Pokrajinski vici
Tukaj najdete najboljše vice o škrtih Gorenjcih, vedno žejnih Štajercih in Dolenjcih, finih Ljubljančanih in še kaj se bi našlo.
Štajercu je kokoš vsako jutro znesla jajce in za zajtrk ga je vedno pojedel. Nekega jutra pa je kokoš znesla jajce na dvorišču Ljubljančana, ki je imel v bližini vikend. Sporekla sta se čigavo je jajce in je Štajerec predlagal: »Rešiva spor po Štajersko. Vsak bo drugega brcnil v moda in kdor bo dalj časa obležal na tleh, bo izgubil in prepustil jajce drugemu.«
Rečeno, storjeno. Začel je Štajerec in Ljubljančana tako močno brcnil, da se je ta pet minut zvijal po tleh. Ko je ta končno vstal, da brco izvedel on, mu je Štajerec rekel: »Ah, veš kaj, kar obdrži jajce. Bom pa danes jedel pašteto.«
Dva prijatelja poslušata mašo v radiu, ko sovoznik, ki je Gorenjec, nenadoma reče: »Hitro ugasni radio! Zdaj bodo začeli pobirati ofer!«
Gorenjec se po več letih končno spravi k frizerju. Ta ga vpraša: »Kako naj vas ostrižem?«
Gorenjec mu odgovori: »Najbolje bi bilo, če bi me kar zastonj!«
Na nekem Gorenjskem sodišču sodnik bere obtožnico: »Obtoženi Košir, po prvi točki ste obtoženi, da ste s kladivom udarili ženo.«
Z zadnje klopi se zasliši: »Skopuh lažnivi!«
Sodnik se odkašlja in nadaljuje: »Po drugi točki ste obtoženi, da ste s kladivom udarili taščo.«
Z zadnje klopi spet: »Skopuh lažnivi!«
Sodnik se razburi in zakliče v zadnjo klop: »Gospod, razumem, da ste na obtoženega jezni, vendar tukaj je sodišče in biti morate tiho!«
Nagovorjeni na to odvrne: »Naj pojasnim: dvajset let sem sosed tega skopuha in vsaj stokrat sem ga prosil, naj mi posodi kladivo, pa je vedno trdil, da ga nima!«
V osnovni šoli na Gorenjskem učiteljica Janezku zastavi naslednjo nalogo: »Tvoja mama je spekla jabolčni zavitek. Ravno, ko ga hoče razdeliti na enake dele, in sicer zate, za tvojega brata, za očeta in zase, na obisk pride soseda s svojim sinčkom. Na koliko delov bo tvoja mama razrezala zavitek?«
»Ne bo ga razrezala! Skrila ga bo!«
Žena reče možu Gorenjcu: »Dragi, ali bi šla spet v kino?«
»Saj sva že bila!«
»Toda zdaj vrtijo že barvne filme z zvokom!«
Gorenjec se v kemični čistilnici razburja: »Račun je previsok! Saj sem k vam prinesel le eno obleko!«
»Res je, toda v žepih suknjiča smo našli še dve majici, dve srajci in pulover!«
Sprevodnik v vlaku odkrije Gorenjca brez vozovnice. Po nekaj krepkih medsebojnih besedah sprevodnik izgubi potrpljenje, prime Gorenjčev kovček in mu zagrozi: »Če takoj ne plačate vozovnice, bom vaš kovček vrgel skozi okno!«
Takrat se Gorenjec prime za glavo in zarohni: »Vi ste pa res baraba! Najprej ste vpili name, zdaj mi pa hočete še sina ubiti!«
Gorenjec je kupil novo stanovanje in se hvali prijatelju: »Kupil sem novo stanovanje. Povem ti, to je zadnji krik arhitekture! Pri vratih lahko pozvoniš z nogo, z brado, z laktom, s čelom ... «
»A tako, normalno, z roko, se pa ne da?«
»Lahko tudi, ampak ... saj vendar ne boš prišel na obisk praznih rok?«
Gorenjec se pritožuje: »Kajenje zame ni noben užitek!«
»Zakaj?«
»Če kadim svoj tobak, mi je žal denarja, če pa kadim tujega, pa pa pipa ne vleče dobro, ker jo preveč natlačim.«
Gorenjec se pri prijatelju v Ljubljani pozanima, kje lahko najde kakšnega poceni specialista - nevrologa.
Ta mu odgovori: »Pojdi na Dunajsko cesto, kjer se nahaja nek doktor z zasebno prakso. Prvi obisk je res drag, nato pa vse nadaljnje obiske plačaš samo polovično!«
Gorenjec res poišče specialista, vstopi v ordinacijo in pozdravi: »Dober dan! Pa sem spet tukaj!«
Mlado deklico je Gorenjec končno pregovoril, da se je usedla v njegov avto in sta se malo zapeljala naokoli. Potem, ko je parkiral, jo je prijel za roke in ji pogledal globoko v oči.
Zadrhtela je, srce ji je začelo hitreje utripati in takrat ji je Gorenjec zašepetal: »Ni mi lahko, toda nekaj te moram vprašati ...«
Deklica vsa v pričakovanju reče: »Naj ti ne bo nerodno, kar vprašaj me.«
Takrat pa Gorenjec reče: »Ali boš dala kaj za bencin?«
Slovenski fantje, ki so bili skupaj pri vojakih, so se dogovorili, da se po končani vojaščini znova dobijo in se poveselijo. Dogovorili so se tudi, da bo na srečanje vsakdo nekaj pripeljal s sabo.
Primorec je pripeljal teran in pršut.
Dolenjec cviček in klobase.
Štajerec rizling in domač kruh.
Gorenjec pa brata.
Zakaj so Gorenjci želeli križati kravo in žirafo?
Da bi se žival pri sosedu pasla, doma bi jo pa molzli.
Po vlaku teče Štajerec, ki je ves iz sebe in sopotnike sprašuje: »Ali ima kdo pri sebi steklenico žganja? V mojem oddelku je neka ženska omedlela.«
Ponudijo mu steklenico, on pa iz nje krepko potegne in pravi: »Uh, to je pa dobro delo. Veste, ne prenesem pogleda na nezavestne ženske!«
Gorenjec gre na obisk k sorodnikom, ki ga zadržijo čez noč, potem pa se ga ne morejo znebiti.
Gospodinja mu hoče povedati, da naj gre in ga zato vpraša: »Ali se vam nič ne toži po vaši ženi?«
»Kako lepo od vas, da ste se spomnili nanjo: takoj ji bom telefoniral, naj pride!«
Dva Štajerca se pogovarjata: »Čuj, kako si sinoči, ko si bil pošteno v rožicah, prišel domov?«
»Kot blisk!«
»Kaj naj to pomeni?«
»Čisto preprosto: cik cak!«
Dva Gorenjca sedita v gostilni in eden reče: »Patrik, dama pri oni mizi te zapeljivo gleda.«
»Vem, vem.«
»Zakaj pa ne greš k njej?«
»Čakam, da si plača kavo.«
Konec šestega stoletja so prišli Slovenci na sedanje ozemlje in sicer pod Ljubljanski grad.
Gradu takrat seveda se ni bilo, bili pa so kažipoti za posamezne slovenske pokrajine: Štajersko, Koroško, Gorenjsko, Primorsko, Notranjsko, Kočevsko, Dolenjsko, Belo krajino, Zasavje, Prekmurje in še katere.
Slovenci so se odpravili vsak v svojo smer, tisti, ki niso znali brati, so pa ostali pod hribom.....
Gorenjec tarna: »Imam prijatelja, ki je velik požeruh.«
»Zakaj pa?«
»Kadar koli ga povabimo na večerjo, vedno pride.«
Polde obišče Gorenjskega prijatelja.
»Imaš kaj močnega, Pepi?«
»Imam liter žganja!«
»Aha, potem mi pa nalij, da poskusim!«
»Saj bi Polde, ampak je samo pol mojega, polovica pa očetovega.«
»Torej v redu, nalij mi od tvojega.«
»To pa ne morem! Moj je v spodnjem delu steklenice!«
Kakšen je Gorenjski sadjevec?
0,5 deci navadne vode, potem pa te mora nekdo s palico močno udariti po hrbtu, da te zapeče.
Sin nekega Gorenjca se je odločil, da bo svoje dekle odpeljal na zabavo.
Seveda očetu to sploh ni bilo všeč, a se je sin vseeno odpravil.
Pozno ponoči, ko se je sin vrnil domov, ga je oče pričakal v kuhinji in ga jezno vprašal: »A tako pozno se pride, koliko pa sta zapravila?«
Sin: »Saj bi ostala dlje, a je imela s seboj samo 10 evrov.«
Zakaj Gorenjec vedno, ko gre spat, položi hranilno knjižico pod vzglavnik?
Zato da sliši, kako rastejo obresti.
Kaj dobimo, če Gorenjca povozi valjar?
Hranilno knjižico.
Pride Gorenjec na pogreb prijatelja iz mladosti. Stoji v vrsti pred grobom in gleda.
Pa pristopi k krsti Štajerec, nekaj časa gleda, seže po denarnici, vzame 100 evrov in jih vrže v krsto.
Za njim pride Dolenjec in si reče: »Ja, če je pa Štajerc 100 evrov vrgu jih bom pa jest tud,« in res seže po denarnici in vrže denar v krsto.
Potem je že na vrsti Gorenjec. Gleda nekaj časa v krsto in reče: »Ja če sta Štajerc, pa Dolenc vrgla tolk dnarja, bom mogu pa jest tud,«
In res Gorenjec seže po žepu, napiše ček za 300 evrov, ga vrže v krsto, nato pa vzame 200 evrov nazaj in jih pospravi v žep.
Ata Gorenjec zjutraj oznani otrokom: »Kdor hoče zajtrk, ga dobi. Kdor ne jé, dobi evro.«
»Hočem evro!« so soglasni otroci.
Opoldne pove ata Gorenjec: »Kdor hoče kosilo, naj ga jé. Kdor ga noče, dobi evro.«
»Hočem evro!« so enotni otroci.
Zvečer ata Gorenjec razglasi: »Kdor hoče večerjo, plača dva evra.«
Kako pokopljemo Dolenjca?
Zlijemo ga v grob.
Bohinec: »Fant ti si u glavo tako trd kot tale bukova miza tlele (tolče s pestjo po njej).«
Sine: »Ati, ati, en trka!«
Bohinec: »Bejž mulc, grem jaz odpret!«
Gorenjec vstane iz kavča ter reče ženi: »Žena obleci se, jaz grem v gostilno na kozarček.«
Žena: »Ali to pomeni da me vabiš s sabo?«
»Ne, samo peč sem ugasnil!«
»Nočem skopuha. Na, prstan ti dam nazaj!«
»Kje pa je škatlica?«
Kdaj so se Gorenjci naučili plavati?
Ko je Marija Terezija uvedla mostnino.
Kako Gorenjec pripravi paradižnikovo juho?
Vročo vodo vlije v rdeč krožnik.
Lojze se sprehaja po vasi in vidi pri Janezu na dvorišču privezano kozo in vpraša: »Janez, kaj pa je s to kozo, da je tako suha, ali jo nič ne krmiš?«
Lojze ponosno odvrne: »O ja, seveda jo krmim. In to skoraj vsak dan!«
Kako je nastal martinček?
Gorenjcu so dali v rejo krokodila.
Pride Gorenjec v klub, sreča soseda in ga prosi za žvečilko.
Pa mu sosed odvrne: »Na, tu jo imaš, pa pazi nanjo, ker je prvorazredni Orbit, skoraj še neuporabljen. Ko končaš, ga pa vrni na strop, ker je namreč klubski.«
Pelje Gorenjec svoje dekle na izlet v Ljubljano.
Gresta mimo stojnice s hitro prehrano pa reče dekle: »Joj, kako lepo diši.«
Pa reče Gorenjec: »Če boš pridna, te bom še enkrat peljal mimo.«
Sin se ves ponosen vrne domov in pove očetu, kako je prihranil denar, ko je tekel za avtobusom.
Pa se oglasi stari oča in pravi: »Ti butelj, zakaj nisi raje tekel za taksijem!?«
Zakaj imajo Gorenjci toliko hribov in gora?
Ker so vse k sebi grabili.
Štajerec pravi prijatelju: »Veš, da Gorenjcev sploh ne morem videti.«
Prijatelj: »Zakaj pa ne?«
»Zato, ker so vmes previsoki hribi ...«
Dobi Gorenjec Janez obiske in jih med klepetom vpraša: »A ste za kaj osvežilnega ?«
Gostje pa navdušeno: »Ja seveda, prosim!«
Janez pa: »Micka, daj no, malo okno odpri!«
Žejen turist vstopi v gorenjsko hišo.
»Dober dan,« pozdravi gospodarja, »ali bi lahko prosim dobil kozarec mrzle vode?«
»Seveda lahko, vendar imajo pri sosedu bolj mrzlo, kot je naša.«
Povabi Škot Gorenjca na kavo. Zavre vodo, jo nalije v skodelici, vzame zrno kave, ga da na vrvico in ga Gorenjcu hitro namoči, pa sebi namoči in potem popijeta kavo ...
Čez leto pa povabi Gorenjec Škota in prav tako zavre vodo, natoči v skodelici, vzame zrno ga tudi on da na nitko in gre z njo Škotu okoli skodelice pa sebi okoli skodelice ...
Pa vpraša Škot začudeno: »Zakaj pa greš s kavo okoli skodelice?«
»Veš, tista pri tebi lani, je bila preveč močna!«
V nekem mestu na Gorenjskem je nekoč živel zelo uspešen in bogat poslovnež, ki pa ni nikoli nič prispeval za uboge. Neka dobrodelna organizacija je izvedela za to in eden od uradnikov ga je poklical.
Uradnik: »Iz naše evidence je razvidno, da na leto zaslužite več kot 1.000.000 €, v dobrodelne namene pa ne daste ničesar....«
Poslovnež: »Ali v vaši evidenci piše tudi, da je moja mati že eno leto v bolnišnici in da je moj brat invalid, moja sestra pa je ostala sama s tremi otroci?«
Uradnik: »Oprostite...Tega pa nisem vedel ...«
Poslovnež: »Povejte mi, zakaj bi torej vam dajal denar, če ga še njim ne dam!!?«
Zakaj Gorenjec ponudi žganje vedno po žlički?
Zato, ker če bi ponudil iz kozarca, bi gost pri hitrem nagibu videl, da se sušijo klobase na stropu.
Dva Gorenjca sedita pri mizi v gostilni. Eden od njiju hoče jed posoliti, pa ne gre, ker je solnica zamašena.
Oba poskušata, da bi kaj spravila iz nje, pa ne gre.
To opazuje Štajerec. Stopi k mizi in z zobotrebcem očisti luknjice ter ga da nazaj Gorenjcu.
Ta ga pogleda in pravi drugemu: »Veš, tile Štajerci mi niso prav nič všeč, ampak tehnično so pa pred nami!«
Kako veš, da si prišel na Gorenjsko?
Toaletni papir sušijo pred hišami.
Zakaj imajo gorenjska vrata zgornjo in spodnjo kukalo?
Zgornje je zato, da se vidi, kdo je.
Spodnje pa zato, da Gorenjec pogleda, kaj je kdo prinesel.
Zakaj Gorenjec stoji pod lipo, ko pada toča?
Zato, da srka brezplačni lipov ledeni čaj.
Preden Košir (Gorenjec) praznuje rojstni dan, pokliče sorodnike ter pravi: »Pridite vsi naenkrat, da se ne bo okovje na vratih preveč obrabilo!«
Gorenjec vzame steklenico slivovke in gre na izlet.
Med vzpenjanjem po hribu pade in začuti, da mu teče po hrbtu nekaj mokrega.
Tedaj reče: »Upam, da je kri.«
Kaj naredi Gorenjec, ko najde muho v pivu?
Da jo ven in ji reče: »Izpljuni!«
Gorenjka v trgovini: »Dajte mi, prosim, rolo WC papirja.«
Prodajalka ji odvrne: »Belega ali rožnatega?«
Gorenjka pa: »Rožnatega, se vsaj manj umaže...«
Pride Gorenjec na bencinsko črpalko in vpraša prodajalca, koliko stane kapljica bencina.
Ta mu odgovori, da nič, in Gorenjec pravi: »Potem pa mi nakapljajte do vrha!«
»Uf, kako sem besen!« potoži Gorenjec svojemu sosedu.
»Ja kaj pa je bilo?« ga začuden vpraša sosed.
»Na glavniku se mi je odlomil en zob,« mu odgovori.
»Zaradi enega zoba boš kupoval nov glavnik,« se mu smeje sosed.
»Moram, bil je zadnji.«
Na Gorenjski kmetiji so popravljali streho. Gospodar in gospodinja sta pravkar tuhtala v kuhinji, kako bi kaj prihranila pri hrani za delavce, ko gospodar naenkrat zagleda, kako eden izmed delavcev pada mimo okna.
Nato hitro zakliče gospodinji: »Francka, za Janeza pa ni treba kosila pripravljat, ker bo jedel v kliničnem centru!«
Štajerc, ki se je pred slabim letom poročil na Gorenjsko, se nenadoma vrne nazaj k svoji mami.
Ta ga vsa začudena vpraša, zakaj se je vrnil, ko pa je bila tako velika ljubezen.
»Ljubezen je še vedno močna, vendar nisem mogel več zdržati tam na Gorenjskem. Kmalu po poroki nam je poginila svinja in mi smo jo kar dva meseca jedli. Komaj smo jo pojedli, glej, nesreča nikoli ne počiva, in že je crknila krava. Jedli smo jo dobre pol leta. Sedaj ko je umrla tašča, pa sem pobegnil domov,« konča sin pripoved.
Dva Štajerca zasuje plaz. Čez nekaj ur zagledata bernardinca s sodčkom okrog vratu.
Pa pravi prvi: »Poglej, človekov najboljši prijatelj!«
Drugi pa: »Ja, in kako lep pes ga je prinesel!«
Kako dobiš nič?
Štajerc da idejo, Dolenjec izvede, Gorenjec financira!
Gorenjca obišče prijatelj Štajerc. S tresočimi rokami mu nalije kozarec piva.
Štajerc ga hitro spije, nato pa pol ure vrti prazen kozarec po rokah, končno pa reče: »Čuj, mam prazn kozarc, mi daš še enga?«
Gorenjec: »Kaj ti bosta dva prazna kozarca?«
Kako je Gorenjec pretihotapil slone čez mejo?
Na vsako stran slona je privezal štruco kruha in ko so ga na carini ustavili je rekel: »Kaj vas briga, kaj imam v sendviču!«
Gorenjčeva žena se sredi zime vrne domov in vidi Janezka samo v majici in kratkih hlačah tekati na dvorišču po snegu.
Hitro ga odpelje noter in nahruli moža: »Ali se ti je zmešalo, da takšnega otroka pošlješ na sneg?!«
Gorenjec: »V omari sem našel sirup proti kašlju, ki mu drugi teden poteče rok trajanja ... pa sem mislil, da ne bi metali proč ...«
Zakaj imajo Gorenjci velike nosove?
Ker je zrak zastonj!
Stari Gorenjec leži na smrtni postelji, okoli njega pa je zbrana celotna družina.
»Žena, ali si tukaj?« vpraša umirajoči.
»Tukaj sem, pri tebi.«
»Otroci, ali ste pri meni?«
»Tukaj smo« se oglasijo otroci.
»Kje so pa vnuki?«
»Tukaj so, oča, pri vas.«
»Zakaj pa potem v dnevni sobi gori luč?«