100 modifikacij za Half-Life 1: stran 8

Dav Sub

Dav Sub je neposredno nadaljevanje modifikacije Dav Train. V njej vam je s pomočjo zrakoplova vrste Osprey uspelo pobegniti iz krempljev G-Mana, ki vam je poskušal izbrisati spomin. Med begom začne letalo zasledovati napadalni helikopter in ga sestreli. Strmoglavljenje preživite, zdaj pa se morate prebiti do prevoznega sredstva, ki vam bo omogočilo nadaljevanje pobega.

Zasnova map sledi receptu iz predhodnika in ga tudi nadgradi ter tako nudi precej zanimivejšo igralno izkušnjo. Arhitektura je tako spet dobra s kar nekaj podrobnostmi, žal pa mape še vedno vsebujejo nerealistično dolge in zavite hodnike, ki so ponekod klavstrofobično ozki. Stranpoti s priboljški je tokrat še precej več, ne manjka pa tudi alternativnih poti do cilja, ki modifikaciji dajejo vtis nelinearnosti. Miselnih izzivov kot v predhodniku praktično ni, morate pa kar nekajkrat poiskati kartice za odklepanje vrat. Ob vračanju nazaj se mape znajo spremeniti, pojavijo pa se tudi novi sovražniki. Za popestritev igralne izkušnje poskrbijo poplavljene stopnje, ki pa bi lahko bile bolje izkoriščene. Dodaten bonus element so številni zelo dobro izvedeni skriptirani dogodki. ki si zaslužijo pohvalo.

Pot do cilja vam bodo spet ovirale kombinacije vojakov in raznovrstnih pošasti s Xena, dodane pa so bile tudi morilke. Postavitev in številčnost je spet zelo dobra, češnjo na tortici pa predstavljajo zahtevni boji znotraj podmornice. Škoda le, da tempo akcije tako niha. Nabor orožij je tokrat pestrejši, a še vedno omejen na človeška orožja. Municije in zdravilnih paketov / baterij je ravno prav za igranje na Medium, višje težavnosti pa zaradi dogajanja na podmornici ne priporočam.

Vizualno igra večinoma ne izstopa, mi je pa bilo všeč, da se je vklapljala glasbena podlaga. Za dokončanje igre sem porabil okrog 1 uro in pol.

Če se vam v mapi hlsub2 igra sesuva, je rešitev, da ugotovite, v katero smer morate pogledati, da sprožite sesutje, nato pa enostavno tja ne gledate več :P.

Instinct

V Instinct igrate Gordona Freemana, igra pa se odvija takoj za tem, ko je ta izbral gotovo smrt. Na njegovo veliko srečo je prišlo do napake v teleporterju, ta pa ga je teleportiral naravnost nazaj v Black Meso. Žal pa zadeve tukaj niso niti malo rožnate. Zaradi Nihilanthove smrti so na zemljo migrirala še preostala bitja iz Xena, vojaki se še ne nameravajo pobrati, čez okrog 12 ur pa bo celoten kompleks zradiran z zemljo. Vam bo uspelo pobegniti? Celoten zanimiv uvod lahko preberete v datoteki Readme.txt.

Arhitektura map mi je bila zaradi podrobnosti precej všeč, še posebej dobro pa je izvedeno prepletanje človeških in Xen elementov. Prostori so odlično povezani, pogosto do njih vodi več alternativnih poti, ki omogočajo taktičen pristop k reševanju situacije. K nelinearnosti dodajo še stranpoti in skrivnosti, ki vsebujejo številne priboljške. Pravih miselnih ugank v igri ni, so pa številne skakalne preizkušnje, ki kasneje postanejo še zabavnejše s pomočjo modula za dolge skoke.

Med potepanjem po Black Mesi srečujete tako Xenovske nasprotnike kot tudi vojake. V prvi skupini najdete praktično vse pošasti iz izvirnika, izstopajo pa Headcrabi, ki jih je po mojem mnenju preveč. Pester nabor vojakov z mitraljezi in šibrenicami dopolnjujejo strojnice, ki so bodisi avtomatske ali upravljane s človeško pomočjo. Postavitev nasprotnikov je odlična in poskrbi za zelo dobre boje, kar nekaj pa je tudi situacij, v katerih se med sabo tolčejo različne frakcije. Orožja ne presenetijo, saj so pobrana iz izvirnika, metkov zanje pa je več kot dovolj. Pogosto lahko v svoj prid izkoristite tudi eksplozivne sode, ki so kar gosto natreseni po okolici. Bolj konzervativna je modifikacija glede zdravilnih paketov in baterij, a na Medium ne bi smeli imeti prevelikih težav z dokončanjem.

Vizualno igra zbuja mešane občutke. Po eni strani so mape zaradi dobre arhitekture všečne, poleg tega pa igranje popestrijo še skriptirani dogodki, po drugi strani pa je povsod enostavno preveč sive. Je pa treba priznati, da barviti elementi na sivinah izpadejo odlično. Glasbene podlage sicer ni, so mi pa bili zelo všeč sami zvoki v ozadju, ki pričarajo zelo dober ambient. Konec igre se nikoli ne sproži, saj se igra po prerešetanju Gonarcha, kar nadaljuje, čeprav ni več kaj za početi. Za dokončanje sem porabil okrog 1 uro.

Hidden Evil

Igra se odvija v alternativni časovnici, ki se začne, ko v kompleksu Black Mesa Gordon Freeman podleže napadu Alien Gruntov. S pomočjo tehnologije vas oživijo, ker so pa na vašem truplu našli DNK enega izmed nezemljanov, se odločijo, da bodo ustvarili lastne različice Alien Gruntov. Tako ustvarjena bitja postanejo vaši zavezniki v boju proti terorizmu, z vami pa so se sposobna tudi sporazumevati (vsi ljubitelji serije Osmi potnik bodo hitro prepoznali od kod navdih). V eni izmed misij proti teroristom vas slednji zajamejo, sedaj pa morate pobegniti in uničiti naprave za ustvarjanje kemičnih orožij. Naloge vam igra našteva sproti, nekaj pa jih dobite tudi od vaših nezemeljskih prijateljev.

Nabor stopenj sestoji iz zunanjih in notranjih map, ki so precej raznolike. Vizualni vtis je zadovoljiv, v največji meri zaradi raznolikih tekstur, ki pa bi lahko bile ponekod boljše postavljene. Podrobnosti so relativno skromne, enako pa velja tudi za arhitekturo. Vizualni vtis rahlo popravijo skriptirani dogodki in pa nekatere zunanje mape, ki so mi bile presenetljivo všeč. Igranje poteka po večinoma linearni poti, se pa najdejo deli, v katerih lahko cilje zaključite v poljubnem vrstnem redu. Tudi sam nabor igralnih mehanik je dokaj pester in prinese dobrodošle miselne premore med boji. Poleg aktivacije stikal, uničevanja strojev, vožnje z vlaki, iskanja skritih nadaljevanj, ščitenja NPC-jev, boste morali prestati še marsikateri spretnostni izziv, pogosto tudi pod časovnim pritiskom. Kar nekaj časa sem porabil tudi za iskanje priboljškov, še posebej dolgo sem iskal dobro skrit oklep H.E.V. na samem začetku igre (v drugi stopnji).

V vrstah nasprotnikov je treba najprej omeniti večinoma močnejša bitja iz Xena, ki se pogosto zapletajo v spektakularne boje s teroristi, večina njih pa brez pomisleka napade tudi vas. Čeprav naj bi bili Alien Grunti vam prijazni, boste kmalu ugotovili, da se na to ni mogoče zanašati. Med njimi se namreč nahajajo tudi takšni, ki so zblazneli, tega pa ni mogoče zaznati, dokler vas ne napadejo. Veliko večino preostalih nasprotnikov tvorijo vse vrste vojakov oboroženih do zob, pogosto pa imajo tudi podporo strojnic, artilerije, morilk in celo helikopterjev. Njihova številčnost je že sama po sebi nadpovprečna, pogosto pa se na ponekod pojavljajo, tako da kar padajo iz zraka (zelo moteče), zato bodo nekatera območja po srditih bojih izgledala kot klavnice. Kar nekaj je zased, vojaki pa se ne bojijo uporabiti granat in eksplozivnih nabojev. Vaš arzenal je izjemno pester in večinoma nespremenjeno prenesen iz izvirnika, še najbolj v oči bode odsotnost približanja na samostrelu. Čeprav je municije in zdravilnih paketov / baterij obilo, boste na težavnostih višjih od Easy imeli kar nekaj težav, saj se zdi, kot da vas igra sovraži. Na omenjeni težavnosti mi je igro uspelo končati v okrog 2 urah.

Idol Hunt

Idol Hunt se odvija v razvalinah neke stare civilizacije, ki se nahajajo nekje v Andih v Južni Ameriki. V njih so raziskovalci iz Black Mese med poskusi odkrili skrivnosten energijski signal in tja poslali raziskovalno skupino. Nekaj dni po postavitvi baze je bil stik s skupino izgubljen, administrator pa je določil vas, Gordona Freemana, da raziščete, kaj se je zgodilo. Zgodba je klišejska, a mi je bila vseeno precej zanimiva. Všeč mi je bilo, da so se med raziskovanjem prikazovale informacije o predmetih oz. dogajanju, je pa škoda, da tega ni bilo bistveno več. Predvsem bi si želel zvedeti, zakaj so v razvalinah nezemljani in kaj tam počnejo vojaki.

Vizualni vtis je primeren starosti razvalin in je avtorju dobro uspel. K temu največ pripomore primerna uporaba kakovostnih tekstur, osvetljevanja in samih elementov, svoje pa dodajo še moderni predmeti, ki jih je med raziskovanjem za sabo pustila raziskovalna skupina. Sprehajali se boste skozi templje, plavali po jamah, lezli po lestvah in uživali na svežem zraku, kar pomeni sicer dokaj raznoliko izkušnjo, je pa vse skupaj precej linearno. Glede na samo tematiko sem močno pogrešal skrivnosti oz. alternativne skrivne prehode, a žal nisem našel nič. Igra vsebuje kar nekaj ugank, ki obsegajo aktivacijo stikal, iskanje predmetov pa tudi kakšno skakalno preizkušnjo.

Med prebijanjem skozi ruševine vas bo oviral zelo skop nabor sovražnikov. Med bitji iz Xena najbolj izstopajo Headcrabi in Vortigaunti, človeške sile pa večinsko zastopajo vojaki. Frakcije se neprestano spopadajo, kar lahko izkoristite za varčevanje z življenjem in/ali municijo. Slednje je skoraj nujno, saj je nabor orožij zelo omejen, strelivo in priboljški so pa dokaj redki. Ne manjka tudi presenečenj, ko se v nek prostor vsujejo nasprotniki, najbolj težavne so pa situacije, v katerih se morate skrivati pred Gargantuo in hkrati reševati uganke. Iz teh razlogov vam svetujem igranje na Medium, za dokončanje pa boste porabili okrog 45 minut.

Timeline 1

V seriji Timeline igrate Gordona Freemana, ki ga G-Man vpokliče, da bi rešil incident, ki ga je povzročila odpadna frakcija marincev. Slednji so namreč s pomočjo časovnega teleporterja odpotovali v preteklost in Nemškemu rajhu omogočili zmago v drugi svetovni vojni. Priporočam, da si ozadje zgodbe preberete pred začetkom igranja (readme.txt), saj tekom igranja ni tako dobro pojasnjena. Moram pa reči, da se mi je zdela ideja zelo dobra.

Mape so arhitekturno zelo osnovne, podrobnosti v začetnih stopnjah skoraj ni, se pa situacija tekom igranja izboljšuje, kar je pohvalno. Različni deli map so med sabo povezani, nekaj je tudi možnosti nelinearnega pristopa. Poti naprej so pogosto dobro skrite, nekaj je tudi miselnih ugank. Potovanje skozi čas pomeni, da boste videli raznolika prizorišča, v katerih se starodavna arhitektura dobro prepleta z modernejšo. Opozoril bi le, da si redno shranjujte, saj obstajajo presenečenja s časovno omejitvijo, ena izmed napak pa je bila tudi, da so se odprta vrata trajno zaprla, saj nisem dovolj hitro smuknil skoznje.

Napadali vas bodo večinoma vojaški nasprotniki, tu in tam pa se jim bodo pridružile še morilke in strojnice. Pošasti iz Xena praktično ni na spregled, pa še takrat, ko se z njimi borite, je njihov nabor izjemno omejen. Boji znajo biti kar težavni, saj je sovražnikov obilo in so dobro postavljeni, poleg tega pa v določenih delih igre resno primanjkuje zdravilnih paketov in baterij. Oborožitev sestavlja omejen nabor orožij iz izvirnega Half-Life, za municijo pa vam ni treba skrbeti, saj je je obilo - tudi eksplozivnih nabojev.

Vizualno me na začetku igra ni preveč navdušila, se je pa vtis kasneje precej popravil. Kar nekaj je skriptiranih dogodkov, ki pripomorejo k dobremu vzdušju. Za dokončanje igre sem na težavnosti Medium porabil okrog 1 uro in 45 minut.

Underground

Underground se odvija po dogodkih v izvirniku. Igrate Gordona Freemana, ki ga pošljejo raziskati bunkerje v severnem delu Black Mese. Med vašim obiskom pri deaktivaciji varnostnega sistema pride do napake v reaktorju, ki povzroči uničenje določenih delov kompleksa. Vaš pobeg pa ne bo enostaven, saj v bunkerjih mrgoli pošasti iz Xena, svoje pa dodajo še vojaki. Nabor sovražnikov je zelo pester, saj obsega praktično vse nasprotnike iz izvirnika, borili pa se boste tudi proti strojnicam, tankom in helikopterjem. Postavitev nasprotnikov je dobra, mestoma pa naravnost odlična. Za dodatno dramo pa poskrbijo še situacije, ki zahtevajo hitro ukrepanje. Tekom igranja boste postopoma pobrali vsa orožja iz izvirnika. Streliva je dosti za težavnost Hard, enako pa velja tudi za zdravilne pakete in baterije.

Mape spočetka ne navdušijo. Hodniki in prehodi so klavstrofobično ozki, večina prostorov je mikroskopih, preveč je lazenja po ventilaciji, v kateri mrgoli Headcrabov. Vizualni vtis ni slab, je pa igra zelo temačna. Situacija se precej izboljša v zadnji tretjini, saj se popravi večina pomanjkljivosti iz predhodnega dela. Mape so kompleksnejše in bolj odprte, mogoče tudi zaradi vključitve modula za dolge skoke. Večina igre se odvija v notranjosti, nekaj pa je tudi zunanjih predelov, obiskali pa boste tudi mikroskopski Xen. Čeprav se zdi igranje precej raznoliko, pravih ugank praktično ni. Zaradi skoraj popolne linearnosti stopenj, vam ne bo treba dosti tuhtati, kako napredovati, še najbolj izstopajo nekatere skakalne preizkušnje proti koncu. Za dokončanje sem porabil okrog 1 uro in 15 minut. Ne pozabite preigrati zelo zanimiv Hazard Course, ki vsebuje tudi zabavno mini igro.

Deliverance

Deliverance se odvija po zgodbi iz demota za Half-Life imenovanega Uplink. S poravnavo anten ste vzpostavili stik z zunanjim svetom in ugotovili, da želi vlada incident prikazati kot teroristični napad. Izvedeli ste tudi, da je vojska zajela dva vaša kolega in ju želi prisiliti v izdelavo orožja, ki temelji na tehnologiji, razviti v laboratorijih Black Mesa. Vaša naloga je, da infiltrirate kompleks in rešite znanstvenika.

Mape jemljejo navdih iz izvirnika, a so dovolj dobro prilagojene, da se ne boste počutili kot da igrate nekaj že videnega. Arhitektura je dobra, precej raznolika in vsebuje številne podrobnosti. Izjemo predstavljajo le določeni prazni in dolgočasni hodniki ter stopnišča, ki rahlo kvarijo vtis. Mape so med sabo dobro povezane, pogosto boste morali napraviti ovinek, da boste prišli do cilja, nekajkrat pa se boste morali tudi vrniti nazaj. Nekaj je tudi skrivnosti, kjer boste našli priboljške in skrivna orožja. Igranje je precej raznoliko, saj pred vas postavi tako zanimive uganke kot tudi skakalne preizkušnje, ključni del igre pa je gotovo spremljanje dveh znanstvenikov do njune rešitve.

Večina sovražnikov prihaja iz vrst vojakov, ki imajo pogosto pomoč strojnic, na začetku pa se najdeta tudi tank in helikopter. Bitja iz Xena so redkejša, pa še tam, kjer so, so večinoma vpletena v spopade z vojaki. Še najbolj sem si zapomnil Headcrabe, ki so me večkrat uspeli presenetiti in pa seveda nadležne Snarke. Postavitev nasprotnikov je dobra, kar nekaj pa je tudi zahrbtnih presenečenj. Težavnostna krivulja po mojem mnenju ni dobra, saj nenormalno težkemu začetku sledi dokaj lahka sredina, kjer je na voljo na kupe streliva in municije, potem pa se težavnost spet rahlo zviša. Če se vam uspe prebiti skozi začetek, boste v igri definitivno bolj uživali na Hard, kot pa na Medium. Kar nekaj živcev so mi požrli tudi znanstveniki, ki jih sicer v določenih primerih lahko puščate zadaj na varnem, ne pa v vseh. Tako sem moral kar nekajkrat postati živi ščit, kar me ni ravno razveselilo.

Vizualno igra ne izstopa preveč, so pa skriptirani dogodki izjemno dobro izvedeni. Če spregledamo nekatera nesramna presenečenja, boste nad njimi definitivno navdušeni, saj izjemno popestrijo igro in dajejo občutek, da kompleks živi ter se v njem nekaj neprestano dogaja. Zelo mi je bil všeč tudi modificiran govor. Za dokončanje igre sem potreboval okrog 1 uro in pol, s tem, da sem odigral oba konca. Ideja je sicer zanimiva, ni mi pa bilo všeč, da gre za mapi, ki sta prisotni v izvirniku; da je bila težavnostna razlika prevelika; in da je težji izmed njih bil slab.

Assault on Roswell

Assault on Roswell se odvija v kraju Roswell nekje v ZDA. Igrate britanskega tajnega agenta, ki je bil v bazo poslan, da bi raziskal izbruh skrivnostnega virusa, ki je morebiti celo nezemeljskega izvora. Za večjo uspešnost infiltracije se naš igrani lik preobleče v gordena (to piše v napisu, lol :) in se celo podvrže plastični operaciji.

Zasnova stopenj je ena izmed ključnih šibkih točk te modifikacije. Mape (še posebej na začetku) so sestavljene iz preprostih in skoraj praznih pravokotnih škatel v prostoru, ki so povezane z dolgimi in dolgočasnimi hodniki ali jaški. Poleg duhomorne praznine vtis dodatno poslabšajo monotone teksture, s katerimi so prelepljene stene, in pa očitne napake pri izdelavi. Občasno se lahko zgodi, da se boste zataknili brez možnosti vrnitve, zato si redno shranjujte. Kakovost izdelanih map narašča s časom igranja, zato je zaključek zelo spodoben. Pot naprej je občasno dobro skrita, v več primerih pa boste morali aktivirati stikalo in se vrniti daleč nazaj - zelo nadležno. Mape vsebujejo tudi skrivnosti in pasti.

Na poti do cilja vas bodo ovirali nasprotniki že znani iz izvirnika, ki so ponekod dobro postavljeni in predstavljajo zanimiv izziv, v drugih primerih pa so avtorji z njimi malo pretiravali. Tudi nabor orožja ni doživel bistvenih sprememb, posebno pa je to, da vam igra krepel ne servira na pladnju, ampak jih morate opaziti in pobrati. V nasprotnem primeru vas čaka dolga hoja nazaj. Municije in zdravilnih paketov je ravno prav, najdete pa jih v nenavadnih zlomljivih predmetih kot npr. škatlah, ki izgledajo kot eksplozivni naboji.

Videz igre se tekom igranja postopoma izboljšuje, lepa pa nikoli ni. Elementi so postavljeni brez nekega občutka za estetiko, višinska in velikostna razmerja so mimo, vse je izdelano zelo surovo. Občasno se vklaplja glasbena podlaga, trenutki pa niso vedno primerni. Na težavnosti Medium sem igro dokončal v okrog 2 urah.

The Xeno Project 2

The Xeno Project 2 je neposredno nadaljevanje predhodnika, v katerem vam je s pomočjo rakete uspelo pobegniti iz oporišča na Xenu. Vaše popotovanje po vesolju pa ni trajalo dolgo, saj ste med njim naleteli na G-Manovo vesoljsko plovilo (to mimogrede izgleda sumljivo podobno imperialnem Star Destroyer-ju iz Star Wars), ki vas je posrkalo na krov. Skrivna zarota znanstvenikov (ki obožujejo Xeno), vam omogoči pobeg iz celice, a pot do rešitve vsekakor ne bo enostavna. Za razliko od predhodnika ima drugi del zelo zanimivo zgodbo, s katero se spoznavate preko vmesnih sekvenc in pogovorov z NPC-ji, ki imajo zadovoljivo posnet govor po meri.

V prvem delu serije smo imeli mešanico zunanjih in notranjih map, ki pa se je v drugem delu povsem prevesila na stran notranjih. Slednje me v predhodniku niso navdušile, v tem delu pa se je njihova kakovost precej povišala. Odlična arhitektura se meša z dobro postavitvijo elementov ter izjemno kombinacijo barv in osvetljevanja. K zelo dobremu vizualnemu vtisu pa poleg tega pripomorejo še številni skriptirani dogodki. Mape so dobro povezane med sabo tudi na račun alternativnih poti, ki pa so kot v predhodniku sicer kopije ena druge, ne manjka pa tudi skrivnosti. Nabor ugank je precej skromen, saj gre v večini za pritiskanje gumbov/stikal, je pa v igri kar nekaj skakalnih preizkušenj (tudi v prostoru z nižjo težnostjo), svoje pa dodajo še pasti.

Nabor nasprotnikov je glede na predhodnik skromnejši, a še vedno zelo pester. V prvem delu vas bodo večinoma napadali vojaki vseh vrst, tu in tam pa bodo dobili še pomoč strojnic in morilk. Drugi del je v znamenju pošasti iz Xena, ki so pa dovolj številčne, da se tempo akcije ne upočasni. Tako so borbe zelo srdite, k temu pa ne prispeva le številčnost, ampak tudi dobra postavitev ter brutalne zasede. Vaša oborožitev je kar dobra, saj obsega skoraj vsa orožja iz izvirnika, zadosti pa je tudi municije. Majhen šok bo morda začetek, ki ga morate preživeti brez H.E.V. oklepa, a naokoli leži dovolj priboljškov, da se lahko uspešno prebijete naprej. Priboljškov je dovolj za težavnost Medium, Hard pa bi zaradi zased priporočal le najbolj vztrajnim. Za dokončanje igre sem porabil okrog 1 uro.

Infinite Rift

Infinite Rift se dogaja približno 3 dni po incidentu v kompleksu Black Mesa. Vojaške sile, ki jih vodi zlobnež z vzdevkom The Administrator, so prevzele nadzor nad kompleksom in sedaj pobijajo vse, ki bi jim lahko prekrižali načrte. Eden izmed preživelih je dr. Larry Hoota, ki mu uspe vzpostaviti kontakt z našim junakom, Gordonom Freemanom. Skupaj skujeta načrt, kako bosta administratorju prekrižala načrte in uničila skrivnostno napravo imenovano Infinite Rift. Zgodba mi je bila precej všeč, z njo pa se spoznavate med igranjem s pomočjo komunikacije z Larryem.

Čeprav se modifikacija odvija v Black Mesi, igra ne spominja preveč na izvirnik, saj je slog dokaj svojevrsten. Mape so spočetka le arhitekturno zadovoljive, saj znajo biti dokaj grobe, ko pa se enkrat zgodi prehod v svet z mešanico Xenovskih in človeških elementov, pa je kot da bi vstopil v popolnoma drug svet. Prelivanje elementov med mapami je v tem delu izvrstno narejeno, odlično izvedeno pa je tudi barvito osvetljevanje. Splošno gledano so mape med seboj zelo dobro povezane, kar nekaj je pritiskanja gumbov in hoje nazaj, prisotni pa so tudi nelinearni elementi. Med ugankami boste našli tudi dele, v katerih morate ostati skriti oz. se ne smete dotakniti senzorjev, bi si pa želel tega videti še več, ker je zelo dobro izvedeno.

Pester nabor nasprotnikov je pobran iz izvirnika in obsega vse človeške in skoraj vse Xenovske nasprotnike. Njihova postavitev in številčnost je večinoma dobra, kar nekaj pa je tudi skriptiranih presenečenj. Boji pa niso omejeni zgolj na napredovanje, ampak so vključeni tudi zanimivejši elementi. Eden izmed igralnih segmentov npr. od vas zahteva, da pred navalom nasprotnikov nekaj časa branite določeno območje. Zelo dober tempo akcije iz prvega dela pa se v zadnji tretjini precej upočasni, saj je poudarek na skakalnih preizkušnjah. Škoda, ta odločitev me je precej razočarala. Proti nasprotnikom boste lahko uporabili omejen arzenal iz izvirnika, municije in priboljškov pa je ravno prav, da se boste lahko boljši igralci skozi igro prebili na Hard. Za ta dosežek pa boste porabili okrog 1 uro in 15 minut.