Artefakt - 2. del

Vsi v skupini so bili vidno razočarani. Njihova volja, ki jih je gnala do osrčja tega peklenskega svetišča, je upadla kot bi jih spodsekal z mečem. "Prišli smo zaman? Zaman? Ampak to ne more biti res," je ponavljala Berika "saj čutim Energijo, ki jo oddaja to orožje. Mora delati." Rekel sem: "Žal je ta preostala Energija, ki jo Artefakt še ima, premajhna, da bi omogočila delovanje naprave. Skozi tisočletja so se shrambe Energije praznile in naprava je izgubljala na moči. Sedaj očitno ni več za nobeno rabo. Kljub temu pa bom pogledal, če ima mogoče še kje kako rezervo."

Pričel sem si podrobneje ogledovati orožje. Ostalim v skupini je očitno postalo vseeno za nevarnost, ki nam je morebiti pretila in je pregnala podgane. Brez volje so se posedli po tleh in čakali, da iztisnem iz te naprave še kak kos moči. Znakov, ki so se sedaj kazali na zaslonu nisem razumel. Rdeča lučka je gorela, utripala je rumena. Poskusil sem jo pritisniti, vendar se ni zgodilo nič. Naključno sem pritiskal gumbe in upal, da se bo kaj zgodilo. Ko sem opazil, da očitno iz te moke ne bo kruha, sem pričel pretipavati orožje ped za pedjo.

Nikjer nisem našel kakega vzvoda, ki bi sprostil baterijo ali kakorkoli se že ta naprava napaja. Obupano sem že mislil prenehati, ko sem se po nesreči dotaknil zaslona. Nekaj je zapiskalo in vsebina zaslona se je spremenila. "Očitno gre za zaslon na dotik" sem si rekel. Znakov spet nisem razumel, zato sem pričel naključno pritiskati simbole na zaslonu. Nenadoma je rdeča lučka izginila in prižgala se je zelena. Oranžna je še vedno gorela, je pa prenehala utripati.

Najverjetneje sem preklopil na rezervno napajanje ali pa aktiviral še dodatno baterijo. Znak za baterijo na zaslonu sedaj ni bila več prekrižan, je pa vseeno kazal izpraznjeno stanje. Spremembe sem se vidno razveselil in Berika se je primaknila bliže. "Nekaj mi je uspelo. Očitno sem vklopil nekakšno dodatno napajanje. Artefakt je torej le še uporaben. Ne znam pa povedati koliko časa bo še zdržal in kakšno moč sploh ima. Najbolje, da se čimprej poberemo iz tega svetišča in se mu kasneje posvetimo. Upam le, da ne bomo srečali tistega, kar je pregnalo podgane."

Berika je bila vidno boljše volje. Rekla je: "Odlično. Odpravimo se nazaj na površje. Obstaja le ena težava. Kako bomo prišli do tja. Za sabo smo namreč zasuli številne hodnike. Sposobnost, da ugotovim slabost v Bistvu kamna, imam in znam povzročiti, da se strop sesuje, kopati pa ne znam s pomočjo Čarovnije. Zalog nimamo več nič, zato moramo takoj ven. Voda nam je pošla in v tej vročini bomo brez nje kmalu popadali v nezavest."

Zamišljeno sem odvrnil: "Nek star mož mi je nekoč razložil, da je bil čuvar Artefakta zmaj Dr'Agon. Čez čas je pobesnel in zbežal. Če je živel v tej jami, gotovo obstaja še kak izhod." Berika ni bila preveč navdušena nad povedanim: "Ne dvomim, da imaš prav, vendar pomisli. Zmaj je bitje, ki zna leteti, mi tega ne znamo. Tudi če je strop te jame le Čarovnija, ki nam onemogoča pogled na prosto, ne vidim možnosti, da bi ga lahko na kakršenkoli način dosegli. Pričakovala sem, da bo Artefakt imel moč, da nam bo pomagal priti varno iz svetišča, zato sem nepremišljeno podrla več hodnikov. Sedaj pa ti praviš, da naprava skoraj ne deluje."

Hotel sem ji ugovarjati, ko je nenadoma k nama pristopil eden izmed mož: "Nekaj se dogaja. Prej ko sem sedel tam s tovariši, sem občutil, da mi je vedno bolj vroče. Najprej sem mislil, da ni nič, nato pa sem pričel opazovati kaj se dogaja pod nami. Mislim, da se gladina ognjene reke dviga." Prestrašeno sva se oba ozrla proti mestu na katerega je kazal s prstom: "Tam je prej iz gladine molela skala. Skoraj gotov sem, da je bila tam, ko smo prišli. Sedaj je jasno pred čim so bežale podgane. Svetišče bo zalilo!"

Nisem vedel kaj naj rečem. Pograbila me je panika. Bili smo kot ribe na suhem, brez možnosti izhoda. Bil je čas, da se spravimo nazaj v hodnike, kjer bomo poskušali najti izhod. "Hitro, gremo nazaj v hodnike. Vidva, pomagajta mi nesti Artefakt. Med potjo se bomo izmenjevali. Ne smemo izgubiti niti trenutka več!" Hiteli smo nazaj proti hodniku in dospeli v dvorano, kjer so nas prej napadle podgane.

Številna trupelca so ležala po tleh, nekatere živali niso bile mrtve in so se na pol razcefrane vlekle po tleh. Mož, ki je padel pod glodalci, je izgledal strašno. Obraz je imel krvav in spraskan od ugrizov in krempljev. Ni se premikal, zagotovo je bil mrtev. Nismo imeli časa, zato smo ga pustili in tekli naprej. Ker smo pot že poznali, smo napredovali neprimerno hitreje. Spotoma sem se spraševal, kaj je zbudilo gorečo reko. Smo bili to mi, ki smo odstranili Artefakt? Saj se ni nič zgodilo.

Ko smo dospeli do polja posejanega z znaki, sem spet slekel oklep. Znamenja še niso izginila in prišla so nam še kako prav. Nemrtvih nismo srečali, morda so bili ujeti v tisti podzemni dvorani ali pa so nas čakali zunaj v mestu, da se pokažemo. Zavili smo in pričel se je zame neznan del poti. Po teh hodnikih so se prebijali ostali, ko so me iskali. Kmalu smo dospeli do prve ovire. Hodnik je bil zasut, druge poti ni bilo. "Kaj pa sedaj? Kako bomo prišli naprej? Kopati ne bomo mogli, ker zato ni časa!" sem dejal, ko smo se ustavili.

Berika je odvrnila: "Prejle, ko si opisoval Artefakt, si rekel, da prereže skalo brez težav. Moramo ga uporabiti. Druge možnosti ni!" Kljuboval sem ji: "Ampak, če ga uporabim sedaj, morda ne bo več dosti močan, da bi nam sploh koristil, čemu smo se sploh spuščali po zadevo, ki bi nam bila nekoristna?" Tedaj me je presenetila z odgovorom: "Kam ti bo pa koristil delujoč Artefakt, če boš mrtev? Pomisli na to!". Imela je prav.

Raztovorili smo Artefakt na tla. Vsem prisotnim sem svetoval, da se naj umaknejo, če se slučajno zgodi kaj nepredvidenega in da naj ne gledajo v svetlobo. Nadel sem si šlem, da bi me zaščitil pred vročino. Na predele, ki so bili najbolj izpostavljeni pa smo privezali v vlago namočeno krpo. Bil sem pripravljen, da ga aktiviram. Prijel sem ga za ročaje in s težavo sem ga dvignil v zrak. Pritisnil sem gumb na ročaju in se obrnil stran, da si ne bi uničil oči.

Čeprav sem bil močno oddaljen od kupa sem čutil vročino. Premikal sem ga desno levo in korakoma navzgor, da bi bila luknja dovolj velika. Vedel sem, da moram varčevati z baterijo, zato sem kmalu nehal in si ogledal kaj se je zgodilo. Kupa, ki je prej oviral pot, sedaj več ni bilo. Ni se le stalil in odtekel, ampak je očitno odparel. Ker se je hodnik nagibal, se nam ni bilo potrebno bati, da bi pare odneslo proti nam. Artefakt je bilo res mogočno orožje.

Nekaj časa smo počakali, nato pa se previdno odpravili naprej. Na stropu hodnikov smo opažali drobne strjene delce. Kondenzirano kamnino. Bilo je prav neverjetno. Na poti smo morali Artefakt še parkrat uporabiti in spet je pričela utripati oranžna lučka. Očitno se je izpraznil še dodaten vir moči. Sedaj smo že dospeli do vodnjaka, kjer sem imel priložnost videti past, v katero sem padel. Zlatega predmeta ni bilo nikjer, očitno je bila samo prevara.

Do sem smo se spustili preko Energijskega mostu, kako bomo pa prišli nazaj? Berika je zamišljeno pregledovala položaj: "Ko bi le vedeli, kam so zbežale podgane. Očitno so se uspele pretlačiti skozi luknje med kupi kamnov, ker jih nismo nikjer srečali. Ampak kam so šle potem? Zagotovo niso poskakale v vrelo vodo. Mora obstajati še kakšna pot!"

