Ab’enasir

"Kdo hoče vedeti?" je dejal možak, ki naj bi bil Ab’enasir. Bil je oblečen v lahkotna svilena oblačila, opasan je bil bil s pasom iz blaga na katerem je imel privezan mošnjiček. Nataknjene je imel preproste sandale. V roki je držal zakrivljeno sabljo. Njegov mrk pogled je izdajal, da se mu niti sanja ne kdo smo.

"Ne poznaš me več, dragi prijatelj? Lisjaka, kot so me klicali? Se ne spomniš noči Črnega komarja?" je dejal naš mož. Povedano je nemudoma vplivalo na možakarja, ki je bil očitno res Ab’enasir. Zataknil si je sabljo za pas in razširjenih rok stopil proti nam: "Prej bi povedal, skoraj bi vas vse obglavil!"

Ob povedanemu se je nasmejal in moža sta se objela. Bilo je videti, da sta si tesna prijatelja in da si imata veliko za povedati.

Ab’enasir je nato stopil proti vratom in jih odprl. Začudil sem se, saj nisem videl ključa, vrata pa prej gotovo niso bila odprta. "Vstopite!" nas je povabil.

Podali smo se v hiško in Ab’enasir je zaploskal. Takoj so se prižgale oljenke nastavljene po stenah, zagotovo je obvladal Čarovnijo. Razprostrla se nam je neverjetna notranjost kolibe.

Povsod na steni so bili ovešeni številni zemljevidi, orožja, maske, preproge in drugi nenavadni predmeti. Po kolibi so bile razpostavljene tri mize. Na eni je bila številna steklovina, kot kak laboratorij. Očitno se je Ab’enasir ukvarjal z Alkimijo kakor to pravijo v tem svetu. Na drugi so ležali razprostrti dokumenti in zemljevidi, medtem ko je bila tretja miza prazna. V hišici je bilo tudi nekaj stolov. Pomignil je in nam pokazal, da se lahko usedemo.

Sam se je naslonil na mizo, iz mošnjička izvlekel list neke rastline in očitno tobak, ter si pričel zvijati cigareto, če bi temu lahko sploh tako rekli. Ne da bi odvrnil pogled od opravila, je dejal: "Kaj vas je privedlo semkaj v to neobljudeno pokrajino? Pa menda ne želja po pustolovščinah?"

"Potrebujemo vodiča, da prečkamo Puščavo in polja živega peska na vzhodu," je kratko in jedrnato dejala Berika.

"Hmmm..." je zagodrnjal in dejal: "Morda vam lahko pomagam, ampak le za pošteno plačilo. Nositi kožo na prodaj ni ravno poceni. Boste samo trije? Večja karavana bi bila varnejša."

"Enajst nas je, tovorimo pa še ranjenca," je odvrnila Berika.

"Ranjenca?" dvignil je obrvi: "Počasneje bomo potovali in bolj izpostavljeni bomo. Ga ne bi mogli pustiti tu? Pot je zelo težka."

Berika se je namrščila: "Ni govora! Ne bomo ga puščali tukaj, del naše skupine je in gre z nami!"

"Že dobro, izkušnje mi pravijo, da tega ne bi smel sprejeti, ampak vseeno bom. Denar je pač sveta vladar!" je dejal. Prenehal je z zvijanjem in si vtaknil cigareto v usta, pobrskal je po mošnjičku in iz njega privlekel vžigalnik. Vžigalnik?

Srce mi je pričelo hitreje biti: "Od kod mu vžigalnik?" Mirno je prižgal cigareto in pričel puhati dim. Pogledal je proti nam in očitno videl, da sem osupnil. Dejal je: "Je kaj narobe?"

Berika je odvrnila: "Ne, vzeli ..." Ni uspela dokončati stavka, saj sem jo prekinil: "Mi pokažeš tisto reč v tvoji roki?"

Ab’enasir je začudeno pogledal in mi podal vžigalnik: "No ja, zakaj pa ne."

Ogledal sem si ga. Bil je vžigalnik na kresilni kamen, zlat, skrbno izdelan, zagotovo zbirateljske vrednosti. Imel je vonj, ki me je takoj spomnil na tekočino, ki sem jo zavohal na baklah pred vhodom v jamo, kjer me je kasneje ranila Hobotta. Na njem so bili vgravirani znaki, ki so me takoj spomnili na Artefakt.

Hlastno sem ga vprašal: "Od kod ti to?"

Odvrnil je: "Sam sem ga naredil."

"Lažeš!"

Moj odziv ga je vrgel iz tira: "Kaj si drzneš..." in segel je po meču.

Berika je bila takoj pripravljena. Skočila je na noge in mu zagrozila: "Pospravi tole, ali pa ti bo koža še bolj zagorela kot ti je sedaj!"

Ubogal jo je in bolj mirno dejal: "No, ne spotikajmo se zdaj čez tele malenkosti. Tvojemu prijateljčku sem kot dokaz pripravljen pokazati zalogo teh predmetov, ki sem jih napravil v prostem času." Stopil je k robu kolibe in odprl loputo v tleh. Pomignil mi je naj stopim bliže in Berika mi je dejala: "Ne vem čemu je to potrebno, ampak če si želiš pojdi pogledat. Pohiti!" Nato se je obrnila k Ab’enasiru: "Brez trikov!"

Zarežal se je in odvrnil: "Saj sem poštenjak!"

Stopil je po lestvi navzdol in sledil sem mu. Spodaj je bilo precej hladneje in ko je prižgal svetilko sem opazil, da ima spodaj tudi posteljo.

Ko sem še sam sestopil z lestve, mi je siknil: "Od kod veš, da predmet ni moje delo? Posel lahko zaradi te neumnosti propade. Vi boste brez vodiča, jaz pa brez denarja!"

Stopil je k skrinji in jo odprl. V njej je bilo zagotovo dva ducata vžigalnikov. Niso izgledali tako dobro kot njegov, očitno si je izbral najboljšega zase. "Ti predmeti so vredni čistega zlata. Prodajam jih le najboljšim prijateljem. Za mastno ceno seveda!" se je zadovoljno zarežal "Poskušal sem sam napraviti podobne, vendar je skoraj nemogoče. Drugim pa jih ne bi kar tako dajal na ogled. Zelo pomembno je, da nihče ne izve, da jih ne delam sam! Moj ugled bi padel in s tem pritok denarja. Če te že zanima, sem jih pokupil od številnih preprodajalcev. Drzni so, da si upajo brskati po Puščavi, ampak so tudi kratke pameti. Za te predmete, ki sem jih pokupil, sem v najslabšem primeru dobil vsaj tisočkrat več denarja. To pa je kupčija!"

Zahahljal se je in nadaljeval: "Svojega sem našel slučajno. Videl sem ptiča, ki je imel nekaj svetlečega v kljunu in sem ga zasledoval. Ko sem našel njegovo gnezdo, sem hkrat našel tudi prečudovite dragocenosti, tudi tale predmet tule. Ko sem ugotovil kako deluje, sem takoj pokupil vse ostale, ki so bili na voljo. To delam še sedaj. Viharji, ki divjajo po Puščavi tu pa tam razkrijejo zanimive reči. Če želiš ti v zameno za tvoj molk povem še več. Pridam ti pa še tale zemljevid Sveta. Narisal sem ga sam in za točnost jamčim. Kot si že zgoraj najverjetneje opazil, veliko potujem! Ampak skrivaj ga dobro, da ne bo kdo kaj opazil. Rekli bi še, da sem te podkupil. Sedaj pa morava nazaj, da ne bodo postali sumničavi."

Pomolil je svitek pergamenta proti meni in pričel plezati po lestvi. Hitro sem ga vtaknil za oklep, da si ga ogledam pozneje in se podal za njim. Ves ta čas je govoril kot da bi bil podmazan in nisem uspel priti do besede. Vsekakor čudaški možakar.

Zgoraj so me pričakali sprašujoči pogledi in dejal sem: "Vse je v najlepšem redu! Motil sem se."

Berika me je nejevoljno pogledala, Ab’enasir pa si je potihem oddahnil in dejal: "No, potem smo nared za odhod. Odrinemo jutri. Sedaj pa pojdita in se odpočijta, s temle ..." pokazal je name "... se bova še dokončno dogovorila za plačilo."

Vidno je odleglo tudi Lisjaku, ki je jamčil za poštenost Ab’enasirja. Ko sta odšla, sva z Ab’enasirjem ostala sama. Posedla sva se na stole, prižgal si je novo cigareto in dejal: "Tako, sedaj pa sprašuj!"

Le kaj mi bo povedal?


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: