Pobeg čez Dr’Aawo - 2. del

Kmalu je prišel eden izmed tovarišev rekoč, da nas je krčmar vrgel iz dveh sob, ker so prišli pomembni gostje. Ker smo tako ali tako prebivali v utici, me to ni ganilo preveč. Približno sredi noči je prišla zamenjava in tedaj sem se odpravil spat. Pred nami je bil pomemben dan.

Naslednji dan je bil zelo turoben. Deževalo je po malem in pripravljali smo se na odhod. Sam sem šel nakupiti nasoljenega mesa in posušenega kruha. Krčmar ni bil pripravljen sodelovati in mi ni hotel prodati nič. Šele potem ko sem mu pred nosom pomahal z dovolilnico, ki sem jo še vedno nosil s sabo, češ da je to navodilo, da naj mi ustreže v vsaki stvari, se je zmigal. Ab'enasir je šel že zgodaj zjutraj, ostal je le eden izmed njegovih tovarišev, najbrž, da ne bi bilo sumljivo.

Nato sem se odločil, da se bom razgledal. Kljub dežju sem se potikal naokrog, da bi videl kaj se je spremenilo s prihodom karavane. Hlevi so bili zastraženi z dvema stražarjema, ravno tako lopa z vozovi. Pričakoval sem pa, da straži še več vojakov. Sklenil sem, da bomo kljub temu ukradli par konjev ter en voz, nanj naložili podmornico, nekako odprli vrata, ter jo z brodom popihali preko Dr’Aawe. Upal sem, da bo Ab'enasirju uspelo pravočasno prižgati ognje, saj je obstajala možnost, da dežuje tudi bolj proti jugu. Sklenil sem, da bo načrt zadržal zase dokler se ne bo zvečerilo.

Ves dan sem izkoristil za ogledovanje. Nič posebnega se ni dogajalo. Vojaki, ki so prispeli s karavano, so v večini počivali, ker so bili izčrpani, zato v postojanki ni bilo večje gneče. Podrobneje sem si ogledal mehanizem, ki je odpiral notranja vrata. Bila so pritrjena na poseben vzvod, ki je imel na koncu privezan ogromen kamen. Ta je bil sedaj v dvignjenem položaju. Debela vrv je bila privezana nanj in je omogočala hitro ukrepanje v primeru vpada sovražnikov, saj jo je bilo potrebno le presekati, kamen bi padel in preko mehanizma tesno zaprl vrata. Preko debelih brun, ki so bila sedaj položena preko nosil, pa bi lahko zaprta vrata še dodatno ojačali, če bi bilo potrebno.

Medtem, ko sem si skrivoma ogledoval mehanizem, je prišlo do vrat okrog dvajset vojakov, ki so s sabo vlekli par vozov. Na njih so bili naloženi omoti, za katere sem ugibal, da najbrž vsebujejo živež in vodne zaloge. Takoj se mi je posvetilo, da bodo pripravili splave za prehod karavane. Odstranili so bruna, odprli vrata in pričeli pripravljati splave. Rahlo sem se čudil, zakaj to počnejo ravno sedaj, ko bo reka zaradi dežja narasla, hkrati pa sem si mel roke, saj bolj priročno to ne bi moglo biti. Rahlo me je zaskrbelo le povečanje števila vojakov, ki so v kožah, stražili severno stran palisade. Umaknil sem se, da me ne bi opazili in se podal v utico, da se naspim, enega izmed tovarišev pa sem prosil, če me lahko prebudi ko se bo pričelo nočiti.

Zbudil sem se ves pomečkan, saj je bilo na tleh res neudobno spati. Vsi smo bili zbrani. Usedel sem se in potihoma pričel razlagati načrt. Ko je bil vsakdo seznanjen s svojimi dolžnostmi, sem izbral štiri pomagače in odpravili smo se k lopi z vozovi. Nevihta se je močno razbesnela, prečkanje Dr’Aawe bi sedaj tvegal le norec in zato sem pričel oklevati. Zunaj je bilo temno kot v rogu, vsake toliko je nebo preparal blisk, močno je lilo. Hladna prha me je streznila in osredotočil sem se na nalogo.

Držali smo se čimbolj ob stavbah, da nas ne bi slučajno kdo opazil. Po dva tovariša sem poslal na vsako stran lope z vozovi, da naj previdno zalezeta stražarja, sam pa sem se pokončno odpravil do njiju. Stala sta na dežju kot premočena cucka, osvetljeval ju je soj iz pokrite svetilke, obešene na lopo. Ob blisku sem videl, da sta premražena, saj sta se tresla. Ko sem pristopil, sta pomolila sulici proti meni: "Stoj. Kdo si? Odstrani se iz tega območja takoj, ali pa te prebodeva. Eden izmed njiju je postavil drugo roko na rog in hitro sem rekel: "Saj vama nič nočem. Prišel sem s karavano in vodja me je poslal preveriti kako dobro so zastraženi naši vozovi!" Moje besede so dosegle ravno nasprotno kot sem pričakoval: "Lažnivec. Še nikoli niso poslali koga, da preverja stražarje", je rekel eden izmed njiju in mi pritisnil ost sulice na prsi, dvignil sem roke, češ da nočem nič hudega, hkrati pa je bil to tudi znak. Pomignil je sotrpinu naj zatrobi, a takrat so ju moji tovariši že zgrabili za vrat in potolkli. Dva izmed tovarišev sta se postavila na njuno mesto, potem ko smo stražarjema odvzeli obleko. Nezavestna smo zvezali in ju prenesli v utico.

Ravno smo mislili prenesti sod z artefaktom v lopo z vozovi, ko se je nenadoma zaslišal rog. Očitno je Ab'enasirju uspelo zanetiti ogenj ali pa ... v grlu mi je nastal velik cmok ... so odkrili, da stražarja pri lopi z vozovi nista prava. V postojanki je nastal velik trušč. Pokukal sem skozi špranjo v vratih in opazil, da vsi drvijo proti južnem delu palisade. Sedaj je bilo treba ukrepati bliskovito. Skočili smo na plano. Štirje tovariši so stekli proti vzvodu na severni strani vrat, medtem ko so skozi zrak švigale puščice Lokostrelke. Kljub dežju, je mojstrsko merila in zadela s vsako puščico. Presenečeni stražarji niso uspeli niti pisniti, če pa je že kak zagrgral, pa ga je preglasil bučen dež.

Medtem ko so se oni posvetili odpiranju vrat, smo ostali zanesli težek tovor proti lopi z vozovi. Tovariša, preoblečena v stražarja, sta odsunila zapah. Hitro smo prenesli nosila do najbližjega vozu in odstrnili plahto s katerim je bil pokrit. Pogled so nam zaslepili brezštevilni kristali. Ker bi nas dodatna teža samo upočasnjevala sem prepustil nekaterim izmed tovarišev, da so voz delno spraznili, drugi pa smo stekli proti hlevom.

Tukaj ni bilo nikogar. Radovednost stražarjev nam je pridobila dragocene trenutke. Za hip sem pogledal proti južnem delu palisade, kjer so stali razvrščeni vojaki, pripravljeni na strel. Bal sem se, da bodo prevaro odkrili in da bo poveljnik poslal katere izmed vojakov na druge dele palisade, da preprečijo morebitne vdore, ampak to se ni zgodilo. Poleg bliskov so namreč nebo osvetljevali snopi svetlobe, ki so švigali visoko navzgor. Brez dvoma je šlo za signalne naboje, ki so jih Ab'enasir in druščina pošiljali v zrak. Od kod je dobil pištolo in naboje in kako je ugotovil kako se z njo ravna, me je sicer za trenutek zbegalo, vendar sem se kmalu spet osredotočil na pobeg. Odsunili smo vrata in previdno pripeljali dva konja.

