100 modifikacij za Half-Life 1: stran 10
Navodila za namestitev
Po prenosu datoteke priporočam, da pred namestitvijo preverite, če je bil uspešen:
- namestite brezplačno orodje HashCheck Shell Extension
- kliknite z desno na datoteko in izberite zavihek Checksums
- primerjajte vrednost MD5 iz programa z vrednostjo objavljeno v okvirčku MD5 na strani
Modifikacije namestite tako, da bodisi razširite arhiv (uporabite brezplačni 7-Zip) v mapo z igro Half-Life ali zaženete namestilnik. Privzeta mapa za različico WON je C:\Sierra\Half-Life\, za različico Steam pa C:\Program Files\Steam\SteamApps\common\Half-Life\. Po namestitvi morate ponovno zagnati Steam, modifikacija pa se bo pojavila v sekciji Uncategorized.
Seznam modifikacij za Half-Life
Razvrsti seznam po: oceni padajoče, imenu naraščajoče ali dolžini padajoče ali velikosti padajoče
Back to Xen 2 oz. Nazaj v Xen 2 je neposredno nadaljevanje predhodnika, ki ga je ustvaril Slovenec Janez Brezovnik, in tokrat vsebuje zgodbo. Da bi ustavili invazijo nezemljanov iz Xena, je bila razvita nova naprava, ki preprečuje teleportacijo med svetovi. Ker to pomeni konec raziskovanja Xena in revolucionarnih odkritij povezanih z njim, se Administrator odloči, da projekt ne bo nikoli zagnan. Znanstveniki se temu uprejo in poskušajo kljub temu zagnati napravo, a jim to prepreči vojska. Vaša naloga je, da se prebijete do naprave in jo vključite.
Kakovost map je glede na predhodnik naredila kvantni preskok in treba je reči, da se je avtor izjemno potrudil. Stopnje vsebujejo sedaj precej več podrobnosti, lepše barvne sheme, predvsem pa so kompleksnejše in posledično zanimivejše. Precej več je nelinearnosti, številne pa so tudi stranpoti in skrivnosti, v katerih najdete številne priboljške. Večina map je notranjih, redke zunanje pa ne navdušijo. Kar nekaj je skriptiranih dogodkov, med katerimi so tudi taki, ki deformirajo okolico, kar izgleda precej dobro. Nekaj dela so bile deležne tudi uganke, ki tokrat niso omejene zgolj na pritiskanje gumbov.
Vrste sovražnikov so se v praktično nespremenjeni obliki prenesle v nadaljevanje, a je tokrat avtor uporabil precej boljši pristop k uravnoteženju. Na začetku vas večinoma ogrožajo šibkejši sovražniki iz Xena (npr. Vortigaunts), kasneje pa se jim pridružijo še vojaki s podporo strojnic in močnejša bitja iz Xena (npr. Alien Grunts). Na ta način težavnostna krivulja lepo raste, posledično pa se povečuje tudi izziv. Zaradi kompleksnejših map je lahko avtor izboljšal postavitve sovražnikov in poskrbel za noro dobro akcijo, ki vam komajda pusti dihati. Svoje doprinesejo tudi skriptirane pojavitve ob določenih dogodkih, ki vas znajo presenetiti za hrbtom. Rahlo me je spet motila količina Headcrabov, a je njih število precej znosnejše kot v predhodniku.
Nabor orožij je precej pestrejši kot v predhodniku, a še vedno omejen na človeška orožja, odklepanje pa poteka sproti. Municije in zdravilnih paketov je dovolj za težavnost Medium, Hard pa je druga zgodba. Čeprav sem sam igral na težavnosti Hard in jo priporoča tudi avtor, moram reči, da sem komaj zmogel prilesti do konca, zato jo odsvetujem. Za dokončanje igre boste porabili okrog 2 uri igralnega časa.
V ETC ali Earthquake Test Centre igrate Gordona Freemana, prizorišče pa je Black Mesa polna vojakov in nezemljanov. Vaša naloga je, da se prebijete do kompleksa Lambda, ki pa se nahaja na nasprotni strani oporišča. Da vaša misija ne bo prelahka, vam bodo pot ovirali številni nasprotniki, med katerimi gotovo izstopajo zelo dobro postavljeni vojaki vseh vrst. Napadali vas bodo iz več smeri naenkrat, pripravite pa se tudi na precej zahrbtna presenečenja. Bitij iz Xena je sicer več vrst, a jih je številčno precej manj. Še najbolj nadležni so Headcrabi, ki jih ne marajo tudi vojaki, omembe vredni pa so tudi Vortigaunti. Težavnostna krivulja bi lahko bila mestoma boljša, moteč je predvsem zelo težek začetek. Nabor orožij je zelo pester, saj mu manjkajo zgolj biološka in futuristična orožja, je pa metkov na težavnosti Medium preveč. Druga zgodba je z zdravilnimi paketi in baterijami, ki jih je ravno prav.
Mape so navdahnjene s tistimi iz izvirnika in so precej dobro narejene kar se tiče same geometrije in osvetljevanja. Izbor tekstur me ni navdušil, saj so večinoma prisotne dolgočasne sivine, se pa igra odkupi s številnimi odlično izvedenimi skriptiranimi dogodki, ki močno popestrijo igranje, občasno pa se vklopi tudi glasbena podlaga. Zabavni so se mi zdeli tudi brki na NPC-jih :). Skozi stopnje napredujete večinoma linearno, se pa tu in tam najde tudi možnost, kjer morate nekaj postoriti in se nato vrniti nazaj, nekajkrat pa se tudi preoblikujejo deli map. Uganke so omejene na pritiskanje gumbov, parkrat pa morate tudi izkoristiti pomoč NPC-jev. Šibka točka modifikacije pa je definitivno njena dolžina, saj sem za dokončanje porabil zgolj 30 minut.
V Gut Reaction igrate Gordona Freemana, ki ga G-Man vpokliče, da bi rešil resno situacijo v kompleksu Lambda. Enega izmed reaktorjev kompleksa so namreč zavzela bitja iz Xena, s črpanjem jedrske energije pa skrbijo, da dotok novih zaveznikov ne usahne. Freemanova naloga je, da zaustavi reaktorje in Xenovcem prekriža načrte, to pa vsekakor ne bo enostavno, saj po kompleksu patruljira tudi vojska. Zgodba se mi je zdela precej zanimiva, z njo pa se spoznavate sproti. Pred začetkom igranja priporočam, da si ponastavite tipke.
Zasnova stopenj mi je bila z zelo redkimi izjemami zelo všeč. Ne le zaradi podrobnosti in dobrih barvnih shem, ampak tudi zaradi povezav med mapami in skriptiranih dogodkov. Poleg raznolikih načinov za prehod med deli stopenj, so me navdušile tudi alternativne poti, ki igri dajejo vtis nelinearnosti. Pot naprej je kar nekajkrat zelo dobro skrita, parkrat pa se se boste tudi vrnili na že obiskana mesta. Uganke so dokaj zanimive, med njimi pa boste našli skakalne izzive, potapljanje, pritiskanje gumbov in še kaj bi se našlo. Nekajkrat se ob pomembnih dogodkih vklopi tudi glasbena podlaga, spretno pa je uporabljen tudi govor.
Nabor sovražnikov je pobran iz izvirnika, in obsega vse človeške ter velik delež Xenovskih nasprotnikov. Zelo dobra postavitev in zasnova map poskrbita za kar nekaj akcije, dodatni izziv pa predstavljajo še teleportacije bitij iz Xena ter vdori vojakov. Ne manjka tudi borb med frakcijami, ki jih velja čimbolj izkoristiti. Bojni tempo je dokaj visok že od začetka, se pa proti koncu precej umiri, saj ga zadušijo drugi igralni elementi. Nabor orožij je dokaj omejen in vsebuje le tista iz izvirnika, streliva (in zdravilnih paketov ter baterij) pa je ravno prav za težavnost Medium. Na omenjeni težavnosti pa boste igro končali v skromni 1 uri. Škoda, da ni daljša ...
V Smart Decoy igrate pilota J. Freemana, ki se skupaj s skupino znanstvenikov odpravi v Atlantske raziskovalne laboratorije, ki se nahajajo v jarku Hudson v Atlantskem oceanu. Med potovanjem do cilja v raziskovalni center vdrejo vojaki in ga zavzamejo. Njihov cilj je skrivnostni stroj, ki se skriva v osrčju laboratorijev in je očitno zelo zanimiv za gospoda Smitha. Ob prispetju posadko ene izmed podmornice zmasakrirajo, naslednji pa ste na vrsti vi ... Preživetveni instinkt bi vam vsekakor narekoval, da se obrnete in zbežite, a vas neka nenavadna sila vleče proti temu skrivnostnemu stroju. Zgodba vsekakor ni močna plat te modifikacije, mi je pa bila zelo všeč intro sekvenca, ki jo predstavi.
Zasnova stopenj je pa po drugi strani izvrstna. Prostori se odlično prepletajo, do marsikaterega pa vodi več poti, kar pomeni, da je igra izjemno nelinearna. Arhitektura je dovolj dobra, da ponekod v kombinaciji z osvetljevanjem ustvari zelo dober vtis. Ugank je zelo malo in so večinoma omejene na preklop določenih stikal, ki sprožijo mehanizem in vam omogočijo pot naprej. Kar nekaj je tudi zelo dobrih skriptnih dogodkov.
Po življenju vam bodo večinoma stregli vojaki v vseh variantah, strojnice, v eni izmed stopenj pa tudi morilke. Tudi pošasti iz Xena so prisotne, med njimi pa najbolj izstopajo Vortigaunts in Alien Grunts. Postavitev vseh sovražnikov je izvrstna, poleg tega pa vas čakajo še številna skriptirana presenečenja, zato boste priča dobrim spopadom, polnim akcije. Na vašo veliko srečo je municije in zdravilnih paketov dosti, zato priporočam, da igrate na Hard. Škoda je le, da je igra tako kratka, saj sem za njo porabil zgolj 1 uro.
The Long Night se odvija v Black Mesi, 18 ur po dogodkih iz izvirnika. Igrate Gordona Freemana, to pa je tudi to, kar se tiče zgodbe. Modifikacija ne skriva povezav z izvirnikom, saj boste vpliv slednjega začutili skoraj v vsaki izmed map. Arhitektura je relativno preprosta, saj vsebuje precej ravnih površin, poleg tega pa prostori vsebujejo relativno malo predmetov, se pa vtis popravi z dobro izbiro barvne sheme in tekstur, ter predvsem raznolikostjo. Pot vas bo vodila skozi skladišča, pisarne in poplavljene predele, nadihali pa se boste lahko tudi malce svežega zraka v okolici kompleksa in celo obiskali Xen (ta me ni ravno navdušil). Zasnova stopenj mi je bila zaradi svoje nelinearnosti zelo všeč. Vsebuje namreč alternativne poti, stranpoti s priboljški, skrivnosti in naloge, ki jih lahko izpolnite v poljubnem vrstnem redu. Uganke so dokaj raznolike in zanimive, a za moje pojme preveč spominjajo na tiste iz izvirnika.
V premorih med ugankami se boste borili proti pošastim iz Xena, vojakom, morilkam in strojnicam, zanimivo pa je, da vključitev različno zahtevnih nasprotnikov ni postopna. Že v samem začetku igre se namreč pojavijo vojaki in Xen Warriors, igra pa poleg tega nikakor ne varčuje s številčnostjo kateregakoli izmed njih. Postavitve so solidne, ne manjka pa tudi zased in skriptiranih pojavitev. Stopnja težavnosti tako ostaja dokaj visoka skozi celo igralno izkušnjo, le na Xenu se precej zniža. Nabor orožij je omejen na človeška orožja iz izvirnika, metkov in zdravja/baterij pa je ravno prav za težavnost Medium. Za dokončanje igre sem potreboval okrog 1 uro in pol.
V Castle Creep igrate tajnega agenta Gordona Freemana, ki je dobil nalogo eliminirati bogatega poslovneža Edwarda Marsdena. Slednji je pred enim letom kupil grad družine Von Creep in ga pretvoril v zasebno utrdbo, iz katere nadzira nelegalne operacije. Govori se tudi, da v gradu potekajo genetski eksperimenti, v katerih ljudi in živali pretvarjajo v bojne pošasti. Zgodba se sliši precej zanimivo, več o njej pa lahko preberete v priloženi datoteki Mission.txt.
Prizorišča so sestavljena iz grajske arhitekture, ki se dokaj grobo preliva v modernejše laboratorije. V oči zelo bode velikost vseh stvari, saj izgleda kot da v gradu živi velikan. Večina grajskih prizorišč je narejenih zelo preprosto brez vsakršnih podrobnosti. Hodniki in sobe so večinoma prazne, če se pa v njih že karkoli nahaja, pa gre ponavadi za manjše število predmetov. Laboratoriji so po drugi strani popolno nasprotje, saj so zaradi dobre postavitve elementov in uporabljenih tekstur precej manj monotoni. Stopnje so precej nelinearne, saj lahko pogosto izbirate pot do cilja, kar nekaj pa je tudi vračanja nazaj. Uganke so kar zabavne in niso omejene zgolj na pritiskanje gumbov, ampak je treba včasih premagati tudi kakšno oviro s skakanjem ali pa uporabiti sive celice. Na nekaj mestih se lahko tudi zataknete, zato si redno shranjujte, v mapi 4 pa se ne premaknite predaleč od bombe, saj se prehod stopnje ne bo sprožil pravilno.
Med potepanjem po gradu vas bodo napadali tako vojaki kot tudi mutirane pošasti, ki so v resnici bitja iz Xena. Boji z njimi so zaradi pomanjkanja zdravilnih paketov in baterij kar težki, a s preudarnim igranjem ne bi smeli imeti težav s težavnostjo Medium. V kar nekaj situacijah se lahko namreč pretihotapite na optimalnejšo pozicijo, raziskovalci pa lahko najdejo tudi kakšno močnejše skrivno orožje. Videz igre vzbuja mešane občutke zaradi nihanja v kakovosti izdelave, se pa vtis rahlo popravi s pomočjo vmesnih sekvenc in skriptiranih dogodkov. Za dokončanje igre sem porabil okrog 1 uro.
Dav Train se odvija po tem, ko Gordon zavrne G-Manovo ponudbo o sodelovanju. Gordona zaprejo v celico na vlaku, da bi ga premestili v skrivno bazo, v kateri mu bodo pobrisali spomin. Med postankom mu uspe umoriti njegovega stražarja in pobegniti iz celice. Zunaj pa ga ne čaka zgolj horda jeznih vojakov, saj po hodnikih mrgoli pošasti iz Xena. Večinoma se boste tolkli le s štirimi vrstami nasprotnikov: vojaki z mitraljezi in s šibrenicami, Vortigaunti in Alien Grunti. Zaradi njihovega števila, dobre postavitve, zaklonišč in premetene zasnove map, bodo boji znali biti kar hudi. Za dodatna presenečenja bodo poskrbele teleportacije in dobro postavljene strojnice. Vaš nabor orožij je omejen le na človeška krepela, municije zanje pa je dosti.
Stopnje so sestavljene iz skoraj izključno notranjih map, sestoječih iz pisarn, hodnikov in skladišč, nekaj začetne akcije pa se odvija tudi po vagonih. Zasnova map je dokaj dobra s kar nekaj podrobnostmi, negativno pa izstopajo nerealistično ozki prehodi in določena zgrešena razmerja. Potek igranja je večinoma premočrten, a so določeni deli mapi dovolj odprti, da ne dobite občutka linearnosti. Nekaj je stranpoti s priboljški, a pazljivo pri razbijanju škatel, saj včasih eksplodirajo in vas poškodujejo. Vizualno igra ne ponuja nobenih presenečenj, so pa pohvalni zanmivi skriptirani dogodki, v katerih se nasprotne frakcije tepejo med sabo. Na težavnosti Medium sem za dokončanje moda porabil okrog 30 minut, za dodatnih 15 minut pa priporočam, da se ga lotite na Hard.
Chaos Theory se odvija v skrivnem državnem laboratoriju približno tri tedne pred incidentom v Black Mesi. Igrate Gordona Freemana, ki z ekipo raziskuje teorijo kaosa, v enem izmed eksperimentov pa gre nekaj narobe, zato vas teleportira na neko, vam neznano, lokacijo. Ko tukaj opravite določeno nalogo oz. dosežete cilj, je spet čas za novo teleportacijo v naslednjo mapo z nepovezano tematiko, in tako naprej. Ta koncept uporablja kar nekaj modifikacij na tem seznamu, nobena pa tega ne pojasni na tako prefinjen način.
Modifikacija sestoji iz šestih zelo raznolikih map, ki imajo precej neposrečen vrstni red, saj prihaja do nihanj v težavnosti. Uvodnemu zabavnemu boju proti Gargantui sledi potepanje po poplavljenih hodnikih z obilice Vortigauntov, potem pa se pa kar naenkrat znajdete v (pre)lahki stopnji na Xenu. Zatem se boste v labirintu hodnikov borili proti obilici odlično postavljenih vojakov in strojnic, kar je gotovo najtežji del igre, potem pa spet sledi zelo lahka stopnja z zombiji in Headcrabi. Konec je posvečen izmikanju helikopterju, ki je sicer zahtevno, ampak ga omili bogat nabor priboljškov. Igra na splošno ne skopari z municijo, na voljo pa je tudi obilica zdravstvenih paketov in baterij, zato priporočam igranje na Hard.
Arhitektura map je večinoma precej preprosta in polna ravnih površin, v oči še posebej bodejo dolgočasni labirinti hodnikov v pisarnah in neimpresivni Xen. Po drugi strani pa je na primer uvodna mapa odlično narejena, saj kar kipi od podrobnosti. Poleg borbe proti nasprotnikom je v igro vgrajenih tudi nekaj ugank, ki so večinoma precej standardne, nekaj pa je tudi zelo inovativnih. Zelo mi je bila všeč mapa s helikopterjem, v kateri so razporejeni kontejnerji, ki se sproti odklepajo, in vas tako počasi privedejo do raketometa, s katerim lahko tega nevarnega nasprotnika tudi pokončate. Za dokončanje sem porabil okrog 45 minut.
Back to Xen oz. Nazaj v Xen je modifikacija za Half-Life izpod rok slovenskega avtorja Janeza Brezovnika, ki je bila izdana leta 1999. Gre za paket sedmih map, v katerih je vaš cilj, da se prebijete do konca. Zgodbe ni.
Notranje in zunanje mape so arhitekturno zelo osnovne in prelepljene z betonsko oz. skalno teksturo, večinoma boste zaman iskali kakšne podrobnosti. Hodniki in vrata so klavstrofobično ozki, se pa da zadihati v prostorih, ki jih povezujejo. Za osvežitev igralne izkušnje poskrbi lezenje po lestvah, ročno odpiranje vrat in pritiskanje gumbov, drugih ugank pa ni. Nekaj je tudi skriptiranih presenečenj, ki vas lahko resno poškodujejo, zato si redno shranjujte. Shranjevanje priporočam tudi zaradi težave v prehodu med prvo in drugo mapo: jan1.bsp in jan2.bsp. Da težavo rešite odprite konzolo, vpišite sv_cheats 1, nato map jan2. Ker se pojavite brez vseh predmetov, sedaj izvedite še ukaz impulse 101, ki vam da H.E.V. oklep in osnovni nabor orožij. Preostali prehodi delujejo brezhibno.
Težavnostna krivulja igre je precej nenavadna in je odgovorna za nižjo končno oceno. Začetek je težek in poln akcije, saj vas ogrožajo izjemno dobro postavljeni vojaki in strojnice. V naslednjem trenutku se težavnost spusti, saj se nabor sovražnikov omeji na tiste iz Xena, ki so sicer dobro postavljeni, a precej manj nevarni. Tukaj izstopajo predvsem Headcrabi, ki se nahajajo v vsaki možni luknji in skoraj vsakim zabojem, zato so včasih že prav nadležni. Konec pa je spet rahlo težji. Za razliko od večine drugih modifikacij imajo bitja iz Xena in vojaki podpisan pakt o nenapadanju, kar poskrbi za precej nenavadne situacije. Na srečo je nabor orožij primeren akciji, je pa res, da je zelo omejen. Metkov in zdravilnih paketov je dovolj za igranje na Hard, za dokončanje pa boste porabili zgolj okrog 45 minut.
Modifikacija se odvija v raziskovalnem središču, ki se nahaja na planetu Zubben v ozvezdju Zajca. Po dolgoletnih izkopavanjih so tam zaposleni znanstveniki prišli do revolucionarnega odkritja, o katerem so seveda obvestili nadrejene. Ti so zaukazali takojšnjo zaustavitev izkopavanja, dokler do planeta na prispe raziskovalno plovilo U.S.S. Arizona, ki bo vsebovala usposobljeno ekipo za obravnavanje odkritja. Igrate enega izmed zaposlenih, Gordona Freemana mlajšega, ki ga iz globokega spanca zbudijo ravno ob prispetju plovila. Namesto znanstvenikov pa se iz U.S.S. Arizone usujejo vojaki, ki nočejo puščati nobenih prič. Vaša naloga je, da se prebijete do komunikacijskega stolpa zunaj baze in stopite v stik z enim izmed raziskovalnih plovil, ki kroži okrog planeta.
Kar se tiče zasnove map je prvi vtis zelo obetaven. V prvi tretjini so mape precej vizualno privlačne zaradi barvne sheme, uporabljenih tekstur in arhitekture, kljub temu, da je bila slednja precej oglata. Poleg prostorov znotraj raziskovalnega središča, se boste lahko naužili še precej Marsovske zunanjosti. Druga tretjina je vizualno razočaranje, zaradi kroničnega pomanjkanja virov svetlobe. Tako se boste morali po mapah prebijati z neprestano prižgano svetilko in v mikroskopskem snopu, ki jo ta ponuja, iskati dobro skrite poti naprej. Zadnji del v večini sestavlja šibko, a vseeno dovolj dobro osvetljena zunanjost, ki mi je spet všeč. Uganke večinoma sestojijo iz skakalnih izzivov, pritiskanja gumbov in aktivacije terminalov, med njimi pa so tudi izvirnejše. V stopnjah je tudi nekaj skrivnosti, ki ponujajo priboljške.
V igri se boste večinoma borili proti vojakom, ščepec nasprotnikov pa predstavljajo tudi strojnice in pošasti iz Xena (večinoma Headcrabi). Začetek je zelo divji, saj se morate z lomilko zoperstaviti vojaku z mitraljezom, ki vas čaka v zasedi. To se sicer dobro sklada s samo zgodbo, a bi lahko avtor vgradil tudi možnost pobega in tako napravil začetek manj frustrirajoč. Visoka težavnost bojev se ohranja vse do konca, saj so vojaki številčni in dobro postavljeni, pogosto pa se vam tudi pojavijo za hrbtom v najbolj dramatičnih trenutkih. Kar nekajkrat boste morali med bojem izvajati skakalne vragolije, najtežja pa je gotovo temačna sekcija, v kateri nasprotnike izdajajo zgolj bliski iz strelov pušk. Vaša orožarna je dokaj omejena, jo pa lahko razširite s skritimi orožji. Metkov in priboljškov je dovolj za težavnost Medium, na kateri boste igro zaključili v okrog 45 minutah.
