100 modifikacij za Half-Life 1: stran 8

Castle Creep

V Castle Creep igrate tajnega agenta Gordona Freemana, ki je dobil nalogo eliminirati bogatega poslovneža Edwarda Marsdena. Slednji je pred enim letom kupil grad družine Von Creep in ga pretvoril v zasebno utrdbo, iz katere nadzira nelegalne operacije. Govori se tudi, da v gradu potekajo genetski eksperimenti, v katerih ljudi in živali pretvarjajo v bojne pošasti. Zgodba se sliši precej zanimivo, več o njej pa lahko preberete v priloženi datoteki Mission.txt.

Prizorišča so sestavljena iz grajske arhitekture, ki se dokaj grobo preliva v modernejše laboratorije. V oči zelo bode velikost vseh stvari, saj izgleda kot da v gradu živi velikan. Večina grajskih prizorišč je narejenih zelo preprosto brez vsakršnih podrobnosti. Hodniki in sobe so večinoma prazne, če se pa v njih že karkoli nahaja, pa gre ponavadi za manjše število predmetov. Laboratoriji so po drugi strani popolno nasprotje, saj so zaradi dobre postavitve elementov in uporabljenih tekstur precej manj monotoni. Stopnje so precej nelinearne, saj lahko pogosto izbirate pot do cilja, kar nekaj pa je tudi vračanja nazaj. Uganke so kar zabavne in niso omejene zgolj na pritiskanje gumbov, ampak je treba včasih premagati tudi kakšno oviro s skakanjem ali pa uporabiti sive celice. Na nekaj mestih se lahko tudi zataknete, zato si redno shranjujte, v mapi 4 pa se ne premaknite predaleč od bombe, saj se prehod stopnje ne bo sprožil pravilno.

Med potepanjem po gradu vas bodo napadali tako vojaki kot tudi mutirane pošasti, ki so v resnici bitja iz Xena. Boji z njimi so zaradi pomanjkanja zdravilnih paketov in baterij kar težki, a s preudarnim igranjem ne bi smeli imeti težav s težavnostjo Medium. V kar nekaj situacijah se lahko namreč pretihotapite na optimalnejšo pozicijo, raziskovalci pa lahko najdejo tudi kakšno močnejše skrivno orožje. Videz igre vzbuja mešane občutke zaradi nihanja v kakovosti izdelave, se pa vtis rahlo popravi s pomočjo vmesnih sekvenc in skriptiranih dogodkov. Za dokončanje igre sem porabil okrog 1 uro.

Fate Reversal

Fate Reversal se odvija nekaj časa za tem, ko ste kot Gordon Freeman uspeli zaustaviti invazijo iz Xena. Ko vam je G-Man na koncu ponudil izbiro med gotovo smrtjo in nadaljnjim sodelovanjem, ste izbrali slednjo možnost. Tik preden ste prešli v mirovanje, se je proces prekinil in znova ste se znašli v Black Mesi. Na začetku se zdi, kot da nimate jasnega cilja, a se igra preko G-Mana kmalu precej spretno naveže na drugi del v seriji Half-Life. Zgodba se mi je zdela zelo zanimiva, z njo pa se spoznavate sproti preko samega dogajanja, domiselnih skriptiranih dogodkov in video sekvenc.

Stopnje so razdeljene na več raznolikih tematskih sekcij. Prebijali se boste skozi laboratorije in skladišča v Black Mesi, kanalizacijo in mestne ulice, obiskali pa boste tudi bolj eksotične lokacije, ki pa jih bom zamolčal, da vam ne pokvarim užitka. Večina map mi je bila precej všeč, saj vsebujejo dovolj zanimivih podrobnosti, všečno osvetljevanje in so tudi arhitekturno dobre. K dobremu vizualnemu vtisu pripomorejo nove teksture in modeli, zelo zanimivo pa se mi je zdelo tudi, da se tekom igranja spremeni čas dneva. Poti naprej večinoma odpirate z aktivacijo sprožilcev, ki se nahajajo na stranpoteh ali pa z dostopnimi karticami, kar nekajkrat pa se lahko z odstranitvijo blokade vrnete v predhodno sekcijo. Škoda, da avtor ni vgradil kakšnega zahtevnejšega miselnega problema ...

Kar se bitk tiče, je začetek precej divji, saj se morate zgolj z lomilko spoprijeti z Vortigaunti, kmalu zatem pa vam bo pištolica služila kot edina zaščita proti Alien Controller-jem in vojakom. Začetna pestrost nasprotnikov se ohranja skozi vso igralno izkušnjo, saj se boste borili proti praktično vsem bitjem iz Xena, vojaško grožnjo pa bodo okrepili tudi helikopterji in letala z okrepitvami. Akcija je precej dobra zaradi postavitev in številčnosti, svoje pa dodajo še skriptirani dogodki in bitke med različnimi frakcijami. Težavnostna krivulja ostaja precej konstantna, moti le nenaden spust blizu konca, ki pa se hitro popravi. Orožja so omejena na tista iz izvirnika, je pa pohvalno, da so nekatera preoblečena. Metkov in zdravja/baterij je dovolj za igranje na Hard, na tej težavnosti pa sem igro končal v okrog 1 uri.

Edge of Darkness

Edge of Darkness se odvija po Gordonovem uspešnem pobegu iz Black Mese. V svoje vrste ga pokliče organizacija Alien Counter-Insurgency Bureau, ki poskuša Zemljo obvarovati pred morebitnimi novimi nevarnostmi iz Xena. Vaša naloga je eliminirati skrivnostnega dr. Smitha (G-Mana), ki poskuša s pomočjo portalov ustvariti osebno vojsko pošasti iz Xena in zavzeti svet. Če ste že kdaj gledali kakšen film o tajnih agentih (npr. James Bonda) ali igrali igro s to tematiko, potem vam bo zgodba hitro poznana.

Mape so zelo raznolike in vsebujejo dovolj podrobnosti, da je igra arhitekturno precej prijetna na pogled. Zelo so mi bili všeč deli, v katerih se človeški elementi prelivajo z nezemeljskimi, za dodatni vizualni pečat pa ponekod poskrbijo še dobre barvne sheme in številni skriptirani dogodki. Prostori so med sabo zelo dobro navzkrižno povezani, kar pripomore k nelinearnosti. Igra vsebuje tudi kar nekaj pasti in časovno omejenih dogodkov, ki z ostalimi izzivi poskrbijo za precej raznoliko izkušnjo.

Nabor sovražnikov vsebuje tako vojake kot tudi morilke in pošasti iz Xena, vse skupaj pa začinijo še strojnice. Postavitev je zelo dobra, zato se pripravite na srdite boje, ki jih otežkočajo še skriptirana presenečenja. Težavnostna krivulja dobro raste, zato je akcije dosti vse do konca. Med igranjem se sovražniki z vami pogovarjajo, kar je narejeno preko izjemno spretne montaže obstoječih zvokov. Nabor orožij je pester, a pobran iz izvirnika, metkov pa je dovolj. Zdravilnih paketov in baterij je ravno prav za težavnost Hard, na tej težavnosti pa boste za dokončanje porabili okrog 1 uro.

Escape

V Escape igrate znanstvenika imenovanega dr. Jim West, ki je zaposlen v sekciji nenormalnih materialov. Dan, ki se čisto običajno začne z eksperimentom, se kmalu prelevi v nočno moro, ko gre nekaj narobe. Polovica raziskovalnega središča Black Mesa je v razsulu, povsod pa kar mrgoli bitij iz Xena. Vaša naloga je, da rešite sebe in kolege, situacija pa se zakomplicira, ko se vključi še vojska. V prvem delu se boste večinoma borili proti pošastim iz Xena, ki sestojijo iz vseh vrst zombijev, Headcrabov, Bullsquidov in Vortigauntov. Slednji še posebej izstopajo, saj niso le dobro postavljeni, ampak se večkrat tudi teleportirajo in tako poskrbijo za skriptirana presenečenja. Drugi del je v znamenju vseh vrst vojakov, ki so enako dobro postavljeni, podporo pa jim predstavljajo še strojnice. Vaš arzenal je zelo omejen, saj imate v prvem delu na voljo le lomilko in pištolo, šele kasneje pa dobite šibrenico, mitraljez in eksplozive. Strelivo je dokaj omejeno, bi ga pa moralo biti dosti za težavnost Medium. Enako velja tudi za zdravilne pakete, baterij pa ne morete pobirati, saj ne nosite oklepa H.E.V.

Zasnova map mi je zbujala mešane občutke. Po eni strani mape vsebujejo kupe izjemno preprostih sob brez podrobnosti in dolgočasnih hodnikov, po drugi strani pa so nekatere sekcije izjemno detajlirane, ter imajo fantastično osvetljevanje in postavitev elementov. Vizualna podoba tako v povprečju ne izstopa, jo pa rahlo izboljšajo nekateri skriptirani dogodki. Stopnje sestojijo iz večinskih notranjih map, med katerimi boste našli tudi navezavo na Blue Shift, nekajkrat pa se boste znašli tudi na površju. Vaša pot skozi igro bo večinoma linearna, čeprav boste tu in tam našli tudi kakšno stranpot. Uganke sestojijo iz redkih skakalnih izzivov, pritiskanja gumbov, vožnje z vlakom, lazenja po ventilaciji in vožnje z dvigali. Sliši se sicer raznoliko, a sem imel med igranjem občutek, kot da se naloge precej ponavljajo.

Za dokončanje sem porabil okrog 1 uro. Opozoril bi še na zaključek, ki sesuje Half-Life, če naložite shranjeno igro, zato se shranjevanju izognite.

Escape 2

Escape 2 se nadaljuje tam, kjer se je predhodnik nehal. Ko ste ubili končnega šefa, vas je teleportiralo v neznano. Na vašo nesrečo to ni bila svoboda, temveč ste se spet znašli globoko v Black Mesi. Za razliko od predhodnika zgodbe sploh in prijaznih NPC-jev ni, vaša naloga je zgolj priti do konca. Pri tem vas bo spet ovirala kopica nasprotnikov, ki so kot v predhodniku zelo dobro postavljeni in bodo poskrbeli za kar srdite boje. Prvi del je spet namenjen pošastim iz Xena, v katerih vrstah so najbolj pogosti raznoliki zombiji, Headcrabi in pa Vortigaunti. Zadnji dve vrsti se ob določenih dogodkih (pre)pogosto teleportirata v vašo okolico, zato imejte vedno pripravljen poln saržer :). Kasneje se primešajo še vojaki, ki imajo podporo strojnic, čisto proti koncu pa na vas navalijo še specialci in tanki. Frakcije se med sabo veselo tolčejo, kar lahko izkoristite za prihranek na zdravju (oklepa H.E.V. spet nimate) in metkih. Obojih omenjenih dobrin je namreč na težavnosti Medium komaj zadosti. Nabor orožij je dokaj omejen, če želite imeti lomilko, pa nujno namestite popravek!

Zasnova map se je glede na predhodnik precej izboljšala - tako glede arhitekture, kot tudi uporabe tekstur in postavitve elementov. Negativno izstopa zgolj popolnoma temna sekcija, v kateri na vas navali na desetine zombijev, vi pa morate med bojevanjem najti pot naprej. Sekcije so pogosto odprte, zato lahko do nekega cilja pridete tudi po drugi poti. Skriptirani dogodki, ki preoblikujejo mape so postali redkejši in se zgostijo šele proti koncu, je pa občutno nadgradnjo doživela količina vizualnih učinkov, a se žal to ponekod pozna kot precejšnje zatikanje. Na veliko škodo je bila porezana večina ugank, saj jih igra praktično ne vsebuje. Res je, da morate parkrat najti kartico in iti nazaj, pritisniti par gumbov, da se vozite z vlakom, ter da vas čaka nekaj skakalnih preizkušenj, a je to kar malo preveč skromno, sploh glede na splošno kakovost map.

Za dokončanje sem porabil okrog 1 uro. Pred igranjem si obvezno nastavite tipke!

Gut Reaction

V Gut Reaction igrate Gordona Freemana, ki ga G-Man vpokliče, da bi rešil resno situacijo v kompleksu Lambda. Enega izmed reaktorjev kompleksa so namreč zavzela bitja iz Xena, s črpanjem jedrske energije pa skrbijo, da dotok novih zaveznikov ne usahne. Freemanova naloga je, da zaustavi reaktorje in Xenovcem prekriža načrte, to pa vsekakor ne bo enostavno, saj po kompleksu patruljira tudi vojska. Zgodba se mi je zdela precej zanimiva, z njo pa se spoznavate sproti. Pred začetkom igranja priporočam, da si ponastavite tipke.

Zasnova stopenj mi je bila z zelo redkimi izjemami zelo všeč. Ne le zaradi podrobnosti in dobrih barvnih shem, ampak tudi zaradi povezav med mapami in skriptiranih dogodkov. Poleg raznolikih načinov za prehod med deli stopenj, so me navdušile tudi alternativne poti, ki igri dajejo vtis nelinearnosti. Pot naprej je kar nekajkrat zelo dobro skrita, parkrat pa se se boste tudi vrnili na že obiskana mesta. Uganke so dokaj zanimive, med njimi pa boste našli skakalne izzive, potapljanje, pritiskanje gumbov in še kaj bi se našlo. Nekajkrat se ob pomembnih dogodkih vklopi tudi glasbena podlaga, spretno pa je uporabljen tudi govor.

Nabor sovražnikov je pobran iz izvirnika, in obsega vse človeške ter velik delež Xenovskih nasprotnikov. Zelo dobra postavitev in zasnova map poskrbita za kar nekaj akcije, dodatni izziv pa predstavljajo še teleportacije bitij iz Xena ter vdori vojakov. Ne manjka tudi borb med frakcijami, ki jih velja čimbolj izkoristiti. Bojni tempo je dokaj visok že od začetka, se pa proti koncu precej umiri, saj ga zadušijo drugi igralni elementi. Nabor orožij je dokaj omejen in vsebuje le tista iz izvirnika, streliva (in zdravilnih paketov ter baterij) pa je ravno prav za težavnost Medium. Na omenjeni težavnosti pa boste igro končali v skromni 1 uri. Škoda, da ni daljša ...

Half-Life: Ultimate Attack

V Half-Life: Ultimate Attack igrate desetarja imenovanega David Johnson, ki je bil skupaj s tovariši poslan v Black Meso, da prikrije vse sledove o incidentu. Zgodba modifikacije se v časovnico serije priklopi med dogodki v Half-Life: Opposing Force, v katerih se vojska že umika iz kompleksa, saj so utrpeli preveč izgub. Že kar kmalu po začetku boste videli, da je bila odločitev vojske modra, saj v kompleksu mrgoli sovražnikov.

Vaše življenje ne bodo ogrožale le pošasti iz Xena, ampak še bitja iz skrivnostne Rase X ter vojaške sile. Raznolikost nasprotnikov je tako zelo pestra in obsega skoraj vsa bitja iz Xena, tri premične pošasti iz Rase X in pa seveda vojake. Omenjene frakcije se med sabo neprestano spopadajo, v borbe pa se redno vključujejo vaši pajdaši iz posebnih enot. Za dokaj hude boje bo v prvi vrsti poskrbela visoka številčnost sovražnikov, ne manjka pa tudi zased in skriptiranih presenečenj. Naboj orožij je izjemno omejen, saj imate poleg pipca na voljo le revolver, šibrenico, mitraljez in eksplozive, šele kasneje pa lahko dobite električnega ščurka. Kljub zahtevnim spopadom je modifikacije zelo skopa glede prve pomoči in baterij, bi pa količine morale zadostovati za dokončanje na težavnosti Medium.

Ker je igra postavljena v Black Meso, se tudi mape ne morejo otresti pridiha izvirnika, a so dovolj unikatne, da to ne bode v oči. Vizualni vtis je precej dober, bi pa težko rekli, da igra pretirano izstopa iz povprečja. Mape so dovolj barvite, dobro osvetljene in imajo dokaj veliko podrobnosti. Posebej hvalevredna je raznolikost okolij, saj se boste potepali po skladiščih, laboratorijih, tunelih, zunanjosti in celo Xenu, škoda le, da je vaša pot skozi njih popolnoma linearna. Z izjemo redkih stranpoti s priboljški, lahko tako kar pozabite na raziskovanje. Zelo skromen je tudi nabor ugank, ki obsega samo pritiskanje gumbov in redke skakalne izzive, preostanek pa ni omembe vreden. Za dokončanje igre boste potrebovali okrog 1 uro.

Smart Decoy

V Smart Decoy igrate pilota J. Freemana, ki se skupaj s skupino znanstvenikov odpravi v Atlantske raziskovalne laboratorije, ki se nahajajo v jarku Hudson v Atlantskem oceanu. Med potovanjem do cilja v raziskovalni center vdrejo vojaki in ga zavzamejo. Njihov cilj je skrivnostni stroj, ki se skriva v osrčju laboratorijev in je očitno zelo zanimiv za gospoda Smitha. Ob prispetju posadko ene izmed podmornice zmasakrirajo, naslednji pa ste na vrsti vi ... Preživetveni instinkt bi vam vsekakor narekoval, da se obrnete in zbežite, a vas neka nenavadna sila vleče proti temu skrivnostnemu stroju. Zgodba vsekakor ni močna plat te modifikacije, mi je pa bila zelo všeč intro sekvenca, ki jo predstavi.

Zasnova stopenj je pa po drugi strani izvrstna. Prostori se odlično prepletajo, do marsikaterega pa vodi več poti, kar pomeni, da je igra izjemno nelinearna. Arhitektura je dovolj dobra, da ponekod v kombinaciji z osvetljevanjem ustvari zelo dober vtis. Ugank je zelo malo in so večinoma omejene na preklop določenih stikal, ki sprožijo mehanizem in vam omogočijo pot naprej. Kar nekaj je tudi zelo dobrih skriptnih dogodkov.

Po življenju vam bodo večinoma stregli vojaki v vseh variantah, strojnice, v eni izmed stopenj pa tudi morilke. Tudi pošasti iz Xena so prisotne, med njimi pa najbolj izstopajo Vortigaunts in Alien Grunts. Postavitev vseh sovražnikov je izvrstna, poleg tega pa vas čakajo še številna skriptirana presenečenja, zato boste priča dobrim spopadom, polnim akcije. Na vašo veliko srečo je municije in zdravilnih paketov dosti, zato priporočam, da igrate na Hard. Škoda je le, da je igra tako kratka, saj sem za njo porabil zgolj 1 uro.

Instinct

V Instinct igrate Gordona Freemana, igra pa se odvija takoj za tem, ko je ta izbral gotovo smrt. Na njegovo veliko srečo je prišlo do napake v teleporterju, ta pa ga je teleportiral naravnost nazaj v Black Meso. Žal pa zadeve tukaj niso niti malo rožnate. Zaradi Nihilanthove smrti so na zemljo migrirala še preostala bitja iz Xena, vojaki se še ne nameravajo pobrati, čez okrog 12 ur pa bo celoten kompleks zradiran z zemljo. Vam bo uspelo pobegniti? Celoten zanimiv uvod lahko preberete v datoteki Readme.txt.

Arhitektura map mi je bila zaradi podrobnosti precej všeč, še posebej dobro pa je izvedeno prepletanje človeških in Xen elementov. Prostori so odlično povezani, pogosto do njih vodi več alternativnih poti, ki omogočajo taktičen pristop k reševanju situacije. K nelinearnosti dodajo še stranpoti in skrivnosti, ki vsebujejo številne priboljške. Pravih miselnih ugank v igri ni, so pa številne skakalne preizkušnje, ki kasneje postanejo še zabavnejše s pomočjo modula za dolge skoke.

Med potepanjem po Black Mesi srečujete tako Xenovske nasprotnike kot tudi vojake. V prvi skupini najdete praktično vse pošasti iz izvirnika, izstopajo pa Headcrabi, ki jih je po mojem mnenju preveč. Pester nabor vojakov z mitraljezi in šibrenicami dopolnjujejo strojnice, ki so bodisi avtomatske ali upravljane s človeško pomočjo. Postavitev nasprotnikov je odlična in poskrbi za zelo dobre boje, kar nekaj pa je tudi situacij, v katerih se med sabo tolčejo različne frakcije. Orožja ne presenetijo, saj so pobrana iz izvirnika, metkov zanje pa je več kot dovolj. Pogosto lahko v svoj prid izkoristite tudi eksplozivne sode, ki so kar gosto natreseni po okolici. Bolj konzervativna je modifikacija glede zdravilnih paketov in baterij, a na Medium ne bi smeli imeti prevelikih težav z dokončanjem.

Vizualno igra zbuja mešane občutke. Po eni strani so mape zaradi dobre arhitekture všečne, poleg tega pa igranje popestrijo še skriptirani dogodki, po drugi strani pa je povsod enostavno preveč sive. Je pa treba priznati, da barviti elementi na sivinah izpadejo odlično. Glasbene podlage sicer ni, so mi pa bili zelo všeč sami zvoki v ozadju, ki pričarajo zelo dober ambient. Konec igre se nikoli ne sproži, saj se igra po prerešetanju Gonarcha, kar nadaljuje, čeprav ni več kaj za početi. Za dokončanje sem porabil okrog 1 uro.

Mistake -1

Mistake -1 je preživetvena modifikacija v slogu serije Silent Hill, znak -1 pa pomeni, da se odvija pred istoimenskim predhodnikom. Igra se odvija v umobolnici Andrewa Parkerja, igrate pa enega izmed bivših zaposlenih imenovanega Steve Rick, ki je po spletu dogodkov sam postal eden izmed pacientov. Med igranjem odkrivate, kako je do tega prišlo, tako z branjem sporočilc in vaših misli kot tudi preko vmesnih sekvenc. Zgodba se mi je zdela izjemno zanimiva, a precej skopa. Definitivno bi želel vedeti več o Stevovi preteklosti in tudi o drugih pacientih v norišnici.

Večina igre se odvija v temačni in propadajoči norišnici, ki je kar se tiče postavitve elementov precej fantazijska. Povsod se nahajajo kupi škatel, ki so vse brez izjeme prazne, vrata in prehodi so pogosto zabarikadirani, zaščiteni s ključavnico ali številčno kodo. Po tleh ležijo lesene in kovinske plošče, s stropov visijo verige, nekaj prehodov je zagrajenih kar z deli pohištva. Med igranjem se podoba map sproti spreminja in pogosto preklopite v srhljiv domišljijski svet, v katerem ste še bolj ranljivi. Nekaj je hoje nazaj, v nekaterih primerih pa bo treba najti tudi zelo dobro skrite poti naprej. Poleg iskanja ključev in kod, boste morali za napredovanje najti še določene predmete, pri vseh iskalnih nalogah pa vam bodo v veliko pomoč namigi, ki jih najdete po mapah. Del ugank so tudi skakalne preizkušnje, ki so dokaj nadležne, saj morate nekajkrat skočiti čepe z zaletom, kar vsekakor ni enostavno.

Sovražniki so, kot se za pravo grozljivo streljačino spodobi, redki. Njihova postavitev je fantastična in bo poskrbela za marsikateri šok moment, parkrat pa se bodo tudi pojavili od nikoder. Poleg več vrst zombijev vas bodo napadali še pljuvači kisline ter hibridi med pajki in dojenčki, ki imajo genetski material najbrž sposojen od Headcrabov in so zelo dobra zamenjava zanje. Vsake toliko vas čakajo tudi šefovski nasprotniki. Nabor orožij je zelo skromen, saj imate na voljo zgolj mesarski nož in pištolo, šele proti koncu pa dobite tudi šibrenico. Metkov je na prvi pogled malo, a boste ugotovili, da jih je več kot preveč za privzeto težavnost (izbira ni možna). Nasprotniki so namreč zelo občutljivi na strele v glavo, zato se jih lahko hitro odkrižate. Tudi škatlic z zdravili je preveč, enako pa velja za prenosne zdravilne pakete.

Videz modifikacije je dokaj všečen, ne le zaradi uporabljenih tekstur, ampak tudi zaradi grafičnih učinkov (svetilka, izbočene teksture), ki pa zahtevajo nekaj trikov na različici Steam*. Poleg videza pa k dobremu vzdušju prispeva še spretno izbrana glasbena podlaga. Škoda le, da je modifikacija tako kratka, saj sem za dokončanje porabil le slabo uro.

*Iz mape sdk boste morali v korensko mapo Half-Life kopirati datoteko opengl32.dll. Datoteko boste morali nato prestaviti v način Samo za branje, se odklopiti iz interneta in ponovno zagnati Steam. Ko boste želeli igrati preko spleta, morate nujno izbrisati datoteko opengl32.dll iz korenske mape, saj vas lahko v nasprotnem primeru doleti VAC ban!