100 modifikacij za Half-Life 1: stran 7

Vengeance

Vengeance se odvija nekaj tednov po dogodkih iz izvirnika, ko si je naš junak, Gordon Freeman, že opomogel. G-Man od vas želi, da obiščete kompleks imenovan Mipping Tax, ki je bil zgrajen z namenom opazovanja Xenovskih ujetnikov. Žal pa je v laboratorije vdrla odpadna skupina vojakov, ki želi, da se eksperimenti takoj prekinejo, uspelo pa jim je zavzeti tudi celoten zahodni del kompleksa. Vaša naloga je, da od nekega gospoda Johnsona dobite navodila, kako postopati, a ga ob prihodu ni najti nikoder. Zgodba je izjemno klišejska in vsebuje kar nekaj nelogičnosti, z njo pa se spoznavate sproti preko video sekvenc in besedila, ki ga lahko preberete na zaslonu.

Nabor map vsebuje tako notranje kot zunanje predele, v katerih boste lahko našli nekaj stranpoti z dobrotami in tudi kakšen nelinearen predel. Mape imajo večinoma zelo preprosto geometrijo z veliko ravnimi površinami, v oči bodejo zelo nizki stropi. V plus jim lahko štejemo, da so gosto poseljene z NPC-ji, vsebujejo precej statičnih elementov, ponekod pa imajo tudi všečno barvno shemo. Neprepričljiv vizualni vtis se rahlo popravi s skriptiranimi dogodki in pa video sekvencami. Uganke so praktično neobstoječe, saj je tu in tam treba pritisniti kak gumb, ali pa kam skočiti, so pa med njimi tudi bizarnosti: npr. vrata se odprejo šele, ko poberete pištolo ...

V prvih treh četrtinah igre se modifikacija igra bolj pasivno, saj so nasprotniki zelo redki, se pa situacija v zadnji četrtini precej popravi. Takrat se število nasprotnikov močno dvigne, vključijo pa se močnejša bitja iz Xena in celo helikopter. Tudi zelo reven nabor orožij iz prvega dela se razširi, tako da se lahko uspešno spopadete z novimi nevarnostmi. Metkov je na težavnosti Medium večino časa komaj dosti, druga zgodba pa so zdravilni paketi in baterije, ki jih je ravno prav. Konec sem na omenjeni težavnosti dosegel v okrog 1 uri.

Naj omenim le, da oklep H.E.V. dobite po vožnji z vlakom, zato se ne mučite preveč, da bi ga dobili že takoj na začetku ;).

ETC 2

ETC 2 ali Earthquake Test Centre 2 je neposredno nadaljevanje predhodnika. V njem ste se poskušali rešiti skozi teleporter, a ste pri tem padli v roke vojaških sil. ETC 2 se začne nekaj dni po vašem zajetju. Bitja iz Xena napadejo vojaško oporišče, v katerem ste ujeti, in vam tako ponudijo možnost, da pobegnete. Z zgodbo (kolikor je sploh je) se spoznavate sproti, in to tudi s pomočjo dokaj zabavnih pogovorov z NPC-ji.

Če je bila že v predhodniku zasnova map dobra, pa je tukaj skoraj popolna, saj je napredovala na praktično vseh področjih. Kakovost izdelave je tako postala izjemna, enako pa velja tudi za kompleksnost. Mape so precej bolj barvite (tudi na račun izbora osvetljevanja) in vsebujejo precej več podrobnosti, skozi odlične skriptirane dogodke pa se pogosto preoblikujejo in vam tako omogočijo nadaljevanje. Zaradi alternativnih poti in številnih skrivnosti, dajejo stopnje neverjeten občutek nelinearnosti, ki ga boste vsi, ki radi raziskujete, oboževali. Potepali se boste po zelo dobro povezanih notranjih in zunanjih mapah, ne uide pa vam celo ščepec Xena. Uganke so tokrat precej nadgrajene, saj obsegajo skakalne preizkušnje, potapljanje, lezenje po jaških, vožnjo z vlaki, odklepanje vrat, iskanje skritih poti, uničevanje dela map in še kaj bi se našlo.

Nabor sovražnikov je v nadaljevanju precej bolj pester od predhodnika, saj se boste borili proti skoraj vsem sovražnikom, poznanim že iz izvirnega Half-Life 1. Spopadali se boste z vojaki in morilkami, raznovrstnimi pošastmi iz Xena, pripravite pa se tudi na številne strojnice in celo tank. Postavitev nasprotnikov in njihovo število sta zelo dobra, kar nekaj pa je tudi presenečenj, zato boste morali v spopade vstopati preudarno. V pestre boje boste vstopali z zelo široko paleto orožja, ki mu manjkajo le futuristična krepela, količina metkov pa je dobro uravnotežena. Življenjskih paketov in baterij je dovolj za igranje na Medium, izkušenejšim igralcem, ki radi raziskujejo pa za večji užitek priporočam igranje na Hard. Škoda je le, da je igra relativno kratka, saj sem komaj napraskal za uro in pol igralnega časa.

Case Closed

V Case Closed igrate hišnika imenovanega Bob Dewey, ki je zaposlen v kompleksu Black Mesa. Čisto običajen delovni dan se prelevi v nočno moro, ko pride do incidenta, v katerem Black Meso preplavijo nezemljani iz Xena. Ko se po strmoglavljenju dvigala končno zbudite, se vklopi vaš preživetveni nagon. Čim prej se želite prebiti na površje, a naloga vsekakor ne bo enostavna.

Mape so arhitekturno zadovoljive, bi pa lahko tu in tam vsebovale kakšno podrobnost več. Moteči so predvsem suhoparni hodniki polepljeni z betonsko teksturo. Nabor map vsebuje tako notranje kot tudi zunanje mape, izjemno všeč pa mi je bila stopnja z mešanico laboratorijev Xena. Z izjemo preklopa določenih stikal, v igri ni ugank, kar je precejšnja škoda. Nekateri dogodki, ki se ob preklopu sprožijo so precej logični, spet drugi se zdijo nepovezani. Kar nekajkrat morate za napredovanje uničiti dele stopenj, kar je precej dobro izvedeno, pohvalni so tudi številni skriptirani dogodki. Potek igranja je skoraj popolnoma linearen, izjema so zgolj določene stranpoti, na katerih najdete priboljške.

Nabor nasprotnikov prihaja večinoma iz vojaških vrst, zelo pestra pa je tudi zastopanost pošasti iz Xena. Odlična postavitev sovražnikov in razna zahrbtna presenečenja vam bodo dala dosti dela, tako da boste med napredovanjem komajda kaj zadihali. Nasprotniki skoraj vedno nastopajo v paru, zato boste moralo situacijo reševati taktično, še posebej, če so naokoli razpostavljene tudi pasti. Ponekod potekajo tudi spopadi med različnimi frakcijami, ki jih lahko izkoristite v svoj prid. Nabor orožij je standarden, a vsebuje zgolj človeška orožja. Municije in zdravilnih paketov je na težavnosti Medium dovolj, na Hard pa bo vladalo že konkretno pomanjkanje.

Škoda le, da je igra tako kratka. Do konca, ki je name naredil močan vtis, sem namreč potreboval zgolj 1 uro.

Todesangst 1

V uvodni sekvenci Todesangsta izvemo, da je skrivnostni G-Man v resnici podrejen vodji razvojnega oddelka Black Mese dr. Jacku Newellu. Slednji se po uspešnem človeškem zavzetju Xena odloči, da bo preživela bitja izrabil za lastne zlobne namene, pri tem pa ne želi imeti prič. Prva žrtev Newellove norosti je G-Man sam, trn v peti pa mu je seveda junak Gordon Freeman, ki se ga poskusijo znebiti s pomočjo podtaknjenih Headcrabov. A Gordon je trdoživ, zato se mu uspe s pomočjo lomilke rešiti pred pošastmi. Sedaj je na vrsti maščevanje. Zgodba je sicer klišejska, a predstavlja zanimiv pogled na dogajanje po Gordonovi vrnitvi iz Xena.

Mape so dokaj raznolike in predstavljajo mešanico že videnih slogov v izvirniku. Prebijali se boste po hodnikih, plazili po jaških, izvajali skakalne vragolije, plavali, aktivirali različne stroje, vozili z vlakci, itd. Ne manjka tudi precej všečnih pasti. Zasnova je solidna, bi pa kakšen del lahko bil bolj podroben in posledično zapomnljiv. Na poti do konca vas bodo pričakala tudi skrita nadaljevanja, pri raziskovanju pa bodite previdni, saj se lahko na vsaj dveh mestih zataknete in ne morete nadaljevati.

Napadal vas bo zelo omejen nabor sovražnikov iz izvirnika, ki so zadovoljivo dobro postavljeni. Večinoma gre za vojake, pošasti iz Xena pa z izjemo konca skoraj niso omembe vredne. Za borbo proti njim boste imeli na voljo omejen arzenal, ki pa ima več kot dovolj municije za težavnost Medium, ravno prav pa je tudi zdravilnih paketov in baterij. Občasno boste lahko sovražnike pokosili s strojnico ali topom, z njima pa si boste lahko tudi utrli pot skozi določene ovire.

Vizualno igra ne izstopa, saj razen nekaterih novih modelov ne ponuja nič posebnega. Ključni adut modifikacije so gotovo številčni in dobri skriptirani dogodki, ki močno popestrijo igro, hkrati pa preko video sekvenc podajajo zgodbo, ki se odvija vzporedno z vašim napredovanjem. Na nekaterih mestih je uporabljena tudi že vgrajena glasbena podlaga, nekateri NPC-ji znajo tudi govoriti. Žal je konec igre polovičarski in po slabi uri ne ponuja zadovoljivega zaključka. Škoda!

U-Life

U-Life je hibrid, ki je nastal s prenosom nekaterih vizualnih značilnosti in mehanik iz legendarnega Unreala, pri tem pa v srcu še vedno nosi povezave z igro Half-Life. Stopnje sestojijo iz notranjih map in imajo tipičen Unrealovski pridih, ki ni le posledica uporabe zelo ostrih tekstur iz omenjene igre, ampak tudi splošne arhitekture in barvne sheme. Čeprav bi lahko bila kompleksnost map boljša, pa je vizualni vtis zelo dober, dodatno pa ga okrepijo še posebni učinki in skriptirani dogodki. Mape vsebujejo kar nekaj alternativnih poti, ki pripomorejo k vtisu nelinearnosti, nekaj pa je tudi skrivnosti s priboljški. Uganke so precej redke. Večinoma morate aktivirati določeno mehanizacijo (vrata, dvigalo), kar storite tako, da se v tisti predel zaletite s telesom.

Nabor sovražnikov je (malce presenetljivo) neposredno prenesen iz samega Half-Life-a in sestoji tako iz bitij iz Xena kot tudi vojakov in morilk. Postavitev in številčnost nasprotnikov sta zadovoljivi, kar nekaj pa je tudi zased, škoda je le, da se nasprotniki pojavijo šele po dobri petini igre. Za popestritev poskrbijo boji med različnimi frakcijami, ki jih lahko izkoristite za varčevanje z municijo in zdravjem. Nabor orožij je precej okrnjen, saj vsebuje zgolj nekaj krepel iz izvirnika, je pa res, da je municije več kot preveč. Prvih pomoči in baterij je ravno prav za težavnost Medium, pozornejši igralci pa bi se najbrž uspeli prebiti tudi na Hard. Modifikacija ni dokončana in se brez opozorila zaključi takoj po epskem boju, skupnega igralnega časa pa se komaj nabere 30 minut.

Times of Troubles

Times of Troubles se odvija v alternativni časovnici izvirnika. V kompleksu Lambda ste želeli s pomočjo teleporterja obiskati Xen, a je znanstvenik pomešal koordinate, zato ste pristali v nekem še neznanem delu Black Mese. Po daljši nezavesti se prebudite in ugotovite, da ste ostali tako brez oklepa H.E.V. kot tudi orožij. Slednja pridobivate sproti med igranjem, izbor pa je dokaj skromen, saj med njimi ni bioloških in futurističnih orožij, samostrela, od eksplozivov pa imate samo granate. Kljub temu je streliva dovolj za težavnost Hard, ki jo priporočam tudi zaradi ravno pravšnje količine zdravilnih paketov in baterij.

Mape se zelo močno opirajo na zasnovo iz izvirnika, kar niti ni tako nenavadno, saj se vse odvija v enakem kompleksu. Vseeno pa se je avtor dovolj potrudil, da je igri dal svoj pečat. Mape so narejene izvrstno in vsebujejo raznoliko ter dovršeno arhitekturo, ki z dobro postavitvijo elementov, primerno izbiro tekstur in dobro izbranim osvetljevanjem ustvarijo zelo dober vtis. K odličnem vzdušju izdatno prispevajo tudi skriptirani dogodki ter spretna montaža zvokov in govora. Igranje je zelo raznoliko in vsebuje mešanico spopadov in ugank. Borili se boste proti vojakom in raznovrstnim pošastim iz Xena, težavnost pa je dokaj dobro umerjena, z izjemo večjega skoka na koncu. Uganke so precej zanimive in obsegajo skakalne preizkušnje, iskanje neočitnih nadaljevanj, raziskovanje, vodenje NPC-jev, pretikanje gumbov in stikal, kar nekaj pa je tudi vračanja nazaj. Ahilova peta modifikacije pa je žal njena dolžina, saj traja zgolj 45 minut.

Hard

V Hard igrate agenta imenovanega Jeffrey Hard, ki ga delodajalec preoblečenega v Gordona Freemana pošlje v Black Meso, da bi preveril, zakaj se nihče ne odziva. Težave z igro nastopijo že takoj po uvodni sekvenci, saj tovornjak noče zapeljati vzvratno. Rešitev je v tem, da v konzolo vpišete map hard1, s preskokom pa ne boste izgubili nič. Druga moteča stvar so popolnoma spremenjene tipke, zato si jih pred igranjem ponastavite.

Kakovost map izjemno niha. Ene so kar dobre, z všečnim osvetljevanjem in skriptiranimi dogodki, druge pa so izdolbeni kvadri brez enega samega detajla. Poti naprej so pogosto kar dobro skrite, ne le preko stikal/gumbov, ki jih je treba pretakniti, ampak se nahajajo tudi na neočitnih mestih. Včasih se boste morali tudi vrniti nazaj v že obiskano območje, pripravite pa se na srdite spopade. Kar nekaj je zahtevnejših skakalnih preizkušenj.

Igra je težka in nepravična, po stopnjah mrgoli vojakov, pošasti iz Xena, strojnic, topov, raketometov, ostrostrelcev in laserjev. Grožnje so podkrepljene z živce parajočimi skriptiranimi dogodki, ki jim ni mogoče uiti nepoškodovan. Da bi bila mera frustracije polna, pa so v stopnje dodani še nadležni Snarki, ki se pogosto v trumah usipajo na vas. Glede nabora orožij ni presenečenj, metkov je ravno prav. Zdravilnih paketov in baterij je na težavnosti Easy komajda dosti, zato svetujem pogosto shranjevanje.

Vizualno igra ne navduši, občasno se vklopi glasbena podlaga. Za dokončanje boste potrebovali okrog 2 uri in pol, ta čas pa se lahko še precej podaljša zavoljo skritih nadaljevanj.

Destination Black Mesa

V Destination Black Mesa igrate Gordona Freemana, ki mu G-Man naloži nalogo ujeti dr. Elia Vancea. Slednji naj bi se nahajal v severnem predelu Black Mese, v kateri se 18 ur po porazu Nihilantha še vedno bijejo srditi boji med bitji iz Xena in človeškimi silami. Poleg klasičnega šibkega kanonfutra se tako v mapah nahaja kopica Vortigauntov in Alien Slaves, ki se zelo pogosto zapletajo v bitke z vsemi vrstami vojakov. Oboji se znajo hipoma pojaviti na nekem področju in vas presenetiti: Xenovci s teleportacijo, vojaki pa se spustijo po vrveh ali pa enostavno razstrelijo vrata. Spopadi znajo biti kar dobri, saj vas nasprotniki pogosto pričakajo v zasedi, pogosto pa boste morali tudi zbežati, saj se na določenih delih map sovražniki pojavljajo v neskončnost. Grožnje dodatno okrepijo strojnice in helikopterji. Vaša oborožitev je zelo skromna kar se tiče vrst orožja, je pa na voljo dosti metkov in zdravilnih paketov, da boste lahko na težavnosti Medium konec dosegli brez večjih frustracij v okrog 1 uri in pol. Za razliko od drugih modifikacij, igranje Hazard Course svetujem le najbolj vztrajnim, saj je brutalno težak.

Večina map je odlično narejenih kar se tiče arhitekture in navduši s kupom podrobnosti, dobro pa je tudi osvetljevanje. Nekaj pa je tudi gnilih jajc, ki pustijo zgolj povprečen vtis, a ga izboljšajo številni skriptirani dogodki. Mape so dobro povezane, kar nekajkrat pa se boste na določen predel vrnili po drugi poti in nadaljevali skozi novo odprto sekcijo. Uganke so izjemno raznolike in zanimive, ter vsebujejo številne spretnostne preizkušnje, pritiskanje gumbov, včasih pa bo treba poiskati tudi skrito pot naprej. Žal pa ima vsa ta hvala nekaj ogromnih črnih pik. Največja izmed njih je, da modifikacija preveč povzema izvirni Half-Life. Tako so določene sekcije skoraj popolna kopija izvirnih map, le da so rahlo modificirane, enako pa velja tudi za uganke. Z malo več izvirnosti bi lahko dobili izjemen mod, tako pa daje prevelik občutek že videnega, slednje pa sem poskušal tudi odraziti na končni oceni. Motijo tudi vsiljene eksplozije, ki vas močno poškodujejo, ter poti brez vrnitve, ki pa se jih da rešiti z nalaganjem samodejno shranjenih iger.

Blood Bath

V Blood Bath igrate 18-letnika imenovanega Scott Day-La-Bell, ki ga iz nočnega počitka zbudi čudaški zvok. Ker je v zadnjih tednih iz tega območja izginilo 27 ljudi, v strahu poprimete za pištolo in se odpravite raziskovati stanovanje. Po nenavadnem blisku svetlobe se znajdete znotraj tanka napolnjenega z neznano tekočino, nekaj trenutkov zatem pa se v improvizirani areni borite za življenje. Več o čudaški zgodbi, ki je mimogrede kolaž največjih klišejev iz B-filmov, si lahko preberete v datoteki Blood Bath.txt.

Mape me niso ravno navdušile, saj izgledajo bolj ali manj nametane skupaj, veliko je praznega prostora, podrobnosti pa so zelo redke. Prehodi med njimi so dokaj grobi, zato v resnici nimaš občutka, da se vse skupaj dogaja znotraj enega samega kompleksa. Je pa treba priznati, da vtis rahlo popravijo izbrane teksture. Napredovanje je večinoma linearno in vsebuje tako boje kot tudi pestre uganke in spretnostne preizkušnje. Da preidete v naslednjo stopnjo, boste tako morali v neke vrste arenah ugonobiti horde sovražnikov oz. šefa, izvesti spretne skoke čez laserske detektorje, čimprej izklopiti alarm, potisniti nekaj škatel, biti uspešen plavalec, itd.

Od sovražnikov najbolj izstopajo znanstveniki s strupeno injekcijo, ki imajo sicer bistveno preveč življenjskih točk in vpijajo metke kot goba vodo, niso me pa navdušili modificirani Vortigaunti, ki vas ne zmorejo napadati od daleč, in pa strojnice z vgrajeno šibrenico, ki so popolnoma nesposobne zadeti. Sprememb je bil deležen tudi vaš arzenal, ki vsebuje številna bolj ali manj posrečeno modificirana orožja. Najbolj moti ponekod umetno vsiljen zamik pri strelu, ki bo gotovo jezil marsikaterega igralca, navajenega klasičnega obnašanja orožij. Streliva in zdravilnih paketov je za težavnost Medium drugače dosti, za dokončanje pa boste porabili okrog 45 minut.

USS Darkstar

USS Darkstar je orjaško vesoljsko plovilo, namenjeno raziskovanju živih bitij, odkritih med popotovanjem po vesolju. Nekega dne se na plovilo vrne odprava z bližnjega planeta, med katero je eden izmed varnostnikov zbolel. Med operacijo iz njegovega prsnega koša skoči Headcrab, znanstvenik pa v paniki aktivira metalec plamena. Zaradi nespametno postavljenih posod z gorivom, se te vnamejo in povzročijo močno eksplozijo, ki sproži serijo tehničnih težav na plovilu. Med zmedo se iz kletk osvobodijo ujetniki iz Xena, ki dogodek hitro izkoristijo za prevzem nadzora nad vesoljsko ladjo. Zgodba je odlična in bo gotovo všeč vsem ljubiteljem serije Osmi potnik.

Čeprav se celotna igra odvija v notranjosti vesoljskega plovila, je avtorjem vseeno uspelo ustvariti izjemno raznoliko izkušnjo. Tako se ne boste le potepali po hodnikih in laboratorijih, ampak se boste tudi vozili z vlaki, izvajali skakalne akrobacije, skakali v breztežnostnem okolju in se celo pomanjšali na raven miši, ko zataji teleportacijski sistem. Mape so odlično povezane med sabo, občasno tudi preko alternativnih poti. Kar nekaj je mest, v katerih morate neko oviro obiti po drugi poti, včasih pa se bo treba tudi vrniti nazaj. Poti naprej so dobro skrite, kar nekaj je skrivnosti s priboljški in celo bonus orožji, ne manjka pa tudi pasti.

Tekom igranja se borite izključno proti pošastim iz Xena, ki so poleg prostorov na ladji okužila tudi računalniški sistem. Nasprotniki so zelo dobro postavljeni, znajo pa vas tudi presenetiti izza hrbta. Zelo mi je bilo všeč, kako Xenovci uporabljajo človeške naprave, saj tako ne dajejo zgolj vtisa brezmožganskega kanonfutra, ampak prikazujejo neko inteligenco, ki jih naredi še nevarnejše. Krepela so standardna, municije in priboljškov pa je ravno prav, da boste igro brez težav prebrodili na Medium, izkušenejšim igralcem pa priporočam igranje na Hard.

Igra nima izstopajočih vizualnih novosti, a z zelo podrobnimi mapami vseeno uspe pričarati zelo dober videz. Njen glavni adut pa je gotovo fenomenalno vzdušje, ki ga ne doseže le z dobrimi ambientalnimi zvoki, ampak tudi s fantastičnimi skriptiranimi dogodki. Slednji dajejo občutek kot da ladja živi in se stvari dogajajo vzporedno z vašim prodiranjem proti koncu. Za dokončanje modifikacije sem porabil okrog 2 uri in pol.