100 modifikacij za Half-Life 1: stran 7

Boreality

Ob omembi imena Boreality bodo vsi ljubitelji Half-Life 2 zastrigli z ušesi v upanju, da gre za skrito referenco na raziskovalno ladjo Borealis, ki naj bi jo uzrli v nikoli izdani tretji epizodi. Žal gre najbrž le za naključje, saj je modifikacija izšla več let pred omembo Borealisa v Episode 2. Igrate Gordona Freemana, ki je moral po neuspešnem poskusu bega zapustiti reševalni helikopter s padalom. Ob doskoku se znajde na zasneženem kraju, v bližini pa je majhna koča, ki izgleda dokaj varno.

Arhitekturno je igra kar všečna. Zgornji bivalni prostori dobro prehajajo v orjaški kompleks pod zemljo, do cilja vodi ogromno poti, kar pomeni, da boste imeli veliko svobodo pri raziskovanju. Marsikoga pa zna ta odprtost zmesti, zato je to dvorezen meč. Kar nekaj je sprehajanja po temi in plavanja, ni pa tega toliko, da bi postalo frustrirajoče. Miselni izzivi so kar zanimivi, niso pa pretirano težki. Po stopnjah so razporejene pošasti iz Xena: Headcrabi, Alien Slaves, Bullsquids, ki vas znajo marsikdaj presenetiti, so pa s Headcrabi definitivno pretiravali, saj proti koncu postanejo že nadležni. Proti nasprotnikom se borite z vašo lomilko, revolverjem in šibrenico, več orožij ni. Municije je ravno prav, enako pa velja tudi za zdravilne pakete in baterije, razsipneži bi pa znali imeti težave.

Z izjemo snega in ledu, ni vizualnih presenečenj. Občasno se vklopi glasbena podlaga, na voljo pa je tudi govor po meri. Za dokončanje igre na težavnosti Medium boste potrebovali okrog 1 uro in četrt. Training room in bonus stopnja sta enaki, zato priporočam, da prvega ne igrate, saj boste brez HUD-a.

Infinite Rift

Infinite Rift se dogaja približno 3 dni po incidentu v kompleksu Black Mesa. Vojaške sile, ki jih vodi zlobnež z vzdevkom The Administrator, so prevzele nadzor nad kompleksom in sedaj pobijajo vse, ki bi jim lahko prekrižali načrte. Eden izmed preživelih je dr. Larry Hoota, ki mu uspe vzpostaviti kontakt z našim junakom, Gordonom Freemanom. Skupaj skujeta načrt, kako bosta administratorju prekrižala načrte in uničila skrivnostno napravo imenovano Infinite Rift. Zgodba mi je bila precej všeč, z njo pa se spoznavate med igranjem s pomočjo komunikacije z Larryem.

Čeprav se modifikacija odvija v Black Mesi, igra ne spominja preveč na izvirnik, saj je slog dokaj svojevrsten. Mape so spočetka le arhitekturno zadovoljive, saj znajo biti dokaj grobe, ko pa se enkrat zgodi prehod v svet z mešanico Xenovskih in človeških elementov, pa je kot da bi vstopil v popolnoma drug svet. Prelivanje elementov med mapami je v tem delu izvrstno narejeno, odlično izvedeno pa je tudi barvito osvetljevanje. Splošno gledano so mape med seboj zelo dobro povezane, kar nekaj je pritiskanja gumbov in hoje nazaj, prisotni pa so tudi nelinearni elementi. Med ugankami boste našli tudi dele, v katerih morate ostati skriti oz. se ne smete dotakniti senzorjev, bi si pa želel tega videti še več, ker je zelo dobro izvedeno.

Pester nabor nasprotnikov je pobran iz izvirnika in obsega vse človeške in skoraj vse Xenovske nasprotnike. Njihova postavitev in številčnost je večinoma dobra, kar nekaj pa je tudi skriptiranih presenečenj. Boji pa niso omejeni zgolj na napredovanje, ampak so vključeni tudi zanimivejši elementi. Eden izmed igralnih segmentov npr. od vas zahteva, da pred navalom nasprotnikov nekaj časa branite določeno območje. Zelo dober tempo akcije iz prvega dela pa se v zadnji tretjini precej upočasni, saj je poudarek na skakalnih preizkušnjah. Škoda, ta odločitev me je precej razočarala. Proti nasprotnikom boste lahko uporabili omejen arzenal iz izvirnika, municije in priboljškov pa je ravno prav, da se boste lahko boljši igralci skozi igro prebili na Hard. Za ta dosežek pa boste porabili okrog 1 uro in 15 minut.

Ispitatel 4

Ispitatel 4 je tretja izdana igra v seriji modifikacij o Ravilu Unisoviču, ki je bil nekoč zaposlen v skrivnem ruskem raziskovalnem laboratoriju LIPM, sedaj pa s kolegi ob igranju domin obuja spomine na te čase. Zgodba je popolnoma odpuljena in jo boste bodisi oboževali bodisi sovražili, meni pa se je zdela genialna :). Z njo se spoznavate sproti, pri tem pa pomagajo tudi vmesne sekvence in odlično posneto Ravilovo pripovedovanje, ki je sicer v ruščini, a so podnapisi v angleščini. Vse skupaj pa je zapakirano v okrog 1 uro in 15 minut igralnega časa, bogatega s humorjem in vau trenutki.

Mape so izjemno raznolike in obsegajo tako popolnoma domišljijske kot tudi realistične stopnje, med njimi pa se najdejo tudi takšne, kjer sta oba svetova med sabo pomešana. Arhitektura je sicer precej preprosta, a zanimive ideje v kombinaciji s skriptiranimi dogodki in izjemno glasbeno podlago močno izboljšajo igralno izkušnjo. Uganke so zelo pestre, pogosto jih dobite v obliki nalog, tako da se zdi kot da bi igrali pustolovščino. Preko nadzornih plošč in kamer boste nadzirali določene dogodke, pobirali predmete, vodili NPC-je, izvajali skakalne vragolije ter poskušali najti skrivne naloge, ki vam izboljšajo življenjske točke. Slednje so sicer odveč, saj je boj v igri izjemno poenostavljen. Orožja boste pobirali sproti, borili pa se boste pa proti miniaturnim psom, ki vas komajda poškodujejo, tudi na najvišji težavnosti - Normal.

Moonwalker

Moonwalker se odvija v letu 2090 na istoimenski medplanetarni vesoljski ladji. Igrate raziskovalca Gordona Freemana, ki pa je glede na dogajanje bolj hišnik kot pa znanstvenik :). Kakorkoli že, vaša prva naloga je, da ponovno aktivirate generatorje ene izmed sekcij. Po uspeli nalogi dobite sporočilo, da je v enem izmed portalov prišlo do kritične razpoke, zaradi katere sedaj vso osebje množično zapušča vesoljsko ladjo. Ali vam bo uspelo pobegniti? Zgodba se vam sproti odkriva skozi prebrana sporočila na zaslonih in preko vmesnih sekvenc, je pa po mojem mnenju bolj luknjasta kot švicarski sir :).

Mape predstavljajo zelo mešano izkušnjo. Arhitektura večine je zadovoljiva, bi pa lahko vsebovala kak detajl več. O videzu bi kljub prilagojenim teksturam in posebnim učinkom težko rekli, da izstopa iz povprečja. Potem imamo ščepec prostorov, ki imajo po mojem mnenju perfektno osvetljevanje in izbrane teksture, izstopajo pa tudi kar se tiče podrobnosti. Zadnji del pa predstavljajo vizualno privlačni, a dolgočasni labirinti hodnikov, ki dajejo igri občutek nedokončanosti. Uganke so precej raznolike in vsebujejo skakalne preizkušnje, iskanje kartic, pritiskanje gumbov, vračanje nazaj, nekaj pa je tudi izmikanja pastem.

Pot do konca vam bodo ovirali raznoliki nasprotniki iz Xena kot tudi vojaki in morilke, ki imajo pomoč strojnic. Njihovo število v stopnjah je večinoma dokaj majhno, zato vam ne bi smeli predstavljati večjih težav, niti na težavnosti Hard. Municije za omejen nabor modificiranih orožij je namreč za to težavnost dosti, pa tudi baterij in zdravilnih paketov ne manjka. Izjemo bodo predstavljali le določeni brutalni skoki v težavnosti, pri katerih boste morali kar nekajkrat poseči po gumbu za ponovno nalaganje. Zadnja četrtina je kar se tiče akcije čisto razočaranje, nikakor pa nisem bil zadovoljen tudi s samim koncem. Za dokončanje modifikacije sem porabil okrog 1 uro in 15 minut.

P.I.Z.D.E.C.

Kaj točno se skriva za akronimom P.I.Z.D.E.C. nisem odkril, bo pa vulgarna okrajšava gotovo razumljiva tudi vam, četudi ne znate rusko. Igra se odvija v Black Mesi v časovnici, ki je vzporedna tisti iz izvirnika. Igrate enega izmed znanstvenikov, ki je glede na to, kako vas znanstveniki nazivajo, gotovo Gordon Freeman, po drugi strani pa lahko v začetni sekciji omenjenega junaka vidite med pogovorom z G-Manom. Kakorkoli že, po precej dolgem (in predvsem dolgočasnem) tekanju po hodnikih, vožnjah z dvigali in čakanju na varnostnike, da se zmigajo, pride do incidenta, v katerem izgubite zavest. Ko se zbudite, so laboratoriji preplavljeni s sovražniki, edina možnost za preživetje pa je ta, da se prebijete na površje.

Mape so izključno notranje in precej spominjajo na tiste iz izvirnika, vseeno pa so dovolj prilagojene, da ne boste imeli pretiranega občutka že videnega. Z izjemo precej dolgočasnega uvoda, so mi bile mape vizualno precej všeč. Ne le zaradi precej dobre geometrije, postavitve elementov in uporabljenih tekstur, ampak tudi vzporednega skriptiranega dogajanja, ki vam daje občutek, da v kompleksu niste sami. Zelo mi je bilo tudi všeč, kako so deli map povezani med sabo, saj se kar nekajkrat na nek predel vrnete po drugi poti. Pogosto si morate pot naprej utreti z lomilko, aktivirati terminal, najti dostopno kartico, se priplaziti skozi ventilacijo, do vrat pripeljati NPC-ja, plezati po lestvah, izvajati skakalne vragolije, plavati, in še in še. Če povzamem, bi lahko rekel, da je raznolikost gotovo ključni adut te modifikacije.

Spopadi so v poplavi vseh stvari, ki jih počnete, navidezno potisnjeni v ozadje, a vtis vara. Na primerni težavnosti (Hard) vam bo pestra mešanica nasprotnikov iz Xena, vojakov in morilk dodobra podkurila. K temu ne pripomorejo le dobra postavitev, zasede in skriptirana presenečenja, ampak tudi številčnost. Le redko se bodo namreč nasprotniki nad vas spravili posamično, zato boste morali včasih uporabiti tudi malo taktike. Še posebej kritični so deli, v katerih morate ščititi NPC-je, zato svetujem, da imate vedno v rezervi vsaj en eksplozivni naboj. Nabor orožij je zelo skromen, saj imate poleg lomilke na voljo zgolj pištolo, revolver, mitraljez in šibrenico, je pa streliva toliko več. Igra vas bogato zalaga tudi z zdravilnimi paketi in baterijami, v kritičnih trenutkih pa si lahko pomagate z znanstveniki. Na najtežji težavnosti sem modifikacijo preigral v okrog 1 uri in 15 minutah.

Poke646: Vendetta

V izvirnem Poke646 je naš junak Damien Reeves obtičal na Xenu. Kljub na prvi pogled brezizhodni situaciji mu je z veliko iznajdljivosti uspelo ustvariti teleporter, ki ga je na njegovo veliko srečo teleportiral na raziskovalno vesoljsko postajo, krožečo okrog Zemlje. Sedaj je nastopil čas za maščevanje ...

Zasnova map sledi receptu iz izvirnika, ki je presenečal z visoko kakovostjo in s številnimi podrobnostmi. Prizorišča so raznolika in izjemno dobro narejena, žal pa mi je precej manjkala nelinearnost iz izvirnika. Z izjemo nekaj zelo preprostih ugank, par dobro skritih nadaljevanj in skakalnih preizkušenj, je napredovanje skozi modifikacijo izjemno popreproščeno.

Precej okleščen je tudi nabor sovražnikov, ki poleg vojakov in strojnic vsebuje le omejen nabor Xenovcev. Postavitev je ponekod dobra, je pa število nasprotnikov večinoma tako majhno, da so boji dokaj enostavni. Presenečenj v resnici ni, saj se teleportacija sovražnikov nakaže toliko prej, da jih lahko postrelite, še preden začnejo z napadom. Škoda. Kljub temu bi igranje na Hard priporočal le najbolj izkušenim, saj so vojaki že na Medium zelo dostojen nasprotnik.

V nadaljevanju ohranite večino orožij iz izvirnika, me je pa razočaralo, da so izginili pljuvač kisline in izstreljevalnika žebljev. Nadomestila ju je brzostrelka, ki vključuje granatomet. Velika novost je tudi, da lahko za omenjeno puško pobirate strelivo od padlih vojakov, posledično pa se izgubi zelo dobro fino uravnavanje količine streliva iz predhodnika. Poleg zdravilnih paketov so tokrat na voljo tudi zdravilne postaje, ki pa imajo na voljo samo eno uporabo.

Grafična podoba igre je tako dobra, da je težko verjeti, da gre za modifikacijo za prvi Half-Life. Nekateri deli map so perfektno barvno usklajeni, geometrija kipi od podrobnosti, svoje pa dodajo še ostre teksture in kakovostni modeli. Hvalevreden je tudi zvok, ki ne postreže le s prilagojenim glasbenim ozadjem, ampak tudi z zvoki okolja, ki pričarajo posebno vzdušje. Za razliko od zelo dolgega predhodnika, pa je Vendette konec, ko se šele dobro vživiš v igro. Traja zgolj okrog uro in 15 minut.

Run from Hell

Run from Hell je (zelo verjetno) ruska modifikacija, ki se odvija v Black Mesi podobnemu kompleksu. V ozadju igre je sicer neka zgodba, a ker je ves govor v ruščini, podnapisov pa ni, je najbrž ne boste razumeli. Kljub temu vam priporočam, da NPC-jev med govorom ne prekinjate, saj se lahko skripta zatakne in obtičite. Večina map je notranjih in izjemno preprostih, sestavljenih iz samih ravnih površin. V njih boste zaman iskali detajle, elementi so zelo redki (z izjemo gore škatel), kar nekaj razmerij je mimo. Zunanje mape so redke, a so mi bile rahlo bolj všeč, kljub nenaravno odrezanim pečinam. Deli map so med sabo povezani z neštetimi vrati, ki jih odpirate na mestu ali pa na nekem oddaljenem kraju, nekaj pa je tudi lazenja po ventilaciji. Bodite pozorni na časovno omejena stikala, saj se včasih lahko tudi zgodi, da kje obtičite! Pot naprej vam pogosto ovirajo škatle, ki imajo noro odpornost na orožja in parajo živce (rešitev: namestite moj popravek). Še posebej nadležno je razbijanje škatel pod vodo, saj se je treba neprestano vračati po zrak.

Pri poti do cilja vas bodo ovirali standardni sovražniki iz izvirnika (Xenovci in ljudje), ki se med sabo izmenjujejo brez občutka za uravnoteženost bojev. Težavnostna krivulja bo zato imela nore skoke, je pa res, da vam ne bo hudega kar se tiče zdravja in municije, saj vas igra s tem kar dobro zalaga. Borili se boste proti več vrstam pošasti iz Xena, vojakom, morilkam, in pa težki mehanizaciji, ki vključuje strojnice, tank in pa helikopter (za sestrelitev tega sploh ne dobite dovolj raket, če igrate na težavnosti višji od Easy ...). Postavitvi bi težko kaj očital, saj poskrbi za res zahtevne situacije, dobri pa sta tudi številčnost in pa sama skriptirana presenečenja. Orožja sproti odklepate, za pomoč pri borbi pa lahko izkoristite Barney-a, ki je v tej igri oborožen s smrtonosnim revolverjem. Na težavnosti Medium sem igro preigral v okrog 1 uri in 15 minutah.

Survive in Catacombs 2

V drugem delu Survive in Catacombs igrate arheologa Neila Harlocka, ki skupaj z ekipo preiskuje katakombe pod mesto Rosenwill. V trenutku nespameti se v katakombe odpravite sami, tedaj pa mrtvi oživijo. Jezik in govor v igri sta spet v češčini, zato je težko razumeti kaj se dogaja, a moram omeniti, da mi je bil predhodnik kar se tiče poteka precej bolj zanimiv.

Mape so glede na izvirnik arhitekturno boljše, vsebujejo več podrobnosti, ostrejše teksture in izboljšano osvetljevanje. Žal prinaša lepši videz ogromen davek, ki se kaže v obliki zatikanja zaradi preobremenjenosti pogona. Lokacije so spet raznolike (katakombe, vlak, podeželje, rudnik) so pa nekateri prehodi med njimi zelo grobi in nelogični. Na vlak se na primer prestavite brez dobrega razloga, mimo pa je tudi dolgočasna mapa s teleporterjem, ki služi samo nabijanju igralnega časa. Zelo mi je bila všeč mapa, v kateri morate bežati pred strupenimi plini, a se je zdel njen potencial neizkoriščen. V primerjavi s prvo igro nisem opazil toliko skrivnosti, saj je praktično vse servirano na pladnju.

V igri so spet prisotni sovragi iz prvega dela, ki so rahlo razširili raznolikost. Dodanih je bilo več preoblek zombijev, med katerimi so tudi strelci, žal pa so bili odstranjeni Vortigaunti. Postavitve so zadovoljive, številčnost pa je spet izjemno visoka. Orožij je tokrat šest in so precej nepraktično razdeljena v samo dve skupini. V prvi se nahajajo vile, signalna pištola in dinamit, ki so vzeta iz Monolithovega Blooda. V drugi skupini so revolver, brzostrelka in šibrenica, ki so precej bolj učinkovitejša kot v prvem delu. Municije je spet dosti, a je igra na splošno težja, zato priporočam, da igrate na Medium.

Videz igre je doživel občuten napredek, a vzdušje enostavno ni primerljivo s prvim delom. Zanimivo je tudi, da si igra sposoja nekaj zvokov iz They Hungerja. Nad modifikacijo sem na splošno razočaran, saj avtorji niso vzeli idej iz izvirnika in jih izpilili, ampak so se preveč osredotočili na videz. Za dokončanje boste potrebovali okrog 1 uro in 15 minut.

Underground

Underground se odvija po dogodkih v izvirniku. Igrate Gordona Freemana, ki ga pošljejo raziskati bunkerje v severnem delu Black Mese. Med vašim obiskom pri deaktivaciji varnostnega sistema pride do napake v reaktorju, ki povzroči uničenje določenih delov kompleksa. Vaš pobeg pa ne bo enostaven, saj v bunkerjih mrgoli pošasti iz Xena, svoje pa dodajo še vojaki. Nabor sovražnikov je zelo pester, saj obsega praktično vse nasprotnike iz izvirnika, borili pa se boste tudi proti strojnicam, tankom in helikopterjem. Postavitev nasprotnikov je dobra, mestoma pa naravnost odlična. Za dodatno dramo pa poskrbijo še situacije, ki zahtevajo hitro ukrepanje. Tekom igranja boste postopoma pobrali vsa orožja iz izvirnika. Streliva je dosti za težavnost Hard, enako pa velja tudi za zdravilne pakete in baterije.

Mape spočetka ne navdušijo. Hodniki in prehodi so klavstrofobično ozki, večina prostorov je mikroskopih, preveč je lazenja po ventilaciji, v kateri mrgoli Headcrabov. Vizualni vtis ni slab, je pa igra zelo temačna. Situacija se precej izboljša v zadnji tretjini, saj se popravi večina pomanjkljivosti iz predhodnega dela. Mape so kompleksnejše in bolj odprte, mogoče tudi zaradi vključitve modula za dolge skoke. Večina igre se odvija v notranjosti, nekaj pa je tudi zunanjih predelov, obiskali pa boste tudi mikroskopski Xen. Čeprav se zdi igranje precej raznoliko, pravih ugank praktično ni. Zaradi skoraj popolne linearnosti stopenj, vam ne bo treba dosti tuhtati, kako napredovati, še najbolj izstopajo nekatere skakalne preizkušnje proti koncu. Za dokončanje sem porabil okrog 1 uro in 15 minut. Ne pozabite preigrati zelo zanimiv Hazard Course, ki vsebuje tudi zabavno mini igro.

Case Closed

V Case Closed igrate hišnika imenovanega Bob Dewey, ki je zaposlen v kompleksu Black Mesa. Čisto običajen delovni dan se prelevi v nočno moro, ko pride do incidenta, v katerem Black Meso preplavijo nezemljani iz Xena. Ko se po strmoglavljenju dvigala končno zbudite, se vklopi vaš preživetveni nagon. Čim prej se želite prebiti na površje, a naloga vsekakor ne bo enostavna.

Mape so arhitekturno zadovoljive, bi pa lahko tu in tam vsebovale kakšno podrobnost več. Moteči so predvsem suhoparni hodniki polepljeni z betonsko teksturo. Nabor map vsebuje tako notranje kot tudi zunanje mape, izjemno všeč pa mi je bila stopnja z mešanico laboratorijev Xena. Z izjemo preklopa določenih stikal, v igri ni ugank, kar je precejšnja škoda. Nekateri dogodki, ki se ob preklopu sprožijo so precej logični, spet drugi se zdijo nepovezani. Kar nekajkrat morate za napredovanje uničiti dele stopenj, kar je precej dobro izvedeno, pohvalni so tudi številni skriptirani dogodki. Potek igranja je skoraj popolnoma linearen, izjema so zgolj določene stranpoti, na katerih najdete priboljške.

Nabor nasprotnikov prihaja večinoma iz vojaških vrst, zelo pestra pa je tudi zastopanost pošasti iz Xena. Odlična postavitev sovražnikov in razna zahrbtna presenečenja vam bodo dala dosti dela, tako da boste med napredovanjem komajda kaj zadihali. Nasprotniki skoraj vedno nastopajo v paru, zato boste moralo situacijo reševati taktično, še posebej, če so naokoli razpostavljene tudi pasti. Ponekod potekajo tudi spopadi med različnimi frakcijami, ki jih lahko izkoristite v svoj prid. Nabor orožij je standarden, a vsebuje zgolj človeška orožja. Municije in zdravilnih paketov je na težavnosti Medium dovolj, na Hard pa bo vladalo že konkretno pomanjkanje.

Škoda le, da je igra tako kratka. Do konca, ki je name naredil močan vtis, sem namreč potreboval zgolj 1 uro.