100 modifikacij za Half-Life 1: stran 4

Half-Life: Visitors

V Half-Life: Visitors skočite v kožo odvetnika Alana Greena, ki so ga poslali v puščavo Nove Mehike, da bi analiziral varnostne protokole uporabljene v laboratorijih Black Mese. Ker se vaša zgodba prepleta z izvirno, med obiskom pride do incidenta in kompleks preplavijo pošasti iz Xena. Ker je ogroženo vaše življenje, vam ne preostane nič drugega, kot pa da poprimete za orožje in si pričnete utirati pot na svobodo. Pozicijo v časovnici izvirnega univerzuma sproti odkrivate med napredovanjem ter skozi video sekvence in navzkrižne reference, se pa nekje v sredini zgodi izjemno čudaški nepojasnjen preskok scene.

Mape se močno naslanjajo na stopnje iz izvirnika in razširitev, a so zelo domiselno preoblikovane v edinstveno in raznoliko izkušnjo. V njih mrgoli zelo zanimivih ugank, ki bodo dodobra preizkusile vašo iznajdljivost in sposobnost opazovanja okolice, ostro oko pa boste potrebovali tudi za nekatera zelo dobro skrita nadaljevanja. Sami zasnovi map bi težko očital večje nepravilnosti, saj so polne podrobnosti in med sabo odlično povezane v celoto, v njih pa bodo zelo uživali ljubitelji raziskovanja. Priporočam pa, da si redno shranjujete, saj v modifikaciji mrgoli pasti in presenečenj.

Kar se sovražnikov tiče in orožij, z izjemo prilagojenih parametrov ni večjih presenečenj. Najprej vas čakajo bitke s pošasti iz Xena, potem pa se nad vas usujejo še vojaki, specialci in morilke. Postavitev in število nasprotnikov sta se mi zdela ravno prava, da sta poskrbela za dobro akcijo. Težavnostna krivulja je dodobra izpiljena. Na težavnosti Medium je namreč dovolj zdravilnih paketov in oklepov, da ne boste trpeli, v stiski pa vam lahko pomagajo tudi znanstveniki. Baterije sicer najdete po stopnjah, a jih ni mogoče uporabljati, enako pa velja za določene vrste municije. Arzenal je dokaj skop in se sproti odklepa, bioloških orožij ni.

Čeprav modifikacija z izjemo par novih modelov in tekstur ne ponuja bistvenih grafičnih izboljšav, pa je avtorjem s samo postavitvijo elementov v mape vseeno uspelo ustvariti zelo všečen videz. Ene izmed lokacij so bile izjemno dobro osvetljene in imajo odlično barvno shemo, svoje k dobremu vtisu pa gotovo dodajo še številni skriptirani dogodki in seveda glasbena podlaga. Za dokončanje sem potreboval okrog 2 uri in pol.

Cthulhu

Cthulhu je srhljiva modifikacija, ki navdih za zgodbo črpa iz knjig H.P. Lovecrafta. Slednji je ustvaril istoimenski mit o nezemeljskih pošastih, ki so tako strašne, da vas pogled na njih pahne v norost. Zgodba se odvija leta 1928, igrate pa raziskovalca okultnega imenovanega Ranulf Stafford. Vaš svetovalec Sir Henry želi, da se z njim srečate v njegovi podeželski hiši. Ko do tja dospete, ugotovite, da so Henrya ugrabili okultisti, bil pa je dovolj hiter, da vam je razkril njihov cilj. Zgodba je zanimiva, odkrivate jo z branjem knjig in ob junakovih samogovorih med vožnjo v avtomobilu.

Stopnje so temačne in skrivnostne ter kar dobro pričarajo srhljivost, ki se drži mita o Cthulhu-ju, žal pa sama kakovost map ni noben presežek. Preveč je temnih labirintov, sobe so preveč enostavne, manjkajo skrivnosti in nagrade za raziskovalce. Je pa po drugi strani res, da vsebujejo kar nekaj pasti, skriptiranih dogodkov, skakalnih izzivov in neočitnih nadaljevanj. Nabor sovražnikov je zelo raznolik in obsega tako okultiste oborožene z različnimi orožji, kot tudi nezemeljske nasprotnike in druge pošasti. Ker gre večinoma le za preoblečene standardne sovražnike, imajo nekateri izmed njih precejšnje težave pri premikanju in napadanju. Še posebej izstopajo z nožem oboroženi okultisti, ki so popolnoma nesposobni.

Proti tako pestremu naboru sovražnikov se lahko borite z obsežnim naborom krepel, ki so pa dokaj nerodno razporejene po predalčkih. Palici in nožu se pridružijo pištola, dvocevka, mitraljez in puška, na voljo pa so tudi molotovke in dinamit. Zelo posebna pa so čarobna orožja kot so npr. palica za klicanje strupenih kač in knjige z uroki. Slednje so izjemno mogočne in vam poleg boja omogočajo tudi regeneracijo življenja (dokaj hroščato), a pri tem črpajo vašo zdravo pamet. Če slednjo izpraznite, se vam zmeša in igre je konec. Obnavlja se sama ob določenih dogodkih. Klasične municije je dosti, enako pa velja tudi za zdravilne pakete, ki jih je ravno prav.

Pri videzu bi bilo treba pohvaliti modele, sama postavitev elementov map pa me je pustila hladnega. V igri je prisoten tudi posnet govor, nekajkrat pa se vklopi tudi glasbena podlaga. Za dokončanje na težavnosti Medium sem porabil okrog 4 ure in pol. Če se vam zatakne, je v mapi modifikacije na voljo tudi vodič.

Invasion

Invasion se prične ob koncu izvirnega Half-Life 1, ko mora Gordon Freeman na vlaku, ki potuje v neznano izbrati ali bo sodeloval z G-Manom ali ostal na vlaku. Odloči se za slednje in tik preden ga G-Man obsodi na pogubo, uspe skupini znanstvenikov odpreti teleporter nazaj do Zemlje. Gordon pobegne, a na Zemlji situacija nikakor ni rožnata: nezemeljski napadalci še vedno obvladujejo Black Meso, preostanek pa vojaki počasi ravnajo z zemljo. Gordona znanstveniki napotijo v Black Meso, da bi uničil teleportacijske kristale in tako preprečil nadaljevanje invazije.

Zasnova stopenj je odlična in raznolika, po njih so zelo dobro postavljeni sovražniki. Napredovanje pogosto ni očitno in je blokirano z varnostnimi kodami. Slednje vam povejo NPC-jih, jih preberete z listov ali pa računalnikov, vpišete pa jih kar z miško. Včasih se boste morali tudi skrivati, da vas ne bi zaznale kamere ali ostrostrelci, nekaj pa je tudi časovno omejenih dogodkov, v katerih boste morali preizkusiti vaše skakalne spretnosti. Poleg klasičnih bojev kot pešak, boste del igre preživeli tudi v tanku, kjer boste poleg vožnje imeli možnost nadzirati tudi strojnico in top.

Vojakom iz izvirnika se bodo pridružili ostrostrelci in pa vojaki z raketometi, oboji pa so izjemno zahteven nasprotnik. Na srečo imate zelo pester arzenal, ki vsebuje cel kup novih orožij, ki niso zgolj preoblečena krepela iz izvirnika. Med njimi boste npr. našli puško s termo senzorjem, ki vam bo omogočila zaznavanje sovražnikov skozi stene, in pa ostrostrelsko puško z možnostjo približanja. Raketomet je dobil naboje, ki sovrage poškodujejo skozi stene, in pa jedrske konice, ki jih uporabite za razstreljevanje ovir. Posebnost je tudi ta, da nimate baterijske svetilke, ampak vžigalnik, ki ima zelo ozek pas svetilnosti. Kljub temi v bojih ne boste nemočni, saj imajo nasprotniki vgrajene svetilke in jih lahko ciljate z merjenjem v luči. Zdravilnih in baterijskih postaj je relativno malo, je pa posebnost igre ta, da lahko baterije in zdravilne pakete nosite s sabo in jih uporabite šele v sili.

Grafična podoba igre je popolno preobražena glede na izvirnik, vključena pa sta tudi govor v francoščini z angleškimi podnapisi in glasbena podlaga. Kar se grafike tiče mi je bilo zelo všeč, da je ogromen del stvari lomljiv. Tako vas bodo lahko vojaki streljali skozi stene oz. šipe (in vi njih), s tankom pa lahko naredite totalno razdejanje :). Vzdušje močno popestrijo tudi skriptirani dogodki. Težavnost je zelo visoka, zato priporočam igranje na Easy, za preigranje pa boste porabili okrog 5 ur.

TWHL Tower

TWHL (The Whole Half-Life) Tower je kompilacija trinajstih map različnih avtorjev, ki so kot nadstropja v stolpnici med sabo povezane preko centralnega stopnišča. Vsak izmed avtorjev je imel na voljo omejen prostor (nadstropje), vanj pa je lahko dal karkoli mu srce poželi, saj drugih omejitev ni bilo. Rezultat je izpadel večinoma presenetljivo dobro, in lahko bi rekel, da obstaja celo določena skladnost. Vsako nadstropje vsebuje določeno nalogo (ali več njih), ki jo je treba rešiti, preden lahko odklenete vrata na stopnišču in se preko neke vrste portala pomaknete višje.

Portal ne služi le obnovitvi življenjskih točk, ampak vam tudi odstrani vsa orožja, zato v vsakem nadstropju pravzaprav začnete iz ničle. Večinoma boste izgubili lomilko, ki je uporabljena za razbijanje določenih predelov map, ponekod pa vam bo igra ponudila še pištolo, mitraljez in šibrenico, saj se boste morali tudi boriti. V nižjih stopnjah vas bodo večinoma napadale pošasti iz Xena in strojnice, na vrhu pa bodo za obilo dobre akcije poskrbeli vojaki in helikopter. Včasih boste morali pred nasprotniki tudi bežati, v eni izmed stopenj pa se boste morali izmikati kameram, da se ne aktivirajo strojnice in vas pokosijo. Glede na to, da se vam vsako nadstropje življenjske točke obnovijo, bi priporočal igranje na težavnosti Hard.

Večina map je vizualno dobrih, saj vsebujejo dovolj zanimivih podrobnosti, težko pa bi pripomnili tudi kaj čez samo geometrijo. Le redke so takšne, ki rahlo odstopajo v negativno smer zaradi preprostosti, nekaj pa jih je tudi nadpovprečno kakovostnih in so prava vizualna poslastica (npr. Upper Management, Chairman). Praktično vse mape dajejo poudarek na uganke, ki so zelo raznolike, nekatere pa tudi zelo izvirne. Iskali boste skrite dostopne kartice in ključe, postopoma odklepali predele, pritiskali gumbe, aktivirali terminale, zbirali predmete, kar nekaj pa je tudi skakalnih izzivov. Seveda se med paketom ugank najde tudi kakšno gnilo jajce (npr. zaboj, ki se teleportira), a to vseeno ne pokvari celotne izkušnje. Za dokončanje igre sem potreboval okrog 1 uro.

Issues

Issues ali Project Quantum Leap 2 je kompilacija map različnih avtorjev, ki so združene preko ene rdeče niti: najti znanstvenika, ki se je izgubil med teleportacijo. Igranje poteka tako, da v povezovalnem vozlišču vstopite v vhodni teleporter do ciljne mape, nato pa se v njej prebijete do izhodnega teleporterja, ki spet vodi v vozlišče.

Več različnih avtorjev, ki so mape delali neodvisno, seveda pomeni nihanja v kakovosti. Na eni strani imamo odlične mape (npr. Subzone, Badass, Legacy, Lost time), ki so zelo lepe na pogled, precej dolge, nelinearne, dobro uravnotežene z užitka polnimi boji in skakalnimi preizkusi, ne manjka pa tudi skrivnosti. Na drugi strani pa so zelo povprečne ali celo nedokončane mape (Casa, Base, Xenpit), ki so kratke, arhitekturno niso kaj prida, boji so tako tako, užitke pri raziskovanju boste v njih zaman iskali. Velika škoda, da se avtorji niso dogovorili za nek minimalni kakovostni standard, in si ga nato medsebojno pomagali doseči.

Nabor sovražnikov in krepel je odvisen od mape, je pa oboje (z izjemo drugega dela Lost Time) omejeno na tisto, kar najdemo v izvirniku.

Okrog videza ni za razpravljati, saj so modeli po meri prisotni le v Lost Time, je pa razlika v estetiki med odličnimi in povprečnimi precej velika. Tu in tam se vklopi glasbena podlaga, prisoten pa je tudi govor po meri. Za dokončanje paketa sem na težavnosti Medium potreboval okrog 3 ure.

Black Ops

V modifikaciji Black Ops igrate specialca imenovanega Declan Walker, katerega naloga je najti in eliminirati pobeglega znanstvenika imenovanega Dr. Gallagher. Slednji je iz Black Mese odtujil skrivnosten kovček, ki ga vlada želi povrnjenega na vsak način. Zgodba se sliši zanimiva, mi je pa bila občasno luknjasta. Igra jo podaja preko stripov, ki sumljivo spominjajo na tiste iz igre Max Payne, ne manjka pa tudi stopenj in skriptiranih dogodkov, ki bodo vsem igralcem omenjenega naslova takoj znani.

Ni pa le Max Payne tisti, ki ga boste prepoznali v stopnjah, zelo močno diši tudi po Half-Life 2 :). Mape so drugače polne podrobnosti in zelo estetsko narejene, poti naprej pogosto niso očitne, kar nekaj je skakalnih preizkušenj. Občasno boste naleteli na zaklenjena vrata, ki jih boste morali odkleniti s pomočjo kartice, ključa ali varnostne kode, ki jo boste bodisi prebrali iz računalnika ali pa lista papirja. Nekatere uganke bodo od vas zahtevale tudi, da najdete manjkajoč kos naprave ali pa eksploziv. Sovražniki so pogosto postavljeni v več višinskih nivojih, kar zna kakšno situacijo precej zakomplicirati.

Tekom igranja se boste večinoma borili proti vojakom in strojnicam, tu in tam pa vas bodo nadlegovali Headcrabi, zombiji in Alien Slaves, drugih Xenovskih nasprotnikov je le za ščepec. Z izjemo utišane pištole vaš arzenal ni doživel sprememb, so pa popolnoma odsotna biološka orožja. Municije je na tone, enako pa velja tudi za zdravilne pakete in oklepe. Še več materiala lahko najdete med raziskovanjem, saj je v igri ogromno skritih mest s priboljški.

Grafična podoba je zelo všečna, ne le zaradi podrobnih map, ampak tudi detajliranih tekstur (khm, khm, pri tem pa ne mislim vseh posterjev :P). Igranje popestrijo tudi skriptirani dogodki in glasba, ki se vklaplja ob primernih trenutkih. Žal so posterji odrezani na širokozaslonskih ločljivostih. Zaradi relativno nizke težavnosti priporočam, da igrate na Hard, pri tem pa boste za igro porabili okrog 2 uri in pol.

Timeline 3: Heart of Darkness

Timeline 3: Heart of Darkness je zadnji del v seriji Timeline. Med potovanjem skozi hiperprostor Gordona, G-Mana in Barneya zajamejo Nacisti, ki se jih v prejšnjih delih očitno niste uspešno odkrižali. Po pobegu iz zapora ugotovite, da se je Tretji rajh uspel infiltrirati v več časovnic, kar pomeni, da boste morali k rešitvi problema pristopiti drugače. Zgodba v tem delu mi je bila zelo všeč in po mojem mnenju tudi odlično zaključi serijo.

Zasnova stopenj me je tokrat res impresionirala. Mape vsebujejo veliko podrobnosti in so z drugimi zelo dobro povezane, zaradi potovanja po različnih časovnih obdobjih so zelo arhitekturno raznolike. Kar nekaj jih omogoča nelinearni pristop do rešitve problema, svobode pa je mogoče celo malo preveč, kar bo zmedlo marsikaterega igralca. Nekatere poti naprej so zelo dobro skrite, zato imejte oči na pecljih. Veliko nadaljevanj je omejenih z dostopno kartico (glejte zelene lučke ob njih), občasno se boste morali vračati celo večnost, da jo uporabite.

Nabor sovražnikov je zelo pester, saj obsega večino tistih, ki so prisotni v izvirnem Half-Life. Postavitev je spet zelo dobra, občasno pa vas presenetijo tudi s teleporterji. Slednje situacije na srečo niso tako naporne kot v predhodniku, zato je igranje manj stresno. Težavnost ni najbolje kalibrirana, saj se boste na Medium komaj prebili do konca, Easy, na katerem sem igro v drugo preigral, pa občasno ne predstavlja dovolj velikega izziva. Streliva za običajni arzenal je dovolj, enako pa velja za zdravilne pakete in baterije.

Videz igre je dober, občasno pa odličen. Številne mape so zelo dobro osvetljene, k dobremu vtisu pa pripomorejo še postavitev elementov, skriptirani dogodki in občasna glasbena podlaga. Za dokončanje modifikacije sem potreboval okrog 3 ure.

Azure Sheep

V Azure Sheep se postavite v kožo Barneya, varnostnika v kompleksu Black Mesa, soimenjaka junaka iz razširitve Blue-Shift. Kar naj bi bil le še en dan v službi pa se po invaziji pošasti iz Xena, ki jo poznamo že iz izvorne igre, spremeni v pravo nočno moro. V želji, da bi rešil njegovo dekle, Kate, se Barney tako odpravi v osrčje laboratorijskega kompleksa Black Mesa. Zgodbi Azure Sheep in Half-Life se odlično prepletata, zato kar nekajkrat srečate Gordona Freemana in mu celo pomagate napredovati. Podajanje zgodbe popestrijo vmesne sekvence, kar nekaj pa je tudi skriptiranih dogodkov.

Zasnova stopenj je kar dobra in ohranja raznolikost iz izvirnika, čeprav boste tu in tam naleteli na dokaj moteče labirinte hodnikov s številnimi zaprtimi vrati. Kar nekaj je alternativnih poti do cilja, ki vam bodo omogočile drugačen pristop k napredovanju. Sovražniki so dobro postavljeni, ne manjka pa tudi zahrbtnih zased in šok momentov. Klasičnim sovražnikom iz izvirnika so se pridružili tudi modificirani in povsem novi, ne manjka pa tudi obilice novih zaveznikov. Tukaj gotovo najbolj izstopa Kate, ki je ključna za napredovanje po stopnjah (odklepa varnostna vrata) in jo morate vestno ščititi (ter se jeziti, ko noče skozi vrata :). Tudi arzenal je bil razširjen z novimi orožji in s prenosnim zdravilnim paketom, s katerim lahko zdravite Kate. Čeprav so boji precej zahtevni, pa je bilo metkov in zdravilnih paketov dovolj, da nisem imel težav. Včasih se treba usesti tudi za strojnico ali raketomet, kar pa hkrati pomeni, da morate biti natančni pri streljanju, saj na vas navali cela horda nasprotnikov.

Poleg modelov po meri in govorcev zanje (zelo pohvalno!), so avtorji vgradili tudi prilagojen HUD. Ta ima hibo, in sicer se merek občasno slabo vidi. Igra je dolga okrog 4 ure in ponuja zelo raznoliko igralno izkušnjo, priporočam igranje na medium.

Hard 2

Hard 2 je drugi del modifikacije, v kateri igrate agenta Jeffreya Harda, nadaljuje pa se natanko od tam, kjer se je prejšnji del nehal. Iz nekega hecnega razloga naš junak pri iztiritvi vlaka izgubi vsa orožja in oklep H.E.V., a slednjega na srečo dokaj hitro spet pridobite. Podobno kot za prvi del, si morate tudi tokrat nastaviti tipke. Igra vsebuje kar nekaj nadležnih hroščev (vrata se ne odprejo, NPC-ji se zataknejo, itd.), zato si redno shranjujte in se ne bojte h kakšni situaciji pristopiti na drugačen način, da se jim izognete.

Mape sledijo podobnemu vzorcu kot v predhodniku, a je definitivno viden napredek. Še vedno je katera enostaven prazen kvader, a količina tistih s solidno izdelavo kar močno prevesi jeziček na tehtnici. V povezanosti stopenj in določeni postavitvi elementov boste zaman iskali logiko ali zgodbo, saj izgleda kot da jih je avtor enostavno zmetal skupaj po trenutnem navdihu. Ta mešanica pogosto sicer izpade izjemno čudaško (pisoarji na ženskem stranišču? XD), a hkrati poskrbi za izjemno raznolikost, zato vam skozi 3 ure in pol trajajočo izkušnjo gotovo ne bo dolgčas. Raznoliki so tudi izzivi, ki se razprostirajo vse od miselnih ugank, do skakalnih preizkušenj in napetih spopadov. Določene stopnje so gigantska nelinearna izkušnja, kar je zelo pohvalno.

Nabor sovražnikov je izjemno pester, ampak boste v njih zaman iskali novosti. Postavitev je kar dobra, skupaj s skriptiranimi dogodki pa poskrbijo, da vašima miški in tipkovnici ne bo dolgčas =). Zelo pohvalno je, da se je število frustrirajočih in nepravičnih situacij znižalo na minimum, zato sem si to modifikacijo drznil igrati na težavnosti Medium. Municije za je dovolj, enako velja pa tudi za zdravilne pakete in baterije.

Moonwalker

Moonwalker se odvija v letu 2090 na istoimenski medplanetarni vesoljski ladji. Igrate raziskovalca Gordona Freemana, ki pa je glede na dogajanje bolj hišnik kot pa znanstvenik :). Kakorkoli že, vaša prva naloga je, da ponovno aktivirate generatorje ene izmed sekcij. Po uspeli nalogi dobite sporočilo, da je v enem izmed portalov prišlo do kritične razpoke, zaradi katere sedaj vso osebje množično zapušča vesoljsko ladjo. Ali vam bo uspelo pobegniti? Zgodba se vam sproti odkriva skozi prebrana sporočila na zaslonih in preko vmesnih sekvenc, je pa po mojem mnenju bolj luknjasta kot švicarski sir :).

Mape predstavljajo zelo mešano izkušnjo. Arhitektura večine je zadovoljiva, bi pa lahko vsebovala kak detajl več. O videzu bi kljub prilagojenim teksturam in posebnim učinkom težko rekli, da izstopa iz povprečja. Potem imamo ščepec prostorov, ki imajo po mojem mnenju perfektno osvetljevanje in izbrane teksture, izstopajo pa tudi kar se tiče podrobnosti. Zadnji del pa predstavljajo vizualno privlačni, a dolgočasni labirinti hodnikov, ki dajejo igri občutek nedokončanosti. Uganke so precej raznolike in vsebujejo skakalne preizkušnje, iskanje kartic, pritiskanje gumbov, vračanje nazaj, nekaj pa je tudi izmikanja pastem.

Pot do konca vam bodo ovirali raznoliki nasprotniki iz Xena kot tudi vojaki in morilke, ki imajo pomoč strojnic. Njihovo število v stopnjah je večinoma dokaj majhno, zato vam ne bi smeli predstavljati večjih težav, niti na težavnosti Hard. Municije za omejen nabor modificiranih orožij je namreč za to težavnost dosti, pa tudi baterij in zdravilnih paketov ne manjka. Izjemo bodo predstavljali le določeni brutalni skoki v težavnosti, pri katerih boste morali kar nekajkrat poseči po gumbu za ponovno nalaganje. Zadnja četrtina je kar se tiče akcije čisto razočaranje, nikakor pa nisem bil zadovoljen tudi s samim koncem. Za dokončanje modifikacije sem porabil okrog 1 uro in 15 minut.