Brezno mnogih solza

Pred odhodom smo se posvetovali glede poti, ki naj bi jo ubrali. Težavo je predstavljala ogromna razpoka na Širokem polju imenovana Brezno mnogih solza. "Ne smete izgubljati časa. Prečkati jo morate čez most!" je trdil Vodja. Mnogi so mu nasprotovali: "Most je tam že skoraj odkar je nastala razpoka. Sploh ne vemo, če sploh še stoji. Če bo porušen, bomo izgubili več časa kot pa če bi brezno obhodili." Nasprotoval jim je: "Mar mislite, da je pot kaj varnejša, če brezno obhodite? Na jugu je širno polje živega peska, prečkati morate reko in se izogniti postojanki. Boste tam tvegali srečo? Na severu pa vas lahko zajamejo Ostri. Kaj vam je ljubše?"

Njegove besede je spremljalo negodovanje in čutil sem, da je primeren čas, da se vmešam: "Bratje, poslušajte moje mnenje. Če Brezno obhodimo, v obeh primerih tvegamo več kot pa če poskusimo iti čez most, če še obstaja. Resda bomo v nasprotnem primeru prisiljeni ubrati drugo pot, vendar zakaj ne bi najprej poskusili iti po najvarnejši?" Moje besede smo mrmraje sprejeli. Vodja se je strinjal z mano in pripravili smo se na pot.

Tik preden smo zapustili jame, me je nekdo prijel za roko. Sunkovito sem se obrnil. Bil je star mož s zgrbančeno postavo in snežno belimi lasmi. Dejal mi je: "Nikar ne hodite blizu Brezna! Nekaj je tam." V tistem hipu me je nekdo poklical. Obrnil sem se in videl, da mi Lokostrelka maha in kriči naj se podvizam. Ko sem se obrnil, je starec že izginil. Pohitel sem do skupine in jih povprašal o skrivnostnem starcu. Smeje so mi odvrnili, da je postal čuden, ko ga je odkrušen kamen zadel v glavo. "Nekaj je tam." mi je odmevalo po glavi, ko smo se odpravili proti vzhodu.

Hodili smo dolgo in vmes šestkrat prenočili. Proti poldnevu sedmega dne smo se znašli na široki ploščadi, ki se je dvigala nad brezmejno ravnino, ki jo je na sredini, kot rez noža sekala ogromna razpoka. Nekdo mi je rekel: "To je Široko polje in tista črta je Brezno mnogih solza."

Spustili smo se v ravnino in se napotili proti razpoki. Zdelo se mi je, da hodimo že celo večnost pa nismo nič bliže kot prej. Trava nam je segala skoraj do pasu, tako visoka je bila. Spraševal sem se, če se možje ne bojijo plenilcev, ki bi utegnili prežati v njej. Tu pa tam smo opazili številne rjave pike. Ostrooki vodič nam je razložil, da je to divje govedo, ki se pase na tej planjavi.

Sonce je že skoraj zašlo, ko smo se končno približali breznu. Na najožjem mestu je bil postavljen širok kamnit most, ki ga je zobovje časa že močno načelo. Stisnilo me je v želodcu, saj sem pričel dvomiti, da ga bomo varno prečkali. Približali smo se mu in se ustavili, da se posvetujemo. "Most izgleda zelo šibek in dvomim, da bo zdržal. Svetujem, da ga preizkusi najtežji izmed nas, če bo zdržal njega, bo zdržal ostale. To bom očitno kar jaz." je dejal plečati mož.

Odložil je opremo in se previdno korak za korakom pomikal po mostu. Ta je bil prava mojstrovina, ampak so ga sile narave že močno razmajale. Prišel je že približno do tretjine mostu, ko so se začeli iz mosta krušiti delčki kamenja. "Ne bo ti uspelo! Vrni se!" sem zakričal za možem, ki je očitno že sam opazil nevarnost. Obrnil se je in pričel hiteti nazaj. Naenkrat se je iz mostu izdrl kamen in padel v globino. Skokoma je mož planil z mostu in se zakotalil po travi. Pričakoval sem, da se bo most podrl, vendar je začuda zdržal.

Znašli smo se pred neprijetnim dejstvom. Mosta ne bomo mogli prečkati. Bilo mi je nerodno, ker sem sam predlagal, da bi raje šli čez most kot naokoli. Obrnil sem se proti Lokostrelki. Njen pogled je razkril, da mi ne zameri. Odtujeno sem odkorakal k robu brezna, medtem ko so se ostali posvetovali kako naprej.

Zrl sem v neskončne globine. Brezno je bilo tako temno, da me je kar posrkalo vase. Orjaška rana, ki jo je pokrajini zavdal Temni Coprnik. Hotel sem odtrgati pogled, vendar ga nisem mogel. Tema me je vlekla vase in me požirala. Od brezmejnosti se mi je pričelo vrteti in v glavi mi je odmeval starčev glas: "Nekaj je tam!" Iz zamaknjenosti me je zdramil glas Lokostrelke, ki me je prijela za ramo in povlekla stran: "Kaj ti je? Skoraj si padel. Pridi, nekdo se je spomnil nekaj odličnega."

