100 modifikacij za Half-Life 1: stran 7

Moonwalker

Moonwalker se odvija v letu 2090 na istoimenski medplanetarni vesoljski ladji. Igrate raziskovalca Gordona Freemana, ki pa je glede na dogajanje bolj hišnik kot pa znanstvenik :). Kakorkoli že, vaša prva naloga je, da ponovno aktivirate generatorje ene izmed sekcij. Po uspeli nalogi dobite sporočilo, da je v enem izmed portalov prišlo do kritične razpoke, zaradi katere sedaj vso osebje množično zapušča vesoljsko ladjo. Ali vam bo uspelo pobegniti? Zgodba se vam sproti odkriva skozi prebrana sporočila na zaslonih in preko vmesnih sekvenc, je pa po mojem mnenju bolj luknjasta kot švicarski sir :).

Mape predstavljajo zelo mešano izkušnjo. Arhitektura večine je zadovoljiva, bi pa lahko vsebovala kak detajl več. O videzu bi kljub prilagojenim teksturam in posebnim učinkom težko rekli, da izstopa iz povprečja. Potem imamo ščepec prostorov, ki imajo po mojem mnenju perfektno osvetljevanje in izbrane teksture, izstopajo pa tudi kar se tiče podrobnosti. Zadnji del pa predstavljajo vizualno privlačni, a dolgočasni labirinti hodnikov, ki dajejo igri občutek nedokončanosti. Uganke so precej raznolike in vsebujejo skakalne preizkušnje, iskanje kartic, pritiskanje gumbov, vračanje nazaj, nekaj pa je tudi izmikanja pastem.

Pot do konca vam bodo ovirali raznoliki nasprotniki iz Xena kot tudi vojaki in morilke, ki imajo pomoč strojnic. Njihovo število v stopnjah je večinoma dokaj majhno, zato vam ne bi smeli predstavljati večjih težav, niti na težavnosti Hard. Municije za omejen nabor modificiranih orožij je namreč za to težavnost dosti, pa tudi baterij in zdravilnih paketov ne manjka. Izjemo bodo predstavljali le določeni brutalni skoki v težavnosti, pri katerih boste morali kar nekajkrat poseči po gumbu za ponovno nalaganje. Zadnja četrtina je kar se tiče akcije čisto razočaranje, nikakor pa nisem bil zadovoljen tudi s samim koncem. Za dokončanje modifikacije sem porabil okrog 1 uro in 15 minut.

Night at the Office

Night at the Office se odvija v prostorih podjetja Parcel Packages, v katerem se je nedavno zaposlil naš junak (preigrajte Hazard Course za uvod!). Nekega poznega večera, ko je stavba skoraj prazna, vanjo vdrejo dobro organizirani napadalci, ki med prebijanjem proti vrhu nebotičnika jemljejo talce. Zgodba je sicer klišejska in malo spominja na film Die Hard (Umri pokončno), ampak mi je bila precej všeč. Z njo se sproti spoznavate preko pogovorov z NPC-ji in s pomočjo prisluškovanja napadalcem, škoda le, da posnet govor po meri nima boljše kakovosti.

Igra je omejena zgolj na stolpnico, ki ima šestnajst nadstropij povezanih z osrednjim stopniščem. Med nadstropji lahko skoraj svobodno prehajate, saj vas omejujejo le postavljene ovire, zaklenjena vrata in pa seveda oboroženi nasprotniki. Igra je tako izjemno nelinearna, a ima to za posledico tudi številne skriptne hrošče, zato si redno shranjujte. Nadstropja imajo različno namembnost, a bi jih lahko brez težav skompresirali na polovico, saj je v njih enostavno preveč praznega prostora. Preprostost map izboljša dobra izbira tekstur, kljub temu pa igra vizualno ne izstopa. Uganke sestojijo iz iskanja dostopnih kartic, nekajkrat boste morali tudi lesti skozi ventilacijo ali pa kaj razbiti, tukaj pa se zadeva konča.

Napadalci sestojijo izključno iz nasprotnikov z mitraljezi, ki niso ravno dobro postavljeni, je pa res, da patruljirajo po nadstropjih. Ker je vaše zdravje neobnovljivo, se boste morali včasih tudi pretihotapiti mimo patrulj, vsaj dokler ne dobite prvega orožja - sekire. Z njo lahko zalezete kakšnega izmed nasprotnikov in pridobite dragocen mitraljez. Kasneje lahko še poberete šibrenico in pištolo, a sta po pravici povedano odveč. Nobeno izmed orožij nima merka (uporabite popravek v mapi, če vas moti), ob menjavi šaržerja pa boste zavrgli vse metke, ki so še v njem, zato bodite previdni. Zanimivo je tudi to, da pobiti nasprotniki odvržejo naključno količino preostalih metkov. Zaradi odsotnosti zdravilnih paketov je popolnoma vseeno, na kateri težavnosti igrate, saj vam redno ponovno nalaganje ne uide. Za dokončanje sem potreboval okrog 1 uro.

Nuclear Winter

Nuclear Winter se odvija 7 let po konfliktih, v katerih so združene komunistične in muslimanske sile zavzele celotno Azijo in Evropo. Ta naveza je v 2017 s pomočjo napredne tehnologije skrivanja uspela izvesti jedrski napad na Severno Ameriko, za njim pa je sledila invazija kopenskih sil. Čeprav je bila Severna Amerika v napadu močno opustošena, so vseeno uspeli organizirati oborožen upor in zadržati napredovanje sovražnikov. V modifikaciji igrate desetarja Adriana Shepherda, ki sodeluje v odporu. Zgodba je sicer klišejska, mi je pa bila precej zanimiva. Z njo se spoznavate preko video sekvenc, pogovorov z NPC-ji in pa preko aktivacije radijskih postaj. Govor po meri bi glede na resnost situacije lahko manj vlekel na humor, so mi pa bila sporočila preko radijskih postaj izjemno všeč!

Stopnje so dokaj raznolike in sestojijo iz zunanjih (kanjoni, jez, ulice mesta, železnica, itd.) ter notranjih predelov (hidroelektrarna, vojaška baza, stolpnica, živalski vrt, itd.). Mape so arhitekturno dobre, s ponekod zelo všečno osvetlitvijo in barvno shemo, bi pa lahko vsebovale več podrobnosti in še kakšno alternativno pot, ki bi razbila linearnost. Žal med njimi najdemo tudi skoraj popolnoma temne predele, ki zelo otežijo napredovanje, saj je vgrajen nočni pogled za daljše razdalje neuporaben, svetilke pa nimate. Povezave med tematskimi deli so drugače precej dobre in igralcu dajejo občutek, da gre za homogeno izkušnjo. Za napredovanje boste morali pogosto rešiti precej domiselne uganke, razbiti dele map, se potapljati, voziti z vlaki, plezati po vrveh in še kaj bi se našlo. Kar nekaj izzivov morate izvesti pod časovnim pritiskom, kar bo za marsikaterega igralca gotovo predstavljalo frustrirajočo izkušnjo.

Kot je bilo že razloženo v zgodbi, bodo večino vaših nasprotnikov predstavljali človeški nasprotniki. Večinoma gre za pripadnike posebnih enot oborožene z mitraljezi, kar nekaj pa je tudi ostrostrelcev in morilk. Podporo pešakom predstavlja težka mehanizacija, med katerimi boste našli strojnice, tanke in helikopterje. Nabor nasprotnikov pa se tukaj še ne konča, saj je avtor uspel vključiti tudi žrtve jedrskega sevanja. Človeški nesrečniki so tako postali zombiji, medtem ko so se živali v živalskem vrtu preko mutacij pretvorile v vse vrste pošasti iz Xena (LOL :). Postavitev nasprotnikov je odlična, že od samega začetka pa je dobra tudi njihova številčnost. Čeprav je težavnost večinoma konstantno visoka, pa ima igra nekaj ogromnih skokov, ki živcirajo.

Nabor orožij je zelo bogat in vključuje tudi krepela iz Opposing Force, municija pa je precej nenavadno razporejena. Metki za šibrenico so praktično neobstoječi, medtem ko imajo ostrostrelska puška, samostrel in M249 na tone streliva. Z izjemo že prej omenjenih skokov v težavnosti, tako ne bi smeli imeti veliko težav pri preigranju igre na Medium, sploh, ker so zaloge zdravilnih paketov in baterij zelo dobro umerjene. Občasno vam bodo v pomoč tudi soborci, med katerim je zdravnik zlata vreden. Do konca sem se prebil v okrog 2 urah.

Operation Black Thunder

V Operation Black Thunder igrate komandosa imenovanega Roger McAllen, ki dela za organizacijo NASF. Vaša naloga je, da obnovite nadzor nad izstrelitveno ploščadjo za rakete, ki jo je zavzela teroristična organizacija WOLF. Pred infiltracijo pa se seveda morate prebiti do okolice izstrelišča in uničiti taktične cilje, a naloga ne bo lahka, saj je nasprotnik dobro organiziran in oborožen. Naloge dobivate spotoma, pojavijo pa se v majhnem okencu. V slednjem se nahajajo tudi občasni namigi, ki pa so se mi zdeli odvečni in moteči. Igra ima zelo nenavadno postavitev tipk, ki se jo da prepisati le na nivoju datotek (prenesite si popravek).

Kar se tiče map, si avtorji zaslužijo vse hvale. Arhitektura je zelo dobra, polne so podrobnosti, stranpoti ter skritih nadaljevanj. Tekom igranja se določeni deli stopenj celo preoblikujejo, pogosto pa se boste tudi vračali nazaj skozi na novo odklenjena vrata ali pa na novo ustvarjen prehod. Potepali se boste tako znotraj vojaških kompleksov kot tudi po skalnatih kanjonih, v obeh primerih pa so avtorji poskrbeli za marsikateri zanimiv miselni in skakalni izziv.

Nasprotniki so z redkimi izjemami zelo dobro postavljeni in obsegajo celoten spekter vojakov, med njimi pa se najde tudi kak specialec. Tudi mehanskih nevarnosti je veliko. Prednjačijo zelo učinkovite strojnice, ne manjka pa tudi tankov in raketometov. Pogosto neposredni napad ni najboljša rešitev, zato vsako situacijo premislite. Višinsko večplastna zasnova stopenj napravi igro kar težko, je pa dobro poskrbljeno tudi za zaklon.

Arzenal je izjemno pester in poleg modificiranih krepel iz izvirnika vsebuje cel kup novosti. Med njimi lahko najdete več vrst mitraljezov in nože, ki jih lahko mečete, škoda le, da mesta za izbor niso standardna. Tekom igranja obstaja kar nekaj trenutkov, v katerih orožja izgubite, ampak jih potem spotoma spet poberete. Streliva je več kot preveč, manj zadovoljen pa sem bil nad ponudbo zdravilnih paketov in ščitov. Slednjih je namreč tudi na težavnosti Easy komajda dosti, saj so nasprotniki izjemno učinkoviti.

Ker gre za popolno preobrazbo Half-Life, vsebuje igra zelo všečno animirane nove modele, zvoke in pa tudi glasbeno podlago. Vizualni vau avtorji dosežejo ne le z dobro postavitvijo elementov, ampak tudi z zelo dobro svetlobno shemo in skriptiranimi dogodki, ki močno prispevajo k dobremu vzdušju. Za dokončanje te modifikacije sem potreboval okrog 3 ure in pol.

Operation: Nova

V Operation: Nova igrate čistilca imenovanega John Skinner, ki je zaposlen v Black Mesi. Dan začnete kot običajno s čiščenjem razliva kemikalij, pri tem pa ste zaradi varnosti oblečeni v H.E.V. oklep. Vaša služba pa se hitro prevesi v nočno moro, ko se zgodi incident iz izvirne igre Half-Life in v kompleks vdrejo nezemljani iz Xena. S kolegom se skrivata na WC-jih, dokler se ne bi situacija razrešila, takrat pa se pojavi vojska, ki je alergična na vse, ki imajo H.E.V. oklep. Zgodba je precej zanimiva, odkrivate pa jo sproti s pomočjo pogovorov z NPC-ji, ki imajo dobro posnet govor po meri. Všeč mi je bilo tudi, da se dogajanje občasno navezuje na dogodke iz izvirnika.

Stopnje sestojijo iz mešanice zunanjih in notranjih map, s tem, da slednje prevladujejo. Mape imajo dovolj dobro arhitekturo z dovolj podrobnostmi, vtis pa ponekod izboljša še dobra izbira barv in osvetljevanja. Vaša pot do konca je sicer skoraj povsem linearna, je pa v igro vgrajeno ogromno hoje nazaj. Ker se območja ob vrnitvi spremenijo (preoblikujejo se ali pa jih naselijo nasprotniki), je izkušnja vse prej kot pa dolgočasna in mi je bila precej všeč. Uganke so gotovo ena izmed ključnih odlik te modifikacije, saj niso zgolj raznolike, ampak se v naboru nahajajo tudi izjemno izvirne. Tako boste morali pogosto napeti možgane, pri najtežjih ugankah pa vam igra daje tudi namige, zato pozorno berite, kaj se izpiše na zaslonu oz. poslušajte NPC-je.

Vrste vaših sovražnikov so sestavljene iz pestre mešanice Xenovskih in človeških nasprotnikov, vse skupaj pa je še začinjeno s strojnicami in letali/helikopterji. Za dokaj zahtevne boje bodo poskrbele tako dobre postavitve nasprotnikov kot tudi skriptirane pojavitve. Ker je priboljškov in municije dosti, vam za največji užitek (in podaljšano igranje) priporočam igranje na Hard. Nabor orožij je zelo omejen na lomilko, puške in pištole, eksplozivov ali bolj eksotičnih orožij pa pravzaprav sploh nimate. V zagati vam lahko s pištolo pomagajo tudi varnostniki, v roke pa lahko poprimete tudi statično strojnico. Škoda le, da je izkušnja tako kratka. Za dokončanje sem namreč porabil le okrog 45 minut ...

P.I.Z.D.E.C.

Kaj točno se skriva za akronimom P.I.Z.D.E.C. nisem odkril, bo pa vulgarna okrajšava gotovo razumljiva tudi vam, četudi ne znate rusko. Igra se odvija v Black Mesi v časovnici, ki je vzporedna tisti iz izvirnika. Igrate enega izmed znanstvenikov, ki je glede na to, kako vas znanstveniki nazivajo, gotovo Gordon Freeman, po drugi strani pa lahko v začetni sekciji omenjenega junaka vidite med pogovorom z G-Manom. Kakorkoli že, po precej dolgem (in predvsem dolgočasnem) tekanju po hodnikih, vožnjah z dvigali in čakanju na varnostnike, da se zmigajo, pride do incidenta, v katerem izgubite zavest. Ko se zbudite, so laboratoriji preplavljeni s sovražniki, edina možnost za preživetje pa je ta, da se prebijete na površje.

Mape so izključno notranje in precej spominjajo na tiste iz izvirnika, vseeno pa so dovolj prilagojene, da ne boste imeli pretiranega občutka že videnega. Z izjemo precej dolgočasnega uvoda, so mi bile mape vizualno precej všeč. Ne le zaradi precej dobre geometrije, postavitve elementov in uporabljenih tekstur, ampak tudi vzporednega skriptiranega dogajanja, ki vam daje občutek, da v kompleksu niste sami. Zelo mi je bilo tudi všeč, kako so deli map povezani med sabo, saj se kar nekajkrat na nek predel vrnete po drugi poti. Pogosto si morate pot naprej utreti z lomilko, aktivirati terminal, najti dostopno kartico, se priplaziti skozi ventilacijo, do vrat pripeljati NPC-ja, plezati po lestvah, izvajati skakalne vragolije, plavati, in še in še. Če povzamem, bi lahko rekel, da je raznolikost gotovo ključni adut te modifikacije.

Spopadi so v poplavi vseh stvari, ki jih počnete, navidezno potisnjeni v ozadje, a vtis vara. Na primerni težavnosti (Hard) vam bo pestra mešanica nasprotnikov iz Xena, vojakov in morilk dodobra podkurila. K temu ne pripomorejo le dobra postavitev, zasede in skriptirana presenečenja, ampak tudi številčnost. Le redko se bodo namreč nasprotniki nad vas spravili posamično, zato boste morali včasih uporabiti tudi malo taktike. Še posebej kritični so deli, v katerih morate ščititi NPC-je, zato svetujem, da imate vedno v rezervi vsaj en eksplozivni naboj. Nabor orožij je zelo skromen, saj imate poleg lomilke na voljo zgolj pištolo, revolver, mitraljez in šibrenico, je pa streliva toliko več. Igra vas bogato zalaga tudi z zdravilnimi paketi in baterijami, v kritičnih trenutkih pa si lahko pomagate z znanstveniki. Na najtežji težavnosti sem modifikacijo preigral v okrog 1 uri in 15 minutah.

Paranoia

Paranoia je popolna preobrazba za Half-Life, v kateri stopite v čevlje majorja ruskih posebnih enot Spetsnatz. Zgodba se prične z napadom teroristov na industrijski kompleks Udarnik, ki se nahaja nekje v Sibiriji. Skupaj s tovariši dobite nalogo, da eliminirate teroriste in zaščitite civiliste. Znotraj kompleksa Udarnik pa se izkaže, da je bil resnični cilj napadalcev nekaj drugega - skrivni bunkerji KROT, ki imajo zelo temačno preteklost. Zgodba je mi bila precej zanimiva in bo marsikoga spominjala na odličen S.T.A.L.K.E.R.: SoC. Odkrivate jo sproti med igranjem, nekaj pa je lahko preberete tudi preko zapiskov.

Igra se večinoma odvija znotraj starih sovjetskih skladišč in bunkerjev, prepredenih z rovi in hodniki. Mape so arhitekturno izjemne, z veliko podrobnostmi, prefinjenim osvetljevanjem in izjemno ostrimi teksturami. Občasno so tako dobre, da skoraj pričarajo videz starejših AAA iger s podobno tematiko. Škoda je le, da se deli sekcij ponavljajo, zato mi je med igranjem kar nekajkrat pojavila misel: »Hm, to sem pa gotovo že videl!« Napredovanje skozi stopnje je večinoma linearno, tu in tam je kakšna stranpot ali skrivnost, tuhtanja glede napredovanja skoraj ni.

Med igranjem vas bodo v prvem delu napadali teroristi, ki so večinoma zelo dobro postavljeni. Znajo se skriti za oviro, če pa to storite vi, pa hitro zalučajo granato. V drugem delu se igra osredotoči na vse vrste mutantov, ki pa večinoma znajo napadati le od blizu, kar pomeni, da pogosto niso resna grožnja. Akcij, v katerih bi vam šlo resno za nohte skorajda ni, saj je število nasprotnikov zelo skromno. Zelo všeč mi je bilo, da v akcijo vstopate z dvema soborcema, ki vam krijeta hrbet in odpirata vrata za napredovanje.

S sovražniki se boste lahko spoprijeli s serijo pištol in mitraljezov, za boje od blizu pa boste lahko uporabili nož ter šibrenico. Od bojnih teles z eksplozivno močjo so na voljo granate in raketomet. Nekatera orožja imajo pogled skozi muho, ki približa tarčo in ga vklopite z desnim klikom, spet druga imajo na to tipko vezan daljnogled. Za zaščito uporabljate oklep z vgrajenim vizirjem, ki vas zaščiti pred streli v glavo, a omeji vidno polje. Na voljo je tudi plinska maska, ki pa jo morate uporabiti zgolj parkrat. Municije je dosti, enako pa velja tudi za statične in prenosljive zdravilne pakete, zato priporočam, da igrate na Hard.

Glavni adut modifikacije pa ni izstopajoč videz*, ampak odlično vzdušje. Med igranjem ste neprestano v stiku z drugimi borci preko interkoma, kar je izjemno dobro izvedeno. Ambientalna glasba in zvoki globoko v zapuščenih tunelih ustvarijo tako napeto vzdušje, da bi se ga ne sramovale grozljivke. Škoda, da se strašljivost skoraj popolnoma izniči z nespametnim izborom bojne glasbe. Slednja je sicer sama po sebi odlična, a poruši tesnobo, ki jo zna igra tako dobro zgraditi. Za dokončanje sem potreboval okrog 2 uri.

*Iz mape sdk boste morali v korensko mapo Half-Life kopirati datoteko opengl32.dll. Datoteko boste morali nato prestaviti v način Samo za branje, se odklopiti iz interneta in ponovno zagnati Steam. Ko boste želeli igrati preko spleta, morate nujno izbrisati datoteko opengl32.dll iz korenske mape, saj vas lahko v nasprotnem primeru doleti VAC ban!

Peaces Like Us

Peaces Like Us se odvija v alternativnem vesolju, v katerem živijo ljudje in bitja iz Xena v sožitju. Igrate Gordona Freemana, ki je zaposlen na raziskovalni postaji postavljeni na lebdečem otočku nekje v Xenu. Zgodba pa se prične, ko postajo nenadoma napadejo vojaške sile, za invazijo pa ne stoji nihče drug kot pa skrivnostni G-Man.

Zasnovo map bi lahko razdelili na tri dele. V prvem in največjem se klasična notranja arhitektura laboratorjiev zelo dobro prepleta s Xenovskimi elementi, vsebuje pa tudi dovolj podrobnosti. Ta del je zelo raznolik in poleg domiselnih (in tudi frustrirajočih) skakalnih izkušenj ter alternativnih poti vsebuje tudi precej skrivnosti in presenečenj, vse skupaj pa je podkrepljeno z zahtevnimi boji proti vojakom in morilkam. Pri določenih izzivih lahko izkoristite tudi pomoč vaših Xenovskih prijateljev, kar je odlična ideja, bi si pa želel, da bi bilo tega več. V drugem gre za neko odštekano in pokvečeno alternativno vesolje, v katerem so Xenovci kar naenkrat sovražniki. Boji so težki, zdravilnih paketov pa je na težavnosti Medium komajda dovolj. Uganke so večinoma sestavljene iz nadležnih skakalnih preizkušenj, pri nekaterih pa si lahko pomagate z znanjem pridobljenem v kratkem Hazard Course (tarča ;). Zadnji del so zgolj Xenovske skakalne preizkušnje.

Videz modifikacije je soliden, glede na izvirnik pa ne prinaša novih orožij, nasprotnikov ali tekstur. Je pa spremenjen HUD, ki ima namesto klasičnih številk kitajske pismenke. Težavo rešite tako, da preimenujete datoteko sprites/640hud7.spr v npr. sprites/640hud7.spx. Zelo so mi bili všeč skriptirani dogodki, ki se odvijajo neodvisno od vas in popestrijo igralno izkušnjo, na primernih mestih pa se je vklopila tudi glasbena podlaga. Za dokončanje sem potreboval okrog 1 uro in pol.

Point of View

V Point of View igrate nezemljana vrste Alien Slave imenovanega Xonxt. Zgodba se prične na Xen-u z vpadom ljudi, ki ukradejo posebno visokotehnološko biološko orožje poimenovano Xen Techno Biologic Sphere ali XTBS. Gre za lebdečo kroglo, ki ima vgrajen električni napad, in je očitno precej pomembna za Nihilantha, saj jo Xonxt na vse kriplje poskuša pridobiti nazaj. Zgodba je precej zanimiva in se pripoveduje spotoma preko miselnih oblačkov (oglejte si tipke), medtem ko se ta prebija skozi Xen in Black Meso. Zelo pohvalno se mi je zdelo, da so avtorji v besedilih poskušali razložiti marsikatere aspekte izvirnega Half-Life, in po mojem mnenju jim je kar dobro uspelo.

Stopnje so dobro narejene in se prepletajo z mapami izvirnika, razširitev in Azure Sheep. Zelo všečno je, da so v mapah postavljeni raznorazni priboljški, ki jih Xonxt sicer ne more pobrati, dajejo pa vtis, kot da jih uporabljajo NPC-ji. Xonxt ni le butasta pošast, ki samo kolje sovrage, ampak zna preklapljati stikala, reševati uganke, plezati po lestvah in po ventilacijskih jaških. Nabor sovražnikov je zelo pester in obsega tako biološke kot mehanske nasprotnike. Poleg vojakov, ki so oboroženi z raznim strelnim orožjem - tudi smrtonosnim minigunom, vam bodo živce parale še strojnice, tanki in tudi helikopterji. Škoda le, da težavnost tako niha, želel bi, da bi bolj konstantno naraščala.

Vaše primarno orožje so kremplji, ki so seveda uporabni le od blizu, in pa elektrošok, ki ga lahko napolnite in sprožite z držanjem desne miškine tipke. Sprožitev morate izvesti pravočasno, saj se drugače naboj izniči. Elektrošok ne le poškoduje (ciljajte v glavo za večji učinek), ampak vas tudi pozdravi. Med igranjem boste lahko pobrali tudi druga biološka orožja iz izvirnika in Azure Sheep, ki so v določenih primerih zlata vredna, saj elektrošok ni vsemogočen.

Kar se tiče grafične podobe najbolj izstopa popolnoma spremenjen HUD, ki je brez merka in zato zahteva nekaj privajanja. V igro so vključeni tudi modeli po meri in zvoki, ki jih poznamo že iz Azure Sheep. Občasno se vključi tudi glasbena podlaga. Za dokončanje zgodbe sem na težavnosti Medium porabil okrog 3 ure.

Poke646

Poke646 je državna organizacija, ki je bila ustanovljena več mesecev po katastrofi v Black Mesi, da bi javnosti prikrila podobne incidente. Ko znanstveniki organizacije prestrežejo signale, da naj bi bitja iz Xena spet napadla Zemljo, poskušajo s pomočjo orjaških generatorjev zapreti vse portale. Načrt spodleti, saj se morajo ekipe predčasno umakniti, splet naključij pa je odgovoren za to, da ostanete sami v mestu polnem nezemljanov. Igrate Damiena Reevesa, ki se mora prebiti do generatorjev in jih vključiti, da prepreči novo katastrofo, a naloga vsekakor ni enostavna. Z zelo zanimivo zgodbo se spoznavate sproti, večinoma pa jo lahko preberete preko računalniških sporočil vašega nadrejenega.

Zasnova stopenj je izjemna, ne le zaradi številnih podrobnosti, ampak tudi različnih poteh do cilja. Vaš igralni čas bo razporejen med ulice mesta Nation City, kanalizacijo, notranjostjo stavb, prisotno pa je tudi prgišče Xena. Poti naprej pogosto niso očitne, zato boste morali biti pozorni na okolico, kar nekaj je zaklenjenih vrat, ki jih odprete s ključi ali pa varnostnimi kodami, ki jih preberete na lističih. Včasih si boste morali pot utreti preko kombinacije ugank, ne manjkajo tudi skakalne in časovno omejene preizkušnje, ki pa niso frustrirajoče.

Nasprotniki obsegajo pestro paleto nezemljanov iz Xena, kasneje pa se jim pridružijo še vojaki in strojnice. Postavitev vseh je zelo dobra in bo poskrbela za zelo intenzivne boje, ki pa niso bili nikoli nepravični. Ne manjka tudi presenečenj, ki se sprožijo po doseženih mejnikih.

Sovražnikom se lahko zoperstavite s pomočjo prilagojenih orožij, ki vključujejo dva izstreljevalnika žebljev, šibrenico, samostrel in biološki pljuvač kisline, ki ga krmite s čokoladicami. Zelo zanimivi so eksplozivi, ki jih sprožate s pomočjo vaše multifunkcionalne ure, z njimi pa se lahko spoznate v nekajminutnem Hazard Course-u. Za municijo je dobro poskrbljeno, enako pa velja tudi za zdravilne pakete. Ščita nimate.

Vizualna podoba modifikacije je izjemna zaradi zelo kakovostnega mapiranja, osvetljevanja, ostrih tekstur in novih modelov. K dobremu vzdušju pripomorejo tudi zvoki in glasba po meri ter skriptirani dogodki. Za dokončanje igre sem na težavnosti Medium potreboval okrog 3 ure.