100 modifikacij za Half-Life 1: stran 5

Night at the Office

Night at the Office se odvija v prostorih podjetja Parcel Packages, v katerem se je nedavno zaposlil naš junak (preigrajte Hazard Course za uvod!). Nekega poznega večera, ko je stavba skoraj prazna, vanjo vdrejo dobro organizirani napadalci, ki med prebijanjem proti vrhu nebotičnika jemljejo talce. Zgodba je sicer klišejska in malo spominja na film Die Hard (Umri pokončno), ampak mi je bila precej všeč. Z njo se sproti spoznavate preko pogovorov z NPC-ji in s pomočjo prisluškovanja napadalcem, škoda le, da posnet govor po meri nima boljše kakovosti.

Igra je omejena zgolj na stolpnico, ki ima šestnajst nadstropij povezanih z osrednjim stopniščem. Med nadstropji lahko skoraj svobodno prehajate, saj vas omejujejo le postavljene ovire, zaklenjena vrata in pa seveda oboroženi nasprotniki. Igra je tako izjemno nelinearna, a ima to za posledico tudi številne skriptne hrošče, zato si redno shranjujte. Nadstropja imajo različno namembnost, a bi jih lahko brez težav skompresirali na polovico, saj je v njih enostavno preveč praznega prostora. Preprostost map izboljša dobra izbira tekstur, kljub temu pa igra vizualno ne izstopa. Uganke sestojijo iz iskanja dostopnih kartic, nekajkrat boste morali tudi lesti skozi ventilacijo ali pa kaj razbiti, tukaj pa se zadeva konča.

Napadalci sestojijo izključno iz nasprotnikov z mitraljezi, ki niso ravno dobro postavljeni, je pa res, da patruljirajo po nadstropjih. Ker je vaše zdravje neobnovljivo, se boste morali včasih tudi pretihotapiti mimo patrulj, vsaj dokler ne dobite prvega orožja - sekire. Z njo lahko zalezete kakšnega izmed nasprotnikov in pridobite dragocen mitraljez. Kasneje lahko še poberete šibrenico in pištolo, a sta po pravici povedano odveč. Nobeno izmed orožij nima merka (uporabite popravek v mapi, če vas moti), ob menjavi šaržerja pa boste zavrgli vse metke, ki so še v njem, zato bodite previdni. Zanimivo je tudi to, da pobiti nasprotniki odvržejo naključno količino preostalih metkov. Zaradi odsotnosti zdravilnih paketov je popolnoma vseeno, na kateri težavnosti igrate, saj vam redno ponovno nalaganje ne uide. Za dokončanje sem potreboval okrog 1 uro.

Fate Reversal

Fate Reversal se odvija nekaj časa za tem, ko ste kot Gordon Freeman uspeli zaustaviti invazijo iz Xena. Ko vam je G-Man na koncu ponudil izbiro med gotovo smrtjo in nadaljnjim sodelovanjem, ste izbrali slednjo možnost. Tik preden ste prešli v mirovanje, se je proces prekinil in znova ste se znašli v Black Mesi. Na začetku se zdi, kot da nimate jasnega cilja, a se igra preko G-Mana kmalu precej spretno naveže na drugi del v seriji Half-Life. Zgodba se mi je zdela zelo zanimiva, z njo pa se spoznavate sproti preko samega dogajanja, domiselnih skriptiranih dogodkov in video sekvenc.

Stopnje so razdeljene na več raznolikih tematskih sekcij. Prebijali se boste skozi laboratorije in skladišča v Black Mesi, kanalizacijo in mestne ulice, obiskali pa boste tudi bolj eksotične lokacije, ki pa jih bom zamolčal, da vam ne pokvarim užitka. Večina map mi je bila precej všeč, saj vsebujejo dovolj zanimivih podrobnosti, všečno osvetljevanje in so tudi arhitekturno dobre. K dobremu vizualnemu vtisu pripomorejo nove teksture in modeli, zelo zanimivo pa se mi je zdelo tudi, da se tekom igranja spremeni čas dneva. Poti naprej večinoma odpirate z aktivacijo sprožilcev, ki se nahajajo na stranpoteh ali pa z dostopnimi karticami, kar nekajkrat pa se lahko z odstranitvijo blokade vrnete v predhodno sekcijo. Škoda, da avtor ni vgradil kakšnega zahtevnejšega miselnega problema ...

Kar se bitk tiče, je začetek precej divji, saj se morate zgolj z lomilko spoprijeti z Vortigaunti, kmalu zatem pa vam bo pištolica služila kot edina zaščita proti Alien Controller-jem in vojakom. Začetna pestrost nasprotnikov se ohranja skozi vso igralno izkušnjo, saj se boste borili proti praktično vsem bitjem iz Xena, vojaško grožnjo pa bodo okrepili tudi helikopterji in letala z okrepitvami. Akcija je precej dobra zaradi postavitev in številčnosti, svoje pa dodajo še skriptirani dogodki in bitke med različnimi frakcijami. Težavnostna krivulja ostaja precej konstantna, moti le nenaden spust blizu konca, ki pa se hitro popravi. Orožja so omejena na tista iz izvirnika, je pa pohvalno, da so nekatera preoblečena. Metkov in zdravja/baterij je dovolj za igranje na Hard, na tej težavnosti pa sem igro končal v okrog 1 uri.

Absolute Redemption

Absolute Redemption se odvija po dogodkih iz izvirnega Half-Life. Gordon Freeman je pri svojem pohodu po Xenu osvobodil tri metuljčkasta bitja imenovana Telnorps, ki so služili zaščiti Xena pred njihovimi sovražniki, raso Zan iz galaksije Theldran. Bitja iz Xena so zato preko skrivnostnega G-Mana zaprosila za pomoč in povrnitev Telnorpov na njihova mesta. Prvi se nahaja v ujetništvu kulta v Himalaji, drugi v zabaviščnem parku, tretji pa v skladišču strastnega zbiratelja nenavadnih stvari, ki bo naredil vse, da bo dobil še preostala dva.

Če prištejemo še Xen, se boste v igri tako borili skozi kar štiri različna prizorišča in vsa so izjemno kakovostno izdelana. Mape so izvrstno povezane v celoto, v njih kar kipi od podrobnosti, kar nekaj je skakalnih izzivov in skriptiranih dogodkov. Zelo všeč mi je bila nelinearna zasnova, ki daje izjemen občutek svobode, je pa res, da zna katerega igralca tudi zmesti. Občasno se boste morali tudi vrniti v predhodno sekcijo, pri tem pa se zna zgoditi, da vas bodo pričakalo kakšno presenečenje :).

Kar se tiče sovražnikov, ni presenečenj, so pa popredalčkani po tematskih sekcijah. Na Himalaji se boste spopadali z vojaki in nindžami, v cirkusu in na Xenu z nezemljani, v skladišču pa z osebno vojsko zbiratelja. Igra ne slepomiši, ampak vas neposredno pahne v divjo akcijo. Orožja so standardna, municije je dosti, enako pa velja tudi za zdravilne pakete. Boji znajo biti kar zahtevni, še posebej v sekcijah, kjer je mapa razdeljena v več višinskih plasti ali pa na mestih, kjer so postavljeni teleporterji.

Vizualno modifikacija ne bistveno odstopa od izvirnika, so pa na voljo preoblečeni modeli, za popestritev pa poskrbijo vmesne sekvence. Posebej bi bilo treba izpostaviti posnet govor, na primernih mestih pa se vklopi tudi glasbena podlaga. Za dokončanje igre na težavnosti Medium sem porabil okrog 2 uri, bi pa omenil, da me je konec zelo razočaral.

Escape 2

Escape 2 se nadaljuje tam, kjer se je predhodnik nehal. Ko ste ubili končnega šefa, vas je teleportiralo v neznano. Na vašo nesrečo to ni bila svoboda, temveč ste se spet znašli globoko v Black Mesi. Za razliko od predhodnika zgodbe sploh in prijaznih NPC-jev ni, vaša naloga je zgolj priti do konca. Pri tem vas bo spet ovirala kopica nasprotnikov, ki so kot v predhodniku zelo dobro postavljeni in bodo poskrbeli za kar srdite boje. Prvi del je spet namenjen pošastim iz Xena, v katerih vrstah so najbolj pogosti raznoliki zombiji, Headcrabi in pa Vortigaunti. Zadnji dve vrsti se ob določenih dogodkih (pre)pogosto teleportirata v vašo okolico, zato imejte vedno pripravljen poln saržer :). Kasneje se primešajo še vojaki, ki imajo podporo strojnic, čisto proti koncu pa na vas navalijo še specialci in tanki. Frakcije se med sabo veselo tolčejo, kar lahko izkoristite za prihranek na zdravju (oklepa H.E.V. spet nimate) in metkih. Obojih omenjenih dobrin je namreč na težavnosti Medium komaj zadosti. Nabor orožij je dokaj omejen, če želite imeti lomilko, pa nujno namestite popravek!

Zasnova map se je glede na predhodnik precej izboljšala - tako glede arhitekture, kot tudi uporabe tekstur in postavitve elementov. Negativno izstopa zgolj popolnoma temna sekcija, v kateri na vas navali na desetine zombijev, vi pa morate med bojevanjem najti pot naprej. Sekcije so pogosto odprte, zato lahko do nekega cilja pridete tudi po drugi poti. Skriptirani dogodki, ki preoblikujejo mape so postali redkejši in se zgostijo šele proti koncu, je pa občutno nadgradnjo doživela količina vizualnih učinkov, a se žal to ponekod pozna kot precejšnje zatikanje. Na veliko škodo je bila porezana večina ugank, saj jih igra praktično ne vsebuje. Res je, da morate parkrat najti kartico in iti nazaj, pritisniti par gumbov, da se vozite z vlakom, ter da vas čaka nekaj skakalnih preizkušenj, a je to kar malo preveč skromno, sploh glede na splošno kakovost map.

Za dokončanje sem porabil okrog 1 uro. Pred igranjem si obvezno nastavite tipke!

Project Quantum Leap

Project Quantum Leap je kompilacija map 15 različnih avtorjev, ki so 20 stopenj povezali v samostojno modifikacijo. Zgodbe, ki bi povezovala mape, ni, na prvi pogled pa tudi ni videti, da bi bila dorečena kakšna skupna tema. Rezultat je posledično precej kaotičen.

Prehodi med mapami so zelo divji, ne le na račun spremembe tematike, ampak tudi glede kakovosti. Tri mape (Radix, Blow up in Someplace Else) izstopajo po zelo dobri zasnovi, primerno uravnoteženi akciji, skriptiranih dogodkih in zanimivi igralnosti, ščepec map se nahaja nekje vmes med povprečnim in dobrim, preostanek pa je čisti obup. Pomanjkanje podrobnosti in občutka za estetiko, neproporcionalne velikosti elementov, slabi prehodi, frustrirajoči skakalni izzivi in pretiravanje s številom sovražnikov so le nekatere izmed pomanjkljivosti velike večine.

Nabor nasprotnikov je odvisen od avtorja, so pa pošasti iz Xena precej redke. Večinoma vas bodo napadali vojaki v vseh variacijah, grožnja pa bo podkrepljena še s strojnicami, helikopterji in tanki. Nabor orožij je zelo omejen, municije je več kot dovolj. Težavnost precej niha, ampak je zdravilnih paketov in baterij na težavnosti Easy dovolj, da boste prispeli do konca po 3 urah in pol igranja. Z izjemo novih tekstur, ni vizualnih sprememb, večina map je dokaj neprivlačnih. Občasno se bo vklopila tudi glasbena podlaga.

Portrait of Freeman

V Portrait of Freeman igrate Gordona Freemana, ki ga G-Man pošlje v skrivnostni Area 51, da bi pri delu pomagal dr. Albertu. Ob Freemanovem prispetju pride do incidenta, v katerem se po Area 51 razširijo nezemljani, ki vam bodo precej otežili pot do cilja. Čeprav je zgodba minimalistična, so se mi zdele ideje, ki jih podaja, precej zanimive, bi pa lahko bila vsekakor precej bolje razdelana.

Zasnova map mi je bila zelo všeč, saj so arhitekturno dovršene in vsebujejo številne podrobnosti. Stopnje so med sabo dobro povezane, stranpoti, na koncu katerih se nahajajo dobrote, pa povečajo občutek nelinearnosti. Nadaljevanja so pogosto odlično skrita in v kombinaciji z zelo zanimivimi ugankami poskrbijo za telovadbo vaših sivih celic. Kar nekaj je skakalnih izzivov, ne manjka pa tudi smrtonosnih pasti, zato si redno shranjujte. Škoda je le, da se nekaterim pastem ni mogoče izogniti brez smrti ...

Poleg že omenjenega pestrega izbora nezemljanov iz Xena vas bodo napadali počasni in neučinkoviti zombiji, varnostniki, vojaki, strojnice in helikopterji. Zanimivo je, da obstajata dve frakciji vojakov, ki se med sabo veselo tolčeta. Rdeči so vaši nasprotniki, medtem ko so tisti s klasičnimi barvami vaši zavezniki. Postavitev nasprotnikov je zelo dobra, škoda le za precej nesramna in zahrbtna presenečenja. Tako se bodo na neko mesto pogosto teleportirale trume sovražnikov, ki vas bodo v hipu zmasakrirale ali vas vsaj resneje poškodovale. Namesto tega bi si želel, da bi sovražniki bili gosteje naseljeni in tako vzdrževali nek konstanten nivo akcije. Streliva in zdravja / baterij je rahlo preveč za težavnost Medium, a bi Hard zaradi brutalnih presenečenj priporočil le najbolj izkušenim.

Vizualna podoba modifikacije mi je bila všečna. Na številnih mestih so uporabljene nove in ostre teksture, zelo všeč pa mi je bila tudi postavitev nekaterih svetlobnih teles in nekatere odsevne površine. Moderniziran je postal tudi HUD. Ne manjka tudi vmesnih sekvenc, ki prevzamejo nadzor nad vašo kamero, pogosto pa se vklopi tudi glasbena podlaga. Za dokončanje igre sem porabil okrog 1 uro in 45 minut.

Conundrum 2

Conundrum 2 se odvija v skrivnostnem kompleksu, ki se je pojavil trideset milj južno od Black Mese. Raziskovalci so v njem odkrili skrivno dimenzijsko sobano, ki pa se je sama od sebe zaklenila, še preden bi jo lahko raziskali. Igrate dr. Gino Cross, ki je bila izbrana, da se bo prebila do sobane in razrešila uganke, ki jo zaklepajo. Čeprav je zgodba šibka, ima dogajanje vseeno precej večji smisel kot v predhodniku.

Tudi zasnova map je doživela precejšnje izboljšave, saj so mape večinoma arhitekturno bolj kompleksne in vsebujejo več podrobnosti. Pohvalne so predvsem tiste, ki vsebujejo moderno arhitekturo, saj se v njih vidi vložen trud. Uganke so ostale raznolike in so mi bile precej zanimive. Poleg skakalnih izzivov, potiskanja predmetov, izmikanja pastem in iskanja skritih nadaljevanj, boste v modifikaciji našli še hojo po nevidni brvi, labirint s fiksno kamero ter skakanje po terenu, ki se sproti spreminja. Večina nadležnosti predhodnika je bila odpravljena, še vedno pa obstajajo mesta, kjer vas skok poškoduje, in pa (na srečo redki) nelogični sprožilci. V pomoč pri premagovanju ovir vam igra nudi namige, ki pa so po mojem osebnem mnenju postavljeni na prelahkih ugankah, na težjih jih pa ni.

Spopadi so precej redki in omejeni na Xenovske nasprotnike. Streliva za človeška orožja je dovolj, enako pa velja tudi za zdravilne pakete in baterije, zato vam priporočam igranje na Hard. Kar se videza tiče, bi težko rekel, da igra izstopa iz povprečja, čeprav nekatere površine krasijo lepe in ostre teksture. Svetla izjema so le mape z moderno arhitekturo, kjer je uničenje izjemno dobro prikazano. Za dokončanje sem potreboval okrog 1 uro in pol, pri tem pa sem manjkrat potreboval pomoč iz vodnika kot v predhodniku.

Hardman - in the City

Hardman - in the City se odvija v nekem neznanem mestu, katerega ulice so polne narkomanov, policistov in oboroženih članov kriminalne združbe. Igranje poteka na ulicah in znotraj zgradb, vsem delom pa je skupno, da imajo izjemno preprosto geometrijo, polno ravnih površin, in malo število elementov. Motile so me tudi številne nevidne stene, ki bi lahko bile rešene s pomočjo pregrad. Vtis rahlo popravijo teksture z dokaj visoko resolucijo, ki pa bi lahko bile mestoma bolj natančno položene. Začetek je relativno linearen, sčasoma pa se število stranpoti poveča, kar nekaj pa je tudi skrivnosti. Samo potovanje po mapah je dokaj razgibano, saj vas čaka lazenje po kanalizaciji in ventilaciji, vožnje z dvigali in vlaki, razbijanje pregrad, skakalni izzivi, pritiskanje gumbov, itd. Vsekakor precej boljše kot izdelek Pimp My Car izpod rok istega avtorja.

Edina vrsta nasprotnikov, proti kateri se boste borili, so vojaki, pri tem pa se boste lahko za pomoč obrnili tudi na številne ulične policiste. Umetna inteligenca zna biti pogosto nerodna, poleg tega pa je ob vašem prihodu v določen predel kar nekajkrat obrnjena stran od vas, a to le rahlo zmanjša splošno akcijo. Vojaki namreč večinoma nastopajo v ekipah, v določen predel se velikokrat zgrnejo iz vseh smeri, ne manjka pa tudi zased, ki vas bodo pogosto presenetile. Nevarnost povečajo granate, eksplozivni naboji in sekundarni streli iz šibrenice, ki se jih sovražniki ne bojijo uporabiti. Vašo oborožitev odklepate sproti, gre pa za dokaj omejen preoblečen nabor orožij iz izvirnika. Bolj vas bodo najbrž navdušili priboljški in municija, ki zadostujejo za igranje na Hard. Zaključek igre vas vrže v glavni meni, do njega pa sem se prebil v okrog 45 minutah.

Half-Life: Ultimate Attack

V Half-Life: Ultimate Attack igrate desetarja imenovanega David Johnson, ki je bil skupaj s tovariši poslan v Black Meso, da prikrije vse sledove o incidentu. Zgodba modifikacije se v časovnico serije priklopi med dogodki v Half-Life: Opposing Force, v katerih se vojska že umika iz kompleksa, saj so utrpeli preveč izgub. Že kar kmalu po začetku boste videli, da je bila odločitev vojske modra, saj v kompleksu mrgoli sovražnikov.

Vaše življenje ne bodo ogrožale le pošasti iz Xena, ampak še bitja iz skrivnostne Rase X ter vojaške sile. Raznolikost nasprotnikov je tako zelo pestra in obsega skoraj vsa bitja iz Xena, tri premične pošasti iz Rase X in pa seveda vojake. Omenjene frakcije se med sabo neprestano spopadajo, v borbe pa se redno vključujejo vaši pajdaši iz posebnih enot. Za dokaj hude boje bo v prvi vrsti poskrbela visoka številčnost sovražnikov, ne manjka pa tudi zased in skriptiranih presenečenj. Naboj orožij je izjemno omejen, saj imate poleg pipca na voljo le revolver, šibrenico, mitraljez in eksplozive, šele kasneje pa lahko dobite električnega ščurka. Kljub zahtevnim spopadom je modifikacije zelo skopa glede prve pomoči in baterij, bi pa količine morale zadostovati za dokončanje na težavnosti Medium.

Ker je igra postavljena v Black Meso, se tudi mape ne morejo otresti pridiha izvirnika, a so dovolj unikatne, da to ne bode v oči. Vizualni vtis je precej dober, bi pa težko rekli, da igra pretirano izstopa iz povprečja. Mape so dovolj barvite, dobro osvetljene in imajo dokaj veliko podrobnosti. Posebej hvalevredna je raznolikost okolij, saj se boste potepali po skladiščih, laboratorijih, tunelih, zunanjosti in celo Xenu, škoda le, da je vaša pot skozi njih popolnoma linearna. Z izjemo redkih stranpoti s priboljški, lahko tako kar pozabite na raziskovanje. Zelo skromen je tudi nabor ugank, ki obsega samo pritiskanje gumbov in redke skakalne izzive, preostanek pa ni omembe vreden. Za dokončanje igre boste potrebovali okrog 1 uro.

Run from Hell

Run from Hell je (zelo verjetno) ruska modifikacija, ki se odvija v Black Mesi podobnemu kompleksu. V ozadju igre je sicer neka zgodba, a ker je ves govor v ruščini, podnapisov pa ni, je najbrž ne boste razumeli. Kljub temu vam priporočam, da NPC-jev med govorom ne prekinjate, saj se lahko skripta zatakne in obtičite. Večina map je notranjih in izjemno preprostih, sestavljenih iz samih ravnih površin. V njih boste zaman iskali detajle, elementi so zelo redki (z izjemo gore škatel), kar nekaj razmerij je mimo. Zunanje mape so redke, a so mi bile rahlo bolj všeč, kljub nenaravno odrezanim pečinam. Deli map so med sabo povezani z neštetimi vrati, ki jih odpirate na mestu ali pa na nekem oddaljenem kraju, nekaj pa je tudi lazenja po ventilaciji. Bodite pozorni na časovno omejena stikala, saj se včasih lahko tudi zgodi, da kje obtičite! Pot naprej vam pogosto ovirajo škatle, ki imajo noro odpornost na orožja in parajo živce (rešitev: namestite moj popravek). Še posebej nadležno je razbijanje škatel pod vodo, saj se je treba neprestano vračati po zrak.

Pri poti do cilja vas bodo ovirali standardni sovražniki iz izvirnika (Xenovci in ljudje), ki se med sabo izmenjujejo brez občutka za uravnoteženost bojev. Težavnostna krivulja bo zato imela nore skoke, je pa res, da vam ne bo hudega kar se tiče zdravja in municije, saj vas igra s tem kar dobro zalaga. Borili se boste proti več vrstam pošasti iz Xena, vojakom, morilkam, in pa težki mehanizaciji, ki vključuje strojnice, tank in pa helikopter (za sestrelitev tega sploh ne dobite dovolj raket, če igrate na težavnosti višji od Easy ...). Postavitvi bi težko kaj očital, saj poskrbi za res zahtevne situacije, dobri pa sta tudi številčnost in pa sama skriptirana presenečenja. Orožja sproti odklepate, za pomoč pri borbi pa lahko izkoristite Barney-a, ki je v tej igri oborožen s smrtonosnim revolverjem. Na težavnosti Medium sem igro preigral v okrog 1 uri in 15 minutah.