Povedla me je k skupinici. "S sabo imamo ravno dovolj vrvi, da napravimo oporo čez most. Privezali jo bomo na stebre, ki izgledajo še dovolj trdni. Tako bomo razporedili težo in prečkanje bo možno. Seveda pa moramo počakati do jutra, sedaj je že preveč temno." je razložil eden izmed mož. Strinjal sem se: "Odlično. Utaborimo se malo bolj vstran od brezna." Drugi se niso strinjali z mano: "Raje se utaborimo tu. Eno stran bomo imeli zavarovano in se bomo laže branili, če nas kdo napade."

Hotel sem ugovarjati, vendar nisem hotel, da bi prišlo v skupini do prevelikih nasprotovanj, zato sem privolil. Poteptali smo nekaj trave in si uredili ležišča. Ognja nismo prižigali, saj smo hoteli ostati čimbolj skriti. Razpostavili smo straže in se ulegli.

Zbudila me je Lokostrelka: "Hitro vstani. Nekaj je narobe." Planil sem pokonci in jo vprašujoče pogledal. "Eden izmed stražarjev manjka. Nihče ne ve kje je." Oči so se mi navadile na temo in videl sem kako možje zbegano pobirajo svojo opremo. Zazdelo se mi je, da slišim drobljenje kamenja in pogledal sem proti mostu. Na njem se je zarisala temna senca. Opozoril sem druge nanjo in po odzivih sodeč, je bil to naš manjkajoč stražar.

Stekli smo k mostu in možje so pričeli kričati naj se vrne. Kot kak kip je stal in se ni premaknil niti za ped. Nenadoma se je zasukal. Nekaj temnega mu je viselo na prsih in možje so se osuplo pomaknili za korak nazaj. Kljub temu, da je bila tema, so se obrisi na svetlem mostu jasno videli. Tista reč na njegovih prsih je nenadoma izginila kot bi se mu zažrla globoko v prsni koš, mož pa je pričel skakati po mostu. "Nikar!" sem zakričal, a bilo je prepozno.

Najprej je popustila sredina mostu, nato pa se je most s glasnim gromom zrušil v brezno. Hotel sem zakričati, da se naj hitro poberemo stran od brezna, a nisem utegnil. Iz razpoke se je takrat namreč privalila nepopisno temna gmota, ki je zastrla zvezdnato nebo. Nekdo je zarjul: "Bežite!" a je bilo že prepozno. Iz oblaka so poskakale temne sence in se vrgle na može. Obesile so se jim na prsi in ti so popadali po tleh. V parih trenutkih se je okolica brezna spremenila v kopico stokajočih mož, ki so jih mrcvarili strašni stvori.

Z Lokostrelko sva bila rahlo bolj oddaljena od mostu kot možje. Prijel sem jo za roko in hotel pobegniti, ko me je stisnilo v prsnem košu. Neznanska teža se mi je obesila na prsi in me dušila. Hlastal sem za zrakom in se zvalil v travo. Valjal sem se po njej, a ni pomagalo. Čutil sem, da me bo stvor kmalu obvladal in v obupu sem se ga poskušal otresti. Pogled mi je ošinil enega izmed mož, ki se je s krikom pognal v brezno.

Bitje mi ni dopustilo, da bi segel po meču. Zaprl sem oči in napel vse mišice v telesu, da bi se rešil. Nenadoma sem se spomnil na verižico. V upanju, da ima kakšno posebno moč, sem poskušal zaznati njeno Bistvo. Zabliskalo se je kot bi udarila strela in senca na prsih se je razblinila. Olajšan bremena sem se pobral na noge in pohitel k drugim, da ponovim postopek. Ko mi je uspelo osvoboditi vse, ki so preostali, smo pričeli tečti na vso moč vstran od prekletega kraja. Ustavili smo se šele, ko smo bili tako upehani, da nismo več mogli naprej.

Bilo nas je le še sedem. Nekateri izmed mož so imeli grdo popraskan prsni koš, saj so poskušali spraskati temna bitja s sebe. V medli svetlobi, ki je napovedovala jutro, je nekdo izbrskal trpotčeve liste. Zmleli so jih v kašo in si jih položili na rane. Sam nisem bil hujše poškodovan in tudi Lokostrelka ni bila. Ko sem jih spraševal, če je vse v redu, je bilo videti, da jih je rahlo sram, ker me niso poslušali.

Treba se je bilo odločiti kako naprej, zato sem može zbral in jih ogovoril: "Ne krivim vas za to kar se je zgodilo. Nihče ni vedel kake pasti skriva Brezno mnogih solza. Sedaj predlagam, da se k breznu ne vračamo več, temveč ga obhodimo po severni strani. Če se bomo učinkovito skrivali, nas sovražnik ne bo zapazil, medtem ko brez vodiča na jugu nimamo niti najmanjše možnosti."

Strinjali so se z mano in odpravili smo se. Ves čas smo hodili v dovoljšnji razdalji od brezna in oprezali za morebitnimi sovražniki.

"Nam bo uspelo obiti ozemlje Ostrov ne da bi nas opazili?"


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: