100 modifikacij za Half-Life 1: stran 9

P.I.Z.D.E.C.

Kaj točno se skriva za akronimom P.I.Z.D.E.C. nisem odkril, bo pa vulgarna okrajšava gotovo razumljiva tudi vam, četudi ne znate rusko. Igra se odvija v Black Mesi v časovnici, ki je vzporedna tisti iz izvirnika. Igrate enega izmed znanstvenikov, ki je glede na to, kako vas znanstveniki nazivajo, gotovo Gordon Freeman, po drugi strani pa lahko v začetni sekciji omenjenega junaka vidite med pogovorom z G-Manom. Kakorkoli že, po precej dolgem (in predvsem dolgočasnem) tekanju po hodnikih, vožnjah z dvigali in čakanju na varnostnike, da se zmigajo, pride do incidenta, v katerem izgubite zavest. Ko se zbudite, so laboratoriji preplavljeni s sovražniki, edina možnost za preživetje pa je ta, da se prebijete na površje.

Mape so izključno notranje in precej spominjajo na tiste iz izvirnika, vseeno pa so dovolj prilagojene, da ne boste imeli pretiranega občutka že videnega. Z izjemo precej dolgočasnega uvoda, so mi bile mape vizualno precej všeč. Ne le zaradi precej dobre geometrije, postavitve elementov in uporabljenih tekstur, ampak tudi vzporednega skriptiranega dogajanja, ki vam daje občutek, da v kompleksu niste sami. Zelo mi je bilo tudi všeč, kako so deli map povezani med sabo, saj se kar nekajkrat na nek predel vrnete po drugi poti. Pogosto si morate pot naprej utreti z lomilko, aktivirati terminal, najti dostopno kartico, se priplaziti skozi ventilacijo, do vrat pripeljati NPC-ja, plezati po lestvah, izvajati skakalne vragolije, plavati, in še in še. Če povzamem, bi lahko rekel, da je raznolikost gotovo ključni adut te modifikacije.

Spopadi so v poplavi vseh stvari, ki jih počnete, navidezno potisnjeni v ozadje, a vtis vara. Na primerni težavnosti (Hard) vam bo pestra mešanica nasprotnikov iz Xena, vojakov in morilk dodobra podkurila. K temu ne pripomorejo le dobra postavitev, zasede in skriptirana presenečenja, ampak tudi številčnost. Le redko se bodo namreč nasprotniki nad vas spravili posamično, zato boste morali včasih uporabiti tudi malo taktike. Še posebej kritični so deli, v katerih morate ščititi NPC-je, zato svetujem, da imate vedno v rezervi vsaj en eksplozivni naboj. Nabor orožij je zelo skromen, saj imate poleg lomilke na voljo zgolj pištolo, revolver, mitraljez in šibrenico, je pa streliva toliko več. Igra vas bogato zalaga tudi z zdravilnimi paketi in baterijami, v kritičnih trenutkih pa si lahko pomagate z znanstveniki. Na najtežji težavnosti sem modifikacijo preigral v okrog 1 uri in 15 minutah.

Edge of Darkness

Edge of Darkness se odvija po Gordonovem uspešnem pobegu iz Black Mese. V svoje vrste ga pokliče organizacija Alien Counter-Insurgency Bureau, ki poskuša Zemljo obvarovati pred morebitnimi novimi nevarnostmi iz Xena. Vaša naloga je eliminirati skrivnostnega dr. Smitha (G-Mana), ki poskuša s pomočjo portalov ustvariti osebno vojsko pošasti iz Xena in zavzeti svet. Če ste že kdaj gledali kakšen film o tajnih agentih (npr. James Bonda) ali igrali igro s to tematiko, potem vam bo zgodba hitro poznana.

Mape so zelo raznolike in vsebujejo dovolj podrobnosti, da je igra arhitekturno precej prijetna na pogled. Zelo so mi bili všeč deli, v katerih se človeški elementi prelivajo z nezemeljskimi, za dodatni vizualni pečat pa ponekod poskrbijo še dobre barvne sheme in številni skriptirani dogodki. Prostori so med sabo zelo dobro navzkrižno povezani, kar pripomore k nelinearnosti. Igra vsebuje tudi kar nekaj pasti in časovno omejenih dogodkov, ki z ostalimi izzivi poskrbijo za precej raznoliko izkušnjo.

Nabor sovražnikov vsebuje tako vojake kot tudi morilke in pošasti iz Xena, vse skupaj pa začinijo še strojnice. Postavitev je zelo dobra, zato se pripravite na srdite boje, ki jih otežkočajo še skriptirana presenečenja. Težavnostna krivulja dobro raste, zato je akcije dosti vse do konca. Med igranjem se sovražniki z vami pogovarjajo, kar je narejeno preko izjemno spretne montaže obstoječih zvokov. Nabor orožij je pester, a pobran iz izvirnika, metkov pa je dovolj. Zdravilnih paketov in baterij je ravno prav za težavnost Hard, na tej težavnosti pa boste za dokončanje porabili okrog 1 uro.

Conundrum

Conundrum se odvija po končnem boju v izvirniku, v katerem je Gordon Freeman porazil Nihilantha. Izgubljen v Xenu se je odločil, da vstopi v naključni teleporter, ki ga odnese nazaj v Black Meso. Tukaj najde znanstvenike, ki so želeli pobegniti iz kompleksa, a si niso upali, saj je bilo povsod preveč vojakov. Gordon se odloči, da jim bo pomagal, pri tem pa odkrije skrivnostno sobo, ki ga teleportira v deželo Egipčanov, polno pošasti iz Xena in vojakov. Čeprav se zgodba sliši zelo obetavno, boste kaj kmalu ugotovili, da dogajanje nima nobenega smisla, neki pokrajini pa ne moreš reči, da je Egipčanska zgolj zaradi peska in piramid ...

Arhitektura map je izjemno preprosta in poenostavljena: ogromno je ravnih ploskev, pustih hodnikov in sob, ki so enostavni izdolbeni kvadri. Zunanje mape niso nič kaj boljše, enako pa velja tudi za jame. V vsaki izmed map vas čaka miselni izziv, bitka ali pa kombinacija obeh, zatem pa se preselite na naslednjo stopnjo. Uganke so dokaj raznolike in vključujejo plavanje, skakalne izzive, pritiskanje gumbov, orientacijo, iskanje skrivnih nadaljevanj, pasti, lezenje po lestvah, itd., a imajo tudi ogromno število črnih pik. Naj naštejem nekaj primerov: da odprete neka vrata, se morate pojaviti v točno določenem kotu prostora, ki na nikakršen način ne nakazuje, da vsebuje sprožilec; nekateri teleporterji vodijo v gotovo smrt, ki se ji ni mogoče izogniti brez poskušanja; skok v vodo je ponekod ublažen, spet drugje vas ubije; nekateri skakalni izzivi vas prisilijo, da se poškodujete, itd. Ob takšnih številnih nepravičnostih zabavnost hitro izgine.

Na poti do cilja vas bodo ovirali praktično vsi nasprotniki iz izvirnika, kar vključuje tako vojake kot tudi bitja iz Xena. Zaradi obilice streliva in zdravilnih paketov priporočam, da igro igrate na Hard. Tako bodo boji precej bolj zanimivi, le končni šef zna biti na tej težavnosti zelo trd oreh. Vizualno igra ne navduši, saj so teksture preveč monotone, vtisa pa ne popravijo niti hroščate vmesne video sekvence. Tu in tam se vklopi tudi glasbena podlaga. Za dokončanje sem vključno z uvodom Hazard Course porabil okrog 2 uri, pri tem sem se pa moral nekajkrat poslužiti uradnega vodnika po igri.

The Xeno Project

The Xeno Project se odvija na Xenu, na katerem je človeštvo začelo s procesom teraformiranja, da bi ga naredili prijaznejšega ljudem. Na enem izmed asteroidov se nahaja laboratorijski kompleks imenovan Xeno Project, v katerem znanstveniki raziskujejo tehnologijo portalov in v katerem je zaposlen tudi naš junak - Gordon Freeman. Zaradi vsesplošne skrivnostnosti, so odnosi med različnimi frakcijami zelo napeti, nekega dne pa med eksperimentom vojaki enostavno vdrejo v laboratorije in začnejo z morijo. Vam bo uspelo pobegniti? Pot do svobode vam bo prekrižala pestra paleta sovražnikov, ki sestoji tako iz ljudi, pošasti in mehanizacije. Srečevali boste raznovrstna bitja iz Xena, vojake, morilke, tanke, helikopterje in strojnice, da bo mera polna pa se boste morali še izogibati pastem. Zaradi izjemno dobre postavitve nasprotnikov in brutalnih zased, je igra vse prej kot enostavna, a hkrati nudi izjemno izkušnjo ljubiteljem akcije. Kljub precejšnji zalogi dobrot in pestri izbiri orožij, boste morali namreč k situacijam pristopiti na pravi način.

Mape sestojijo tako iz notranjih kot tudi zunanjih map, med katerimi neprestano prehajate. Zaradi prilagojene gravitacije, ki je posledica teraformiranja, in človeških struktur, boste imeli občutek, kot da igrate v preoblečeni okolici Black Mese. Sam videz zunanjih map je odličen, saj navduši tako arhitekturno kot tudi barvno. Notranje mape pa mi niso pustile tako dobrega vtisa. Sicer so v začetku narejene dobro in imajo dovolj podrobnosti, a so med njimi tudi takšne dolgočasne in puste, ne manjka pa tudi podvojenih sekcij, ki dajejo lažen vtis nelinearnosti. Situacija se precej poslabša proti koncu, ko med kiksi najdemo tudi napačna velikostna razmerja elementov. Škoda. Uganke so precej potisnjene v ozadje, še najbolj omembe vredne so skakalne preizkušnje, ki se v drugem delu igre nadgradijo še z modulom za dolge skoke. Za dokončanje igre sem na težavnosti Medium porabil okrog 45 minut.

Boreality

Ob omembi imena Boreality bodo vsi ljubitelji Half-Life 2 zastrigli z ušesi v upanju, da gre za skrito referenco na raziskovalno ladjo Borealis, ki naj bi jo uzrli v nikoli izdani tretji epizodi. Žal gre najbrž le za naključje, saj je modifikacija izšla več let pred omembo Borealisa v Episode 2. Igrate Gordona Freemana, ki je moral po neuspešnem poskusu bega zapustiti reševalni helikopter s padalom. Ob doskoku se znajde na zasneženem kraju, v bližini pa je majhna koča, ki izgleda dokaj varno.

Arhitekturno je igra kar všečna. Zgornji bivalni prostori dobro prehajajo v orjaški kompleks pod zemljo, do cilja vodi ogromno poti, kar pomeni, da boste imeli veliko svobodo pri raziskovanju. Marsikoga pa zna ta odprtost zmesti, zato je to dvorezen meč. Kar nekaj je sprehajanja po temi in plavanja, ni pa tega toliko, da bi postalo frustrirajoče. Miselni izzivi so kar zanimivi, niso pa pretirano težki. Po stopnjah so razporejene pošasti iz Xena: Headcrabi, Alien Slaves, Bullsquids, ki vas znajo marsikdaj presenetiti, so pa s Headcrabi definitivno pretiravali, saj proti koncu postanejo že nadležni. Proti nasprotnikom se borite z vašo lomilko, revolverjem in šibrenico, več orožij ni. Municije je ravno prav, enako pa velja tudi za zdravilne pakete in baterije, razsipneži bi pa znali imeti težave.

Z izjemo snega in ledu, ni vizualnih presenečenj. Občasno se vklopi glasbena podlaga, na voljo pa je tudi govor po meri. Za dokončanje igre na težavnosti Medium boste potrebovali okrog 1 uro in četrt. Training room in bonus stopnja sta enaki, zato priporočam, da prvega ne igrate, saj boste brez HUD-a.

Half Secret

V Half Secret igrate kemika imenovanega Dyson Poincare, ki je zaposlen v Black Mesi. Nekega dne med potjo na delo z vlakom pride do incidenta, ki je najbrž povezan s tistim v izvirniku, v njem pa izgubite zavest. Ko se končno zbudite, v kompleksu mrgoli sovražnikov, neke globlje zgodbe pa modifikacija ne vsebuje. Vse mape so notranje in so kar se tiče arhitekture zelo preproste, veliko je ravnih površin in malo elementov, zato izgledajo precej puste. Za popestritev poskrbijo poplavljene in zabarikadirane sekcije ter kar nekaj skriptiranih dogodkov. Čeprav je napredovanje večinoma linearno, je kar nekaj sekcij krožno povezanih in se razcepijo šele pred ponovnim priključkom v nov del. Ugank oz. spretnostih preizkušenj igra praktično ne vsebuje, tu in tam je treba kaj pritisniti ali pa pobrati varnostno kartico.

Povsem drugi obraz pa modifikacija pokaže, ko jo pogledamo z zornega kota, ki vključuje boje. Vašo spretnost bodo preizkušale vse vrste pošasti iz Xena, v bitke pa se bodo vključili tudi vojaki s podporo strojnic. Za veliko akcije poskrbijo tako dobre postavitve nasprotnikov, kot tudi njihova številčnost, vse skupaj pa je začinjeno še s skriptiranimi pojavitvami. Slednje si zaslužijo posebno hvalo, saj so pogosto izvedene tako, da se nasprotnik z napadom od daleč pojavi šele, ko ste že postavljeni pred stresno situacijo od blizu. Ta prijem bo od vas zahteval hitro reakcijo, hkrati pa je dovolj uravnotežen, da ni nepravičen. Nabor orožij je precej pester, saj se klasičnim krepelom pridružijo še redko videna nezemeljska orožja. Namesto Snarkov boste tako vihteli Chumtoade, raketomet pa je nadomeščen s eksplozivnimi netopirji imenovanimi Stukabat. Metkov in zdravilnih paketov je na meji za težavnost Hard, zato jo vsekakor priporočam izkušenejšim igralcem. Na tej težavnosti sem igro zaključil v okrog 45 minutah.

Affliction

Affliction se odvija v Black Mesi ob neznanem času. Igro začnete nezavestni in ranjeni na tovornjaku, ki ga varujeta dve morilki. Vaš oklep H.E.V. se spet izkaže za zlata vrednega, saj vas oživi, ravno takrat pa po spletu naključij napade nezemeljski bombnik in vam tako omogoči pobeg. To je vse, kar ima ta modifikacija od zgodbe, preostanek je zgolj prebijanje cilja, ki ga boste dosegli v okrog 45 minutah. Oviral vas bo zelo skromen nabor nasprotnikov v novih preoblekah, v katerem se znajdejo le najšibkejše vrste iz Xena in pa obe vrsti vojakov. Njihova postavitev je dobra, kar nekaj pa je tudi skriptiranih presenečenj, a bo akcija zaradi nizke številčnosti na Hard komaj zadostila potrebam boljših igralcev. Metkov in priboljškov je na voljo obilo, še posebej za tiste, ki radi raziskujejo, je pa res, nabor (preoblečenih) orožij pa je po drugi strani precej skromen.

Zasnovi map bi glede kakovosti težko kaj veliko očitali, saj so stopnje večinoma vizualno všečne, imajo dobro geometrijo in osvetljevanje, kar nekaj pa je tudi zanimivih skriptiranih dogodkov, ki preoblikujejo okolico ali drugače popestrijo igranje. Deli stopenj so dobro povezani med sabo, veliko pa je tudi vračanja nazaj, pri tem pa se na že obiskanih delih pojavijo novi nasprotniki ali pa se mape kako drugače preoblikujejo. Mod se močno naslanja na mape iz izvirnika in drugih iger (npr. Uplink), a jih ne bistveno nadgradi, kar je precejšnja škoda - želel bi si več izvirnosti. Uganke so praktično neobstoječe, saj je že na daleč jasno, kaj je treba narediti. Izjemo zna predstavljati le kak gumb, ki izgleda kot lučka. V igri je tudi nekaj nesramnih pasti, ki jih ne morete zaznati, dokler vas ne poškodujejo.

Half-Life: Infestation

V Half-Life: Infestation igrate Gordona Freemana, ki je že vse od izvirnega incidenta zaprt v celici na neznani lokaciji. Nekega dne mu G-Man postavi nalogo, ki naj bi končno počistila Black Meso vse Xenovske nesnage, ki se je zaredila v njej. Gordon se mora prebiti skozi kompleks, v njem najti eno izmed še ne detoniranih jedrskih konic ter jo aktivirati. Eksplozija bo zradirala celoten kompleks in tako počistila vse dokaze o dogodku. Več podrobnosti o zgodbi lahko najdete v datoteki Readme.txt, ki je prisotna v arhivu.

Arhitektura prisotna v mapah mi je vzbujala mešane občutke. Po eni strani se mi je zdelo zelo dobro, kako so se v Black Mesi elementi iz Xena prepletali s človeškimi, po drugi strani pa me je motila precejšnja preprostost in nesorazmerno veliki elementi v mapah. Za minusi še posebej trpi Xen, ki je precej monoton. Mape so dobro povezane med sabo, kar nekaj je nelinearnosti in vračanja nazaj - tukaj je treba posebej omeniti konec, do katerega se lahko prebijete po dveh dolgih in enakovredno zanimivih poteh in pri tem skupno porabite kar tretjino igralnega časa. Sama igralnost je zelo raznolika, saj vas igra postavi pred številne zanimive uganke, zelo zabavne skakalne preizkušnje, ne manjka pa tudi skrivnosti.

Na poti do jedrske konice boste srečali praktično vse sovražnike, ki so prisotni v izvirniku: ljudi, vojaško mehanizacijo in bitja iz Xena. Zaradi dobre postavitve in številčnosti so boji zelo napeti in polni akcije, svoje pa doprinesejo še številna presenečenja. Modifikacija vsebuje prav vsa orožja iz izvirnika, zanje pa je na voljo ravno prav streliva. Baterij in zdravilnih paketov je na Medium komajda dosti, a vas bodo na srečo odrešili znanstveniki in pa zdravilni bazeni. Za dokončanje sem potreboval okrog uro in pol, saj sem se do konca odločil prebiti po obeh poteh :).

Breakdown

V modifikaciji Breakdown igrate Jonathana Wooda, ki je zaposlen v Black Mesi. Igra se odvija vzporedno z izvirnikom in incidentom, ki je povzročil vdor bitij iz Xena. Prave zgodbe v resnici ni, saj se morate zgolj prebiti od začetka do konca, izkušnja pa je v veliki meri linearna. Začetek je dokaj težaven, saj morate brez H.E.V. ščita najti lomilko, nato pa z njo precej dolgo vztrajati proti Headcrabom in Vortigauntom. Proti koncu se jim pridružijo še Alien Grunts, sicer raznolik preostanek, pa ni omembe vreden. Bolj nevarni so raznoliki vojaki, ki jih je avtor premetno postavil v labirinte iz zabojnikov, ponekod pa se jim morate tudi izogniti s skrivanjem in plazenjem. Nabor orožij je dokaj skromen, je pa metkov in zdravja dovolj, da na Medium ne bi smeli imeti pretiranih težav, kljub precejšnjem nihanju težavnosti.

Stopnje sestojijo iz mešanice med seboj povezanih zunanjih in notranjih map. Arhitektura je spočetka precej groba, je pa res, da jo izboljšajo določene podrobnosti, poleg tega pa se z napredovanjem proti koncu precej izboljšuje. Sam potek igranja je z izjemo velikega števila hodnikov precej raznolik, saj se podite po pisarnah, laboratorijih, kanalizaciji, peščeni in kamniti puščavi, ne manjka pa tudi plezanja in skakalnih preizkušenj. Uganke ne obsegajo zgolj pritiskanje gumbov, ampak morate najti ključe, skrite prehode, voditi NPC-je, da vam odprejo, itd. Igranje popestrijo tudi skriptna presenečenja in občasna glasba. Do konca, ki je zgolj vabilo v preigranje nadaljevanja, sem potreboval okrog 45 minut.

Operation: Nova

V Operation: Nova igrate čistilca imenovanega John Skinner, ki je zaposlen v Black Mesi. Dan začnete kot običajno s čiščenjem razliva kemikalij, pri tem pa ste zaradi varnosti oblečeni v H.E.V. oklep. Vaša služba pa se hitro prevesi v nočno moro, ko se zgodi incident iz izvirne igre Half-Life in v kompleks vdrejo nezemljani iz Xena. S kolegom se skrivata na WC-jih, dokler se ne bi situacija razrešila, takrat pa se pojavi vojska, ki je alergična na vse, ki imajo H.E.V. oklep. Zgodba je precej zanimiva, odkrivate pa jo sproti s pomočjo pogovorov z NPC-ji, ki imajo dobro posnet govor po meri. Všeč mi je bilo tudi, da se dogajanje občasno navezuje na dogodke iz izvirnika.

Stopnje sestojijo iz mešanice zunanjih in notranjih map, s tem, da slednje prevladujejo. Mape imajo dovolj dobro arhitekturo z dovolj podrobnostmi, vtis pa ponekod izboljša še dobra izbira barv in osvetljevanja. Vaša pot do konca je sicer skoraj povsem linearna, je pa v igro vgrajeno ogromno hoje nazaj. Ker se območja ob vrnitvi spremenijo (preoblikujejo se ali pa jih naselijo nasprotniki), je izkušnja vse prej kot pa dolgočasna in mi je bila precej všeč. Uganke so gotovo ena izmed ključnih odlik te modifikacije, saj niso zgolj raznolike, ampak se v naboru nahajajo tudi izjemno izvirne. Tako boste morali pogosto napeti možgane, pri najtežjih ugankah pa vam igra daje tudi namige, zato pozorno berite, kaj se izpiše na zaslonu oz. poslušajte NPC-je.

Vrste vaših sovražnikov so sestavljene iz pestre mešanice Xenovskih in človeških nasprotnikov, vse skupaj pa je še začinjeno s strojnicami in letali/helikopterji. Za dokaj zahtevne boje bodo poskrbele tako dobre postavitve nasprotnikov kot tudi skriptirane pojavitve. Ker je priboljškov in municije dosti, vam za največji užitek (in podaljšano igranje) priporočam igranje na Hard. Nabor orožij je zelo omejen na lomilko, puške in pištole, eksplozivov ali bolj eksotičnih orožij pa pravzaprav sploh nimate. V zagati vam lahko s pištolo pomagajo tudi varnostniki, v roke pa lahko poprimete tudi statično strojnico. Škoda le, da je izkušnja tako kratka. Za dokončanje sem namreč porabil le okrog 45 minut ...