100 modifikacij za Half-Life 1

Half-Life: Echoes

Half-Life: Echoes je najnovejša modifikacija v moji zbirki in je izšla ravno v letu, ko prvi Half-Life praznuje 20 let! Igra se odvija v Black Mesi, igrate pa neznanca, ki je v igri označen samo kot kandidat št. 12. Je eden izmed množice znanstvenikov, ki so se prijavili v izbor za testiranje najčistejšega, a hkrati najmanj stabilnega kristala iz Xena označenega kot GG-3883, njegovo testiranje pa je v izvirniku povzročilo resonančno kaskado in posledično katastrofo epskih razsežnosti. Zelo zanimiva zgodba se vam odkriva sproti s pomočjo dogodkov, ki se odvijajo v kompleksu, vmesnih sekvenc in odličnega govora, ki je zelo spretno zmontiran. Poleg predstavitve alternativnega pogleda na incident iz izvirnika in povezav z zgodbo v njem, se igra dotakne tudi drugih delov serije, več pa naj ostane skrivnost ;). Igra sestoji iz precej velikega uvodnega dela (dolgega skoraj 20 minut), ki je namenjen zgolj spoznavanju s kompleksom in zgodbo v ozadju, kasneje pa se zelo dobro vključi v dogajanje, ki je sledilo ponesrečenemu eksperimentu.

Stopnje so sestavljene iz večinoma notranjih delov, ki jih občasno presekajo tudi zunanje sekcije, vsem skupaj pa je skupna izjemna kakovost. Ne govorimo le o skrbno načrtovani arhitekturi in neštetih podrobnostih, ampak tudi o sami velikosti prostorov, ki pogosto jemlje sapo. Kljub prostornosti pa imajo prostori dovolj elementov, da ne izgledajo dolgočasno prazni. Vaše napredovanje skozi sekcije bo pogosto zaustavljeno zaradi ugank, ki jih je potrebno rešiti, da nadaljujete. Nabor ni omejen le na pritiskanje gumbov, skakalne izzive, premikanje predmetov in vodenje NPC-jev, ampak gre pogosto za večplastne probleme, ki lahko popolnoma spremenijo podobo mape, v kateri se nahajate. Nekateri izmed slednjih so izjemno dolgi in tako kompleksni, da bi jih lahko brez težav razcepili v manjšo samostojno modifikacijo. Tekom igranja se tudi vračate v določene predele, ki ste jih že obiskali, in so bili preoblikovani v skladu z dogajanjem v kompleksu. Odlična ideja, ki mi je bila zelo všeč.

Med vsemi temi pestrimi ugankami pa avtor ni pozabil izpiliti spopadov. Prva polovica je posvečena zelo pestri paleti zombijev in pošasti iz Xena, kasneje pa se jim spektakularno pridružijo še vojaki, morilke in vsa težka mehanizacija, ki jo vojska premore. Zaradi dobre postavitve in številčnosti se vam obetajo zahtevni boji, svoje pa dodajo še skriptirani dogodki in pa zasede. Vsake toliko se boste morali boriti proti šefovskim nasprotnikom, kar nekajkrat pa se bo treba tudi potuhniti ali pa celo zbežati. Nabor orožij je zelo strogo reguliran in se sproti odklepa, boste pa lahko raziskovalci določena krepela našli že veliko prej, kot pa vam jih igra ponudi. Čeprav gre za orožja iz izvirnika, pa imajo določene spremembe, s katerimi se je dobro spoznati še preden vstopite v akcijo. Najbolj gotovo izstopata omejena šaržerja šibrenice in mitraljeza, omejena pa je tudi celokupna količina metkov, ki jih lahko nosite. Ker nimate oklepa H.E.V., ne morete pobirati baterij, lahko pa si nadenete čelado in jopič, ki ga nosijo varnostniki. Količina priboljškov in metkov je ravno prava za igranje na težavnosti Conventional, previdnejši igralci pa lahko poskusite tudi na Stringent.

Igra teče na modificirani različici pogona Spirit of Half-Life, s pomočjo katerega je avtorju uspelo ustvariti skoraj neverjetno grafično podobo. S pomočjo dobrega izbora tekstur, barvnih shem, posebnih učinkov in novih modelov, se je videz igre pomladil za skoraj 10 let, to pa je le vrh ledene gore. Vrhunec modifikacije po mojem mnenju predstavljajo dobesedno filmski skriptirani dogodki z dobro glasbeno podlago, ki se odvijajo vzporedno z vašim igranjem, in so me popolnoma posrkali v igro. Del njih so na primer tudi NPC-ji, ki opravljajo vsakodnevne stvari, se pogovarjajo, vam svetujejo, se borijo za svoje življenje, bežijo, itd., vse skupaj pa obogatijo zelo dobre animacije. Izjemen videz občasno močno obremeni pogon in zniža število sličic na sekundo, a so na srečo takšni trenutki zelo redki. Za dokončanje te mojstrovine sem potreboval okrog 3 ure.

Afraid of Monsters Director's Cut

V Afraid of Monsters Director's Cut igrate Davida Leatherhoffa, ki se že nekaj časa bori z nočnimi morami. Kot rešitev mu neznan vir brezplačno pošilja skrivnostne tablete, ki mu sicer pomagajo, a so ga hkrati zasvojile. David se v želji po rešitvi odpelje v bližjo bolnišnico, kjer pa se nočna mora šele prične. Zgodba je precej zanimiva, pohvalno pa je tudi, da ima igra več koncev.

Če ste kadarkoli igrali kakšno igro iz serije Silent Hill, potem boste hitro opazili številne vzporednice med igrama. Najprej je tu podobna zasnova stopenj, ki se odvija znotraj stavb, veliko pa je tudi sprehajanja po mestu in drugi okolici. Pot naprej vam blokirajo številna vrata, ki so pogosto blokirana z ene strani, zaklenjena s ključi ali pa stikalom. Ključe boste pozorni hitro našli, zadnji način zaklepa je precej moteč, saj se stikala pogosto nahajajo daleč stran od vrat, iz vmesne sekvence pa se pogosto ni mogoče spomniti, katera so se aktivirala. Če so hišne stopnje dokaj enostavne za navigacijo zaradi pravokotne postavitve elementov, pa druge niso, še posebej, če morate to opravljati v temi. Igra je večinoma moteče temna, zadevo pa še poslabša svetilka, ki jo morate polniti preko baterij. Če bi imel na voljo zemljevide na stenah kot v Silent Hillu, bi bila zadeva precej boljša.

Temačnost pa seveda pomeni, da bi se avtorji lahko izživeli s postavitvijo sovražnikov, a jih je na srečo ravno prav, da niso nadležni. Zanimivo je, da sem se najbolj ustrašil tistih, ki so bili postavljeni v svetlejših mapah. Poleg super hitrih zombijev, vas bodo napadale še druge vrste zveriženih pošasti, med katerimi gotovo najbolj izstopajo lobanje, ki jim iz ust štrli roka, in neke vrste orjaški pajki. Pogosto je njihova pojavitev vezana na določene dogodke, zato pazite na hrbet :). Nekateri sovragi so delno ali v celoti nevidni, kar je bilo precej nadležno. Za mikastenje zverjadi boste imeli na voljo več vrst hladnih orožij, pištol. šibernico, brzostrelko in revolver, ki jih najdete tekom igranja, eksplozivov ni. Naenkrat lahko nosite le po eno vrsto orožja, drugo pa samodejno odvržete. Municije je za natančne strelce dovolj (merite v glavo), še več pa si je bodo lahko nagrmadili ljubitelji raziskovanja.

Ker gre za popolno preobrazbo, avtorji niso spremenili zgolj modelov, ampak tudi teksture, ki se zelo dobro vklopijo v samo tematiko igre. Prisotni so tudi zvoki po meri in pa glasbena podlaga. Za dokončanje modifikacije na težavnosti Easy boste potrebovali okrog 4 ure.

Paranoia

Paranoia je popolna preobrazba za Half-Life, v kateri stopite v čevlje majorja ruskih posebnih enot Spetsnatz. Zgodba se prične z napadom teroristov na industrijski kompleks Udarnik, ki se nahaja nekje v Sibiriji. Skupaj s tovariši dobite nalogo, da eliminirate teroriste in zaščitite civiliste. Znotraj kompleksa Udarnik pa se izkaže, da je bil resnični cilj napadalcev nekaj drugega - skrivni bunkerji KROT, ki imajo zelo temačno preteklost. Zgodba je mi bila precej zanimiva in bo marsikoga spominjala na odličen S.T.A.L.K.E.R.: SoC. Odkrivate jo sproti med igranjem, nekaj pa je lahko preberete tudi preko zapiskov.

Igra se večinoma odvija znotraj starih sovjetskih skladišč in bunkerjev, prepredenih z rovi in hodniki. Mape so arhitekturno izjemne, z veliko podrobnostmi, prefinjenim osvetljevanjem in izjemno ostrimi teksturami. Občasno so tako dobre, da skoraj pričarajo videz starejših AAA iger s podobno tematiko. Škoda je le, da se deli sekcij ponavljajo, zato mi je med igranjem kar nekajkrat pojavila misel: »Hm, to sem pa gotovo že videl!« Napredovanje skozi stopnje je večinoma linearno, tu in tam je kakšna stranpot ali skrivnost, tuhtanja glede napredovanja skoraj ni.

Med igranjem vas bodo v prvem delu napadali teroristi, ki so večinoma zelo dobro postavljeni. Znajo se skriti za oviro, če pa to storite vi, pa hitro zalučajo granato. V drugem delu se igra osredotoči na vse vrste mutantov, ki pa večinoma znajo napadati le od blizu, kar pomeni, da pogosto niso resna grožnja. Akcij, v katerih bi vam šlo resno za nohte skorajda ni, saj je število nasprotnikov zelo skromno. Zelo všeč mi je bilo, da v akcijo vstopate z dvema soborcema, ki vam krijeta hrbet in odpirata vrata za napredovanje.

S sovražniki se boste lahko spoprijeli s serijo pištol in mitraljezov, za boje od blizu pa boste lahko uporabili nož ter šibrenico. Od bojnih teles z eksplozivno močjo so na voljo granate in raketomet. Nekatera orožja imajo pogled skozi muho, ki približa tarčo in ga vklopite z desnim klikom, spet druga imajo na to tipko vezan daljnogled. Za zaščito uporabljate oklep z vgrajenim vizirjem, ki vas zaščiti pred streli v glavo, a omeji vidno polje. Na voljo je tudi plinska maska, ki pa jo morate uporabiti zgolj parkrat. Municije je dosti, enako pa velja tudi za statične in prenosljive zdravilne pakete, zato priporočam, da igrate na Hard.

Glavni adut modifikacije pa ni izstopajoč videz*, ampak odlično vzdušje. Med igranjem ste neprestano v stiku z drugimi borci preko interkoma, kar je izjemno dobro izvedeno. Ambientalna glasba in zvoki globoko v zapuščenih tunelih ustvarijo tako napeto vzdušje, da bi se ga ne sramovale grozljivke. Škoda, da se strašljivost skoraj popolnoma izniči z nespametnim izborom bojne glasbe. Slednja je sicer sama po sebi odlična, a poruši tesnobo, ki jo zna igra tako dobro zgraditi. Za dokončanje sem potreboval okrog 2 uri.

*Iz mape sdk boste morali v korensko mapo Half-Life kopirati datoteko opengl32.dll. Datoteko boste morali nato prestaviti v način Samo za branje, se odklopiti iz interneta in ponovno zagnati Steam. Ko boste želeli igrati preko spleta, morate nujno izbrisati datoteko opengl32.dll iz korenske mape, saj vas lahko v nasprotnem primeru doleti VAC ban!

Poke646

Poke646 je državna organizacija, ki je bila ustanovljena več mesecev po katastrofi v Black Mesi, da bi javnosti prikrila podobne incidente. Ko znanstveniki organizacije prestrežejo signale, da naj bi bitja iz Xena spet napadla Zemljo, poskušajo s pomočjo orjaških generatorjev zapreti vse portale. Načrt spodleti, saj se morajo ekipe predčasno umakniti, splet naključij pa je odgovoren za to, da ostanete sami v mestu polnem nezemljanov. Igrate Damiena Reevesa, ki se mora prebiti do generatorjev in jih vključiti, da prepreči novo katastrofo, a naloga vsekakor ni enostavna. Z zelo zanimivo zgodbo se spoznavate sproti, večinoma pa jo lahko preberete preko računalniških sporočil vašega nadrejenega.

Zasnova stopenj je izjemna, ne le zaradi številnih podrobnosti, ampak tudi različnih poteh do cilja. Vaš igralni čas bo razporejen med ulice mesta Nation City, kanalizacijo, notranjostjo stavb, prisotno pa je tudi prgišče Xena. Poti naprej pogosto niso očitne, zato boste morali biti pozorni na okolico, kar nekaj je zaklenjenih vrat, ki jih odprete s ključi ali pa varnostnimi kodami, ki jih preberete na lističih. Včasih si boste morali pot utreti preko kombinacije ugank, ne manjkajo tudi skakalne in časovno omejene preizkušnje, ki pa niso frustrirajoče.

Nasprotniki obsegajo pestro paleto nezemljanov iz Xena, kasneje pa se jim pridružijo še vojaki in strojnice. Postavitev vseh je zelo dobra in bo poskrbela za zelo intenzivne boje, ki pa niso bili nikoli nepravični. Ne manjka tudi presenečenj, ki se sprožijo po doseženih mejnikih.

Sovražnikom se lahko zoperstavite s pomočjo prilagojenih orožij, ki vključujejo dva izstreljevalnika žebljev, šibrenico, samostrel in biološki pljuvač kisline, ki ga krmite s čokoladicami. Zelo zanimivi so eksplozivi, ki jih sprožate s pomočjo vaše multifunkcionalne ure, z njimi pa se lahko spoznate v nekajminutnem Hazard Course-u. Za municijo je dobro poskrbljeno, enako pa velja tudi za zdravilne pakete. Ščita nimate.

Vizualna podoba modifikacije je izjemna zaradi zelo kakovostnega mapiranja, osvetljevanja, ostrih tekstur in novih modelov. K dobremu vzdušju pripomorejo tudi zvoki in glasba po meri ter skriptirani dogodki. Za dokončanje igre sem na težavnosti Medium potreboval okrog 3 ure.

Poke646: Vendetta

V izvirnem Poke646 je naš junak Damien Reeves obtičal na Xenu. Kljub na prvi pogled brezizhodni situaciji mu je z veliko iznajdljivosti uspelo ustvariti teleporter, ki ga je na njegovo veliko srečo teleportiral na raziskovalno vesoljsko postajo, krožečo okrog Zemlje. Sedaj je nastopil čas za maščevanje ...

Zasnova map sledi receptu iz izvirnika, ki je presenečal z visoko kakovostjo in s številnimi podrobnostmi. Prizorišča so raznolika in izjemno dobro narejena, žal pa mi je precej manjkala nelinearnost iz izvirnika. Z izjemo nekaj zelo preprostih ugank, par dobro skritih nadaljevanj in skakalnih preizkušenj, je napredovanje skozi modifikacijo izjemno popreproščeno.

Precej okleščen je tudi nabor sovražnikov, ki poleg vojakov in strojnic vsebuje le omejen nabor Xenovcev. Postavitev je ponekod dobra, je pa število nasprotnikov večinoma tako majhno, da so boji dokaj enostavni. Presenečenj v resnici ni, saj se teleportacija sovražnikov nakaže toliko prej, da jih lahko postrelite, še preden začnejo z napadom. Škoda. Kljub temu bi igranje na Hard priporočal le najbolj izkušenim, saj so vojaki že na Medium zelo dostojen nasprotnik.

V nadaljevanju ohranite večino orožij iz izvirnika, me je pa razočaralo, da so izginili pljuvač kisline in izstreljevalnika žebljev. Nadomestila ju je brzostrelka, ki vključuje granatomet. Velika novost je tudi, da lahko za omenjeno puško pobirate strelivo od padlih vojakov, posledično pa se izgubi zelo dobro fino uravnavanje količine streliva iz predhodnika. Poleg zdravilnih paketov so tokrat na voljo tudi zdravilne postaje, ki pa imajo na voljo samo eno uporabo.

Grafična podoba igre je tako dobra, da je težko verjeti, da gre za modifikacijo za prvi Half-Life. Nekateri deli map so perfektno barvno usklajeni, geometrija kipi od podrobnosti, svoje pa dodajo še ostre teksture in kakovostni modeli. Hvalevreden je tudi zvok, ki ne postreže le s prilagojenim glasbenim ozadjem, ampak tudi z zvoki okolja, ki pričarajo posebno vzdušje. Za razliko od zelo dolgega predhodnika, pa je Vendette konec, ko se šele dobro vživiš v igro. Traja zgolj okrog uro in 15 minut.

Half-Life: Black Guard

V Half-Life: Black Guard igrate varnostnika imenovanega B. Brad, ki je zaposlen v Black Mesi. Dogajanje v modu se precej dobro prepleta s tistim iz izvirnika, v katerem je spodletel eksperiment poskrbel za katastrofo. Zgodbo poskuša igra podati preko video sekvenc, skriptiranih dogodkov, podnapisov in zmontiranega govora pridobljenega iz vseh vetrov. Čeprav se vse uporabljene tehnike slišijo zanimivo, od zgodbe nisem odnesel kaj dosti. Video sekvence in skriptirani dogodki so me živcirali, ker prevzamejo nadzor nad vašim likom oz. vas ujamejo v nevidne stene, podnapisi so spisani v težko razumljivi polomljeni angleščini, poslušanje govora pa pogosto močno otežuje absurdno glasna glasbena podlaga, ki se je ne da utišati. Nisem tudi čisto prepričan, kam v časovnico sodi serija map Intro (Hazard Course), v katerem morate rešiti tri NPC-je, izgleda pa, kot da gre za neko vrsto simulacijski preizkus pred vašo zaposlitvijo.

Zasnovi stopenj se že na daleč vidi, da je navdahnjena z izvirnikom, je pa večina map dovolj edinstvena, da ne boste imeli občutka, da igrate nekaj že videnega. Mape so arhitekturno zelo dobre in kar kipijo od podrobnosti, ne moremo pa kaj pripomniti tudi čez njihovo kompleksnost. Na nekaj mestih namreč obstajajo orjaške razvejitve, ki dajejo vtis nelinearnosti, nekaj pa je tudi skrivnosti. Razvejitve niso izbirne, ampak obvezne, saj v njih opravite neko dejanje ali pa poberete dostopno kartico, v eni izmed njih pa je nespametno postavljena pot naprej. Če v začetku izberete napačno po vrsti, se boste tako morali najprej vrniti v prvo, nato pa prehoditi vso pot nazaj do druge razvejitve. Dodatna slaba oblikovalska izbira so tudi sekcije, ki se podvajajo. Poleg omenjenih ugank in nekaj takih, ki jih boste rešili samo s srečo, boste še nastavljali eksplozive, izvajali skakalne vragolije, pod časovnim pritiskom vtipkavali slišane numerične kode, vodili NPC-je po več kilometrov, in še kaj bi se našlo.

Kar se bojev tiče, igra precej hitro preklopi v višjo prestavo. Tako vas že dokaj hitro po zelo miroljubnem začetku začnejo napadati horde Headcrabov, zombijev in mutiranih psov, tej pestri mešanici pa se kmalu pridružijo druge pošasti iz Xena, vojaki in morilke. Nasprotniki so glede na izvirnik večinoma nespremenjeni, izjemo pa predstavljajo zombiji, ki ob smrti odvržejo Headcraba, nekateri izmed njih pa predstavljajo trpežnejšo obliko imenovano Gonome. Poleg dobre postavitve in rednih skriptiranih presenečenj, je glavni adut nasprotnikov njihova številčnost, saj vas le redkokdaj napadeta manj kot dva sovražnika naenkrat. Težavnost je dokaj konstantna, vaše bitke pa olajšata bogat arzenal, ki mu ne manjka municije, in pa pester nabor zdravilnih paketov in oklepov (baterij ne morete uporabljati). Čeprav so nekateri deli precej težki, sem igro zaradi obilice priboljškov uspel preigrati na Hard.

Grafična podoba igre je odlična zaradi že omenjene dobre geometrije, barvnih shem in osvetljevanja, k dobremu vtisu pa dodatno prispevajo še visokoločljivostni modeli NPC-jev in orožij. Vzporedni dogodki vam bodo dali občutek, kot da se v kompleksu neprestano nekaj dogaja, a so avtorji ponekod z njimi pretiravali. Neprestani potresi v določenih sekcijah parajo živce, naveličal pa sem se tudi čvekavega napovedovalca, zaradi katerega sem se težko skoncentriral na boj. Omenjena lepa podoba ima seveda tudi svoj davek, saj se na določenih mestih igra precej zatika, so pa na srečo takšni momenti redki. Za dokončanje igre sem potreboval okrog 3 ure, pri tem pa sem kar 20 minut porabil za Intro.

The Trap

The Trap je neobičajna modifikacija za Half-Life, ki namesto bojev v ospredje postavlja reševanje ugank. Vaš protagonist se nekega dne znajde v skrivnostnem preizkuševalnem kompleksu, robotski glas iz zvočnikov pa je navdušen nad njegovo pripravljenostjo nad sodelovanjem pri testiranju ugank. Pogled na preizkusne sobane, po katerih ležijo trupla nesrečnikov, ki so se izziva lotili napačno, pa ne izgleda preveč navdušujoče ...

Vsakdo, ki je že kdaj igral Portal bo hitro videl veliko vzporednic med igrama. Igra je razdeljena na več sekcij, od katerih vsaka vsebuje po nekaj sob. Za napredovanje morate v vsaki sobi rešiti serijo ugank, ki vodijo v aktivacijo portala v naslednjo sobo oz. sekcijo. Po stopnjah so postavljene različne naprave, ki jih lahko aktivirate s klasičnimi stikali, strelnimi stikali ali časovno omejenimi stikali. Ne gre samo za preprosta dvigala kot smo jih vajeni iz izvirnika, temveč tudi za precej bolj kompleksne naprave kot so potisni ventilatorji, povezani teleporterji, breztežnostna polja, energijski ščiti in še bi lahko naštevali. Pogosto napravam manjkajo vitalni deli ali pa je povezava do generatorja prekinjena, zato morate tekom igranja pobirati manjkajoče elemente in jih nato z vstavitvijo popraviti. Za napredovanje je pogosto potreben tudi občutek za čas. Nekaj je tudi strojnic in energijskih topov, ki razbijajo trdovratnejše materiale.

Brez nevarnosti igra seveda ni. Poleg smrtnih padcev z višine, so po stopnjah razpostavljene strupene in radioaktivne mlake, električna polja in pa seveda zaboji eksplozivov. Sovražnikov je le za ščepec in so pogosto postavljeni tako, da jih morate čimhitreje pobiti, drugače sprožijo verižno eksplozijo, kar nekajkrat pa jih morate tudi zvabiti na primerno mesto, da vam omogočijo napredovanje. Oborožitev je precej skromna, je pa za municijo izdatno poskrbljeno, ne manjka pa tudi zdravilnih in energijskih paketov. Po stopnjah so razporejena tudi skrivna mesta/dogodki, ki prinašajo bonuse in odklepajo dosežke (ti omogočajo alternativen konec).

Modifikacija temelji na izboljšanem pogonu Spirit of Half-Life, ki poskrbi za sapojemajoče uganke, a hkrati pogosto povzroča fluktuacije v številu sličic na sekundo. Mene osebno je motilo, ni pa bilo tako kritično, da bi ji zato znižal oceno. V paketu so vsebovani precej lepi modeli orožij po meri in pa izvrstno obdelan govor. Slednji skupaj s samo zasnovo stopenj in skriptiranimi sekvencami poskrbi za odlično vzdušje, za kar je treba avtorju vsekakor čestitati. Manj navduši priložena glasba, za katero bi bilo bolje, če ne bi bila prisotna. Za dokončanje sem na težavnosti Normal porabil okrog 5 ur in pol.

Survive in Catacombs 2

V drugem delu Survive in Catacombs igrate arheologa Neila Harlocka, ki skupaj z ekipo preiskuje katakombe pod mesto Rosenwill. V trenutku nespameti se v katakombe odpravite sami, tedaj pa mrtvi oživijo. Jezik in govor v igri sta spet v češčini, zato je težko razumeti kaj se dogaja, a moram omeniti, da mi je bil predhodnik kar se tiče poteka precej bolj zanimiv.

Mape so glede na izvirnik arhitekturno boljše, vsebujejo več podrobnosti, ostrejše teksture in izboljšano osvetljevanje. Žal prinaša lepši videz ogromen davek, ki se kaže v obliki zatikanja zaradi preobremenjenosti pogona. Lokacije so spet raznolike (katakombe, vlak, podeželje, rudnik) so pa nekateri prehodi med njimi zelo grobi in nelogični. Na vlak se na primer prestavite brez dobrega razloga, mimo pa je tudi dolgočasna mapa s teleporterjem, ki služi samo nabijanju igralnega časa. Zelo mi je bila všeč mapa, v kateri morate bežati pred strupenimi plini, a se je zdel njen potencial neizkoriščen. V primerjavi s prvo igro nisem opazil toliko skrivnosti, saj je praktično vse servirano na pladnju.

V igri so spet prisotni sovragi iz prvega dela, ki so rahlo razširili raznolikost. Dodanih je bilo več preoblek zombijev, med katerimi so tudi strelci, žal pa so bili odstranjeni Vortigaunti. Postavitve so zadovoljive, številčnost pa je spet izjemno visoka. Orožij je tokrat šest in so precej nepraktično razdeljena v samo dve skupini. V prvi se nahajajo vile, signalna pištola in dinamit, ki so vzeta iz Monolithovega Blooda. V drugi skupini so revolver, brzostrelka in šibrenica, ki so precej bolj učinkovitejša kot v prvem delu. Municije je spet dosti, a je igra na splošno težja, zato priporočam, da igrate na Medium.

Videz igre je doživel občuten napredek, a vzdušje enostavno ni primerljivo s prvim delom. Zanimivo je tudi, da si igra sposoja nekaj zvokov iz They Hungerja. Nad modifikacijo sem na splošno razočaran, saj avtorji niso vzeli idej iz izvirnika in jih izpilili, ampak so se preveč osredotočili na videz. Za dokončanje boste potrebovali okrog 1 uro in 15 minut.

Cleaners Adventures

V Cleaners Adventures igrate hišnika imenovanega Bryan Anderson, ki je zaposlen v laboratorijih Black Mesa. Med vožnjo na njegovo delovno mesto se njegov tramvaj polomi in junak omedli. Po prebujenju Bryan odkrije, da so Black Meso preplavile nezemeljske pošasti, ura pa že odšteva minute, do vpada vojakov, ki bodo prišli počistiti prizorišče.

Mape v modifikaciji so dokaj raznolike in se dobro vključijo v izvirno zgodbo, večinoma na račun podobnega sloga. Alternativne razvejitve dajejo občutek nelinearnosti, ki pa je zgolj navidezna, saj skozi igro obstaja zgolj ena pot. Tu in tam boste našli stranpoti, ki vas nagradijo z bonusi, ne gre pa za igro, ki bi bila ljubljenka raziskovalcev po duši, kar dokazujejo številne prazne škatle. Veliko je lezenja po ventilacijskih sistemih in ceveh, morda celo preveč. Ne manjka tudi pasti, zato si pogosto shranjujte. Velika neumnost je NPC s šibrenico, ki bi moral preživeti vožnjo z dvigalom, a je zaradi hroščatosti dvigal seveda ne. Posledično zadnje tretjine igre (Xen) ne boste igrali brez uporabe kod.

Sovražniki niso tako gosto postavljeni, da bi bili nevarni, so pa pogosta presenečenja, kjer se teleportirajo za hrbet in vam poberejo življenjske točke. Večina je poznanih že iz izvirnika in razširitev, imajo pa določene prilagoditve, ki jih naredijo bolj zaguljene. Nabor orožij je standarden, orožja sproti odklepate. Municije je dosti, enako pa velja tudi za zdravilne pakete. Baterij ni, za ščit morate pobirati opremo, ki jo nosijo varnostniki.

Grafična podoba je gotovo adut igre, pa ne le zaradi polepšanih modelov NPC-jev in orožij, temveč zaradi same zasnove stopenj, ki je vizualno odlična. K dobremu vtisu pripomorejo tudi skriptirani dogodki in glasbena podlaga. Modifikacija vsebuje tudi govor v ruščini, na srečo pa so napisi in tekst v igri pa angleščini. Na težavnosti medium sem za igro porabil okrog 2 uri, če vam uspe rešiti NPC-ja s šibrenico pa času prištejte še slabo uro.

The Challenger Deep 2

The Challenger Deep 2 je izboljšana različica istoimenske modifikacije za Half-Life, ki je imela kar nekaj težav. V njej igrate Gordona Freemana, ki se je ponudil, da izvede nekaj eksperimentov v orjaškem skrivnem podmorskem kompleksu nekje v bližini Japonske. Med izvajanjem enega izmed eksperimentov je prišlo do kritične napake, v kateri so se v kompleks uspeli teleportirati nezemljani iz Xena, poleg tega pa je spremljajoča eksplozija poškodovala lupino, zato je začela prepuščati vodo. Vaša naloga je, da se rešite iz kompleksa preden ga v celoti poplavi, a to vsekakor ne bo enostavno. Zgodbo spoznavate tekom igranja, nekaj informacij pa lahko pridobite tudi iz računalniških terminalov.

Podmorska lokacija obljublja svežino in drugačen pristop kot smo ga vajeni v običajnih modifikacijah, in res je, igra ne razočara. Celotna igra se odvija v laboratorijih in drugih prostorih znotraj kompleksa, ki so pogosto naravnost gromozanski. Njihova razsežnost pa ni le dvodimenzijska, ampak se mape razprostirajo tudi v višino v obliki ploščadi in prehodov, ki povezujejo različne dele. Postavitev takšnih elementov in modul za skakanje v daljavo omogočata nelinearni pristop k reševanju problemov, svoje pa dodajo še različni prehodi, preko katerih so mape povezane. Škoda je le, da so mape dokaj slabo označene, zato se zna zgoditi, da se boste kdaj tudi izgubili - sam sem se večkrat :$. Precejšen pečat igri dodajo poplavljeni deli stopenj, v katerih ne boste morali zgolj biti pozorni na posode s kisikom, ampak bodo na vas prežale tudi pošasti. Kar nekaj je tudi skrivnosti (poskusite najti vse pakete ;), a pozor, lahko se tudi zataknete, zato si redno shranjujte!

Paleta sovražnikov je zelo pestra, in obsega praktično vse sovražnike iz izvirnika (vojake in pošasti iz Xena). Njihova postavitev odlično izkoristi velikost map in prostor, ki je na voljo, zato so boji srditi in polni akcije. Za dodatno napetost bodo poskrbeli sovražniki, ki se pojavljajo iz portalov, ali pa tičijo v kakšni skrivni niši in vas zahrbtno napadejo. Kar nekajkrat boste priča tudi bojem med različnimi frakcijami, ki znajo biti zelo epski. Pri pretepanju boste uporabljali človeška orožja iz izvirnika, ki imajo na voljo več kot dovolj municije. Tudi paketov za prvo pomoč in baterij je dosti, zato priporočam, da igrate na Hard.

Videz igre izstopa predvsem zaradi orjaških map s kar nekaj podrobnostmi, ki pa žal preobremenijo pogon in občasno povzročajo nadležno zatikanje. Tu in tam navduši tudi prefinjena izbira barv in/ali glasbena podlaga, ki se vklopi ob akciji. Za dokončanje modifikacije sem potreboval okrog 2 uri in pol.