100 modifikacij za Half-Life 1: stran 6

Hour-Glass

Hour-Glass se odvija po dogodkih v Black Mesi. Gordon Freeman se zaposli v podjetju Intergalactic Time Reassurance, kjer dela kot agent, ki skrbi za pravilni časovni potek svetovnih dogodkov. Med primerjavo vseh zbranih podatkov ITR ugotovi, da je prišlo do manipulacije, izvedel pa jo je skrivnostni G. Mann. Slednji si je s pomočjo potovanja skozi čas-prostor in kemikalije X, ki jo je pretihotapil v Coca-Colo, uspel podrediti vse svetovne voditelje, na vas pa je, da mu prekrižate načrte. Zgodba je zanimiva in se podaja preko vmesnih sekvenc s pisnimi pojasnili (pritisnite Pause), slednje pa znajo biti dolge tudi do minuto in pol, zato bodite potrpežljivi.

Prizorišča so zelo raznolika, saj je modifikacija razdeljena na misije, ki se odvijajo na različnih planetih. Stopnje so narejene kar dobro, čeprav bi lahko vsebovale kak detajl več, manj pa bi lahko bilo dolgih hodnikov in podvojenih sekcij. Zelo mi je bil všeč občutek svobode, ki ga pričarajo alternativne poti ter razvejitve, občasno pa se boste morali tudi vračati nazaj. Marsikatera vrata so zaklenjena s ključi ali varnostnimi karticami, občasno pa je treba pretakniti tudi kako stikalo. Za pozorne oči so na voljo tudi skrivnosti z bogato nagrado, a pozor, med raziskovanjem sem se uspel nekajkrat zatakniti! Na nekatere stopnje je očitno močno vplival Duke Nukem 3D (eksplicitne vsebine), zato vam svetujem, da igre ne razkazujete vašim družinskim članom :P.

Borili se boste večinoma proti vojakom, kasneje pa se jim pridruži še omejen nabor pošasti iz Xena. Sovražniki so dobro postavljeni, zato so spopadi kar intenzivni, za povečanje težavnosti pa poskrbijo še skriptirani dogodki. Končna stopnja zna marsikomu predstavljati nočno moro, saj postanejo sovražniki nevidni, a na srečo imate v arzenalu na toploto občutljive izstrelke. Nabor orožja vsebuje običajna krepela, ki pa so futuristično oblečena. Streliva je dosti, dovolj dobro pa je poskrbljeno tudi za zdravje in baterije.

Grafična podoba igre ne izstopa, seveda z izjemo erotične vsebine in novih modelov. V igri je kar nekaj humorja in zvokov po meri, zato toplo priporočam, da igrate s slušalkami ;). Za dokončanje igre sem na težavnosti Medium porabil 2 uri in pol.

Life's End

V Life's End igrate znanstvenika imenovanega Luther Johnson, ki dela v matematičnem oddelku Black Mese. V službo prispete par minut pred vdorom nezemljanov, a na vašo nesrečo spet zamujate. Dr. Omstein, vaš nadrejeni, je sit vaše neresnosti, zato vas na mestu odpusti, takrat pa gre vse narobe ... Zgodba se odvija vzporedno z izvirnim incidentom, a v drugem delu laboratorijskega kompleksa. Zelo zanimivi so se mi zdeli dialogi med vami in drugimi liki ter zapiski, preko katerih lahko dobite vpogled nad preteklim in trenutnim dogajanjem v Black Mesi.

Arhitektura map ni slaba, je pa pohvalno, da se med potovanjem proti koncu precej izboljšuje. Kar nekaj je nelinearnosti. Zelo so mi bili všeč poplavljeni deli map in deli z lavo/radioaktivnimi odplakami, mapa z laboratorijem v Xenu pa je bila enostavno fantastična. Tekom igranja imate zaradi različnih kemijskih vplivov halucinacije, mape pa so temu primerne. Čeprav je ideja zanimiva, mi enostavno niso sedle, enako pa velja tudi za nekatere druge mini igre. Razočarale so me tudi nekatere mape, ki po kakovosti enostavno niso sodile v paket, in pa seveda čudaški konec. Pot naprej je zelo pogosto zaprta s ključavnicami in varnostnimi ključavnicami, za katere morate iskati ključe oz. kartice. Slednje znajo biti na zelo neobičajnih mestih, ki pa jih bodo igralci vajeni raziskovanja hitro odkrili. Bolj zaguljene znajo biti določene poti naprej, ki so res izjemno dobro skrite. Ena izmed pogostih nalog je tudi iskanje orjaških baterij, ki jih potem uporabite za zagon določenih strojev.

Nabor sovražnikov je zelo pester in obsega tako vojake kot tudi skoraj vsa sovražna bitja iz Xena. Boji z nasprotniki so zelo dobri, ne le zaradi njihove dobre postavitve, ampak tudi primerne številčnosti. Tu in tam se frakcije tudi koljejo med sabo, vi pa se lahko spopadu spretno izognete, a kljub temu opravite vašo nalogo. Akcija se precej dobro stopnjuje, je pa res, da je tu in tam tudi kakšen kiks. Zaradi posebnih animacij nasprotnikov je priporočljivo, da izklopite HD Pack, se pa da igro preigrati tudi s tem, le z manjšimi grafičnimi nevšečnostmi. Municije za človeška orožja iz izvirnika in priboljškov je na težavnosti Medium dovolj, da ne bi smeli imeti težav, čeprav boste naleteli na številna presenečenja.

Vizualna podoba igre je solidna, mestoma pa zelo všečna. Največji vtis so name gotovo naredili številni dobri skriptirani dogodki in prikaz uničenja, ki ga je povzročil incident v Black Mesi. Določeni trenutki se vam bodo vtisnili v spomin tudi zaradi vklopa glasbene podlage. V igri je tudi nekaj humorja. Za dokončanje sem potreboval okrog 3 ure. Igranje je večinoma potekalo brez težav, le v mapi le24 sem moral vklopiti video način Software, ker se je igra v načinu OpenGL sesula.

Sweet Half-Life

V Sweet Half-Life igrate skladiščnika Gordona McGinleya, zaposlenega v kompleksu Black Mesa. Vaše zadolžitve in funkcijo v kompleksu lahko izveste v desetminutnem Hazard Course, ki že močno nakazuje, da se zgodba prepleta z dogajanjem v izvirniku. Slednje pa se tekom igranja tudi potrdi preko dogodkov, ki se odvijajo vzporedno.

Mape imajo zelo močan Half-Life-ovski pridih, a so vsekakor dovolj izvirne ter kakovostne, da avtorjem ni mogoče ničesar očitati. Arhitektura in postavitev elementov sta mi bila zelo všeč, raznoliki deli pa so bili lepo povezani v celoto. Marsikatera uganka se mi je zdela zelo domiselna, za nekatere probleme pa boste lahko uporabili tudi alternativen pristop, ki je bil lažji, a dobro skrit. Nadaljevanja so ponekod dobro zakrita, včasih je treba ustreliti tudi kak gumb. Nekje v zadnji tretjini obstaja celo orjaška razvejitev, ki vodi do dveh koncev. Žal pa tu nekje modifikacija zavije v zelo čudaške vode (Xen oz. vesoljska ladja), ki ubijejo fantastično vzdušje, ki ga je igra gradila od vsega začetka. Kakšna škoda!

Nabor sovražnikov je zelo pester in poleg skoraj celotnega spektra pošasti iz Xena vsebuje tudi vojake, morilke in nezemljane iz Roswella. Boji niso težki le zaradi njihove številčnosti in postavitve, ampak tudi zaradi skriptiranih presenečenj. Da vam ni prehudo, vam ob strani poleg varnostnikov stojijo tudi znanstveniki, ki lahko zaščiteni s H.E.V. oklepom vihtijo celoten arzenal, ki je na voljo vam. Že dobro znanim orožjem se pridružijo še težki mitraljez, hitra brzostrelka ter izstreljevalnik plazme. Metkov je na tone, zato ni skrbi, da bi vam jih zmanjkalo. Bolj delikatna je situacija glede zdravilnih paketov in baterij, a na težavnosti Medium ne bi smeli imeti nobenih večjih težav.

Videz igre je zaradi dobre arhitekture in barv odličen, dokler se ne prevesi v čudaškega. Novi modeli se dobro vključujejo v celoten paket, izjema pa je ženska znanstvenica, ki je čisto mimo ... Zelo všeč so mi bile video in skriptirane sekvence, ki dajejo igri v kombinaciji z glasbeno podlago skoraj filmski pridih. V igri je prisoten tudi govor, ki pa ni ravno dobro izveden. Za dokončanje igre boste potrebovali okrog 3 ure.

Timeline 2: Iced Earth

Timeline 2: Iced Earth je drugi del serije Timeline, v kateri poskušate kot Gordon Freeman vzpostaviti porušen časovni red. Tokrat vas G-Man pošlje v vzporedno vesolje, v katerem Zemljo pesti ledena doba, oslabljeni planet pa začnejo napadati še pošasti iz Xena. Če jim uspe, bi lahko zajet planet uporabili kot odskočno desko za napad na vesolje, v katerem živimo mi.

Če me v prejšnjem delu kakovost map ni navdušila, pa je treba tokrat reči, da je avtor izjemno napredoval. Mape so zelo raznolike in navkljub izjemno preprosti arhitekturi, polne zanimivih podrobnosti. Različne tematike se zelo dobro prepletajo, všečni so tudi prehodi med zunanjimi in notranjimi mapami. Marsikatera uganka je večstopenjska, včasih pa boste morali za nadaljevanje najti kakšno dobro skrito kartico ali prehod. Tudi spretnostnih preizkušenj ne manjka, ledene police bodo zahtevale kar nekaj potrpežljivosti. Zelo mi je bila všeč vožnja vozil, s katerimi prehajate med različnimi deli igre. V igri ne manjka tudi pasti in neprijetnih presenečenj, zato si redno shranjujte.

V prvem delu igre se boste večinoma bojevali proti že znanim pošastim iz Xena, kasneje pa se jim pridružijo še morilke in vojaki. Nasprotniki niso le dobro postavljeni, ampak jih je tudi veliko, zato so bitke zelo intenzivne. Še posebej naporne so sekcije, v katerih skozi teleporterje prehaja neskončna armada, vi pa morate ugotoviti, kako ta dotok preprečiti. Glavna težava modifikacije je namreč kronično pomanjkanje municije v prvem delu in zdravja/baterij v drugem delu. Tako sem se na težavnosti Easy po 3 urah in pol komaj prebil do konca. Škoda.

Videz igre je dokaj soliden, v nekaterih primerih pa zelo dober, svoje pa dodajo še zanimivi skriptiranih dogodki. Vizualnih sprememb izjemo novih tekstur ni.

Escape

V Escape igrate znanstvenika imenovanega dr. Jim West, ki je zaposlen v sekciji nenormalnih materialov. Dan, ki se čisto običajno začne z eksperimentom, se kmalu prelevi v nočno moro, ko gre nekaj narobe. Polovica raziskovalnega središča Black Mesa je v razsulu, povsod pa kar mrgoli bitij iz Xena. Vaša naloga je, da rešite sebe in kolege, situacija pa se zakomplicira, ko se vključi še vojska. V prvem delu se boste večinoma borili proti pošastim iz Xena, ki sestojijo iz vseh vrst zombijev, Headcrabov, Bullsquidov in Vortigauntov. Slednji še posebej izstopajo, saj niso le dobro postavljeni, ampak se večkrat tudi teleportirajo in tako poskrbijo za skriptirana presenečenja. Drugi del je v znamenju vseh vrst vojakov, ki so enako dobro postavljeni, podporo pa jim predstavljajo še strojnice. Vaš arzenal je zelo omejen, saj imate v prvem delu na voljo le lomilko in pištolo, šele kasneje pa dobite šibrenico, mitraljez in eksplozive. Strelivo je dokaj omejeno, bi ga pa moralo biti dosti za težavnost Medium. Enako velja tudi za zdravilne pakete, baterij pa ne morete pobirati, saj ne nosite oklepa H.E.V.

Zasnova map mi je zbujala mešane občutke. Po eni strani mape vsebujejo kupe izjemno preprostih sob brez podrobnosti in dolgočasnih hodnikov, po drugi strani pa so nekatere sekcije izjemno detajlirane, ter imajo fantastično osvetljevanje in postavitev elementov. Vizualna podoba tako v povprečju ne izstopa, jo pa rahlo izboljšajo nekateri skriptirani dogodki. Stopnje sestojijo iz večinskih notranjih map, med katerimi boste našli tudi navezavo na Blue Shift, nekajkrat pa se boste znašli tudi na površju. Vaša pot skozi igro bo večinoma linearna, čeprav boste tu in tam našli tudi kakšno stranpot. Uganke sestojijo iz redkih skakalnih izzivov, pritiskanja gumbov, vožnje z vlakom, lazenja po ventilaciji in vožnje z dvigali. Sliši se sicer raznoliko, a sem imel med igranjem občutek, kot da se naloge precej ponavljajo.

Za dokončanje sem porabil okrog 1 uro. Opozoril bi še na zaključek, ki sesuje Half-Life, če naložite shranjeno igro, zato se shranjevanju izognite.

Breakdown 2: Afterwards

Breakdown 2: Afterwards je neposredno nadaljevanje dogajanja iz prvega dela. V njem so vas (dr. Jonathana Wooda) vojaki uspeli zajeti in vreči v improvizirano jetniško celico, ki pa je bila slabo izbrana. Ko ste se prebudili, ste namreč uspeli pobegniti, a pot do rešitve bo še dolga. Ste namreč v povsem nepoznanem delu Black Mese, zato imate omejene dostope in ne veste točno, kam morate iti. Za razliko od predhodnika ima drugi del zgodbo, ki je mestoma sicer luknjičasta, a mi je bila dokaj všeč. Odkrivate jo s pomočjo vmesnih sekvenc, samogovorov in skozi prebrane beležke, ki ležijo naokoli. Nekaj je tudi govora po meri, ki bi lahko bil bolje posnet.

Če predhodnik ni ravno navdušil z kakovostjo izdelave map, pa je nadaljevanje izboljšano na praktično na vseh področjih. Mape so kompleksnejše, vsebujejo več podrobnosti in novih tekstur, imajo odlično postavitev elementov in osvetljevanje, vse skupaj pa dobro zaokroži še dobra povezanost delov. Stopnje vsebujejo kar nekaj alternativnih poti do cilja, kar nekaj je hoje nazaj, na voljo pa so tudi naloge, ki jih lahko opravite v poljubnem vrstnem redu. Vse to močno poveča občutek nelinearnosti. Igranje je zelo raznoliko, saj je nabor ugank precej pester in obsega vse od pritiskanja gumbov, iskanja dostopnih kartic, vodenja NPC-jev pa do skakalnih izzivov. Škoda je le, da so nekateri miselni problemi preveč očitni, ni mi pa bila tudi všeč sicer inovativna, a dolgočasna vožnja z avtomobilom.

Nabor nasprotnikov je precej raznolik in vsebuje obširen nabor bitij iz Xena, med katerimi so tudi preoblečena ali drugače modificirana. Zelo všeč so mi bili tako odpornejši in nevarnejši Houndeyes, ki niso bili več zgolj kanonfuter, ampak resen nasprotnik. Kasneje se paketu pridružijo še vojaki z mitraljezi, šele proti koncu pa se pojavijo tudi zelo nevarni napadalci s šibrenico. Težavnostna krivulja je precej bolj položna kot v predhodniku, čeprav ne manjka skriptiranih presenečenj in odličnih zased. Nabor orožij je zelo omejen in se odklepa sproti, za razliko od predhodnika pa lahko pištolo poberete že zelo zgodaj. Odsotnost šibrenice do zadnjega dela se močno pozna, a hkrati igralca prisili v bolj taktično igranje. Količina metkov in zdravilnih paketov bo boljšim igralcem omogočala veliko užitkov na težavnosti Hard, vsem preostalim pa priporočam igranje na Medium. Za dokončanje sem potreboval okrog 1 uro in pol.

CWC MapPack

CWC MapPack je modifikacija sestavljena iz med seboj povezanih map različnih avtorjev. Ker tematika ni bila dorečena, gre za zelo pester paket, ki pa nima zgodbe.

Kakovost mapiranja močno niha, žal pa v paketu ni mape, ki bi me res navdušila, saj ima prav vsaka izmed njih kakšno pomanjkljivost. Nekatere so arhitekturno preveč preproste, druge vsebujejo nelogične arhitekturne elemente, tretje pretiravajo s številom sovražnikov, četrte frustrirajo z nejasnimi nadaljevanji, zaradi katerih boste tavali v krogu, itd. Ker prehodi med mapami niso bili točno definirani, so izjemno divji in včasih celo okvarjeni, zato si redno shranjujte. Pogosto shranjevanje pa priporočam tudi zaradi hroščev in mest brez izhoda, ki jih v igri naravnost mrgoli. Tematika sega vse od notranjih do zunanjih map, prisoten pa je tudi Xen.

Sovražnike so avtorji pobrali iz izvirnika, njihovo število in postavitev pa sta odvisna od posameznika. Nekateri boji so ravno prav težki, da boste lahko v njih uživali, ponekod pa se boste lahko nasprotnikov znebili tudi na alternativen način. Municije je na težavnosti Medium dosti, enako pa velja za zdravilne pakete in baterije. Močno me je motilo, da mi ni prva mapa ponudila lomilke, in sem jo lahko pobral šele skoraj na koncu modifikacije.

Vizualno me večina map ni navdušila, so pa seveda svetle izjeme (Kane), ki imajo všečno postavitev elementov, osvetljevanje in tudi skriptirane dogodke. Za dokončanje sem porabil okrog 2 uri in pol.

Peaces Like Us

Peaces Like Us se odvija v alternativnem vesolju, v katerem živijo ljudje in bitja iz Xena v sožitju. Igrate Gordona Freemana, ki je zaposlen na raziskovalni postaji postavljeni na lebdečem otočku nekje v Xenu. Zgodba pa se prične, ko postajo nenadoma napadejo vojaške sile, za invazijo pa ne stoji nihče drug kot pa skrivnostni G-Man.

Zasnovo map bi lahko razdelili na tri dele. V prvem in največjem se klasična notranja arhitektura laboratorjiev zelo dobro prepleta s Xenovskimi elementi, vsebuje pa tudi dovolj podrobnosti. Ta del je zelo raznolik in poleg domiselnih (in tudi frustrirajočih) skakalnih izkušenj ter alternativnih poti vsebuje tudi precej skrivnosti in presenečenj, vse skupaj pa je podkrepljeno z zahtevnimi boji proti vojakom in morilkam. Pri določenih izzivih lahko izkoristite tudi pomoč vaših Xenovskih prijateljev, kar je odlična ideja, bi si pa želel, da bi bilo tega več. V drugem gre za neko odštekano in pokvečeno alternativno vesolje, v katerem so Xenovci kar naenkrat sovražniki. Boji so težki, zdravilnih paketov pa je na težavnosti Medium komajda dovolj. Uganke so večinoma sestavljene iz nadležnih skakalnih preizkušenj, pri nekaterih pa si lahko pomagate z znanjem pridobljenem v kratkem Hazard Course (tarča ;). Zadnji del so zgolj Xenovske skakalne preizkušnje.

Videz modifikacije je soliden, glede na izvirnik pa ne prinaša novih orožij, nasprotnikov ali tekstur. Je pa spremenjen HUD, ki ima namesto klasičnih številk kitajske pismenke. Težavo rešite tako, da preimenujete datoteko sprites/640hud7.spr v npr. sprites/640hud7.spx. Zelo so mi bili všeč skriptirani dogodki, ki se odvijajo neodvisno od vas in popestrijo igralno izkušnjo, na primernih mestih pa se je vklopila tudi glasbena podlaga. Za dokončanje sem potreboval okrog 1 uro in pol.

Brave Brain

V Brave Brain igrate znanstvenega sodelavca Thomasa Redgrava, ki je zaposlen v laboratorijih Black Mesa. Po prezgodnjem dospetju v službo, se odpravite na vadišče (Hazard Course), da bi obnovili vaše spretnosti, takrat pa gre vse narobe. Zgodba se odvija vzporedno z dogodki v izvirniku, kar nekajkrat pa se vaša pot križa z junaki iz Half-Life in razširitev. Dogajanje vam ponekod pojasnijo NPC-ji, bi pa lahko bil govor po meri boljši.

Zasnova map se zelo močno naslanja na mape iz izvirnika in razširitev, nekaj pa jih je celo neposredno povzetih. Po eni strani je tako arhitektura zelo dobra, mape pa tudi vizualno prepričajo, po drugi strani pa stopnjam manjka izvirnosti. Moteči so tudi določeni vmesni deli, ki so izdelani izjemno preprosto, na nekaterih pa je povsem zgrešeno osvetljevanje. Ne navduši tudi segment na Xenu, ki pa je na srečo dokaj kratek. Stopnje so zadovoljivo povezane med sabo, moti pa pretiravanje z lezenjem po prezračevalnih jaških in ceveh. Uganke poleg pritiskanja gumbov vsebujejo kar nekaj skakalnih izzivov (imate tudi modul za dolge skoke), tu in tam pa boste morali do cilja pripeljati NPC-ja in ga tudi obvarovati pred sovragi. Na kar nekaj mestih se deli map tudi skriptno preoblikujejo, kar je zelo dobro izvedeno.

Nabor nasprotnikov je povsem klasičen in obsega vse vrste človeških ter omejen nabor Xenovskih nasprotnikov. Postavitve sovražnikov me večinoma niso najbolj prepričale, saj je bil večji poudarek na številčnosti, so pa bile toliko boljše skriptirane pojavitve nasprotnikov. Slednje poskrbijo za kar nekaj dramatičnih trenutkov, še posebej, če imate malo življenjskih točk. Omejenemu izboru orožij iz izvirnika se v eni izmed stopenj pridruži premična strojnica, kar se mi je zdela odlična ideja, bi pa lahko bila bolj dodelana. Streliva, zdravilnih paketov in baterij je ravno prav, da boste lahko igro dokončali na Hard, za ta dosežek pa boste potrebovali okrog 1 uro in pol.

Arctic Incident

Arctic Incident se odvija v raziskovalnem kompleksu nekje na Arktiki. Raziskovalci med vrtanjem z laserjem odkrijejo številne nove oblike življenja, ki so se popolnoma prilagodile mrazu in so pripravljene na vsak način obraniti svoj teritorij. Preživeli na pomoč pokličejo vojaške sile, ki pa imajo lastne načrte za izkoriščanje odkritja, pri tem pa nočejo imeti prič. Igrate enega izmed znanstvenikov, ki se poskuša rešiti iz kaosa, ki je nastal.

Mape predstavljajo mešanico notranjih in zunanjih map, ki so zelo dobro povezane v homogeno in zelo razgibano izkušnjo. Laboratoriji in druge stavbe so dokaj monotone, a se igra odkupi s fantastično zasneženo zunanjostjo, ki z dodatkom barv na pravih mestih ustvari izjemen vtis. Stopnje vsebujejo kar nekaj stranpoti in skrivnosti, občasno pa so prisotne tudi alternativne poti. Uganke niso pretirano težke in sestojijo iz pretikanja gumbov, iskanja kartic/ključev in skakalnih izzivov.

Poleg vojakov z mitraljezi vam bodo pot prekrižale pošasti iz Xena, v odlično izvedeni zimski preobleki. Avtor ni spremenil zgolj barve, temveč tudi spremljajoče efekte, ki vas sedaj zamrznejo. Nasprotniki so zelo dobro postavljeni na taktičnih mestih, včasih pa imajo tudi pomoč strojnic, kar pomeni, da se vam obeta dosti akcije. Čeprav se sovražniki pojavljajo preko teleporterjev, se bo nemalokrat zgodilo, da vas bo med vračanjem čakalo presenečenje. Nabor orožij je precej omejen. Na voljo boste imeli kramp, pištolo, mitraljez, samostrel, granate in raketomet, odklepanje pa bo potekalo sproti. Količina municije in zdravja je ravno prava, da boste izkušeni igralci lahko igro preigrali na Hard, pri tem pa boste porabili okrog 1 uro in pol.