našli izhod in se začeli premikati proti vzhodu. Po približno treh dneh hoje smo dosegli vzhodni rob gorovja in takrat smo začeli pot proti jugu.

Zaenkrat je vse potekalo brez večjih težav. Živež smo imeli s sabo, zato nam ni bilo treba izgubljati časa z lovom. Ponoči smo kurili majhne ogenjčke, ki so bili ravno dovolj, da smo se lahko ob njih pogreli, niso pa nas izdajali. Straže smo postavljali izdatne, da nas ne bi presenetili. Vojaki so bili izjemno samozavestni in so se obnašali kot, da gredo na sprehod v park, jaz pa sem se ob vsakem šumu iz temačne goščave zdrznil.

Po približno enem tednu potovanja pa je eden izmed izvidnikov zasopihan prihitel k nam in rekel vodji: "Imam zelo slabo novico. Mislim, da sem spredaj odkril tabor, ki smo ga postavili dva dni nazaj."

Vodja je bil vidno presenečen: "Kako je to mogoče? Saj ne hodimo po ovinkih ampak naravnost. To gotovo ni naš tabor. Pojdimo si ga ogledat."

Motil se je, saj je bil res naš. Vodja je celo našel zarezo, ki jo je naredil v drevesu, da bi mu kazala pravo smer. Dejal je: "To je sila neprijetno in skrajno nenavadno. Je pa tudi res, da je oblačno že odkar smo stopili sem na jug in nam sonce in zvezde ne koristijo prav nič. Gozd je tako gost, da ne moremo videti gorovja, niti ni drugih običajnih znakov, ki bi kazali na sever. Kot bi se ta goščava zarotila proti nam. Še Čarovnije ne morem uporabiti, ker se zdi kot da bi mi občutek za smer ponorel."

Ali smo se res izgubili?


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: