Iskanje Hunjadijeve votline

Bik je še par ur jezno hodil okrog drevesa in naju opazoval z ubijalskim pogledom, a se je sčasoma najverjetneje naveličal, saj se je umaknil. Z Lokostrelko sva se previdno spustila dol in se poskusila vrniti do prizorišča pokola. Upala sva, da bova našla kakšnega preživelega s katerim bi potem skupno poskušali najti pot do tabora.

Na jasi sva se lotila preverjanja utripa poškodovanih, a se je izkazalo, da so vsi mrtvi. Med preverjanjem, se je iz središča jase zaslišalo hropenje. Pohitela sva proti izvoru in olajšana opazila, da je nekdo le preživel. Bil je Vitez, ki ga je bik zalučal v zrak in je zatem obležal.

S težavo je izdavil: "Le kaj smo ... storili, bedaki? ... Ne morem se premikati ... ne čutim nog ne rok ... vem, da umiram ... samo moja Čarovnija me ... še ohranja pri življenju ..." Zakašljal je in se nakremžil, iz ust se mu je ulila kri. "Ta naloga na katero smo šli ... je norost ... do sedaj smo imeli srečo, a vem ... da nas bo Pohhor počasi ubil ... moža za možem." Globoko je zavzdihnil in spet zakašljal: "Želel sem preprečiti to neumnost, a sem podcenil bika ... zdaj je že prepozno. Poslušajte me ... ne vračajta se v tabor ... okrivili vaju bodo za poboj in usmrtili ... zbežita, dokler še lahko ... Že ko smo odrinili ... sta bila obsojena na smrt."

Podprl sem mu glavo in rekel: "Ampak kaj bo potem z Neimenovanimi in Coprnikom? Če zmagajo, ne bomo nikjer varni. Ne, morava preprečiti njegove načrte."

Namrščil se je: "Norec ... proti Coprniku lahko narediš toliko škode ... kot jo naredi muha Wolku ... ne bodi tako zaverovan vase ... in zbeži dokler še moreš! Poglej mene ... sem eden izmed najmogočnejših Vitezov ... v Cobannu, a ležim tukaj povsem brez moči! ... Edini, ki se mu bi lahko zoperstavil ... je izginil pred stoletji ... če je seveda sploh kdaj obstajal."

Napravil je premor, da si nabere moči in nato nadaljeval: "Legenda govori o plemenitemu Kralju ... imenovanem Hundej, Hjundai ali morda Hunjadi ... ne spomnim se, saj nima veze ... ki je nekoč vladal našim deželam ... Nudil je pomoč in zaščito siromakom in zatiranim ... Nevoščljivi nasprotniki pa so se združili proti njemu in ga porazili ... s stotimi junaki se je skril v votlino pod gorovjem ... na zahodu Pohhora ... pravijo, da ko se bo njegova bela brada devetkrat ... ovila okoli kamnite mize, se bo prebudil ... Takrat naj bi se v naš Svet vrnili dobri časi ... S svojimi vojaki bo premagal vse sovražnike ... pregnal krivico s Sveta in spet zavladal!"

Videti je bilo, da ga je govorjenje močno izčrpavalo, a je vseeno nadaljeval: "Če res hočeta pomagati ... najdita votlino, ki se nahaja v gori ... blizu Ščita in ga prebudita ... Vhod se nahaja blizu mogočne lipe, ki tam raste že več stoletij ... Sedaj pa me pustita na miru ... utrujen sem in bi rad zaspal!"

Pogledal sem Lokostrelko in rekel: "Morava tja! Sedaj vem kaj sem videl v sanjah. Bila je brada od Hunjadija. To je rešitev! Takoj se morava odpraviti!"

Stisnil sem roko Vitezu, da bi se mu zahvalil, a sem videl, da vam zre s steklenimi očmi. Bil je mrtev. Zaprl sem mu oči, nato pa sva z Lokostrelko pobrala večino uporabnih stvari iz nahrbtnikov mrtvecev in se s pomočjo mojega improviziranega kompasa odpravila proti zahodu.

Po petih dneh hoje, sva končno dospela do Ščita. Do sedaj sva se spuščala navzdol in nekaj časa hodila po območju brez gozda, sedaj pa se je teren spet pričel dvigovati, pojavila so se tudi drevesa. Vmes sva prečkala manjšo reko v kateri sva uspešno ulovila nekaj rib in jih del pojedla, preostanek pa shranila. Gotovo sva hodila v pravo smer, a razen kompasa in Ščita nisva imela nobene druge oporne točke. Gosti gozdovi in megla, ki se je zadrževala nad krošnjami so onemogočali vsakršno orientacijo.

Po še dveh dneh, sva končno dospela do kamnitih pobočij, ki so se strmo dvigala proti zahodu. Bilo je brez dvoma, da sva na pravem mestu, vsaj glede na to kaj je kazal moj zemljevid. Ni mi bilo jasno kako je Ab'enasirju uspelo ustvariti tako dobro karto, ampak bil je precej skrivnostna oseba, zato je bil odgovor na to najbrž izjemno zapleten.

Sedaj sva se premaknila ob pobočju najprej proti severu, nato pa spet nazaj proti vzhodu, iskaje lipo, ki naj bi rasla pred votlino. Zadeva se je zdela skrajno neverjetna, saj sva bila obkrožena z iglastimi gozdovi in do sedaj nisva opazila nobenega listavca. Vztrajno sva sledila gorovju in po približno enem dnevu hoje končno našla lipo.

Bilo je orjaško drevo, visoko več kot dvajset metrov in na prvi pogled sestavljeno iz kakih sedmih zraslih debel. Nahajalo se je na vzpetini nedaleč ob pobočja gorovja. Polna upanja sva se odpravila proti njej, upajoč na znamenje, ki nama bo pokazalo vhod v votlino. Preiskala sva celotno okolico, a nisva videla nič oprijemljivega. Lokostrelka se je razočarana in utrujena usedla, jaz pa sem neumorno preiskoval okolico.

Ko sem imel tudi jaz dosti, sem se tudi jaz obupan naslonil na drevo in rekel: "Vsaj del legende drži, ampak vhoda tako gotovo ne bova našla. Morda bi moral spet zaspati in se bi mi razkril v sanjah. Kaj praviš?"

Lokostrelka je le zamahnila z roko in potarnala, da je lačna. Razumel sem jo, ampak skrivnost sem hotel rešiti takoj. Nenadoma sem dobil preblisk: "Če je ta lipa res zrasla iz več debel, potem je morda v sredini votla. Morda bi morala splezati v notranjost."

Ali je to res vhod v Hunjadijevo votlino?


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: