Half-Life 2, Episode 1 in Episode 2

Half-Life 2 je močno pričakovano nadaljevanje ene izmed najboljših prvoosebnih streljačin vseh časov Half-Life. Izid igre je bil načrtovan za september 2003, vendar je Valve presenetil vdor v njihovo omrežje. Nemškemu hekerju je uspelo pridobiti izvorno kodo, modele in celo zgodnjo igralno različico. Vsebina se je znašla na medmrežju in kaj kmalu so se pojavile piratske kopije, ki so jih takrat na veliko prodajali po vzhodnih trgih. Neljub dogodek je za eno leto prestavil izid igre, zato je izšla šele novembra 2004 in bila izjemno dobro sprejeta. Leta 2005 in 2006 smo dobili še krajši nadaljevanji Episode 1 in Episode 2. Konec slednje je nakazoval, da bomo ugledali še Episode 3, a to se ni nikoli zgodilo. Šušljalo se je, da je bila Episode 3 razširjena v polnokrvno igro Half-Life 3, a je Valve te načrte očitno zavrgel, saj so igro enostavno nehali omenjati. Namen te ocene je ugotoviti, kako dobro se je paket igre in razširitev postaral.

Zgodba in igranje

Zgodba se prične deset let po dogajanju v izvirniku, ko Gordona Freemana skrivnostni G-man prebudi iz hibernacije in ga postavi na vlak, ki pelje v vzhodnoevropsko mesto City 17. Tukaj se nahaja orjaška stolpnica, iz katere svetu vlada dr. Wallace Breen, nekdanji administrator raziskovalnega kompleksa Black Mesa. Kaj kmalu se razkrije, da je Breen v resnici le lutka mogočnega vesoljskega imperija imenovanega Combine. Slednji so najprej zavojevali domači planet Nihilantha (šefa iz enice) ter ga prisilili, da je s podložniki prebegnil na Xen. Tudi raziskovalci iz Black Mese so ravno v tem času odkrili Xen in spopad je bil neizogiben. Kakorkoli že, Combine so se po Freemanovem posredovanju na Xenu lotili tudi Zemlje in jo večinoma uspešno zasužnjili (tudi s pomočjo dr. Breena). A ni vse tako črno kot se zdi, Gordonovi nekdanji sodelavci so namreč uspeli organizirati podtalno uporniško gibanje, kateri se v borbi proti sovragu pridruži tudi dr. Freeman.

Borba proti tako mogočnemu nasprotniku vsekakor ni enostavna, da pa bo mera polna pa vam stojijo nasproti še pošasti iz Xena. Strašljivim pajkovskim Headcrabom, ki so na vas prežali iz prezračevalnega sistema, sta se pridružili še dve mutaciji: dolgonoga in strupena. Vse tri inačice so nevarne že same po sebi, da ne govorimo o njihovem pripetju na gostitelja, ki rezultira v zelo nevarnih zombijih. V vas mečejo predmete, izvedejo juriš z vklopljeno granato, priplezajo po stavbah in se nad vas v najmanj pričakovanem trenutku vržejo s sapojemajočo hitrostjo ali pa so enostavno transportno sredstvo in metalnik za strupene pajkce. V igri so ostali prisotni tudi vitičnjaki (Barnacles), ki prežijo na žrtve s stropa in jih nato z dolgimi jeziki povlečejo v smrt. Novost so orjaški leteči volkci (Antlions), ki živijo v pesku obalnih območij in opuščenih rudnikih. Odrasli primerki so izjemno alergični na zvok korakov, zato boste potrebovali dobre skakalne spretnosti, da jih ne razjezite. Njihova delavska kasta je prisotna zgolj v rudnikih in je nevarna tudi z razdalje, saj v vas vrže kislinski izbljuvek.

Nabor zverjadi iz Xena je torej ostal relativno skromen, a se igra oddolži s pestro bero sil, ki jih ponuja Combine. Njihova organizacija človeške vojske je izjemno podobna tisti, ki smo jo videli že v enici: vojaki s šibrenicami in mitraljezi, ostrostrelci, specialci, tanki ter helikopterji. Poleg pestrega nabora orožja so jim na voljo še leteči robotki, kotaleče se in skakajoče mine, ter strojnice. Precej bolj zanimive so organsko-mehanske pošasti, ki sovražniku nudijo zračne okrepitve (transportna in napadalna zračna ladja) ali pa poskrbijo za strah in trepet na tleh (trinogi Strider, manjši Hunter).

Takšnemu naboru raznolikih sovragov se lahko zoperstavite le s primernim arzenalom in Valve je vsekakor poskrbel za to. V Half-Life 2 je prisoten kup orožij iz enice, ki so doživele le rahle spremembe. Med njimi najdete lomilko, pištolo, revolver, mitraljez, šibrenico, samostrel, raketomet in granate. Z naborom slednjih so oboroženi oz. se sproti oborožujejo tudi uporniki, ki jih občasno srečujete tekom igranja in se vam pridružijo v manjši borilni skupini. Soborcem lahko ukažete, kam se naj podajo ali pa jih prikličete nazaj, med naborom pa je pogosto prisoten tudi zlata vreden zdravilec. Med igranjem vas dokaj redno podpirata tudi Alyx Vance, hčerka vašega sodelavca Elije, in varnostnik iz Black Mesa, Barney Calhoun. Vortigaunti ali nezemeljski sužnji iz enice so sedaj vaši zavezniki in vam pomagajo tako pri klanju kot tudi pri napredovanju.

Če se vrnemo na seznam orožja, imamo v njem nekaj izjemno inovativnih novosti. Najprej je treba omeniti težnostno puško, s katero lahko premikate težje predmete in jih tudi mečete. Število uporab je skoraj neskončno: poberete lahko vržene granate in jih zalučate nazaj, sovražnikom lahko v betico zadegate eksplozivne sode, jih prerežete na pol z metom rezila cirkularke, premikate lahko robotske mine in strojnice, izklapljate kable, večji predmet lahko nesete kot ščit, in še in še in še. Če povem po pravici, ima to orožje v igri tako velik pomen, kot ga ima vsestransko uporabna lomilka v Half-Life 1. Nato je tukaj vrečka feromonov, ki nadomesti biološka orožja iz enice, in s pomočjo katere lahko premamite volkce, da se borijo za vas. S stiskanjem jih prikličete in nato z metom biološki vojski nakažete, na koga naj se spravi. Zadnja novost pa je poseben pulzni mitraljez, ki ima izjemno prebojno moč, sekundarni strel pa preko odbojne energijske krogle upepeli vsakega, s katerim pride v stik.

Po napisanem boste morda dobili občutek, kot da je Half-Life 2 le še ena prvoosebna streljačina, a je daleč od tega, saj je igranje izjemno raznoliko. Cel kup je neočitnih nadaljevanj, v katerih boste blesteli tisti, ki znate pozorno opazovati okolico. Kar nekaj je skakanja in sestavljanja poti iz škatel ali sodov, ki ležijo naokrog. V številnih primerih boste morali za napredovanje izkoristiti fizikalni pogon in si utreti pot čez smrtonosne ovire. Grozile vam bodo radioaktivne odplake, ognjene pasti, voda pod napetostjo, eksplozivi in še kaj bi se našlo. Nekaj stopenj je zasnovanih kot branilnih, in med noro akcijo boste morali taktično prerazporediti vire, da boste zdržali do konca. Včasih se je treba tudi potuhniti in se mimo nevarnosti prikrasti neopažen, saj s frontalnim napadom ne bi imeli nobene možnosti. Dobršen del igre preživite tudi kot voznik bodisi hovercrafta, buggya ali športnega avtomobila. Z vozili lahko gazite nasprotnike ali prebijate ovire, nekatera pa imajo tudi vgrajeno strelsko pomoč.

Kar nekaj je tudi skritih stranpoti, ki vsebujejo zaboje s prvo pomočjo ali baterije za vaš legendarni H.E.V. suit. Slednji je doživel nekaj nadgradenj in vam poleg približanja pogleda omogoča tudi hiter šprint. Žal je slednja funkcija vezana na zalogo kisika in lučko (HL2 in prva epizoda), zato zna včasih priti do precej neprijetnih situacij - še posebej pod vodo. V Episode 2 so se odločili, da je lučka neodvisna, kar toplo pozdravljam.

Grafična podoba in zvok

Za Half-Life 2 so pri Valve uporabili evolucijo njihovega pogona GoldSrc, ki je bil uporabljen v izvirniku. Izboljšana različica se je imenovala Source in je bila prvič uporabljena leta 2004 v igri Counter-Strike: Source. Odlikujejo ga napredni senčilniki, dinamično osvetljevanje in sence, ter razni očem prijazni grafični učinki, vse skupaj pa je popoprano s podrobnimi animacijami in skriptiranimi sekvencami. Vsa ta leta so ga nadgrajevali, pilili ter tolkli hrošče, saj je bil ustvarjen z modularnostjo in nadgradljivostjo v mislih. Čeprav je teksture v igri že načel zob časa in so nekatere travnate površine preproste 2D slike, pa s kombinacijo senčilnikov igra ustvari fantastično grafično podobo, sploh če nabijete vse nastavitve do najvišjih vrednosti. Posebno všečne so mi bile na vodne površine, ki resda niso ultra-realistične, ampak ustvarijo presneto dober vtis. Stopnje so še vedno strukturirane v kosih, zato med igranjem videvamo nalagalne zaslone, podobne tistim iz enice, so pa precej redkejši.

Za fizikalni pogon je Valve uporabil modifikacijo pogona Havok imenovanega VPhysics. Fizikalni pogon je ena izmed ključnih zmožnosti igre in je močno integriran v samo igranje in napredovanje skozi stopnje. Ogromno predmetov se v igri obnaša izjemno realistično (npr. kabli se premikajo, ko prileti napadalna ladja), paša za oči so tudi eksplozije, ob katerih naokoli frči na kupe kosov lesa, peska, dima ali pa teles. Ena izmed zelo všečnih uporab fizikalnega pogona je tudi pri razbitem steklu, ki razpada v koščkih, slednji pa se nato pokoravajo zakonom težnosti.

Ker je v ospredju igre zgodba, so se pri Valve potrudili in glavnim igralcem dodali napredno (za takrat) obrazno mimiko, podrobne animacije in odlično glasovno ozadje. Neverjetno dobro jim je to uspelo pri glavni soigralki, Alyx, ki vas skozi igro spremlja, vam daje nasvete in pomaga ugonabljati nasprotnike. Lahko bi celo trdil, da so ji pri Valve vdahnili nekakšno navidezno osebnost. Je pogumna, samostojna in vzpodbuja Gordona pri njegovih podvigih. Žal pa ji slednji te pozornosti ne vrača, saj skozi celo igro ne spregovori niti besedice, niti ne nakaže, da mu je karkoli mar zanjo.

Zvočna podoba je všečna, govorci so svoje delo opravili zelo dobro. Tudi glasbena podlaga je zelo poslušljiva in se vklaplja ob primernih trenutkih.

Hrošči

Zaključek

Half-Life 2 je izjemno raznolika prvoosebna streljačina, ki se ni izneverila tistim, ki so pričakovali dostojno nadaljevanje enice. Hodnike kompleksa Black Mesa so nadomestile ulice City 17 in okoliške pokrajine, zato bo marsikateri ljubitelj izvirnika nad igro vihal nos, a brez pravega razloga, saj je bila enica nadgrajena v vseh pogledih. Poleg zelo všečne grafične podobe in fizikalnega pogona, so odlika igre tudi dobro strukturirane stopnje in raznolikost. Žal pa so pri Valve pozabili na ljubitelje serije in se odločili, da ne izdajo nadaljevanja, ki bi zaključilo zgodbo - za to si zaslužijo digitalni sredinec. Kljub temu je celoten paket dovolj dolg, da vas bo zaposlil za okrog 20 ur. Priporočam, da kupite celoten paket.