100 modifikacij za Half-Life 1: stran 8

Poke646: Vendetta

V izvirnem Poke646 je naš junak Damien Reeves obtičal na Xenu. Kljub na prvi pogled brezizhodni situaciji mu je z veliko iznajdljivosti uspelo ustvariti teleporter, ki ga je na njegovo veliko srečo teleportiral na raziskovalno vesoljsko postajo, krožečo okrog Zemlje. Sedaj je nastopil čas za maščevanje ...

Zasnova map sledi receptu iz izvirnika, ki je presenečal z visoko kakovostjo in s številnimi podrobnostmi. Prizorišča so raznolika in izjemno dobro narejena, žal pa mi je precej manjkala nelinearnost iz izvirnika. Z izjemo nekaj zelo preprostih ugank, par dobro skritih nadaljevanj in skakalnih preizkušenj, je napredovanje skozi modifikacijo izjemno popreproščeno.

Precej okleščen je tudi nabor sovražnikov, ki poleg vojakov in strojnic vsebuje le omejen nabor Xenovcev. Postavitev je ponekod dobra, je pa število nasprotnikov večinoma tako majhno, da so boji dokaj enostavni. Presenečenj v resnici ni, saj se teleportacija sovražnikov nakaže toliko prej, da jih lahko postrelite, še preden začnejo z napadom. Škoda. Kljub temu bi igranje na Hard priporočal le najbolj izkušenim, saj so vojaki že na Medium zelo dostojen nasprotnik.

V nadaljevanju ohranite večino orožij iz izvirnika, me je pa razočaralo, da so izginili pljuvač kisline in izstreljevalnika žebljev. Nadomestila ju je brzostrelka, ki vključuje granatomet. Velika novost je tudi, da lahko za omenjeno puško pobirate strelivo od padlih vojakov, posledično pa se izgubi zelo dobro fino uravnavanje količine streliva iz predhodnika. Poleg zdravilnih paketov so tokrat na voljo tudi zdravilne postaje, ki pa imajo na voljo samo eno uporabo.

Grafična podoba igre je tako dobra, da je težko verjeti, da gre za modifikacijo za prvi Half-Life. Nekateri deli map so perfektno barvno usklajeni, geometrija kipi od podrobnosti, svoje pa dodajo še ostre teksture in kakovostni modeli. Hvalevreden je tudi zvok, ki ne postreže le s prilagojenim glasbenim ozadjem, ampak tudi z zvoki okolja, ki pričarajo posebno vzdušje. Za razliko od zelo dolgega predhodnika, pa je Vendette konec, ko se šele dobro vživiš v igro. Traja zgolj okrog uro in 15 minut.

Portrait of Freeman

V Portrait of Freeman igrate Gordona Freemana, ki ga G-Man pošlje v skrivnostni Area 51, da bi pri delu pomagal dr. Albertu. Ob Freemanovem prispetju pride do incidenta, v katerem se po Area 51 razširijo nezemljani, ki vam bodo precej otežili pot do cilja. Čeprav je zgodba minimalistična, so se mi zdele ideje, ki jih podaja, precej zanimive, bi pa lahko bila vsekakor precej bolje razdelana.

Zasnova map mi je bila zelo všeč, saj so arhitekturno dovršene in vsebujejo številne podrobnosti. Stopnje so med sabo dobro povezane, stranpoti, na koncu katerih se nahajajo dobrote, pa povečajo občutek nelinearnosti. Nadaljevanja so pogosto odlično skrita in v kombinaciji z zelo zanimivimi ugankami poskrbijo za telovadbo vaših sivih celic. Kar nekaj je skakalnih izzivov, ne manjka pa tudi smrtonosnih pasti, zato si redno shranjujte. Škoda je le, da se nekaterim pastem ni mogoče izogniti brez smrti ...

Poleg že omenjenega pestrega izbora nezemljanov iz Xena vas bodo napadali počasni in neučinkoviti zombiji, varnostniki, vojaki, strojnice in helikopterji. Zanimivo je, da obstajata dve frakciji vojakov, ki se med sabo veselo tolčeta. Rdeči so vaši nasprotniki, medtem ko so tisti s klasičnimi barvami vaši zavezniki. Postavitev nasprotnikov je zelo dobra, škoda le za precej nesramna in zahrbtna presenečenja. Tako se bodo na neko mesto pogosto teleportirale trume sovražnikov, ki vas bodo v hipu zmasakrirale ali vas vsaj resneje poškodovale. Namesto tega bi si želel, da bi sovražniki bili gosteje naseljeni in tako vzdrževali nek konstanten nivo akcije. Streliva in zdravja / baterij je rahlo preveč za težavnost Medium, a bi Hard zaradi brutalnih presenečenj priporočil le najbolj izkušenim.

Vizualna podoba modifikacije mi je bila všečna. Na številnih mestih so uporabljene nove in ostre teksture, zelo všeč pa mi je bila tudi postavitev nekaterih svetlobnih teles in nekatere odsevne površine. Moderniziran je postal tudi HUD. Ne manjka tudi vmesnih sekvenc, ki prevzamejo nadzor nad vašo kamero, pogosto pa se vklopi tudi glasbena podlaga. Za dokončanje igre sem porabil okrog 1 uro in 45 minut.

Project Quantum Leap

Project Quantum Leap je kompilacija map 15 različnih avtorjev, ki so 20 stopenj povezali v samostojno modifikacijo. Zgodbe, ki bi povezovala mape, ni, na prvi pogled pa tudi ni videti, da bi bila dorečena kakšna skupna tema. Rezultat je posledično precej kaotičen.

Prehodi med mapami so zelo divji, ne le na račun spremembe tematike, ampak tudi glede kakovosti. Tri mape (Radix, Blow up in Someplace Else) izstopajo po zelo dobri zasnovi, primerno uravnoteženi akciji, skriptiranih dogodkih in zanimivi igralnosti, ščepec map se nahaja nekje vmes med povprečnim in dobrim, preostanek pa je čisti obup. Pomanjkanje podrobnosti in občutka za estetiko, neproporcionalne velikosti elementov, slabi prehodi, frustrirajoči skakalni izzivi in pretiravanje s številom sovražnikov so le nekatere izmed pomanjkljivosti velike večine.

Nabor nasprotnikov je odvisen od avtorja, so pa pošasti iz Xena precej redke. Večinoma vas bodo napadali vojaki v vseh variacijah, grožnja pa bo podkrepljena še s strojnicami, helikopterji in tanki. Nabor orožij je zelo omejen, municije je več kot dovolj. Težavnost precej niha, ampak je zdravilnih paketov in baterij na težavnosti Easy dovolj, da boste prispeli do konca po 3 urah in pol igranja. Z izjemo novih tekstur, ni vizualnih sprememb, večina map je dokaj neprivlačnih. Občasno se bo vklopila tudi glasbena podlaga.

Rebellion

Rebellion je neposredno nadaljevanje modifikacije Vengeance, v kateri ste kot Gordon Freeman obiskali raziskovalni center Mipping Tax, da bi ga odrešili vdora odpadnih vojakov. Proti koncu se je izkazalo, da je šlo v resnici le za skrbno načrtovano prevaro G-Mana, ki ste ji nasedli. Kakorkoli že, na koncu Vengeance ste po boju z Gargantuo padli skozi zemeljsko razpoko in omedleli. Zbudil vas je glas iz vašega komunikacijskega modula, ki je dejal, da ima za vas novo nalogo. Na voljo imate 60 minut, da vzpostavite povratno povezavo, v nasprotnem primeru vas bodo označili kot mrtvega in kompleks Mipping Tax zravnali z zemljo. Zgodba je precej zanimiva, na nivoju kakšnega B-filma. Igra vam jo podaja skozi vmesne sekvence in pa pogovore, ki so sicer v francoščini, a so na voljo tudi angleški podnapisi.

Igra je razdeljena v dva tematska sklopa: prvi se odvija v kompleksu Mipping Tax in njegovi okolici, drugi pa v mestu Fortworth City. Glede na predhodnik so mape precej bolj kompleksne in tudi arhitekturno lepše, med sabo so zelo dobro povezane in ponekod tako močno nelinearne, da so avtorji morali vgraditi zemljevide. Vizualni vtis je večinoma precej dober, bi se pa dalo ponekod še marsikaj izboljšati. Najbolj izstopajoča lastnost map pa je gotovo vrtoglava velikost nekaterih predelov. To po eni strani ustvari precej impresiven vtis, a po drugi strani prinaša precejšen minus zaradi občutka praznine in predvsem počasnega premagovanja razdalj. Miselnih izzivov je tokrat več, saj morate poleg pritiskanja gumbov še iskati dobro skrite poti naprej, voditi NPC-je, kar nekaj je tudi skakalnih preizkušenj in vračanja nazaj. Namig: če se vam Barney zatakne, preidite v drugo mapo in nazaj, da se reaktivira. Aktivacija določenega dejanja občasno sproži video sekvenco, ki pa na žalost zna trajati celo večnost!

Za razliko od predhodnika, se v Rebellion borite izključno proti vojakom, ki imajo podporo strojnic, helikopterjev in tankov, na redkih mestih pa se pojavijo tudi morilke. Zaradi njihove številčnosti in napadov iz večih strani, so boji kar zahtevni, svoje pa doprinese še njihovo ponovno ponavljanje. Težavnostna krivulja je večinoma kar konstantna, motijo pa orjaški skoki, ki so v večini posledica udeležbe mehanskih nasprotnikov. Vaš arzenal je zelo pester, saj vsebuje kopico preoblečenih orožij, zelo pa moti odsotnost zame zelo pomembnega orožja: granat. Metkov je drugače več kot dovolj, zdravilni paketi in baterije pa so dokaj redki. Namig: za lažje preživetje si lahko življenje obnovite tudi s spanjem v posteljah. Za dokončanje sem na težavnosti Medium porabil okrog 3 ure in pol.

ReIssues

ReIssues ali Project Quantum Leap 3 je kompilacija map različnih avtorjev, v katerih morate izpolniti naloge vašega zaposlovalca G-Mana. Mape med sabo niso povezane neposredno, ampak preko teleportacijskega vozlišča. Tukaj se poleg vhodov v mape nahaja tudi zdravilni bazen, ki ga je priporočljivo izkoristiti po vsaki vrnitvi.

Ker tematika ni bila natančno dorečena, so mape izjemno raznolike. Tematiki izvirne igre Half-Life se pridružijo orientalska in futuristična. Večina stopenj je izvrstnih, zato vse pohvale avtorjem! Vsebujejo miselne izzive, zabavne boje, skakalne preizkušnje, skriptirane dogodke, kar nekaj pa jih je nelinearnih in dajejo izreden občutek svobode. Negativno izstopajočih map ni, saj tudi nedokončana (It's safer here) doseže precej visok standard, so pa ene precej kratke. Ker znate pri igranju naleteti na kak hrošč, si redno shranjujte.

Pri igranju vas bo napadal omejen nabor sovražnikov, ki vključuje vojake, strojnice in pošasti iz Xena, je pa izbor odvisen od avtorjev mape. Scepter of Ra tukaj pozitivno izstopa, saj modeli predstavljajo popolno preobrazbo. Kar se tiče orožij ni presenečenj, municije je dovolj, enako pa velja tudi za zdravilne pakete in baterije.

Grafična podoba paketa se razprostira od izjemne (npr. Cyan) do dobre, poleg prilagojenih modelov so na voljo tudi teksture višje kakovosti. Za prikaz skrbi prilagojen pogon Spirit of Half-Life, ki poskrbi za vizualno privlačnost, občasno pa tudi za nihanje števila sličic na sekundo. Ima tudi hrošče, npr. pri plezanju na stolp v mapi Second Wind okvarijo hitro shranjene igre (ročno shranjene pa ne), v It's safer here pa se pokvari nebo (shranite in ponovno naložite). Občasno se med igranjem vklopi glasba, na voljo pa je tudi govor po meri. Za dokončanje paketa sem na težavnosti Medium porabil okrog 4 ure in pol.

Residual Life

Čeprav se na začetku modifikacije Residual Life zdi, kot da gre za nadaljevanje precej dobrega Residual Point, se kaj kmalu izkaže, da se igra pravzaprav odvija vzporedno s prvo. Igrate znanstvenico(?) Soro Kim, ki je zaposlena v Black Mesi kot pomočnica pri vzdrževanju reaktorja. Igro pričnete z vožnjo po tramvaju, na poti do delovnega mesta pa se pokvari dvigalo in kompleks preplavijo sovražni nezemljani.

Zasnova map v prvi polovici igre je izjemna, z ogromno poudarki na detajlih in z nekaj zelo zanimivimi idejami za napredovanje. Dobro postavljeni sovražniki in njih primerne količine ponujajo zelo dober tempo, ki je v primerjavi s predhodnikom znosnejši, še vedno pa igra ni prelahka. Napadal vas bo okrnjen nabor nezemljanov, med katerimi boste spet našli pohitrene vojaške zombije in headcrabe, a v precej manjši količini. Največ spopadov boste gotovo doživeli z vojaki in specialci, ki vam znajo v kakšni stopnji povzročiti marsikateri glavobol :). Ne manjka tudi morilk, kot novost pa so tu in tam prisotne zombi različice. Nabor orožij je standarden, municije je ravno prav, enako pa velja tudi za pakete z zdravjem.

Vse lepo in prav dokler ne pridemo do druge polovice, ki je čisto razočaranje. Detajliranost map je sicer še vseeno dobra, je pa vse ostalo zgrešeno. Podili se boste po ogromnih praznih območjih brez večjega izziva, potem pa se bo na vas kar naenkrat usula horda sovražnikov, ki je bodisi kampirala v določenem območju mape, ali pa se je ob prihodu teleportirala vanjo. Ko se boste ves krvav vlekli naprej, boste lahko spet uživali v praznini brez vsakega miselnega izziva, nato pa spet ubijalska akcija. Ponavljaj, dokler ne umreš od dolgčasa, živčnega zloma ali pa zaključiš igro. Škoda! Pohvalno je, da so avtorji spet vgradili orjaško razvejitev, a je prisotna v najbolj dolgočasnem delu igre, zato enostavno zbledi.

Grafična podoba igre ni bistveno spremenjena, bo pa sama postavitev elementov v stopnjah poskrbela za občudovanje. Še posebej me je z videzom fasciniral čisto prvi uvodni del igre, ki pa ga na orjaško škodo v igralnem delu sploh ne obiščete. Na težavnosti Medium sem za igro porabil okrog 3 ure in pol.

Residual Point

Najprej je treba povedati, da je modifikacija sestavljena iz dveh delov. Prvega, White Force (Alpha) najdete pod Hazard Course. Gre za uro in pol dolgo alfa različico modifikacije, ki ji do končne izdaje manjka še kar nekaj poliranja. Boji so dokaj zanimivi, a je večina stopenj nenavdahnjena in napolnjene s tonami škatel, tako da človek dobi občutek, da igra simulator razbijanja škatel :). Drugi del pa se imenuje Residual Point in njemu bo posvečen preostanek ocene. V njem igrate dr. Jacka Sohna, ki dela v sekciji bioloških laboratorijev kompleksa Black Mesa. Da ne bo šlo za tipični delovni dan, se razkrije že ob prihodu, saj ima celoten kompleks težave z varnostjo in električnim omrežjem. Kljub temu se ekipa odloči izvesti preizkus s teleporterjem, pri katerem pa gre nekaj hudo narobe.

Zasnova stopenj v tej modifikaciji je večinoma zelo dobra, nadaljevanja so pogosto neočitna in zahtevajo, da intenzivno uporabite sive celice. Kar nekaj je stranpoti, v katerih boste našli priboljške, skoraj prepričan pa sem, da približno na sredini igre obstaja orjaška alternativna pot, za kar si avtorji zaslužijo vse pohvale. Zelo inovativna se mi je zdela poplavljena mapa, kjer morate operirati pod vodo, za kisik pa poskrbijo taktično postavljeni rezervoarji. V nekaterih stopnjah se morate izkazati tudi kot spremljevalec in do vrat varno pripeljati tovariše, za večjo dramo pa jih lahko odpeljete še do kakšnega skladišča :).

Sovražniki so zelo dobro postavljeni, pogosto se teleportirajo za hrbet ali pa vam napravijo zasedo ob vračanju. Boji so zato zelo intenzivni, a na srečo obstaja dovolj zdravilnih paketov in postaj, tu in tam pa so taktično postavljeni znanstveniki, ki vas lahko pozdravijo. Poleg klasičnih nasprotnikov iz izvirnega Half-Life in uradnih razširitev, boste srečevali še prilagojene, med katerimi zagotovo izstopajo hiperaktivni headcrabi in super zombiji. Oboji se premikajo in napadajo izjemno hitro, zato boste morali biti natančen pri merjenju in uporabiti pravo vrsto orožja. Zelo nadležne so tudi napol prozorne variacije pošasti, ki pa jih je na srečo malo. V arzenalu ni presenečenj, niti niso potrebna, saj je nabor dovolj pester. Za municijo je dobro poskrbljeno.

Glede grafične podobe in glasbene podlage ni za izgubljati besed, so pa nekatere mape zelo všečne na pogled, nekaj pa je tudi skriptnih dogodkov. Težavnost igre je ravno pravšnja na Easy, za dokončanje pa boste porabili okrog 5 ur in pol.

Run from Hell

Run from Hell je (zelo verjetno) ruska modifikacija, ki se odvija v Black Mesi podobnemu kompleksu. V ozadju igre je sicer neka zgodba, a ker je ves govor v ruščini, podnapisov pa ni, je najbrž ne boste razumeli. Kljub temu vam priporočam, da NPC-jev med govorom ne prekinjate, saj se lahko skripta zatakne in obtičite. Večina map je notranjih in izjemno preprostih, sestavljenih iz samih ravnih površin. V njih boste zaman iskali detajle, elementi so zelo redki (z izjemo gore škatel), kar nekaj razmerij je mimo. Zunanje mape so redke, a so mi bile rahlo bolj všeč, kljub nenaravno odrezanim pečinam. Deli map so med sabo povezani z neštetimi vrati, ki jih odpirate na mestu ali pa na nekem oddaljenem kraju, nekaj pa je tudi lazenja po ventilaciji. Bodite pozorni na časovno omejena stikala, saj se včasih lahko tudi zgodi, da kje obtičite! Pot naprej vam pogosto ovirajo škatle, ki imajo noro odpornost na orožja in parajo živce (rešitev: namestite moj popravek). Še posebej nadležno je razbijanje škatel pod vodo, saj se je treba neprestano vračati po zrak.

Pri poti do cilja vas bodo ovirali standardni sovražniki iz izvirnika (Xenovci in ljudje), ki se med sabo izmenjujejo brez občutka za uravnoteženost bojev. Težavnostna krivulja bo zato imela nore skoke, je pa res, da vam ne bo hudega kar se tiče zdravja in municije, saj vas igra s tem kar dobro zalaga. Borili se boste proti več vrstam pošasti iz Xena, vojakom, morilkam, in pa težki mehanizaciji, ki vključuje strojnice, tank in pa helikopter (za sestrelitev tega sploh ne dobite dovolj raket, če igrate na težavnosti višji od Easy ...). Postavitvi bi težko kaj očital, saj poskrbi za res zahtevne situacije, dobri pa sta tudi številčnost in pa sama skriptirana presenečenja. Orožja sproti odklepate, za pomoč pri borbi pa lahko izkoristite Barney-a, ki je v tej igri oborožen s smrtonosnim revolverjem. Na težavnosti Medium sem igro preigral v okrog 1 uri in 15 minutah.

Smart Decoy

V Smart Decoy igrate pilota J. Freemana, ki se skupaj s skupino znanstvenikov odpravi v Atlantske raziskovalne laboratorije, ki se nahajajo v jarku Hudson v Atlantskem oceanu. Med potovanjem do cilja v raziskovalni center vdrejo vojaki in ga zavzamejo. Njihov cilj je skrivnostni stroj, ki se skriva v osrčju laboratorijev in je očitno zelo zanimiv za gospoda Smitha. Ob prispetju posadko ene izmed podmornice zmasakrirajo, naslednji pa ste na vrsti vi ... Preživetveni instinkt bi vam vsekakor narekoval, da se obrnete in zbežite, a vas neka nenavadna sila vleče proti temu skrivnostnemu stroju. Zgodba vsekakor ni močna plat te modifikacije, mi je pa bila zelo všeč intro sekvenca, ki jo predstavi.

Zasnova stopenj je pa po drugi strani izvrstna. Prostori se odlično prepletajo, do marsikaterega pa vodi več poti, kar pomeni, da je igra izjemno nelinearna. Arhitektura je dovolj dobra, da ponekod v kombinaciji z osvetljevanjem ustvari zelo dober vtis. Ugank je zelo malo in so večinoma omejene na preklop določenih stikal, ki sprožijo mehanizem in vam omogočijo pot naprej. Kar nekaj je tudi zelo dobrih skriptnih dogodkov.

Po življenju vam bodo večinoma stregli vojaki v vseh variantah, strojnice, v eni izmed stopenj pa tudi morilke. Tudi pošasti iz Xena so prisotne, med njimi pa najbolj izstopajo Vortigaunts in Alien Grunts. Postavitev vseh sovražnikov je izvrstna, poleg tega pa vas čakajo še številna skriptirana presenečenja, zato boste priča dobrim spopadom, polnim akcije. Na vašo veliko srečo je municije in zdravilnih paketov dosti, zato priporočam, da igrate na Hard. Škoda je le, da je igra tako kratka, saj sem za njo porabil zgolj 1 uro.

Survive in Catacombs 1

Modifikacija Survive in Catacombs je bila ustvarjena v tekmovanju, ki ga je organiziral GameStar, ob splavitvi pa je bila celo priložena na ploščku, ki je spremljal časopis. Z izjemo napisov med poglavji, je celotna igra v češčini, kar pomeni, da boste od zgodbe odnesli bore malo, če so vam slovanski jeziki tuji. Iz uvoda v Hazard Course sem uspel razbrati, da je bil pred šeststo leti hudič premagan, njegova duša pa ujeta v t.i. Knjigo mrtvih, ki je bila skrita v katakombe blizu gradu Poltergeist. Knjigo so radovedneži odkrili in posledično spet prebudili zlo.

Kakovost map je solidna, bi pa težko rekel, da izstopajo. Resda so zelo raznolike (katakombe, rovi, mesto, podeželje), a so večinoma relativno preproste. Preveč je labirintov, v katerih so hodniki preveč podobni eden drugemu, zato je navigacija po njih zelo težavna. Dodatno me je motilo veliko število pasti (shranjujte si redno), ki niso bile niti malo nakazane. Mestoma obstajajo tudi lokacije, ki preobremenijo pogon in povzročijo zatikanje, ena izmed map (sic6) pa ima težave pri prehodu na naslednjo (sic7) - namestite popravek. Pohvalno je, da so v mape vgrajene tudi alternativne poti in stranpoti oz. skrivnosti, kjer lahko najdete marsikateri priboljšek. Določene uganke so mi bile dokaj všeč, saj je bilo za rešitev potrebno uporabiti neobičajne prijeme.

Sovražniki v igri so preoblečeni in trdovratnejši sovražniki iz Xena, poleg zombijev vas bodo nadlegovali Vortigaunti, Bullsquidi in Headcrabi, število preostalih pa je premajhno, da bi jih omenjal. Nasprotniki so večinoma postavljeni fiksno (zelo dobro), zombiji pa znajo zlesti iz zemlje in vas občasno tudi zahrbtno presenetiti. Njihovo število je včasih že kar malo pretirano, a brez skrbi, municije je na tone (dobesedno).

Arzenal vsebuje preoblečena nebiološka orožja iz izvirnika s prilagojenimi parametri, eden izmed njih je tudi količina zaloge municije. Granat boste lahko tako nosili kar dvajset, revolver pa ima lahko preko sto metkov. V kombinaciji z bogato zalogo zdravilnih paketov ne boste imeli težav igro preigrati na Hard.

Vizualno modifikacija izstopa predvsem zaradi zelo všečnih modelov, očem prijetne so tudi nekatere notranje mape. Zelo je treba pohvaliti vzdušje, ki je posledica zvokov, temačnega videza in izjemno dobro izbrane glasbene podlage. Za zaključek sem potreboval okrog 2 uri.