Iskali smo morebitne lestve, luknje, vendar na polici ni bilo videti nič. Pri iskanju ni pomagala Lokostrelka. Stala je na robu police in zrla v brbotajočo gladino. "Kaj je narobe?" sem jo povprašal. Odvrnila je: "Nekaj slišim. Zdi se mi, da je cviljenje. Najhuje pa je, da to slišim v vodi. Če bi bila podgana, bi morala biti že zdavnaj mrtva. Hitro sem stopil do Berike: "Lokostrelka pravi, da sliši cviljenje v vodi." Berika je prižgala puščico in Lokostrelka jo je natančno izstrelila proti viru cviljenja.

V vodi je res plavala podgana. Izgledalo je, da jo bolj muči plavanje kot pa voda, ki bi morala biti po vseh pravilih vrela. Začudeno smo se spogledali. Berika je rekla: "Možno je, da gre za Čarovnijo ali Coprnijo in voda v resnici ni vrela. Nimamo druge možnosti kot pa da zadevo preizkusimo." Rekel sem: "Grem prvi. Če bi se izgodilo, da je voda vrela, te prosim Lokostrelka, da me ustreliš s puščico. Nočem se počasi cvreti."

Odvrgel sem oklep, če bi moral slučajno plavati in se na vrat na nos vrgel v vodo. Ko sem padel, se mi je nenadoma zazdelo, da sem storil veliko neumnost in je voda res vrela, ampak bilo je že prepozno. Čofnil sem v vodo, ki je bila resda topla, vendar zdaleč od vrele. Ni bila visoka, saj sem dosegel dno. Pomahal sem ostalim in poskakali so za mano v vodo. Počasi smo se pomikali proti stebru in upali, da v tej vodi ni kakih kač ali podobnih vodnih bitij.

Končno smo dospeli do stopnišča. Sedaj sem opazil tudi podgano, ki nas je rešila. S težavo se je kobacala po stopnicah, saj ji je manjkala noga. Oblekel sem se in odpravili smo se navzgor. Sedaj sem bil jaz na vrsti za nošnjo Artefakta. Zdelo se mi je, da se vzpenjamo celo večnost, ko smo končno dospeli do konca stebra.

Bil sem popolnoma dehidriran. Vode, ki je bila v vodnjaku nisem upal piti, najverjetneje bi se zastrupil z njo. Zaradi žeje nisem mogel več trezno misliti. Ostalim ni šlo nič bolje in opotekali smo se po hodniku naprej. Ko smo dospeli do vrat za katerimi so se utrdili tovariši, smo komaj čakali, da se lahko odpočijemo. Uporabili smo dogovorjeno znamenje in utrujeni popadali po tleh.

Tudi oni so preživljali težke trenutke. Trije izmed ranjencev so umrli, poleg tega pa so Nemrtvi še parkrat butali v vrata, dokler niso končno nehali. Začudeno so poslušali našo pripoved o Artefaktu in se čudili njegovi moči. Ko sem jim rekel, da si ga naj bolje ogledali, so se vsi odmaknili. S tako napravo niso hoteli imeti opravka. Imeli smo še nekaj časa, da si odpočijemo. Malo verjetno je bilo, da nas bo lava dosegla v kratkem času, če nas bo sploh. Najverjetneje pa bo odtekla drugam.

Medtem ko so se ostali pogovarjali, sva z Beriko sedela pri Artefaktu. Pritiskal sem vse mogoče kombinacije na ekranu, a se ni zgodilo nič pametnega. Večinoma se pokazalo še več teksta, ki pa ga nisem niti pod razno razumel. Naenkrat pa je škljocnilo. Pokrov debelega dela se je rahlo dvignil. Prijel sem ga in ga odprl. Našel sem baterije. To sta bili dva kovinska valja, ki sem ju komaj objel z prsti. Imela sta vtisnjen znak za radioaktivnost in oznako 241Am. Bila sta težka zagotovo po kaki deset kilogramov.

Poskušal sem se spomniti kateri element bi to bil, ko je Berika nenadoma rekla: "To zadevo sem že videla v eni izmed knjig. Morda se spomniš, da sem ti na začetku, ko sva se srečala, rekla, da so starejše knjige predragocene, da bi jih posedoval. Bila je bolj legenda kot pa kaj drugega. Med drugim je bila narisana tudi taka cev. Motno se spomnim nekaj v zvezi s skrivnostno ladjo, ki se je pojavila od nikoder, o tem kako so poskušali vdreti skozi vrata, a so jo po številnih neuspehih potopili v ogromno jezero, kjer je domoval tisočletni stražar Hobotta. Če bi brskala še podrobneje, bi morda bil omenjen celo Artefakt.

"Skrivnostna ladja? Tole je pričelo postajati zelo zanimivo!"


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: