100 modifikacij za Half-Life 1: stran 8

Dav Train

Dav Train se odvija po tem, ko Gordon zavrne G-Manovo ponudbo o sodelovanju. Gordona zaprejo v celico na vlaku, da bi ga premestili v skrivno bazo, v kateri mu bodo pobrisali spomin. Med postankom mu uspe umoriti njegovega stražarja in pobegniti iz celice. Zunaj pa ga ne čaka zgolj horda jeznih vojakov, saj po hodnikih mrgoli pošasti iz Xena. Večinoma se boste tolkli le s štirimi vrstami nasprotnikov: vojaki z mitraljezi in s šibrenicami, Vortigaunti in Alien Grunti. Zaradi njihovega števila, dobre postavitve, zaklonišč in premetene zasnove map, bodo boji znali biti kar hudi. Za dodatna presenečenja bodo poskrbele teleportacije in dobro postavljene strojnice. Vaš nabor orožij je omejen le na človeška krepela, municije zanje pa je dosti.

Stopnje so sestavljene iz skoraj izključno notranjih map, sestoječih iz pisarn, hodnikov in skladišč, nekaj začetne akcije pa se odvija tudi po vagonih. Zasnova map je dokaj dobra s kar nekaj podrobnostmi, negativno pa izstopajo nerealistično ozki prehodi in določena zgrešena razmerja. Potek igranja je večinoma premočrten, a so določeni deli mapi dovolj odprti, da ne dobite občutka linearnosti. Nekaj je stranpoti s priboljški, a pazljivo pri razbijanju škatel, saj včasih eksplodirajo in vas poškodujejo. Vizualno igra ne ponuja nobenih presenečenj, so pa pohvalni zanmivi skriptirani dogodki, v katerih se nasprotne frakcije tepejo med sabo. Na težavnosti Medium sem za dokončanje moda porabil okrog 30 minut, za dodatnih 15 minut pa priporočam, da se ga lotite na Hard.

Destination Black Mesa

V Destination Black Mesa igrate Gordona Freemana, ki mu G-Man naloži nalogo ujeti dr. Elia Vancea. Slednji naj bi se nahajal v severnem predelu Black Mese, v kateri se 18 ur po porazu Nihilantha še vedno bijejo srditi boji med bitji iz Xena in človeškimi silami. Poleg klasičnega šibkega kanonfutra se tako v mapah nahaja kopica Vortigauntov in Alien Slaves, ki se zelo pogosto zapletajo v bitke z vsemi vrstami vojakov. Oboji se znajo hipoma pojaviti na nekem področju in vas presenetiti: Xenovci s teleportacijo, vojaki pa se spustijo po vrveh ali pa enostavno razstrelijo vrata. Spopadi znajo biti kar dobri, saj vas nasprotniki pogosto pričakajo v zasedi, pogosto pa boste morali tudi zbežati, saj se na določenih delih map sovražniki pojavljajo v neskončnost. Grožnje dodatno okrepijo strojnice in helikopterji. Vaša oborožitev je zelo skromna kar se tiče vrst orožja, je pa na voljo dosti metkov in zdravilnih paketov, da boste lahko na težavnosti Medium konec dosegli brez večjih frustracij v okrog 1 uri in pol. Za razliko od drugih modifikacij, igranje Hazard Course svetujem le najbolj vztrajnim, saj je brutalno težak.

Večina map je odlično narejenih kar se tiče arhitekture in navduši s kupom podrobnosti, dobro pa je tudi osvetljevanje. Nekaj pa je tudi gnilih jajc, ki pustijo zgolj povprečen vtis, a ga izboljšajo številni skriptirani dogodki. Mape so dobro povezane, kar nekajkrat pa se boste na določen predel vrnili po drugi poti in nadaljevali skozi novo odprto sekcijo. Uganke so izjemno raznolike in zanimive, ter vsebujejo številne spretnostne preizkušnje, pritiskanje gumbov, včasih pa bo treba poiskati tudi skrito pot naprej. Žal pa ima vsa ta hvala nekaj ogromnih črnih pik. Največja izmed njih je, da modifikacija preveč povzema izvirni Half-Life. Tako so določene sekcije skoraj popolna kopija izvirnih map, le da so rahlo modificirane, enako pa velja tudi za uganke. Z malo več izvirnosti bi lahko dobili izjemen mod, tako pa daje prevelik občutek že videnega, slednje pa sem poskušal tudi odraziti na končni oceni. Motijo tudi vsiljene eksplozije, ki vas močno poškodujejo, ter poti brez vrnitve, ki pa se jih da rešiti z nalaganjem samodejno shranjenih iger.

Escape

V Escape igrate znanstvenika imenovanega dr. Jim West, ki je zaposlen v sekciji nenormalnih materialov. Dan, ki se čisto običajno začne z eksperimentom, se kmalu prelevi v nočno moro, ko gre nekaj narobe. Polovica raziskovalnega središča Black Mesa je v razsulu, povsod pa kar mrgoli bitij iz Xena. Vaša naloga je, da rešite sebe in kolege, situacija pa se zakomplicira, ko se vključi še vojska. V prvem delu se boste večinoma borili proti pošastim iz Xena, ki sestojijo iz vseh vrst zombijev, Headcrabov, Bullsquidov in Vortigauntov. Slednji še posebej izstopajo, saj niso le dobro postavljeni, ampak se večkrat tudi teleportirajo in tako poskrbijo za skriptirana presenečenja. Drugi del je v znamenju vseh vrst vojakov, ki so enako dobro postavljeni, podporo pa jim predstavljajo še strojnice. Vaš arzenal je zelo omejen, saj imate v prvem delu na voljo le lomilko in pištolo, šele kasneje pa dobite šibrenico, mitraljez in eksplozive. Strelivo je dokaj omejeno, bi ga pa moralo biti dosti za težavnost Medium. Enako velja tudi za zdravilne pakete, baterij pa ne morete pobirati, saj ne nosite oklepa H.E.V.

Zasnova map mi je zbujala mešane občutke. Po eni strani mape vsebujejo kupe izjemno preprostih sob brez podrobnosti in dolgočasnih hodnikov, po drugi strani pa so nekatere sekcije izjemno detajlirane, ter imajo fantastično osvetljevanje in postavitev elementov. Vizualna podoba tako v povprečju ne izstopa, jo pa rahlo izboljšajo nekateri skriptirani dogodki. Stopnje sestojijo iz večinskih notranjih map, med katerimi boste našli tudi navezavo na Blue Shift, nekajkrat pa se boste znašli tudi na površju. Vaša pot skozi igro bo večinoma linearna, čeprav boste tu in tam našli tudi kakšno stranpot. Uganke sestojijo iz redkih skakalnih izzivov, pritiskanja gumbov, vožnje z vlakom, lazenja po ventilaciji in vožnje z dvigali. Sliši se sicer raznoliko, a sem imel med igranjem občutek, kot da se naloge precej ponavljajo.

Za dokončanje sem porabil okrog 1 uro. Opozoril bi še na zaključek, ki sesuje Half-Life, če naložite shranjeno igro, zato se shranjevanju izognite.

Escape 2

Escape 2 se nadaljuje tam, kjer se je predhodnik nehal. Ko ste ubili končnega šefa, vas je teleportiralo v neznano. Na vašo nesrečo to ni bila svoboda, temveč ste se spet znašli globoko v Black Mesi. Za razliko od predhodnika zgodbe sploh in prijaznih NPC-jev ni, vaša naloga je zgolj priti do konca. Pri tem vas bo spet ovirala kopica nasprotnikov, ki so kot v predhodniku zelo dobro postavljeni in bodo poskrbeli za kar srdite boje. Prvi del je spet namenjen pošastim iz Xena, v katerih vrstah so najbolj pogosti raznoliki zombiji, Headcrabi in pa Vortigaunti. Zadnji dve vrsti se ob določenih dogodkih (pre)pogosto teleportirata v vašo okolico, zato imejte vedno pripravljen poln saržer :). Kasneje se primešajo še vojaki, ki imajo podporo strojnic, čisto proti koncu pa na vas navalijo še specialci in tanki. Frakcije se med sabo veselo tolčejo, kar lahko izkoristite za prihranek na zdravju (oklepa H.E.V. spet nimate) in metkih. Obojih omenjenih dobrin je namreč na težavnosti Medium komaj zadosti. Nabor orožij je dokaj omejen, če želite imeti lomilko, pa nujno namestite popravek!

Zasnova map se je glede na predhodnik precej izboljšala - tako glede arhitekture, kot tudi uporabe tekstur in postavitve elementov. Negativno izstopa zgolj popolnoma temna sekcija, v kateri na vas navali na desetine zombijev, vi pa morate med bojevanjem najti pot naprej. Sekcije so pogosto odprte, zato lahko do nekega cilja pridete tudi po drugi poti. Skriptirani dogodki, ki preoblikujejo mape so postali redkejši in se zgostijo šele proti koncu, je pa občutno nadgradnjo doživela količina vizualnih učinkov, a se žal to ponekod pozna kot precejšnje zatikanje. Na veliko škodo je bila porezana večina ugank, saj jih igra praktično ne vsebuje. Res je, da morate parkrat najti kartico in iti nazaj, pritisniti par gumbov, da se vozite z vlakom, ter da vas čaka nekaj skakalnih preizkušenj, a je to kar malo preveč skromno, sploh glede na splošno kakovost map.

Za dokončanje sem porabil okrog 1 uro. Pred igranjem si obvezno nastavite tipke!

ETC

V ETC ali Earthquake Test Centre igrate Gordona Freemana, prizorišče pa je Black Mesa polna vojakov in nezemljanov. Vaša naloga je, da se prebijete do kompleksa Lambda, ki pa se nahaja na nasprotni strani oporišča. Da vaša misija ne bo prelahka, vam bodo pot ovirali številni nasprotniki, med katerimi gotovo izstopajo zelo dobro postavljeni vojaki vseh vrst. Napadali vas bodo iz več smeri naenkrat, pripravite pa se tudi na precej zahrbtna presenečenja. Bitij iz Xena je sicer več vrst, a jih je številčno precej manj. Še najbolj nadležni so Headcrabi, ki jih ne marajo tudi vojaki, omembe vredni pa so tudi Vortigaunti. Težavnostna krivulja bi lahko bila mestoma boljša, moteč je predvsem zelo težek začetek. Nabor orožij je zelo pester, saj mu manjkajo zgolj biološka in futuristična orožja, je pa metkov na težavnosti Medium preveč. Druga zgodba je z zdravilnimi paketi in baterijami, ki jih je ravno prav.

Mape so navdahnjene s tistimi iz izvirnika in so precej dobro narejene kar se tiče same geometrije in osvetljevanja. Izbor tekstur me ni navdušil, saj so večinoma prisotne dolgočasne sivine, se pa igra odkupi s številnimi odlično izvedenimi skriptiranimi dogodki, ki močno popestrijo igranje, občasno pa se vklopi tudi glasbena podlaga. Zabavni so se mi zdeli tudi brki na NPC-jih :). Skozi stopnje napredujete večinoma linearno, se pa tu in tam najde tudi možnost, kjer morate nekaj postoriti in se nato vrniti nazaj, nekajkrat pa se tudi preoblikujejo deli map. Uganke so omejene na pritiskanje gumbov, parkrat pa morate tudi izkoristiti pomoč NPC-jev. Šibka točka modifikacije pa je definitivno njena dolžina, saj sem za dokončanje porabil zgolj 30 minut.

Force of Evil

V Force of Evil igrate agenta, ki dela za tajno sekcijo ministrstva za notranje zadeve. Igro pričnete s pobegom iz zapora, ki ga vodi vladi sovražna vojaška organizacija. Sedaj se morate prebiti do laboratorijev, v katerih raziskujejo teleportacijo, da bi se končno vrnili domov. Tukaj pa vas čaka že nova misija, v kateri boste morali preprečiti nuklearno katastrofo v jedrski elektrarni Temelin, ki so jo zasedli aktivisti. Zgodba se sliši zanimivo, a sta tako govor kot podnapisi v češčini, zato boste imeli težave ne le s sledenjem dogajanju, ampak tudi z razumevanjem namigov in nalog. Dogajanje je popestreno z vmesnimi sekvencami, ponekod pa se vklopi tudi glasba po meri.

Zasnova stopenj mi je bila precej všeč, saj imajo mape dobro geometrijo, osvetljevanje in pa tudi dovolj zanimivih podrobnosti. Večinoma gre za notranje mape, ki so dovolj svojevrstne, da boste v njih le stežka našli podobnost z izvirnikom, preostanek pa predstavlja urbana okolica, pri kateri so me motile nevidne stene. Omembe vreden je gotovo še Hazard Course s srednjeveško tematiko, ki vas bo zaposlil za kar nekaj časa. Stopnje vsebujejo številne stranpoti in skrivnosti, v katerih lahko bodisi najdete zanimive priboljške, nekatere pa so namenjene zgolj »hecu«. Določena nadaljevanja so dobro skrita, nekaj pa je tudi lazenja po ventilaciji. Uganke večinoma sestojijo iz pritiskanja gumbov, ki znajo biti pogosto precej dobro skriti, in vam bodo povzročili marsikatero preglavico, parkrat pa morate najti tudi dostopno kartico.

Spopadi so redki, a zato toliko bolj siloviti, nekajkrat morate tudi reagirati. Škoda je le, da so luknje med akcijo tako velike, da že vzbujajo občutek praznine. Napadale vas bodo morilke, kasneje pa še vojaki, aktivisti, varnostniki in strojnice. Skozi vrste vseh teh napadalcev se boste morali pogosto prebiti z minimalnim naborom orožja, saj vsako novo misijo začnete kot civilist. To pomeni, da nimate oklepa H.E.V., odstrani pa se vam tudi že prej pobrana oborožitev. Tako tudi aktivisti, ki imajo zgolj palice, kar naenkrat postanejo nevaren nasprotnik. Glede orožij ni presenečenj, nabor je zelo omejen, vizualno spremenjena je zgolj lomilka. Količina municije in zdravilnih paketov je dovoljšnja, da igro preigrate tudi na Medium, se pa pripravite na pogosto ponovno nalaganje. Igro sem končal v okrog 1 uri in pol, k temu času pa je Hazard Course prispeval 15 minut.

Half-Life: Ultimate Attack

V Half-Life: Ultimate Attack igrate desetarja imenovanega David Johnson, ki je bil skupaj s tovariši poslan v Black Meso, da prikrije vse sledove o incidentu. Zgodba modifikacije se v časovnico serije priklopi med dogodki v Half-Life: Opposing Force, v katerih se vojska že umika iz kompleksa, saj so utrpeli preveč izgub. Že kar kmalu po začetku boste videli, da je bila odločitev vojske modra, saj v kompleksu mrgoli sovražnikov.

Vaše življenje ne bodo ogrožale le pošasti iz Xena, ampak še bitja iz skrivnostne Rase X ter vojaške sile. Raznolikost nasprotnikov je tako zelo pestra in obsega skoraj vsa bitja iz Xena, tri premične pošasti iz Rase X in pa seveda vojake. Omenjene frakcije se med sabo neprestano spopadajo, v borbe pa se redno vključujejo vaši pajdaši iz posebnih enot. Za dokaj hude boje bo v prvi vrsti poskrbela visoka številčnost sovražnikov, ne manjka pa tudi zased in skriptiranih presenečenj. Naboj orožij je izjemno omejen, saj imate poleg pipca na voljo le revolver, šibrenico, mitraljez in eksplozive, šele kasneje pa lahko dobite električnega ščurka. Kljub zahtevnim spopadom je modifikacije zelo skopa glede prve pomoči in baterij, bi pa količine morale zadostovati za dokončanje na težavnosti Medium.

Ker je igra postavljena v Black Meso, se tudi mape ne morejo otresti pridiha izvirnika, a so dovolj unikatne, da to ne bode v oči. Vizualni vtis je precej dober, bi pa težko rekli, da igra pretirano izstopa iz povprečja. Mape so dovolj barvite, dobro osvetljene in imajo dokaj veliko podrobnosti. Posebej hvalevredna je raznolikost okolij, saj se boste potepali po skladiščih, laboratorijih, tunelih, zunanjosti in celo Xenu, škoda le, da je vaša pot skozi njih popolnoma linearna. Z izjemo redkih stranpoti s priboljški, lahko tako kar pozabite na raziskovanje. Zelo skromen je tudi nabor ugank, ki obsega samo pritiskanje gumbov in redke skakalne izzive, preostanek pa ni omembe vreden. Za dokončanje igre boste potrebovali okrog 1 uro.

The Long Night

The Long Night se odvija v Black Mesi, 18 ur po dogodkih iz izvirnika. Igrate Gordona Freemana, to pa je tudi to, kar se tiče zgodbe. Modifikacija ne skriva povezav z izvirnikom, saj boste vpliv slednjega začutili skoraj v vsaki izmed map. Arhitektura je relativno preprosta, saj vsebuje precej ravnih površin, poleg tega pa prostori vsebujejo relativno malo predmetov, se pa vtis popravi z dobro izbiro barvne sheme in tekstur, ter predvsem raznolikostjo. Pot vas bo vodila skozi skladišča, pisarne in poplavljene predele, nadihali pa se boste lahko tudi malce svežega zraka v okolici kompleksa in celo obiskali Xen (ta me ni ravno navdušil). Zasnova stopenj mi je bila zaradi svoje nelinearnosti zelo všeč. Vsebuje namreč alternativne poti, stranpoti s priboljški, skrivnosti in naloge, ki jih lahko izpolnite v poljubnem vrstnem redu. Uganke so dokaj raznolike in zanimive, a za moje pojme preveč spominjajo na tiste iz izvirnika.

V premorih med ugankami se boste borili proti pošastim iz Xena, vojakom, morilkam in strojnicam, zanimivo pa je, da vključitev različno zahtevnih nasprotnikov ni postopna. Že v samem začetku igre se namreč pojavijo vojaki in Xen Warriors, igra pa poleg tega nikakor ne varčuje s številčnostjo kateregakoli izmed njih. Postavitve so solidne, ne manjka pa tudi zased in skriptiranih pojavitev. Stopnja težavnosti tako ostaja dokaj visoka skozi celo igralno izkušnjo, le na Xenu se precej zniža. Nabor orožij je omejen na človeška orožja iz izvirnika, metkov in zdravja/baterij pa je ravno prav za težavnost Medium. Za dokončanje igre sem potreboval okrog 1 uro in pol.

Moonwalker

Moonwalker se odvija v letu 2090 na istoimenski medplanetarni vesoljski ladji. Igrate raziskovalca Gordona Freemana, ki pa je glede na dogajanje bolj hišnik kot pa znanstvenik :). Kakorkoli že, vaša prva naloga je, da ponovno aktivirate generatorje ene izmed sekcij. Po uspeli nalogi dobite sporočilo, da je v enem izmed portalov prišlo do kritične razpoke, zaradi katere sedaj vso osebje množično zapušča vesoljsko ladjo. Ali vam bo uspelo pobegniti? Zgodba se vam sproti odkriva skozi prebrana sporočila na zaslonih in preko vmesnih sekvenc, je pa po mojem mnenju bolj luknjasta kot švicarski sir :).

Mape predstavljajo zelo mešano izkušnjo. Arhitektura večine je zadovoljiva, bi pa lahko vsebovala kak detajl več. O videzu bi kljub prilagojenim teksturam in posebnim učinkom težko rekli, da izstopa iz povprečja. Potem imamo ščepec prostorov, ki imajo po mojem mnenju perfektno osvetljevanje in izbrane teksture, izstopajo pa tudi kar se tiče podrobnosti. Zadnji del pa predstavljajo vizualno privlačni, a dolgočasni labirinti hodnikov, ki dajejo igri občutek nedokončanosti. Uganke so precej raznolike in vsebujejo skakalne preizkušnje, iskanje kartic, pritiskanje gumbov, vračanje nazaj, nekaj pa je tudi izmikanja pastem.

Pot do konca vam bodo ovirali raznoliki nasprotniki iz Xena kot tudi vojaki in morilke, ki imajo pomoč strojnic. Njihovo število v stopnjah je večinoma dokaj majhno, zato vam ne bi smeli predstavljati večjih težav, niti na težavnosti Hard. Municije za omejen nabor modificiranih orožij je namreč za to težavnost dosti, pa tudi baterij in zdravilnih paketov ne manjka. Izjemo bodo predstavljali le določeni brutalni skoki v težavnosti, pri katerih boste morali kar nekajkrat poseči po gumbu za ponovno nalaganje. Zadnja četrtina je kar se tiče akcije čisto razočaranje, nikakor pa nisem bil zadovoljen tudi s samim koncem. Za dokončanje modifikacije sem porabil okrog 1 uro in 15 minut.

Project Quantum Leap

Project Quantum Leap je kompilacija map 15 različnih avtorjev, ki so 20 stopenj povezali v samostojno modifikacijo. Zgodbe, ki bi povezovala mape, ni, na prvi pogled pa tudi ni videti, da bi bila dorečena kakšna skupna tema. Rezultat je posledično precej kaotičen.

Prehodi med mapami so zelo divji, ne le na račun spremembe tematike, ampak tudi glede kakovosti. Tri mape (Radix, Blow up in Someplace Else) izstopajo po zelo dobri zasnovi, primerno uravnoteženi akciji, skriptiranih dogodkih in zanimivi igralnosti, ščepec map se nahaja nekje vmes med povprečnim in dobrim, preostanek pa je čisti obup. Pomanjkanje podrobnosti in občutka za estetiko, neproporcionalne velikosti elementov, slabi prehodi, frustrirajoči skakalni izzivi in pretiravanje s številom sovražnikov so le nekatere izmed pomanjkljivosti velike večine.

Nabor nasprotnikov je odvisen od avtorja, so pa pošasti iz Xena precej redke. Večinoma vas bodo napadali vojaki v vseh variacijah, grožnja pa bo podkrepljena še s strojnicami, helikopterji in tanki. Nabor orožij je zelo omejen, municije je več kot dovolj. Težavnost precej niha, ampak je zdravilnih paketov in baterij na težavnosti Easy dovolj, da boste prispeli do konca po 3 urah in pol igranja. Z izjemo novih tekstur, ni vizualnih sprememb, večina map je dokaj neprivlačnih. Občasno se bo vklopila tudi glasbena podlaga.