100 modifikacij za Half-Life 1: stran 7

Operation: Nova

V Operation: Nova igrate čistilca imenovanega John Skinner, ki je zaposlen v Black Mesi. Dan začnete kot običajno s čiščenjem razliva kemikalij, pri tem pa ste zaradi varnosti oblečeni v H.E.V. oklep. Vaša služba pa se hitro prevesi v nočno moro, ko se zgodi incident iz izvirne igre Half-Life in v kompleks vdrejo nezemljani iz Xena. S kolegom se skrivata na WC-jih, dokler se ne bi situacija razrešila, takrat pa se pojavi vojska, ki je alergična na vse, ki imajo H.E.V. oklep. Zgodba je precej zanimiva, odkrivate pa jo sproti s pomočjo pogovorov z NPC-ji, ki imajo dobro posnet govor po meri. Všeč mi je bilo tudi, da se dogajanje občasno navezuje na dogodke iz izvirnika.

Stopnje sestojijo iz mešanice zunanjih in notranjih map, s tem, da slednje prevladujejo. Mape imajo dovolj dobro arhitekturo z dovolj podrobnostmi, vtis pa ponekod izboljša še dobra izbira barv in osvetljevanja. Vaša pot do konca je sicer skoraj povsem linearna, je pa v igro vgrajeno ogromno hoje nazaj. Ker se območja ob vrnitvi spremenijo (preoblikujejo se ali pa jih naselijo nasprotniki), je izkušnja vse prej kot pa dolgočasna in mi je bila precej všeč. Uganke so gotovo ena izmed ključnih odlik te modifikacije, saj niso zgolj raznolike, ampak se v naboru nahajajo tudi izjemno izvirne. Tako boste morali pogosto napeti možgane, pri najtežjih ugankah pa vam igra daje tudi namige, zato pozorno berite, kaj se izpiše na zaslonu oz. poslušajte NPC-je.

Vrste vaših sovražnikov so sestavljene iz pestre mešanice Xenovskih in človeških nasprotnikov, vse skupaj pa je še začinjeno s strojnicami in letali/helikopterji. Za dokaj zahtevne boje bodo poskrbele tako dobre postavitve nasprotnikov kot tudi skriptirane pojavitve. Ker je priboljškov in municije dosti, vam za največji užitek (in podaljšano igranje) priporočam igranje na Hard. Nabor orožij je zelo omejen na lomilko, puške in pištole, eksplozivov ali bolj eksotičnih orožij pa pravzaprav sploh nimate. V zagati vam lahko s pištolo pomagajo tudi varnostniki, v roke pa lahko poprimete tudi statično strojnico. Škoda le, da je izkušnja tako kratka. Za dokončanje sem namreč porabil le okrog 45 minut ...

P.I.Z.D.E.C.

Kaj točno se skriva za akronimom P.I.Z.D.E.C. nisem odkril, bo pa vulgarna okrajšava gotovo razumljiva tudi vam, četudi ne znate rusko. Igra se odvija v Black Mesi v časovnici, ki je vzporedna tisti iz izvirnika. Igrate enega izmed znanstvenikov, ki je glede na to, kako vas znanstveniki nazivajo, gotovo Gordon Freeman, po drugi strani pa lahko v začetni sekciji omenjenega junaka vidite med pogovorom z G-Manom. Kakorkoli že, po precej dolgem (in predvsem dolgočasnem) tekanju po hodnikih, vožnjah z dvigali in čakanju na varnostnike, da se zmigajo, pride do incidenta, v katerem izgubite zavest. Ko se zbudite, so laboratoriji preplavljeni s sovražniki, edina možnost za preživetje pa je ta, da se prebijete na površje.

Mape so izključno notranje in precej spominjajo na tiste iz izvirnika, vseeno pa so dovolj prilagojene, da ne boste imeli pretiranega občutka že videnega. Z izjemo precej dolgočasnega uvoda, so mi bile mape vizualno precej všeč. Ne le zaradi precej dobre geometrije, postavitve elementov in uporabljenih tekstur, ampak tudi vzporednega skriptiranega dogajanja, ki vam daje občutek, da v kompleksu niste sami. Zelo mi je bilo tudi všeč, kako so deli map povezani med sabo, saj se kar nekajkrat na nek predel vrnete po drugi poti. Pogosto si morate pot naprej utreti z lomilko, aktivirati terminal, najti dostopno kartico, se priplaziti skozi ventilacijo, do vrat pripeljati NPC-ja, plezati po lestvah, izvajati skakalne vragolije, plavati, in še in še. Če povzamem, bi lahko rekel, da je raznolikost gotovo ključni adut te modifikacije.

Spopadi so v poplavi vseh stvari, ki jih počnete, navidezno potisnjeni v ozadje, a vtis vara. Na primerni težavnosti (Hard) vam bo pestra mešanica nasprotnikov iz Xena, vojakov in morilk dodobra podkurila. K temu ne pripomorejo le dobra postavitev, zasede in skriptirana presenečenja, ampak tudi številčnost. Le redko se bodo namreč nasprotniki nad vas spravili posamično, zato boste morali včasih uporabiti tudi malo taktike. Še posebej kritični so deli, v katerih morate ščititi NPC-je, zato svetujem, da imate vedno v rezervi vsaj en eksplozivni naboj. Nabor orožij je zelo skromen, saj imate poleg lomilke na voljo zgolj pištolo, revolver, mitraljez in šibrenico, je pa streliva toliko več. Igra vas bogato zalaga tudi z zdravilnimi paketi in baterijami, v kritičnih trenutkih pa si lahko pomagate z znanstveniki. Na najtežji težavnosti sem modifikacijo preigral v okrog 1 uri in 15 minutah.

Portrait of Freeman

V Portrait of Freeman igrate Gordona Freemana, ki ga G-Man pošlje v skrivnostni Area 51, da bi pri delu pomagal dr. Albertu. Ob Freemanovem prispetju pride do incidenta, v katerem se po Area 51 razširijo nezemljani, ki vam bodo precej otežili pot do cilja. Čeprav je zgodba minimalistična, so se mi zdele ideje, ki jih podaja, precej zanimive, bi pa lahko bila vsekakor precej bolje razdelana.

Zasnova map mi je bila zelo všeč, saj so arhitekturno dovršene in vsebujejo številne podrobnosti. Stopnje so med sabo dobro povezane, stranpoti, na koncu katerih se nahajajo dobrote, pa povečajo občutek nelinearnosti. Nadaljevanja so pogosto odlično skrita in v kombinaciji z zelo zanimivimi ugankami poskrbijo za telovadbo vaših sivih celic. Kar nekaj je skakalnih izzivov, ne manjka pa tudi smrtonosnih pasti, zato si redno shranjujte. Škoda je le, da se nekaterim pastem ni mogoče izogniti brez smrti ...

Poleg že omenjenega pestrega izbora nezemljanov iz Xena vas bodo napadali počasni in neučinkoviti zombiji, varnostniki, vojaki, strojnice in helikopterji. Zanimivo je, da obstajata dve frakciji vojakov, ki se med sabo veselo tolčeta. Rdeči so vaši nasprotniki, medtem ko so tisti s klasičnimi barvami vaši zavezniki. Postavitev nasprotnikov je zelo dobra, škoda le za precej nesramna in zahrbtna presenečenja. Tako se bodo na neko mesto pogosto teleportirale trume sovražnikov, ki vas bodo v hipu zmasakrirale ali vas vsaj resneje poškodovale. Namesto tega bi si želel, da bi sovražniki bili gosteje naseljeni in tako vzdrževali nek konstanten nivo akcije. Streliva in zdravja / baterij je rahlo preveč za težavnost Medium, a bi Hard zaradi brutalnih presenečenj priporočil le najbolj izkušenim.

Vizualna podoba modifikacije mi je bila všečna. Na številnih mestih so uporabljene nove in ostre teksture, zelo všeč pa mi je bila tudi postavitev nekaterih svetlobnih teles in nekatere odsevne površine. Moderniziran je postal tudi HUD. Ne manjka tudi vmesnih sekvenc, ki prevzamejo nadzor nad vašo kamero, pogosto pa se vklopi tudi glasbena podlaga. Za dokončanje igre sem porabil okrog 1 uro in 45 minut.

Times of Troubles

Times of Troubles se odvija v alternativni časovnici izvirnika. V kompleksu Lambda ste želeli s pomočjo teleporterja obiskati Xen, a je znanstvenik pomešal koordinate, zato ste pristali v nekem še neznanem delu Black Mese. Po daljši nezavesti se prebudite in ugotovite, da ste ostali tako brez oklepa H.E.V. kot tudi orožij. Slednja pridobivate sproti med igranjem, izbor pa je dokaj skromen, saj med njimi ni bioloških in futurističnih orožij, samostrela, od eksplozivov pa imate samo granate. Kljub temu je streliva dovolj za težavnost Hard, ki jo priporočam tudi zaradi ravno pravšnje količine zdravilnih paketov in baterij.

Mape se zelo močno opirajo na zasnovo iz izvirnika, kar niti ni tako nenavadno, saj se vse odvija v enakem kompleksu. Vseeno pa se je avtor dovolj potrudil, da je igri dal svoj pečat. Mape so narejene izvrstno in vsebujejo raznoliko ter dovršeno arhitekturo, ki z dobro postavitvijo elementov, primerno izbiro tekstur in dobro izbranim osvetljevanjem ustvarijo zelo dober vtis. K odličnem vzdušju izdatno prispevajo tudi skriptirani dogodki ter spretna montaža zvokov in govora. Igranje je zelo raznoliko in vsebuje mešanico spopadov in ugank. Borili se boste proti vojakom in raznovrstnim pošastim iz Xena, težavnost pa je dokaj dobro umerjena, z izjemo večjega skoka na koncu. Uganke so precej zanimive in obsegajo skakalne preizkušnje, iskanje neočitnih nadaljevanj, raziskovanje, vodenje NPC-jev, pretikanje gumbov in stikal, kar nekaj pa je tudi vračanja nazaj. Ahilova peta modifikacije pa je žal njena dolžina, saj traja zgolj 45 minut.

Todesangst 1

V uvodni sekvenci Todesangsta izvemo, da je skrivnostni G-Man v resnici podrejen vodji razvojnega oddelka Black Mese dr. Jacku Newellu. Slednji se po uspešnem človeškem zavzetju Xena odloči, da bo preživela bitja izrabil za lastne zlobne namene, pri tem pa ne želi imeti prič. Prva žrtev Newellove norosti je G-Man sam, trn v peti pa mu je seveda junak Gordon Freeman, ki se ga poskusijo znebiti s pomočjo podtaknjenih Headcrabov. A Gordon je trdoživ, zato se mu uspe s pomočjo lomilke rešiti pred pošastmi. Sedaj je na vrsti maščevanje. Zgodba je sicer klišejska, a predstavlja zanimiv pogled na dogajanje po Gordonovi vrnitvi iz Xena.

Mape so dokaj raznolike in predstavljajo mešanico že videnih slogov v izvirniku. Prebijali se boste po hodnikih, plazili po jaških, izvajali skakalne vragolije, plavali, aktivirali različne stroje, vozili z vlakci, itd. Ne manjka tudi precej všečnih pasti. Zasnova je solidna, bi pa kakšen del lahko bil bolj podroben in posledično zapomnljiv. Na poti do konca vas bodo pričakala tudi skrita nadaljevanja, pri raziskovanju pa bodite previdni, saj se lahko na vsaj dveh mestih zataknete in ne morete nadaljevati.

Napadal vas bo zelo omejen nabor sovražnikov iz izvirnika, ki so zadovoljivo dobro postavljeni. Večinoma gre za vojake, pošasti iz Xena pa z izjemo konca skoraj niso omembe vredne. Za borbo proti njim boste imeli na voljo omejen arzenal, ki pa ima več kot dovolj municije za težavnost Medium, ravno prav pa je tudi zdravilnih paketov in baterij. Občasno boste lahko sovražnike pokosili s strojnico ali topom, z njima pa si boste lahko tudi utrli pot skozi določene ovire.

Vizualno igra ne izstopa, saj razen nekaterih novih modelov ne ponuja nič posebnega. Ključni adut modifikacije so gotovo številčni in dobri skriptirani dogodki, ki močno popestrijo igro, hkrati pa preko video sekvenc podajajo zgodbo, ki se odvija vzporedno z vašim napredovanjem. Na nekaterih mestih je uporabljena tudi že vgrajena glasbena podlaga, nekateri NPC-ji znajo tudi govoriti. Žal je konec igre polovičarski in po slabi uri ne ponuja zadovoljivega zaključka. Škoda!

Underground

Underground se odvija po dogodkih v izvirniku. Igrate Gordona Freemana, ki ga pošljejo raziskati bunkerje v severnem delu Black Mese. Med vašim obiskom pri deaktivaciji varnostnega sistema pride do napake v reaktorju, ki povzroči uničenje določenih delov kompleksa. Vaš pobeg pa ne bo enostaven, saj v bunkerjih mrgoli pošasti iz Xena, svoje pa dodajo še vojaki. Nabor sovražnikov je zelo pester, saj obsega praktično vse nasprotnike iz izvirnika, borili pa se boste tudi proti strojnicam, tankom in helikopterjem. Postavitev nasprotnikov je dobra, mestoma pa naravnost odlična. Za dodatno dramo pa poskrbijo še situacije, ki zahtevajo hitro ukrepanje. Tekom igranja boste postopoma pobrali vsa orožja iz izvirnika. Streliva je dosti za težavnost Hard, enako pa velja tudi za zdravilne pakete in baterije.

Mape spočetka ne navdušijo. Hodniki in prehodi so klavstrofobično ozki, večina prostorov je mikroskopih, preveč je lazenja po ventilaciji, v kateri mrgoli Headcrabov. Vizualni vtis ni slab, je pa igra zelo temačna. Situacija se precej izboljša v zadnji tretjini, saj se popravi večina pomanjkljivosti iz predhodnega dela. Mape so kompleksnejše in bolj odprte, mogoče tudi zaradi vključitve modula za dolge skoke. Večina igre se odvija v notranjosti, nekaj pa je tudi zunanjih predelov, obiskali pa boste tudi mikroskopski Xen. Čeprav se zdi igranje precej raznoliko, pravih ugank praktično ni. Zaradi skoraj popolne linearnosti stopenj, vam ne bo treba dosti tuhtati, kako napredovati, še najbolj izstopajo nekatere skakalne preizkušnje proti koncu. Za dokončanje sem porabil okrog 1 uro in 15 minut. Ne pozabite preigrati zelo zanimiv Hazard Course, ki vsebuje tudi zabavno mini igro.

Hazardous Course 2

Hazardous Course 2 je neke vrste ekstremna različica v izvirnik vgrajenega uvodnika imenovanega Hazard Course oz. Training room, ki se odvija v vadbenem središču Black Mese. V slednjem se novi igralci spoznajo z oklepom H.E.V., skakanjem in počepi, interakcijo s predmeti in NPC-ji, potapljanjem, okoljskimi nevarnostmi, manjši odsek pa je namenjen tudi preizkusom z orožjem. Hazardous Course 2 vzame vse te mehanike in jih razširi do neslutenih razsežnosti, pri tem pa se eksponentno poviša težavnost. Ta modifikacija je zato primerna za potrpežljive in spretne igralce, ki dobro poznajo osnovne mehanike delovanja fizikalnega pogona GoldSrc, imajo odlično razvit občutek za čas in se ne bojijo izziva (ali ponižanja :).

Igro začnete v povezovalnem vozlišču, ki je polno pasti in zabavnih skriptiranih dogodkov, v katerih jih lahko skupite tako vi kot tudi NPC-ji. Sledi osnovni vadbeni del, v katerem je vsak izmed skakalnih izzivov iz izvirnika otežen z dodatnimi nevarnimi elementi kot so na primer ogenj, krožne žage, mečkalni bloki in radioaktivne odplake. Tavanje po temi bo oteževal labirint poln zombijev in Headcrabov, v soju svetilke pa se boste morali po ozki brvi prebiti mimo premičnih nihal in električnih pasti. Pravi pekel pa se prične šele ob pridobitvi modula za dolge skoke, s katerim boste morali premagati skoraj nemogoče razdalje (med skokom glejte ravno ali rahlo navzgor!) in loviti ravnotežje na poledenelih površinah. Začinjen je tudi potapljaški del, saj se boste morali prebiti skozi noro kompleksen labirint podvodnih jaškov. Temu prvemu delu sledijo izjemno izvirne sekcije, v katerih boste morali skozi tovarno polno nevarnosti voditi Barneya, se z vlakom voziti po izredno kompleksnem labirintu tračnic, nato pa se v stolpu povzpeti v nore višave preko sistema lestev, premikajočih se ploščadi in odbojnih ploskev (naravnost iz Prince of Persia).

Z izpolnitvijo zgoraj navedenih izzivov pa igralec zgolj dodobra popraska površino igre, saj je v modifikacijo vgrajeno preko dvajset skrivnih predelov, ki pa jih je vse prej kot pa enostavno najti ali sploh doseči. Za nekatere boste potrebovali ključe, spet za druge dostopne šifre, ki jih boste prebrali na različnih mestih ali slišali iz zvočnikov, zato imejte pripravljeno beležko, spet drugi zahtevajo ključe. Prehodi se pogosto nahajajo na izjemno težko dostopnih mestih, zato boste morali poleg ostrega očesa posedovati tudi ogromno mero spretnosti in sposobnosti predvidevanja, se pa trud gotovo izplača. V skrivnih predelih si boste lahko ogledali zakulisje preizkusnega programa, našli namige za nadaljnje sekcije ali pa celo olajšali težavnost z izklopom določenih elementov. Najdene skrivnosti vam bodo tudi omogočile dostop do orjaških bonus sekcij, ter pomagale doseči konec modifikacije.

Zasnova map se iz dokaj povprečnega povezovalnega središča in prvega dela, sčasoma prelevi v izjemno kompleksno vizualno poslastico. Arhitektura je odlična in vsebuje polno podrobnosti, občudovanja vreden pa je tudi trud, ki je šel v vse skriptirane elemente. Navkljub vsej tej hvali pa ima modifikacija nekaj velikih težav, ki so posledica hroščev v samem GoldSrc pogonu in so noro nadležne. NPC-ji so pogosto muhasti in jih je zelo težko voditi po predelih polnih nevarnosti, ki ne odpuščajo napak; navpično premične ploščadi trpijo za isto težavo kot dvigala, zato vas včasih ob dvigu zmečkajo; vlak na razpotjih noče zaviti (shranite in ponovno naložite); ročno dvižne ploščadi se zataknejo in padejo (uporabite noclip). Škoda! Iz teh razlogov sem bil igri prisiljen znižati končno oceno.

Igranje sem na težavnosti Medium zaključil po okrog 6 urah, a je pri tem treba omeniti, da nisem uspel najti vseh skrivnosti. Celokupen igralni čas za novega igralca je tako najbrž okrog 10 ur.

E7 Black Star

E7 Black Star se odvija v skrivnem Ruskem laboratorijskem kompleksu imenovanem Objekt E7 oz. Black Star. Igrate političnega ujetnika, ki v kompleksu E7 preizkuša prototip novega zaščitnega oklepa H.E.V. 5000. Med preizkušanjem vam zaradi malomarnosti uspe uiti pred nadzorniki in strojnicami ter se potuhniti v ventilacijskih sistemih. Neke resne zgodbe modifikacija ne vsebuje, je pa res, da med igranjem dobivate naloge od igre same, kar izpade hecno.

Pri izdelavi map je bil uporabljen precej nenavaden pristop. Večina prostorov, v katerih se nahajate, je orjaških. To sicer pogosto ustvari izjemen vtis, ki pa hitro zbledi, ko vidiš, kako se postavljeni predmeti znotraj njih ponavljajo. Pristop ni uporabljen le znotraj prostorov, ampak se pogosto ponavljajo cele sekcije. Večina igranja poteka znotraj laboratorijskega kompleksa, v nekaj mapah pa se tehnologija odlično prepleta z naravo. Zelo veliko je skakalnih preizkušenj, ki pa niso frustrirajoče, ponekod se pa morate celo skrivati. Kar nekaj miselnih izzivov je postavljenih tako, da morate najti določen predmet ali varnostno kartico za napredovanje, pri tem pa vrstni red pogosto ni določen, kar pripomore k večji nelinearnosti. Raziskovalci bodo bogato nagrajeni, saj lahko odkrijete kar sedem orjaških bonus map, ki pa žal niso nek arhitekturni presežek, so pa odlična postojanka za regeneracijo metkov in življenja.

Sovražniki so vzeti večinoma iz izvirnika in razširitev. V prvem delu vas bodo večinoma ogrožale pošasti iz Xena in strojnice, kasneje pa se tehtnica prevesi na stran vseh vrst vojakov in morilk. Igra trpi za ogromno pomanjkljivostjo, ki je posledica prevelikih map. Spopadi so namreč predaleč vsaksebi, ugank v vmesnih delih pa praktično ni. Posledično se v prvem delu, ko vam grozijo preredko postavljeni Xenovci, zdi, kot da igrate Simulator hoje, v drugem delu pa vojaki poskrbijo za nore skoke v težavnosti. Igranje na Hard zato ni priporočljivo, četudi vam z raziskovanjem na težavnosti Medium uspe pobrati več kot preveč municije in priboljškov. Orožja so pobrana iz izvirnika, bodo pa imeli raziskovalci bogatejši nabor, kot pa tisti, ki bodo zgolj drveli skozi stopnje.

Igra izgleda precej impresivno zaradi ostrih tekstur, podrobnih modelov in velikosti stopenj. Zelo izstopajo močno poudarjene barve, ki ponekod izpadejo odlično, spet drugje pa nenavadno. Kar nekaj je skriptiranih dogodkov, ki preoblikujejo podobo map, za kar je treba izreči pohvale. Določeni dogodki so povezani z vmesnimi sekvencami, ki olajšajo pregled nad spremenjenimi mesti. Ponekod k boljšemu vzdušju pripomore tudi glasbena podlaga. Za dokončanje sem potreboval okrog 4 ure, večino od tega pa je predstavljala dolgočasna hoja naokoli. Škoda!

Castle Creep

V Castle Creep igrate tajnega agenta Gordona Freemana, ki je dobil nalogo eliminirati bogatega poslovneža Edwarda Marsdena. Slednji je pred enim letom kupil grad družine Von Creep in ga pretvoril v zasebno utrdbo, iz katere nadzira nelegalne operacije. Govori se tudi, da v gradu potekajo genetski eksperimenti, v katerih ljudi in živali pretvarjajo v bojne pošasti. Zgodba se sliši precej zanimivo, več o njej pa lahko preberete v priloženi datoteki Mission.txt.

Prizorišča so sestavljena iz grajske arhitekture, ki se dokaj grobo preliva v modernejše laboratorije. V oči zelo bode velikost vseh stvari, saj izgleda kot da v gradu živi velikan. Večina grajskih prizorišč je narejenih zelo preprosto brez vsakršnih podrobnosti. Hodniki in sobe so večinoma prazne, če se pa v njih že karkoli nahaja, pa gre ponavadi za manjše število predmetov. Laboratoriji so po drugi strani popolno nasprotje, saj so zaradi dobre postavitve elementov in uporabljenih tekstur precej manj monotoni. Stopnje so precej nelinearne, saj lahko pogosto izbirate pot do cilja, kar nekaj pa je tudi vračanja nazaj. Uganke so kar zabavne in niso omejene zgolj na pritiskanje gumbov, ampak je treba včasih premagati tudi kakšno oviro s skakanjem ali pa uporabiti sive celice. Na nekaj mestih se lahko tudi zataknete, zato si redno shranjujte, v mapi 4 pa se ne premaknite predaleč od bombe, saj se prehod stopnje ne bo sprožil pravilno.

Med potepanjem po gradu vas bodo napadali tako vojaki kot tudi mutirane pošasti, ki so v resnici bitja iz Xena. Boji z njimi so zaradi pomanjkanja zdravilnih paketov in baterij kar težki, a s preudarnim igranjem ne bi smeli imeti težav s težavnostjo Medium. V kar nekaj situacijah se lahko namreč pretihotapite na optimalnejšo pozicijo, raziskovalci pa lahko najdejo tudi kakšno močnejše skrivno orožje. Videz igre vzbuja mešane občutke zaradi nihanja v kakovosti izdelave, se pa vtis rahlo popravi s pomočjo vmesnih sekvenc in skriptiranih dogodkov. Za dokončanje igre sem porabil okrog 1 uro.

Conundrum 2

Conundrum 2 se odvija v skrivnostnem kompleksu, ki se je pojavil trideset milj južno od Black Mese. Raziskovalci so v njem odkrili skrivno dimenzijsko sobano, ki pa se je sama od sebe zaklenila, še preden bi jo lahko raziskali. Igrate dr. Gino Cross, ki je bila izbrana, da se bo prebila do sobane in razrešila uganke, ki jo zaklepajo. Čeprav je zgodba šibka, ima dogajanje vseeno precej večji smisel kot v predhodniku.

Tudi zasnova map je doživela precejšnje izboljšave, saj so mape večinoma arhitekturno bolj kompleksne in vsebujejo več podrobnosti. Pohvalne so predvsem tiste, ki vsebujejo moderno arhitekturo, saj se v njih vidi vložen trud. Uganke so ostale raznolike in so mi bile precej zanimive. Poleg skakalnih izzivov, potiskanja predmetov, izmikanja pastem in iskanja skritih nadaljevanj, boste v modifikaciji našli še hojo po nevidni brvi, labirint s fiksno kamero ter skakanje po terenu, ki se sproti spreminja. Večina nadležnosti predhodnika je bila odpravljena, še vedno pa obstajajo mesta, kjer vas skok poškoduje, in pa (na srečo redki) nelogični sprožilci. V pomoč pri premagovanju ovir vam igra nudi namige, ki pa so po mojem osebnem mnenju postavljeni na prelahkih ugankah, na težjih jih pa ni.

Spopadi so precej redki in omejeni na Xenovske nasprotnike. Streliva za človeška orožja je dovolj, enako pa velja tudi za zdravilne pakete in baterije, zato vam priporočam igranje na Hard. Kar se videza tiče, bi težko rekel, da igra izstopa iz povprečja, čeprav nekatere površine krasijo lepe in ostre teksture. Svetla izjema so le mape z moderno arhitekturo, kjer je uničenje izjemno dobro prikazano. Za dokončanje sem potreboval okrog 1 uro in pol, pri tem pa sem manjkrat potreboval pomoč iz vodnika kot v predhodniku.