Bal sem se, da se bosta splašila, ob vsem trušču in nevihti, a ju je zaenkrat Berika mirila s Čarovnijo. Odhiteli smo do lope z vozovi, vpregli konja in se pričeli pomikati proti splavu. Vrata so bila odprta in izgledalo je, da bomo pobegnili brez, da bi nas sploh opazili. Medtem ko so ostali pripravljali splav, pa se mi je zazdelo, da nekdo teče iz naše skrivne utice proti južnem delu palisade. Ko je blisk osvetlil nebo, sem z grozo opazil, da je to eden izmed ujetih stražarjev. Takrat so se odprla tudi vrata in skoznje je pogledal debeli krčmar. Očitno je bila utica skrivališče v katero se je zatekal med napadi in sedaj je notri odkril zvezana stražarja.

Lokostrelka je bila preveč oddaljena, da bi jo lahko poklical, poleg tega pa je potiskala splav v vodo. Stražar je krilil z rokami in tekel na vso moč. Takrat sem opazil, da so ga nekateri izmed njih že opazili in so se obrnili proti nam. V njihovih vrstah je nastopila zmeda. Na vso moč sem stekel proti hlevu in pričel sekati povodce konjem. Nato sem zagnal vik in krik, da so se splašili in udrli skozi vrata. Bila je norišnica. Ker je bila gneča na palisadi tako velika, so nekateri vojaki tekli proti nam po tleh. Proti tem se je usula horda podivjanih konjev. Videl sem, da so se nekateri obrnili in razbežali, druge so konji pomendrali.

Tekel sem proti vratom, da bi ubežal na splav. Čakali so le še na mene. Videl sem, da po palisadah tečejo vojaki, vendar so bila tla polzka in tako so padali ter pri tem podirali še druge. Pri vratih se mi je pogled ustavil na mehanizmu. "Moram jim preprečiti, da bi nam sledili" mi je šinilo skozi glavo. Skočil sem proti vrvi in zasekal vanjo z mečem. Utrgala se je, kamen je zanihal, vrata so se pričela zapirati. Skočil sem skoznje in se zavalil po tleh. Bil je skrajni čas, saj so se takoj za tem trdno zaprla.

Odsopihal sem na splav in odrinili smo. Videl sem, da so tovariši uporabili kristale, da so si osvetljevali pot. Borili so se proti podivjani reki, ki je drla in s sabo prinašala debla, ki so naš splav resno ogrožala. Kljub temu, da je Berika konja mirila, sta nemirno hrzala in takrat sem se zavedel, da sem napravil strašansko napako. Če se Beriki karkoli zgodi, bosta konja zbezljala in Artefakt ter Podmornica bosta pristala na dnu reke. Obrnil sem se in opazil, da so se vojaki že postavili in da so napeli loke. Zaklical sem nekaterim izmed tovarišev in dvignili smo lesene ščite, kolikor jih je pač bilo, da bi obranili veslače in konja.

Ob blisku smo videli kako se je proti nam usul roj puščic, ampak priletele so daleč od nas v vodo. Vojaki so bili daleč slabši strelci kot Lokostrelka in zato niso upoštevali dežja. Neslo nas je proti vzhodu in kmalu smo prišli izven dosega strelcev. Tukaj pa nam je grozila druga nevarnost. Če ne bomo uspeli doseči drugega brega, nas bo pogoltnilo Brezno. Vsi smo se uprli ob velike drogove, ki so nam omogočali manevriranje in poskušali splav usmeriti proti severu. Le s težavo smo se premikali proti severnem bregu, vendar nam po izčrpajočem boju končno uspelo. Bil sem izčrpan, premražen, tresel sem se in srce mi je močno bilo. Zvlekli smo nekaj živeža, voz in orožje na kopno. Tedaj je po reki priplavalo ogromno deblo, se zaletelo v splav, ga obrnilo in tok ga je odnesel. S tem pa tudi našo edino možnost, da se vrnemo na drugo stran.

Zavlekli smo se v visoko travo, vstran od reke in izmučeni popadali po tleh. Kljub temu, da je lilo, sem se pokril s plahto in zatisnil oči.

Bomo sploh uspeli priti do jame?


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: