100 modifikacij za Half-Life 1: stran 2

ReIssues

ReIssues ali Project Quantum Leap 3 je kompilacija map različnih avtorjev, v katerih morate izpolniti naloge vašega zaposlovalca G-Mana. Mape med sabo niso povezane neposredno, ampak preko teleportacijskega vozlišča. Tukaj se poleg vhodov v mape nahaja tudi zdravilni bazen, ki ga je priporočljivo izkoristiti po vsaki vrnitvi.

Ker tematika ni bila natančno dorečena, so mape izjemno raznolike. Tematiki izvirne igre Half-Life se pridružijo orientalska in futuristična. Večina stopenj je izvrstnih, zato vse pohvale avtorjem! Vsebujejo miselne izzive, zabavne boje, skakalne preizkušnje, skriptirane dogodke, kar nekaj pa jih je nelinearnih in dajejo izreden občutek svobode. Negativno izstopajočih map ni, saj tudi nedokončana (It's safer here) doseže precej visok standard, so pa ene precej kratke. Ker znate pri igranju naleteti na kak hrošč, si redno shranjujte.

Pri igranju vas bo napadal omejen nabor sovražnikov, ki vključuje vojake, strojnice in pošasti iz Xena, je pa izbor odvisen od avtorjev mape. Scepter of Ra tukaj pozitivno izstopa, saj modeli predstavljajo popolno preobrazbo. Kar se tiče orožij ni presenečenj, municije je dovolj, enako pa velja tudi za zdravilne pakete in baterije.

Grafična podoba paketa se razprostira od izjemne (npr. Cyan) do dobre, poleg prilagojenih modelov so na voljo tudi teksture višje kakovosti. Za prikaz skrbi prilagojen pogon Spirit of Half-Life, ki poskrbi za vizualno privlačnost, občasno pa tudi za nihanje števila sličic na sekundo. Ima tudi hrošče, npr. pri plezanju na stolp v mapi Second Wind okvarijo hitro shranjene igre (ročno shranjene pa ne), v It's safer here pa se pokvari nebo (shranite in ponovno naložite). Občasno se med igranjem vklopi glasba, na voljo pa je tudi govor po meri. Za dokončanje paketa sem na težavnosti Medium porabil okrog 4 ure in pol.

E7 Black Star

E7 Black Star se odvija v skrivnem Ruskem laboratorijskem kompleksu imenovanem Objekt E7 oz. Black Star. Igrate političnega ujetnika, ki v kompleksu E7 preizkuša prototip novega zaščitnega oklepa H.E.V. 5000. Med preizkušanjem vam zaradi malomarnosti uspe uiti pred nadzorniki in strojnicami ter se potuhniti v ventilacijskih sistemih. Neke resne zgodbe modifikacija ne vsebuje, je pa res, da med igranjem dobivate naloge od igre same, kar izpade hecno.

Pri izdelavi map je bil uporabljen precej nenavaden pristop. Večina prostorov, v katerih se nahajate, je orjaških. To sicer pogosto ustvari izjemen vtis, ki pa hitro zbledi, ko vidiš, kako se postavljeni predmeti znotraj njih ponavljajo. Pristop ni uporabljen le znotraj prostorov, ampak se pogosto ponavljajo cele sekcije. Večina igranja poteka znotraj laboratorijskega kompleksa, v nekaj mapah pa se tehnologija odlično prepleta z naravo. Zelo veliko je skakalnih preizkušenj, ki pa niso frustrirajoče, ponekod se pa morate celo skrivati. Kar nekaj miselnih izzivov je postavljenih tako, da morate najti določen predmet ali varnostno kartico za napredovanje, pri tem pa vrstni red pogosto ni določen, kar pripomore k večji nelinearnosti. Raziskovalci bodo bogato nagrajeni, saj lahko odkrijete kar sedem orjaških bonus map, ki pa žal niso nek arhitekturni presežek, so pa odlična postojanka za regeneracijo metkov in življenja.

Sovražniki so vzeti večinoma iz izvirnika in razširitev. V prvem delu vas bodo večinoma ogrožale pošasti iz Xena in strojnice, kasneje pa se tehtnica prevesi na stran vseh vrst vojakov in morilk. Igra trpi za ogromno pomanjkljivostjo, ki je posledica prevelikih map. Spopadi so namreč predaleč vsaksebi, ugank v vmesnih delih pa praktično ni. Posledično se v prvem delu, ko vam grozijo preredko postavljeni Xenovci, zdi, kot da igrate Simulator hoje, v drugem delu pa vojaki poskrbijo za nore skoke v težavnosti. Igranje na Hard zato ni priporočljivo, četudi vam z raziskovanjem na težavnosti Medium uspe pobrati več kot preveč municije in priboljškov. Orožja so pobrana iz izvirnika, bodo pa imeli raziskovalci bogatejši nabor, kot pa tisti, ki bodo zgolj drveli skozi stopnje.

Igra izgleda precej impresivno zaradi ostrih tekstur, podrobnih modelov in velikosti stopenj. Zelo izstopajo močno poudarjene barve, ki ponekod izpadejo odlično, spet drugje pa nenavadno. Kar nekaj je skriptiranih dogodkov, ki preoblikujejo podobo map, za kar je treba izreči pohvale. Določeni dogodki so povezani z vmesnimi sekvencami, ki olajšajo pregled nad spremenjenimi mesti. Ponekod k boljšemu vzdušju pripomore tudi glasbena podlaga. Za dokončanje sem potreboval okrog 4 ure, večino od tega pa je predstavljala dolgočasna hoja naokoli. Škoda!

Ispitatel 4

Ispitatel 4 je tretja izdana igra v seriji modifikacij o Ravilu Unisoviču, ki je bil nekoč zaposlen v skrivnem ruskem raziskovalnem laboratoriju LIPM, sedaj pa s kolegi ob igranju domin obuja spomine na te čase. Zgodba je popolnoma odpuljena in jo boste bodisi oboževali bodisi sovražili, meni pa se je zdela genialna :). Z njo se spoznavate sproti, pri tem pa pomagajo tudi vmesne sekvence in odlično posneto Ravilovo pripovedovanje, ki je sicer v ruščini, a so podnapisi v angleščini. Vse skupaj pa je zapakirano v okrog 1 uro in 15 minut igralnega časa, bogatega s humorjem in vau trenutki.

Mape so izjemno raznolike in obsegajo tako popolnoma domišljijske kot tudi realistične stopnje, med njimi pa se najdejo tudi takšne, kjer sta oba svetova med sabo pomešana. Arhitektura je sicer precej preprosta, a zanimive ideje v kombinaciji s skriptiranimi dogodki in izjemno glasbeno podlago močno izboljšajo igralno izkušnjo. Uganke so zelo pestre, pogosto jih dobite v obliki nalog, tako da se zdi kot da bi igrali pustolovščino. Preko nadzornih plošč in kamer boste nadzirali določene dogodke, pobirali predmete, vodili NPC-je, izvajali skakalne vragolije ter poskušali najti skrivne naloge, ki vam izboljšajo življenjske točke. Slednje so sicer odveč, saj je boj v igri izjemno poenostavljen. Orožja boste pobirali sproti, borili pa se boste pa proti miniaturnim psom, ki vas komajda poškodujejo, tudi na najvišji težavnosti - Normal.

Residual Life

Čeprav se na začetku modifikacije Residual Life zdi, kot da gre za nadaljevanje precej dobrega Residual Point, se kaj kmalu izkaže, da se igra pravzaprav odvija vzporedno s prvo. Igrate znanstvenico(?) Soro Kim, ki je zaposlena v Black Mesi kot pomočnica pri vzdrževanju reaktorja. Igro pričnete z vožnjo po tramvaju, na poti do delovnega mesta pa se pokvari dvigalo in kompleks preplavijo sovražni nezemljani.

Zasnova map v prvi polovici igre je izjemna, z ogromno poudarki na detajlih in z nekaj zelo zanimivimi idejami za napredovanje. Dobro postavljeni sovražniki in njih primerne količine ponujajo zelo dober tempo, ki je v primerjavi s predhodnikom znosnejši, še vedno pa igra ni prelahka. Napadal vas bo okrnjen nabor nezemljanov, med katerimi boste spet našli pohitrene vojaške zombije in headcrabe, a v precej manjši količini. Največ spopadov boste gotovo doživeli z vojaki in specialci, ki vam znajo v kakšni stopnji povzročiti marsikateri glavobol :). Ne manjka tudi morilk, kot novost pa so tu in tam prisotne zombi različice. Nabor orožij je standarden, municije je ravno prav, enako pa velja tudi za pakete z zdravjem.

Vse lepo in prav dokler ne pridemo do druge polovice, ki je čisto razočaranje. Detajliranost map je sicer še vseeno dobra, je pa vse ostalo zgrešeno. Podili se boste po ogromnih praznih območjih brez večjega izziva, potem pa se bo na vas kar naenkrat usula horda sovražnikov, ki je bodisi kampirala v določenem območju mape, ali pa se je ob prihodu teleportirala vanjo. Ko se boste ves krvav vlekli naprej, boste lahko spet uživali v praznini brez vsakega miselnega izziva, nato pa spet ubijalska akcija. Ponavljaj, dokler ne umreš od dolgčasa, živčnega zloma ali pa zaključiš igro. Škoda! Pohvalno je, da so avtorji spet vgradili orjaško razvejitev, a je prisotna v najbolj dolgočasnem delu igre, zato enostavno zbledi.

Grafična podoba igre ni bistveno spremenjena, bo pa sama postavitev elementov v stopnjah poskrbela za občudovanje. Še posebej me je z videzom fasciniral čisto prvi uvodni del igre, ki pa ga na orjaško škodo v igralnem delu sploh ne obiščete. Na težavnosti Medium sem za igro porabil okrog 3 ure in pol.

Residual Point

Najprej je treba povedati, da je modifikacija sestavljena iz dveh delov. Prvega, White Force (Alpha) najdete pod Hazard Course. Gre za uro in pol dolgo alfa različico modifikacije, ki ji do končne izdaje manjka še kar nekaj poliranja. Boji so dokaj zanimivi, a je večina stopenj nenavdahnjena in napolnjene s tonami škatel, tako da človek dobi občutek, da igra simulator razbijanja škatel :). Drugi del pa se imenuje Residual Point in njemu bo posvečen preostanek ocene. V njem igrate dr. Jacka Sohna, ki dela v sekciji bioloških laboratorijev kompleksa Black Mesa. Da ne bo šlo za tipični delovni dan, se razkrije že ob prihodu, saj ima celoten kompleks težave z varnostjo in električnim omrežjem. Kljub temu se ekipa odloči izvesti preizkus s teleporterjem, pri katerem pa gre nekaj hudo narobe.

Zasnova stopenj v tej modifikaciji je večinoma zelo dobra, nadaljevanja so pogosto neočitna in zahtevajo, da intenzivno uporabite sive celice. Kar nekaj je stranpoti, v katerih boste našli priboljške, skoraj prepričan pa sem, da približno na sredini igre obstaja orjaška alternativna pot, za kar si avtorji zaslužijo vse pohvale. Zelo inovativna se mi je zdela poplavljena mapa, kjer morate operirati pod vodo, za kisik pa poskrbijo taktično postavljeni rezervoarji. V nekaterih stopnjah se morate izkazati tudi kot spremljevalec in do vrat varno pripeljati tovariše, za večjo dramo pa jih lahko odpeljete še do kakšnega skladišča :).

Sovražniki so zelo dobro postavljeni, pogosto se teleportirajo za hrbet ali pa vam napravijo zasedo ob vračanju. Boji so zato zelo intenzivni, a na srečo obstaja dovolj zdravilnih paketov in postaj, tu in tam pa so taktično postavljeni znanstveniki, ki vas lahko pozdravijo. Poleg klasičnih nasprotnikov iz izvirnega Half-Life in uradnih razširitev, boste srečevali še prilagojene, med katerimi zagotovo izstopajo hiperaktivni headcrabi in super zombiji. Oboji se premikajo in napadajo izjemno hitro, zato boste morali biti natančen pri merjenju in uporabiti pravo vrsto orožja. Zelo nadležne so tudi napol prozorne variacije pošasti, ki pa jih je na srečo malo. V arzenalu ni presenečenj, niti niso potrebna, saj je nabor dovolj pester. Za municijo je dobro poskrbljeno.

Glede grafične podobe in glasbene podlage ni za izgubljati besed, so pa nekatere mape zelo všečne na pogled, nekaj pa je tudi skriptnih dogodkov. Težavnost igre je ravno pravšnja na Easy, za dokončanje pa boste porabili okrog 5 ur in pol.

Survive in Catacombs 1

Modifikacija Survive in Catacombs je bila ustvarjena v tekmovanju, ki ga je organiziral GameStar, ob splavitvi pa je bila celo priložena na ploščku, ki je spremljal časopis. Z izjemo napisov med poglavji, je celotna igra v češčini, kar pomeni, da boste od zgodbe odnesli bore malo, če so vam slovanski jeziki tuji. Iz uvoda v Hazard Course sem uspel razbrati, da je bil pred šeststo leti hudič premagan, njegova duša pa ujeta v t.i. Knjigo mrtvih, ki je bila skrita v katakombe blizu gradu Poltergeist. Knjigo so radovedneži odkrili in posledično spet prebudili zlo.

Kakovost map je solidna, bi pa težko rekel, da izstopajo. Resda so zelo raznolike (katakombe, rovi, mesto, podeželje), a so večinoma relativno preproste. Preveč je labirintov, v katerih so hodniki preveč podobni eden drugemu, zato je navigacija po njih zelo težavna. Dodatno me je motilo veliko število pasti (shranjujte si redno), ki niso bile niti malo nakazane. Mestoma obstajajo tudi lokacije, ki preobremenijo pogon in povzročijo zatikanje, ena izmed map (sic6) pa ima težave pri prehodu na naslednjo (sic7) - namestite popravek. Pohvalno je, da so v mape vgrajene tudi alternativne poti in stranpoti oz. skrivnosti, kjer lahko najdete marsikateri priboljšek. Določene uganke so mi bile dokaj všeč, saj je bilo za rešitev potrebno uporabiti neobičajne prijeme.

Sovražniki v igri so preoblečeni in trdovratnejši sovražniki iz Xena, poleg zombijev vas bodo nadlegovali Vortigaunti, Bullsquidi in Headcrabi, število preostalih pa je premajhno, da bi jih omenjal. Nasprotniki so večinoma postavljeni fiksno (zelo dobro), zombiji pa znajo zlesti iz zemlje in vas občasno tudi zahrbtno presenetiti. Njihovo število je včasih že kar malo pretirano, a brez skrbi, municije je na tone (dobesedno).

Arzenal vsebuje preoblečena nebiološka orožja iz izvirnika s prilagojenimi parametri, eden izmed njih je tudi količina zaloge municije. Granat boste lahko tako nosili kar dvajset, revolver pa ima lahko preko sto metkov. V kombinaciji z bogato zalogo zdravilnih paketov ne boste imeli težav igro preigrati na Hard.

Vizualno modifikacija izstopa predvsem zaradi zelo všečnih modelov, očem prijetne so tudi nekatere notranje mape. Zelo je treba pohvaliti vzdušje, ki je posledica zvokov, temačnega videza in izjemno dobro izbrane glasbene podlage. Za zaključek sem potreboval okrog 2 uri.

Mistake -1

Mistake -1 je preživetvena modifikacija v slogu serije Silent Hill, znak -1 pa pomeni, da se odvija pred istoimenskim predhodnikom. Igra se odvija v umobolnici Andrewa Parkerja, igrate pa enega izmed bivših zaposlenih imenovanega Steve Rick, ki je po spletu dogodkov sam postal eden izmed pacientov. Med igranjem odkrivate, kako je do tega prišlo, tako z branjem sporočilc in vaših misli kot tudi preko vmesnih sekvenc. Zgodba se mi je zdela izjemno zanimiva, a precej skopa. Definitivno bi želel vedeti več o Stevovi preteklosti in tudi o drugih pacientih v norišnici.

Večina igre se odvija v temačni in propadajoči norišnici, ki je kar se tiče postavitve elementov precej fantazijska. Povsod se nahajajo kupi škatel, ki so vse brez izjeme prazne, vrata in prehodi so pogosto zabarikadirani, zaščiteni s ključavnico ali številčno kodo. Po tleh ležijo lesene in kovinske plošče, s stropov visijo verige, nekaj prehodov je zagrajenih kar z deli pohištva. Med igranjem se podoba map sproti spreminja in pogosto preklopite v srhljiv domišljijski svet, v katerem ste še bolj ranljivi. Nekaj je hoje nazaj, v nekaterih primerih pa bo treba najti tudi zelo dobro skrite poti naprej. Poleg iskanja ključev in kod, boste morali za napredovanje najti še določene predmete, pri vseh iskalnih nalogah pa vam bodo v veliko pomoč namigi, ki jih najdete po mapah. Del ugank so tudi skakalne preizkušnje, ki so dokaj nadležne, saj morate nekajkrat skočiti čepe z zaletom, kar vsekakor ni enostavno.

Sovražniki so, kot se za pravo grozljivo streljačino spodobi, redki. Njihova postavitev je fantastična in bo poskrbela za marsikateri šok moment, parkrat pa se bodo tudi pojavili od nikoder. Poleg več vrst zombijev vas bodo napadali še pljuvači kisline ter hibridi med pajki in dojenčki, ki imajo genetski material najbrž sposojen od Headcrabov in so zelo dobra zamenjava zanje. Vsake toliko vas čakajo tudi šefovski nasprotniki. Nabor orožij je zelo skromen, saj imate na voljo zgolj mesarski nož in pištolo, šele proti koncu pa dobite tudi šibrenico. Metkov je na prvi pogled malo, a boste ugotovili, da jih je več kot preveč za privzeto težavnost (izbira ni možna). Nasprotniki so namreč zelo občutljivi na strele v glavo, zato se jih lahko hitro odkrižate. Tudi škatlic z zdravili je preveč, enako pa velja za prenosne zdravilne pakete.

Videz modifikacije je dokaj všečen, ne le zaradi uporabljenih tekstur, ampak tudi zaradi grafičnih učinkov (svetilka, izbočene teksture), ki pa zahtevajo nekaj trikov na različici Steam*. Poleg videza pa k dobremu vzdušju prispeva še spretno izbrana glasbena podlaga. Škoda le, da je modifikacija tako kratka, saj sem za dokončanje porabil le slabo uro.

*Iz mape sdk boste morali v korensko mapo Half-Life kopirati datoteko opengl32.dll. Datoteko boste morali nato prestaviti v način Samo za branje, se odklopiti iz interneta in ponovno zagnati Steam. Ko boste želeli igrati preko spleta, morate nujno izbrisati datoteko opengl32.dll iz korenske mape, saj vas lahko v nasprotnem primeru doleti VAC ban!

Heart of Evil

Zgodba Heart of Evil je postavljena v čas Vietnamske vojne, v njej pa igrate specialca Percya Freemana, kateri dobi nalogo, da ubije odpadnega polkovnika Kurtza (ste že zaznali povezavo s filmom Apocalypse now?). Poveljstvo vam dodeli trdobučnega pomočnika Barneya, ki se v številnih situacijah izkaže za nepogrešljivega asistenta, hkrati pa vas vozi skozi sovražno ozemlje. Zgodba je izjemno zanimiva in jo razkrivate preko dogodkov, dialogov in prebranih sporočil.

Modifikacija je sestavljena iz orjaških, z vožnjo povezanih, sekcij, vsaka izmed njih pa sestoji iz velikega števila map, ki so med sabo neverjetno dobro povezane. Razvijalci so igralcu pustili ogromno svobode, saj lahko sekcije skoraj neomejeno raziskujete, a je po mojem mnenju omejitev premalo. Čeprav so ponekod po stenah postavljene oznake in lahko uporabne informacije preberete iz dokumentov, morate biti pri raziskovanju izjemno zbrani, da ne tavate v krogu. Ker je vaše napredovanje odvisno od Barneya, ki ga je po labirintih hodnikov nerodno vlačiti za sabo, je priporočljivo, da ga pustite na nekem dobro označenem mestu, da ga ne boste brezglavo iskali, ko boste potrebovali njegovo pomoč. Svetujem tudi, da igrate z beležko, saj določene uganke zahtevajo, da pravilno izvedete določeno sekvenco, koristno pa si je tudi označiti, da ste neko območje že popolnoma preiskali. Napredovanje skozi določene sekcije bo pogosto onemogočeno z enostranskimi barikadami, ključavnicami, včasih pa bo treba tudi kaj razstreliti oz. najti določene predmete, zato imejte oči na pecljih.

Nabor sovražnikov je izjemno pester. Najprej so tukaj dobro oboroženi odpadniški vojaki ZDA s tankovsko in zelo močno helikoptersko podporo, potem so tukaj slabše oboroženi,a nič kaj manj nevarni vietkongovci, da bi bila mera polna pa na območju mrgoli zombijev in drugih nenavadnih pošasti. Ker se frakcije koljejo tudi med sabo, je akcije vselej polno, njihove spopade pa lahko izkoristite tudi v svoj prid in prihranite življenje ter municijo. Nasprotniki niso samo preoblečena umetna inteligenca iz izvirnika, ampak imajo modificirane določene parametre, ki naredijo boje zahtevnejše. Vojaki znajo počepniti v kritje, vas napasti z raketometom, zelo radi pa mečejo granate. Zombiji so izjemno odporni, nekateri izmed njih pa se vas lotijo tudi z orožjem. Gorile vas presenetijo z dolgimi skoki in strašljivim bojnim krikom. Pa še bi lahko naštevali.

Vaš arzenal je zelo raznolik. Nasprotnike lahko koljete z mačeto ali motorko, prerešetate z več vrstami mitraljezov, pištolo, šibrenico, granato ali raketometom, vključene pa so še granate, laserske bombe in pa (zelo zanimivo) Snarki ... Orožja niso najbolje uravnotežena, za nekatera pa obstaja tudi bistveno prevelika zaloga metkov. Zdravilnih paketov in polnilnih postaj je obilo, (še posebej, če radi raziskujete), ne manjka pa tudi oklepov. Četudi znajo biti nekatere situacije zelo zahtevne, pa bi morali bolj izkušeni igralci igro brez večjih težav dokončati na Hard.

Ker gre za popolno pretvorbo Half-Life, ima igra večinoma nove modele in teksture. Čeprav so slednje ponekod zelo nizke kakovosti, mi je bil videz vseeno dovolj všeč, da me ni motilo. Podrobnosti je dovolj, arhitekturi nič ne manjka, za popestritev pa poskrbijo številni skriptirani dogodki. Poleg govora je v igri prisotna tudi glasba po meri, humor pa včasih presega mero dobrega okusa. Igro sem zaključil po okrog 5 urah in pol igranja, ko so mi po dolgočasni vožnji s čolnom pot prekrižala zaprta vrata (hrošč).

Escape from the Darkness

V Escape from the Darkness igrate znanstvenika imenovanega Alex Johnes, ki se znajde v incidentu iz izvirnika. Ker ste bili pred tremi meseci udeleženi v programu samoobrambe (igrajte Hazard Course), se seveda ne mislite predati in umreti. V vašem skrivališču odkrijete orožje, in z njim napadete vojake, ki patruljirajo zunaj. Vaša trenutna naloge je, da se prebijete do Gordona Freemana, ki bo že vedel, kaj storiti. Zgodba je podkrepljena z govorom po meri in video sekvencami, bolj kot ste blizu koncu, bolj je nenavadna. Med igranjem se občasno vklaplja tudi glasbena podlaga, ki pa mi je bila preveč moteča, in bi raje videl, da je sploh ne bi bilo.

Mape so kompleksne in polne podrobnosti, ponašajo se z odlično arhitekturo in osvetljevanjem ter so vsekakor glavni adut igre. Teren je izjemno razgiban in le poredko vsebuje popolnoma ravne ploskve, kar sicer prispeva k avtentičnosti, bo pa hkrati povzročalo nadležno zatikanje med hojo. Izjemno všeč mi je bila bogata vegetacija, ki ne predstavlja le vizualne poslastice, ampak tudi skrivališče za sovražnike. Stopnje so sestavljene iz raznolikih zunanjih in notranjih predelov, ki so med sabo zelo dobro povezani, in vsebujejo tudi precej stranpoti. Podili se boste po laboratorijih, pisarnah, zasneženih poljanah, rudnikih, kanjonih, kanalizaciji, itd. Uganke so precej raznolike in vsebujejo destrukcijo okolja, pritiskanje gumbov, skakalne izzive, ščitenje NPC-jev, iskanje dobro skritih poti naprej, in še kaj bi se našlo.

Med igro vas bo napadala pestra mešanica klasičnih in novih sovražnikov iz Xena in Zemlje, ogrožali pa vas bodo tudi helikopterji, artilerija in strojnična gnezda. Postavitev sovražnikov je zelo dobra, enako pa velja tudi za številčnost, kar nekaj je skriptiranih presenečenj. Za še večjo težavnost bodo poskrbeli vojaki v kamuflažnih oblačilih, da o napadih izza goste vegetacije sploh ne govorimo. Za bitke je v igri uporabljen drugačen pristop, kot ste ga morda vajeni iz drugih modifikacij. Orožja so namreč izjemno smrtonosna, kar sicer poveča občutek realizma, a meni tak pristop enostavno ni bil všeč. Spopade morate tako zaključevati izjemno hitro, saj vsako odlašanje hitro vodi v smrt in posledično ponovno nalaganje. Na voljo imate izjemno velik nabor modificiranih pušk, ki imajo so bolj ali manj posrečene. Šibrenica ima npr. prevelik doseg, AK47 pa tako veliko razpršitev, da je popolnoma neuporabna. Streliva je ogromno, zdravja in baterij pa ravno prav za težavnost Medium. Za dokončanje igre sem porabil okrog 1 uro in 45 minut.

Todesangst 2: Der Echte Feind

Todesangst 2: Der Echte Feind je druga modifikacija v seriji Todesangst. V prvem delu se je nad Gordona Freemana spravil nor znanstvenik dr. Jack Newell, ki je želel genetsko združiti ljudi in bitja iz Xena. Gordon mu je prekrižal načrte, dr. Newell pa je postal pošast - Xenantromorf. Izkaže se, da je bil dr. Newell le lutka anarhistične skupine imenovane Schwarzgeist. Slednja s pomočjo oboroženih najemnikov poskuša popraviti Newellov spodrsljaj in iz Black Mese ukrasti kar se da veliko Newellovih izpeljanih projektov. Zgodba je spet klišejska, mi je pa bilo všeč, kako so avtorji poskušali pojasniti ozadje skupine Schwarzgeist.

Tokrat se igra ne odvija zgolj v laboratorijih Black Mese, ampak se podate še na planet podoben Xenu in bližnjo raziskovalno postajo na njem, ter tudi na podeželje. Mape so precej raznolike in večinoma bolj podrobne kot v predhodniku, me je pa razočaralo dolgočasno pohajkovanje po površini Xenu podobnega planeta. Zelo mi je bila všeč nelinearna zasnova, ki na nekaj mestih omogoča, da izberete kateri problem boste rešili najprej oz. po kateri poti boste prišli do cilja. Pogosto se bo zgodilo tudi, da morate neko oviro obiti, nato pa se lahko vrnete nazaj. Nadaljevanja znajo biti zelo dobro skrita, kar nekaj je tudi skrivnosti, ki vam razkrijejo skrivno kodo za bonus stopnjo v Hazard Course.

V modifikaciji se boste večinoma borili proti najemnikom Schwarzgeista, ki so oboroženi skoraj izključno s šibrenicami in (zelo zanimivo) samostreli. Pri boju od blizu so izjemno smrtonosni, škoda le, da ne znajo metati granat. Občasno so postavljeni na taktičnih lokacijah s strojnicami, imajo pa tudi podporo mehanizacije (helikopter, orjaški roboti z laserji). Pošasti je po drugi strani precej manj, je pa pohvalna njihova raznolikost. Poleg zombijev vas bodo napadale še pošasti, ki so jih porezali iz izvirnika (Chumtoad, Flocking Floater, Mr. Friendly, itd.), ne manjka pa tudi povsem novih kot so na primer agresivne podgane. Izmed vseh bitij mi je bil najbolj všeč Chumtoad, ki je odlična alternativa Headcrabom, saj vas poleg ugriza še začasno zastrupi. Vaš nabor orožij je omejen na porezan izbor iz izvirnika, posebnost pa predstavlja sekira, ki jo lahko mečete in nato znova poberete. Za municijo pa se vam na težavnosti Medium ni treba skrbeti, bolj delikatna je zadeva z zdravilnimi paketi in baterijami, ki jih je pa vseeno ravno dovolj.

Poleg novih modelov boste največje grafične spremembe opazili na raziskovalni postaji, saj ostre teksture močno izstopajo iz povprečja. Nadgrajene so bile tudi vmesne sekvence, ki jih je tokrat precej več, vsak izmed nastopajočih pa ima lastnega govorca. Čeprav kakovost izgovorjave niha tako glede naglasov kot tudi glasnosti, je treba avtorje vseeno pohvaliti za trud. V določenih delih map se vklopi tudi glasbena podlaga po meri. Za dokončanje sem porabil okrog 2 uri in pol.