100 modifikacij za Half-Life 1: stran 6

Case Closed

V Case Closed igrate hišnika imenovanega Bob Dewey, ki je zaposlen v kompleksu Black Mesa. Čisto običajen delovni dan se prelevi v nočno moro, ko pride do incidenta, v katerem Black Meso preplavijo nezemljani iz Xena. Ko se po strmoglavljenju dvigala končno zbudite, se vklopi vaš preživetveni nagon. Čim prej se želite prebiti na površje, a naloga vsekakor ne bo enostavna.

Mape so arhitekturno zadovoljive, bi pa lahko tu in tam vsebovale kakšno podrobnost več. Moteči so predvsem suhoparni hodniki polepljeni z betonsko teksturo. Nabor map vsebuje tako notranje kot tudi zunanje mape, izjemno všeč pa mi je bila stopnja z mešanico laboratorijev Xena. Z izjemo preklopa določenih stikal, v igri ni ugank, kar je precejšnja škoda. Nekateri dogodki, ki se ob preklopu sprožijo so precej logični, spet drugi se zdijo nepovezani. Kar nekajkrat morate za napredovanje uničiti dele stopenj, kar je precej dobro izvedeno, pohvalni so tudi številni skriptirani dogodki. Potek igranja je skoraj popolnoma linearen, izjema so zgolj določene stranpoti, na katerih najdete priboljške.

Nabor nasprotnikov prihaja večinoma iz vojaških vrst, zelo pestra pa je tudi zastopanost pošasti iz Xena. Odlična postavitev sovražnikov in razna zahrbtna presenečenja vam bodo dala dosti dela, tako da boste med napredovanjem komajda kaj zadihali. Nasprotniki skoraj vedno nastopajo v paru, zato boste moralo situacijo reševati taktično, še posebej, če so naokoli razpostavljene tudi pasti. Ponekod potekajo tudi spopadi med različnimi frakcijami, ki jih lahko izkoristite v svoj prid. Nabor orožij je standarden, a vsebuje zgolj človeška orožja. Municije in zdravilnih paketov je na težavnosti Medium dovolj, na Hard pa bo vladalo že konkretno pomanjkanje.

Škoda le, da je igra tako kratka. Do konca, ki je name naredil močan vtis, sem namreč potreboval zgolj 1 uro.

Chemical Existence

Chemical Existence je modifikacija, ki je bila prvotno ustvarjena za Quake 2, avtorji pa so med procesom izdelave presedlali na modernejši in zmogljivejši pogon GoldSrc, ki poganja Half-Life. Igrate protagonista imenovanega Reece Max, ki se odpravi na obisk k sestri živeči v mestu Motashe. Ob prispetju opazi, da je mesto nenavadno prazno, po ulicah pa se potepajo džankiji. Med vožnjo naleti na zasedo, ki ji uspe uiti, a nevarnosti še zdaleč ni konec. Zgodba se sliši zanimivo, a sem ji zelo težko sledil, saj se je zdelo, da je brez repa in glave.

Modifikacija je gotovo precejšen šok za nekoga, ki je navajen klasičnih paketov map za Half-Life. Zasnova stopenj je arhitekturno precej preprosta, občasno temačna, na trenutke spominja na Unreal in Unreal Tournament. Nadaljevanja znajo biti dobro skrita, zato boste morali napeti oči. Dobesedno, saj je svetilka pričvrščena na brzostrelko (desni klik), to pa dobite šele kasneje v igri. Ogromno je skriptiranih dogodkov, mogoče celo preveč, saj se včasih zdi, kot da so jih dodali v stopnjo, samo zato, ker so to lahko naredili, in ne zato, da bi prispevali k samem odvijanju zgodbe. Nekaj je tudi skakalnih preizkušenj, pri katerih morate biti pozorni na vrstico z vzdržljivostjo, ki se nahaja na dnu zaslona.

Tekom potepanja po stopnjah boste naleteli na različne med sabo sprte frakcije (pošasti, vojaki in pankerji), ki so vam sovražne, njihove medsebojne boje pa lahko izkoristite za izogib spopadom. Umetna pamet ima resne težave s pravilno aktivacijo, zato bodo NPC-ji pogosto stali kot kup nesreče in čakali, da jim odrobite glavo. Aktivna AI je po drugi strani zelo nevaren nasprotnik, še posebej zaradi skoraj nadnaravne natančnosti in smrtonosnosti uporabljenega orožja. Arzenal je izjemno pester, a ker je municije na tone in so streli v glavo tako uničujoči, sem večinoma uporabljal zgolj brzostrelko in tu in tam granate. Zdravljenje poteka preko kemičnih koktajlov, ki jih lahko pobirate tudi v obliki injekcij in uporabite za kasnejše zdravljenje.

Grafična podoba si zavoljo vseh prilagoditev zasluži hvalo, stopnje pa so me pustile hladnega. Prisoten je tudi odličen govor, tu in tam pa se vklopi tudi glasbena podlaga. Celokupen paket bo marsikomu zelo všeč, jaz pa se enostavno nisem mogel vživeti v konfuzno zgodbo in spremenjene mehanike. Za dokončanje sem na težavnosti Medium porabil okrog 2 uri in pol.

Fate Reversal

Fate Reversal se odvija nekaj časa za tem, ko ste kot Gordon Freeman uspeli zaustaviti invazijo iz Xena. Ko vam je G-Man na koncu ponudil izbiro med gotovo smrtjo in nadaljnjim sodelovanjem, ste izbrali slednjo možnost. Tik preden ste prešli v mirovanje, se je proces prekinil in znova ste se znašli v Black Mesi. Na začetku se zdi, kot da nimate jasnega cilja, a se igra preko G-Mana kmalu precej spretno naveže na drugi del v seriji Half-Life. Zgodba se mi je zdela zelo zanimiva, z njo pa se spoznavate sproti preko samega dogajanja, domiselnih skriptiranih dogodkov in video sekvenc.

Stopnje so razdeljene na več raznolikih tematskih sekcij. Prebijali se boste skozi laboratorije in skladišča v Black Mesi, kanalizacijo in mestne ulice, obiskali pa boste tudi bolj eksotične lokacije, ki pa jih bom zamolčal, da vam ne pokvarim užitka. Večina map mi je bila precej všeč, saj vsebujejo dovolj zanimivih podrobnosti, všečno osvetljevanje in so tudi arhitekturno dobre. K dobremu vizualnemu vtisu pripomorejo nove teksture in modeli, zelo zanimivo pa se mi je zdelo tudi, da se tekom igranja spremeni čas dneva. Poti naprej večinoma odpirate z aktivacijo sprožilcev, ki se nahajajo na stranpoteh ali pa z dostopnimi karticami, kar nekajkrat pa se lahko z odstranitvijo blokade vrnete v predhodno sekcijo. Škoda, da avtor ni vgradil kakšnega zahtevnejšega miselnega problema ...

Kar se bitk tiče, je začetek precej divji, saj se morate zgolj z lomilko spoprijeti z Vortigaunti, kmalu zatem pa vam bo pištolica služila kot edina zaščita proti Alien Controller-jem in vojakom. Začetna pestrost nasprotnikov se ohranja skozi vso igralno izkušnjo, saj se boste borili proti praktično vsem bitjem iz Xena, vojaško grožnjo pa bodo okrepili tudi helikopterji in letala z okrepitvami. Akcija je precej dobra zaradi postavitev in številčnosti, svoje pa dodajo še skriptirani dogodki in bitke med različnimi frakcijami. Težavnostna krivulja ostaja precej konstantna, moti le nenaden spust blizu konca, ki pa se hitro popravi. Orožja so omejena na tista iz izvirnika, je pa pohvalno, da so nekatera preoblečena. Metkov in zdravja/baterij je dovolj za igranje na Hard, na tej težavnosti pa sem igro končal v okrog 1 uri.

Escape from the Darkness

V Escape from the Darkness igrate znanstvenika imenovanega Alex Johnes, ki se znajde v incidentu iz izvirnika. Ker ste bili pred tremi meseci udeleženi v programu samoobrambe (igrajte Hazard Course), se seveda ne mislite predati in umreti. V vašem skrivališču odkrijete orožje, in z njim napadete vojake, ki patruljirajo zunaj. Vaša trenutna naloge je, da se prebijete do Gordona Freemana, ki bo že vedel, kaj storiti. Zgodba je podkrepljena z govorom po meri in video sekvencami, bolj kot ste blizu koncu, bolj je nenavadna. Med igranjem se občasno vklaplja tudi glasbena podlaga, ki pa mi je bila preveč moteča, in bi raje videl, da je sploh ne bi bilo.

Mape so kompleksne in polne podrobnosti, ponašajo se z odlično arhitekturo in osvetljevanjem ter so vsekakor glavni adut igre. Teren je izjemno razgiban in le poredko vsebuje popolnoma ravne ploskve, kar sicer prispeva k avtentičnosti, bo pa hkrati povzročalo nadležno zatikanje med hojo. Izjemno všeč mi je bila bogata vegetacija, ki ne predstavlja le vizualne poslastice, ampak tudi skrivališče za sovražnike. Stopnje so sestavljene iz raznolikih zunanjih in notranjih predelov, ki so med sabo zelo dobro povezani, in vsebujejo tudi precej stranpoti. Podili se boste po laboratorijih, pisarnah, zasneženih poljanah, rudnikih, kanjonih, kanalizaciji, itd. Uganke so precej raznolike in vsebujejo destrukcijo okolja, pritiskanje gumbov, skakalne izzive, ščitenje NPC-jev, iskanje dobro skritih poti naprej, in še kaj bi se našlo.

Med igro vas bo napadala pestra mešanica klasičnih in novih sovražnikov iz Xena in Zemlje, ogrožali pa vas bodo tudi helikopterji, artilerija in strojnična gnezda. Postavitev sovražnikov je zelo dobra, enako pa velja tudi za številčnost, kar nekaj je skriptiranih presenečenj. Za še večjo težavnost bodo poskrbeli vojaki v kamuflažnih oblačilih, da o napadih izza goste vegetacije sploh ne govorimo. Za bitke je v igri uporabljen drugačen pristop, kot ste ga morda vajeni iz drugih modifikacij. Orožja so namreč izjemno smrtonosna, kar sicer poveča občutek realizma, a meni tak pristop enostavno ni bil všeč. Spopade morate tako zaključevati izjemno hitro, saj vsako odlašanje hitro vodi v smrt in posledično ponovno nalaganje. Na voljo imate izjemno velik nabor modificiranih pušk, ki imajo so bolj ali manj posrečene. Šibrenica ima npr. prevelik doseg, AK47 pa tako veliko razpršitev, da je popolnoma neuporabna. Streliva je ogromno, zdravja in baterij pa ravno prav za težavnost Medium. Za dokončanje igre sem porabil okrog 1 uro in 45 minut.

Residual Life

Čeprav se na začetku modifikacije Residual Life zdi, kot da gre za nadaljevanje precej dobrega Residual Point, se kaj kmalu izkaže, da se igra pravzaprav odvija vzporedno s prvo. Igrate znanstvenico(?) Soro Kim, ki je zaposlena v Black Mesi kot pomočnica pri vzdrževanju reaktorja. Igro pričnete z vožnjo po tramvaju, na poti do delovnega mesta pa se pokvari dvigalo in kompleks preplavijo sovražni nezemljani.

Zasnova map v prvi polovici igre je izjemna, z ogromno poudarki na detajlih in z nekaj zelo zanimivimi idejami za napredovanje. Dobro postavljeni sovražniki in njih primerne količine ponujajo zelo dober tempo, ki je v primerjavi s predhodnikom znosnejši, še vedno pa igra ni prelahka. Napadal vas bo okrnjen nabor nezemljanov, med katerimi boste spet našli pohitrene vojaške zombije in headcrabe, a v precej manjši količini. Največ spopadov boste gotovo doživeli z vojaki in specialci, ki vam znajo v kakšni stopnji povzročiti marsikateri glavobol :). Ne manjka tudi morilk, kot novost pa so tu in tam prisotne zombi različice. Nabor orožij je standarden, municije je ravno prav, enako pa velja tudi za pakete z zdravjem.

Vse lepo in prav dokler ne pridemo do druge polovice, ki je čisto razočaranje. Detajliranost map je sicer še vseeno dobra, je pa vse ostalo zgrešeno. Podili se boste po ogromnih praznih območjih brez večjega izziva, potem pa se bo na vas kar naenkrat usula horda sovražnikov, ki je bodisi kampirala v določenem območju mape, ali pa se je ob prihodu teleportirala vanjo. Ko se boste ves krvav vlekli naprej, boste lahko spet uživali v praznini brez vsakega miselnega izziva, nato pa spet ubijalska akcija. Ponavljaj, dokler ne umreš od dolgčasa, živčnega zloma ali pa zaključiš igro. Škoda! Pohvalno je, da so avtorji spet vgradili orjaško razvejitev, a je prisotna v najbolj dolgočasnem delu igre, zato enostavno zbledi.

Grafična podoba igre ni bistveno spremenjena, bo pa sama postavitev elementov v stopnjah poskrbela za občudovanje. Še posebej me je z videzom fasciniral čisto prvi uvodni del igre, ki pa ga na orjaško škodo v igralnem delu sploh ne obiščete. Na težavnosti Medium sem za igro porabil okrog 3 ure in pol.

Hard 2

Hard 2 je drugi del modifikacije, v kateri igrate agenta Jeffreya Harda, nadaljuje pa se natanko od tam, kjer se je prejšnji del nehal. Iz nekega hecnega razloga naš junak pri iztiritvi vlaka izgubi vsa orožja in oklep H.E.V., a slednjega na srečo dokaj hitro spet pridobite. Podobno kot za prvi del, si morate tudi tokrat nastaviti tipke. Igra vsebuje kar nekaj nadležnih hroščev (vrata se ne odprejo, NPC-ji se zataknejo, itd.), zato si redno shranjujte in se ne bojte h kakšni situaciji pristopiti na drugačen način, da se jim izognete.

Mape sledijo podobnemu vzorcu kot v predhodniku, a je definitivno viden napredek. Še vedno je katera enostaven prazen kvader, a količina tistih s solidno izdelavo kar močno prevesi jeziček na tehtnici. V povezanosti stopenj in določeni postavitvi elementov boste zaman iskali logiko ali zgodbo, saj izgleda kot da jih je avtor enostavno zmetal skupaj po trenutnem navdihu. Ta mešanica pogosto sicer izpade izjemno čudaško (pisoarji na ženskem stranišču? XD), a hkrati poskrbi za izjemno raznolikost, zato vam skozi 3 ure in pol trajajočo izkušnjo gotovo ne bo dolgčas. Raznoliki so tudi izzivi, ki se razprostirajo vse od miselnih ugank, do skakalnih preizkušenj in napetih spopadov. Določene stopnje so gigantska nelinearna izkušnja, kar je zelo pohvalno.

Nabor sovražnikov je izjemno pester, ampak boste v njih zaman iskali novosti. Postavitev je kar dobra, skupaj s skriptiranimi dogodki pa poskrbijo, da vašima miški in tipkovnici ne bo dolgčas =). Zelo pohvalno je, da se je število frustrirajočih in nepravičnih situacij znižalo na minimum, zato sem si to modifikacijo drznil igrati na težavnosti Medium. Municije za je dovolj, enako velja pa tudi za zdravilne pakete in baterije.

Hidden Evil

Igra se odvija v alternativni časovnici, ki se začne, ko v kompleksu Black Mesa Gordon Freeman podleže napadu Alien Gruntov. S pomočjo tehnologije vas oživijo, ker so pa na vašem truplu našli DNK enega izmed nezemljanov, se odločijo, da bodo ustvarili lastne različice Alien Gruntov. Tako ustvarjena bitja postanejo vaši zavezniki v boju proti terorizmu, z vami pa so se sposobna tudi sporazumevati (vsi ljubitelji serije Osmi potnik bodo hitro prepoznali od kod navdih). V eni izmed misij proti teroristom vas slednji zajamejo, sedaj pa morate pobegniti in uničiti naprave za ustvarjanje kemičnih orožij. Naloge vam igra našteva sproti, nekaj pa jih dobite tudi od vaših nezemeljskih prijateljev.

Nabor stopenj sestoji iz zunanjih in notranjih map, ki so precej raznolike. Vizualni vtis je zadovoljiv, v največji meri zaradi raznolikih tekstur, ki pa bi lahko bile ponekod boljše postavljene. Podrobnosti so relativno skromne, enako pa velja tudi za arhitekturo. Vizualni vtis rahlo popravijo skriptirani dogodki in pa nekatere zunanje mape, ki so mi bile presenetljivo všeč. Igranje poteka po večinoma linearni poti, se pa najdejo deli, v katerih lahko cilje zaključite v poljubnem vrstnem redu. Tudi sam nabor igralnih mehanik je dokaj pester in prinese dobrodošle miselne premore med boji. Poleg aktivacije stikal, uničevanja strojev, vožnje z vlaki, iskanja skritih nadaljevanj, ščitenja NPC-jev, boste morali prestati še marsikateri spretnostni izziv, pogosto tudi pod časovnim pritiskom. Kar nekaj časa sem porabil tudi za iskanje priboljškov, še posebej dolgo sem iskal dobro skrit oklep H.E.V. na samem začetku igre (v drugi stopnji).

V vrstah nasprotnikov je treba najprej omeniti večinoma močnejša bitja iz Xena, ki se pogosto zapletajo v spektakularne boje s teroristi, večina njih pa brez pomisleka napade tudi vas. Čeprav naj bi bili Alien Grunti vam prijazni, boste kmalu ugotovili, da se na to ni mogoče zanašati. Med njimi se namreč nahajajo tudi takšni, ki so zblazneli, tega pa ni mogoče zaznati, dokler vas ne napadejo. Veliko večino preostalih nasprotnikov tvorijo vse vrste vojakov oboroženih do zob, pogosto pa imajo tudi podporo strojnic, artilerije, morilk in celo helikopterjev. Njihova številčnost je že sama po sebi nadpovprečna, pogosto pa se na ponekod pojavljajo, tako da kar padajo iz zraka (zelo moteče), zato bodo nekatera območja po srditih bojih izgledala kot klavnice. Kar nekaj je zased, vojaki pa se ne bojijo uporabiti granat in eksplozivnih nabojev. Vaš arzenal je izjemno pester in večinoma nespremenjeno prenesen iz izvirnika, še najbolj v oči bode odsotnost približanja na samostrelu. Čeprav je municije in zdravilnih paketov / baterij obilo, boste na težavnostih višjih od Easy imeli kar nekaj težav, saj se zdi, kot da vas igra sovraži. Na omenjeni težavnosti mi je igro uspelo končati v okrog 2 urah.

Infinite Rift

Infinite Rift se dogaja približno 3 dni po incidentu v kompleksu Black Mesa. Vojaške sile, ki jih vodi zlobnež z vzdevkom The Administrator, so prevzele nadzor nad kompleksom in sedaj pobijajo vse, ki bi jim lahko prekrižali načrte. Eden izmed preživelih je dr. Larry Hoota, ki mu uspe vzpostaviti kontakt z našim junakom, Gordonom Freemanom. Skupaj skujeta načrt, kako bosta administratorju prekrižala načrte in uničila skrivnostno napravo imenovano Infinite Rift. Zgodba mi je bila precej všeč, z njo pa se spoznavate med igranjem s pomočjo komunikacije z Larryem.

Čeprav se modifikacija odvija v Black Mesi, igra ne spominja preveč na izvirnik, saj je slog dokaj svojevrsten. Mape so spočetka le arhitekturno zadovoljive, saj znajo biti dokaj grobe, ko pa se enkrat zgodi prehod v svet z mešanico Xenovskih in človeških elementov, pa je kot da bi vstopil v popolnoma drug svet. Prelivanje elementov med mapami je v tem delu izvrstno narejeno, odlično izvedeno pa je tudi barvito osvetljevanje. Splošno gledano so mape med seboj zelo dobro povezane, kar nekaj je pritiskanja gumbov in hoje nazaj, prisotni pa so tudi nelinearni elementi. Med ugankami boste našli tudi dele, v katerih morate ostati skriti oz. se ne smete dotakniti senzorjev, bi si pa želel tega videti še več, ker je zelo dobro izvedeno.

Pester nabor nasprotnikov je pobran iz izvirnika in obsega vse človeške in skoraj vse Xenovske nasprotnike. Njihova postavitev in številčnost je večinoma dobra, kar nekaj pa je tudi skriptiranih presenečenj. Boji pa niso omejeni zgolj na napredovanje, ampak so vključeni tudi zanimivejši elementi. Eden izmed igralnih segmentov npr. od vas zahteva, da pred navalom nasprotnikov nekaj časa branite določeno območje. Zelo dober tempo akcije iz prvega dela pa se v zadnji tretjini precej upočasni, saj je poudarek na skakalnih preizkušnjah. Škoda, ta odločitev me je precej razočarala. Proti nasprotnikom boste lahko uporabili omejen arzenal iz izvirnika, municije in priboljškov pa je ravno prav, da se boste lahko boljši igralci skozi igro prebili na Hard. Za ta dosežek pa boste porabili okrog 1 uro in 15 minut.

Ispitatel 4

Ispitatel 4 je tretja izdana igra v seriji modifikacij o Ravilu Unisoviču, ki je bil nekoč zaposlen v skrivnem ruskem raziskovalnem laboratoriju LIPM, sedaj pa s kolegi ob igranju domin obuja spomine na te čase. Zgodba je popolnoma odpuljena in jo boste bodisi oboževali bodisi sovražili, meni pa se je zdela genialna :). Z njo se spoznavate sproti, pri tem pa pomagajo tudi vmesne sekvence in odlično posneto Ravilovo pripovedovanje, ki je sicer v ruščini, a so podnapisi v angleščini. Vse skupaj pa je zapakirano v okrog 1 uro in 15 minut igralnega časa, bogatega s humorjem in vau trenutki.

Mape so izjemno raznolike in obsegajo tako popolnoma domišljijske kot tudi realistične stopnje, med njimi pa se najdejo tudi takšne, kjer sta oba svetova med sabo pomešana. Arhitektura je sicer precej preprosta, a zanimive ideje v kombinaciji s skriptiranimi dogodki in izjemno glasbeno podlago močno izboljšajo igralno izkušnjo. Uganke so zelo pestre, pogosto jih dobite v obliki nalog, tako da se zdi kot da bi igrali pustolovščino. Preko nadzornih plošč in kamer boste nadzirali določene dogodke, pobirali predmete, vodili NPC-je, izvajali skakalne vragolije ter poskušali najti skrivne naloge, ki vam izboljšajo življenjske točke. Slednje so sicer odveč, saj je boj v igri izjemno poenostavljen. Orožja boste pobirali sproti, borili pa se boste pa proti miniaturnim psom, ki vas komajda poškodujejo, tudi na najvišji težavnosti - Normal.

Mistake -1

Mistake -1 je preživetvena modifikacija v slogu serije Silent Hill, znak -1 pa pomeni, da se odvija pred istoimenskim predhodnikom. Igra se odvija v umobolnici Andrewa Parkerja, igrate pa enega izmed bivših zaposlenih imenovanega Steve Rick, ki je po spletu dogodkov sam postal eden izmed pacientov. Med igranjem odkrivate, kako je do tega prišlo, tako z branjem sporočilc in vaših misli kot tudi preko vmesnih sekvenc. Zgodba se mi je zdela izjemno zanimiva, a precej skopa. Definitivno bi želel vedeti več o Stevovi preteklosti in tudi o drugih pacientih v norišnici.

Večina igre se odvija v temačni in propadajoči norišnici, ki je kar se tiče postavitve elementov precej fantazijska. Povsod se nahajajo kupi škatel, ki so vse brez izjeme prazne, vrata in prehodi so pogosto zabarikadirani, zaščiteni s ključavnico ali številčno kodo. Po tleh ležijo lesene in kovinske plošče, s stropov visijo verige, nekaj prehodov je zagrajenih kar z deli pohištva. Med igranjem se podoba map sproti spreminja in pogosto preklopite v srhljiv domišljijski svet, v katerem ste še bolj ranljivi. Nekaj je hoje nazaj, v nekaterih primerih pa bo treba najti tudi zelo dobro skrite poti naprej. Poleg iskanja ključev in kod, boste morali za napredovanje najti še določene predmete, pri vseh iskalnih nalogah pa vam bodo v veliko pomoč namigi, ki jih najdete po mapah. Del ugank so tudi skakalne preizkušnje, ki so dokaj nadležne, saj morate nekajkrat skočiti čepe z zaletom, kar vsekakor ni enostavno.

Sovražniki so, kot se za pravo grozljivo streljačino spodobi, redki. Njihova postavitev je fantastična in bo poskrbela za marsikateri šok moment, parkrat pa se bodo tudi pojavili od nikoder. Poleg več vrst zombijev vas bodo napadali še pljuvači kisline ter hibridi med pajki in dojenčki, ki imajo genetski material najbrž sposojen od Headcrabov in so zelo dobra zamenjava zanje. Vsake toliko vas čakajo tudi šefovski nasprotniki. Nabor orožij je zelo skromen, saj imate na voljo zgolj mesarski nož in pištolo, šele proti koncu pa dobite tudi šibrenico. Metkov je na prvi pogled malo, a boste ugotovili, da jih je več kot preveč za privzeto težavnost (izbira ni možna). Nasprotniki so namreč zelo občutljivi na strele v glavo, zato se jih lahko hitro odkrižate. Tudi škatlic z zdravili je preveč, enako pa velja za prenosne zdravilne pakete.

Videz modifikacije je dokaj všečen, ne le zaradi uporabljenih tekstur, ampak tudi zaradi grafičnih učinkov (svetilka, izbočene teksture), ki pa zahtevajo nekaj trikov na različici Steam*. Poleg videza pa k dobremu vzdušju prispeva še spretno izbrana glasbena podlaga. Škoda le, da je modifikacija tako kratka, saj sem za dokončanje porabil le slabo uro.

*Iz mape sdk boste morali v korensko mapo Half-Life kopirati datoteko opengl32.dll. Datoteko boste morali nato prestaviti v način Samo za branje, se odklopiti iz interneta in ponovno zagnati Steam. Ko boste želeli igrati preko spleta, morate nujno izbrisati datoteko opengl32.dll iz korenske mape, saj vas lahko v nasprotnem primeru doleti VAC ban!