100 modifikacij za Half-Life 1: stran 10

Timeline 3: Heart of Darkness

Timeline 3: Heart of Darkness je zadnji del v seriji Timeline. Med potovanjem skozi hiperprostor Gordona, G-Mana in Barneya zajamejo Nacisti, ki se jih v prejšnjih delih očitno niste uspešno odkrižali. Po pobegu iz zapora ugotovite, da se je Tretji rajh uspel infiltrirati v več časovnic, kar pomeni, da boste morali k rešitvi problema pristopiti drugače. Zgodba v tem delu mi je bila zelo všeč in po mojem mnenju tudi odlično zaključi serijo.

Zasnova stopenj me je tokrat res impresionirala. Mape vsebujejo veliko podrobnosti in so z drugimi zelo dobro povezane, zaradi potovanja po različnih časovnih obdobjih so zelo arhitekturno raznolike. Kar nekaj jih omogoča nelinearni pristop do rešitve problema, svobode pa je mogoče celo malo preveč, kar bo zmedlo marsikaterega igralca. Nekatere poti naprej so zelo dobro skrite, zato imejte oči na pecljih. Veliko nadaljevanj je omejenih z dostopno kartico (glejte zelene lučke ob njih), občasno se boste morali vračati celo večnost, da jo uporabite.

Nabor sovražnikov je zelo pester, saj obsega večino tistih, ki so prisotni v izvirnem Half-Life. Postavitev je spet zelo dobra, občasno pa vas presenetijo tudi s teleporterji. Slednje situacije na srečo niso tako naporne kot v predhodniku, zato je igranje manj stresno. Težavnost ni najbolje kalibrirana, saj se boste na Medium komaj prebili do konca, Easy, na katerem sem igro v drugo preigral, pa občasno ne predstavlja dovolj velikega izziva. Streliva za običajni arzenal je dovolj, enako pa velja za zdravilne pakete in baterije.

Videz igre je dober, občasno pa odličen. Številne mape so zelo dobro osvetljene, k dobremu vtisu pa pripomorejo še postavitev elementov, skriptirani dogodki in občasna glasbena podlaga. Za dokončanje modifikacije sem potreboval okrog 3 ure.

Times of Troubles

Times of Troubles se odvija v alternativni časovnici izvirnika. V kompleksu Lambda ste želeli s pomočjo teleporterja obiskati Xen, a je znanstvenik pomešal koordinate, zato ste pristali v nekem še neznanem delu Black Mese. Po daljši nezavesti se prebudite in ugotovite, da ste ostali tako brez oklepa H.E.V. kot tudi orožij. Slednja pridobivate sproti med igranjem, izbor pa je dokaj skromen, saj med njimi ni bioloških in futurističnih orožij, samostrela, od eksplozivov pa imate samo granate. Kljub temu je streliva dovolj za težavnost Hard, ki jo priporočam tudi zaradi ravno pravšnje količine zdravilnih paketov in baterij.

Mape se zelo močno opirajo na zasnovo iz izvirnika, kar niti ni tako nenavadno, saj se vse odvija v enakem kompleksu. Vseeno pa se je avtor dovolj potrudil, da je igri dal svoj pečat. Mape so narejene izvrstno in vsebujejo raznoliko ter dovršeno arhitekturo, ki z dobro postavitvijo elementov, primerno izbiro tekstur in dobro izbranim osvetljevanjem ustvarijo zelo dober vtis. K odličnem vzdušju izdatno prispevajo tudi skriptirani dogodki ter spretna montaža zvokov in govora. Igranje je zelo raznoliko in vsebuje mešanico spopadov in ugank. Borili se boste proti vojakom in raznovrstnim pošastim iz Xena, težavnost pa je dokaj dobro umerjena, z izjemo večjega skoka na koncu. Uganke so precej zanimive in obsegajo skakalne preizkušnje, iskanje neočitnih nadaljevanj, raziskovanje, vodenje NPC-jev, pretikanje gumbov in stikal, kar nekaj pa je tudi vračanja nazaj. Ahilova peta modifikacije pa je žal njena dolžina, saj traja zgolj 45 minut.

Todesangst 1

V uvodni sekvenci Todesangsta izvemo, da je skrivnostni G-Man v resnici podrejen vodji razvojnega oddelka Black Mese dr. Jacku Newellu. Slednji se po uspešnem človeškem zavzetju Xena odloči, da bo preživela bitja izrabil za lastne zlobne namene, pri tem pa ne želi imeti prič. Prva žrtev Newellove norosti je G-Man sam, trn v peti pa mu je seveda junak Gordon Freeman, ki se ga poskusijo znebiti s pomočjo podtaknjenih Headcrabov. A Gordon je trdoživ, zato se mu uspe s pomočjo lomilke rešiti pred pošastmi. Sedaj je na vrsti maščevanje. Zgodba je sicer klišejska, a predstavlja zanimiv pogled na dogajanje po Gordonovi vrnitvi iz Xena.

Mape so dokaj raznolike in predstavljajo mešanico že videnih slogov v izvirniku. Prebijali se boste po hodnikih, plazili po jaških, izvajali skakalne vragolije, plavali, aktivirali različne stroje, vozili z vlakci, itd. Ne manjka tudi precej všečnih pasti. Zasnova je solidna, bi pa kakšen del lahko bil bolj podroben in posledično zapomnljiv. Na poti do konca vas bodo pričakala tudi skrita nadaljevanja, pri raziskovanju pa bodite previdni, saj se lahko na vsaj dveh mestih zataknete in ne morete nadaljevati.

Napadal vas bo zelo omejen nabor sovražnikov iz izvirnika, ki so zadovoljivo dobro postavljeni. Večinoma gre za vojake, pošasti iz Xena pa z izjemo konca skoraj niso omembe vredne. Za borbo proti njim boste imeli na voljo omejen arzenal, ki pa ima več kot dovolj municije za težavnost Medium, ravno prav pa je tudi zdravilnih paketov in baterij. Občasno boste lahko sovražnike pokosili s strojnico ali topom, z njima pa si boste lahko tudi utrli pot skozi določene ovire.

Vizualno igra ne izstopa, saj razen nekaterih novih modelov ne ponuja nič posebnega. Ključni adut modifikacije so gotovo številčni in dobri skriptirani dogodki, ki močno popestrijo igro, hkrati pa preko video sekvenc podajajo zgodbo, ki se odvija vzporedno z vašim napredovanjem. Na nekaterih mestih je uporabljena tudi že vgrajena glasbena podlaga, nekateri NPC-ji znajo tudi govoriti. Žal je konec igre polovičarski in po slabi uri ne ponuja zadovoljivega zaključka. Škoda!

Todesangst 2: Der Echte Feind

Todesangst 2: Der Echte Feind je druga modifikacija v seriji Todesangst. V prvem delu se je nad Gordona Freemana spravil nor znanstvenik dr. Jack Newell, ki je želel genetsko združiti ljudi in bitja iz Xena. Gordon mu je prekrižal načrte, dr. Newell pa je postal pošast - Xenantromorf. Izkaže se, da je bil dr. Newell le lutka anarhistične skupine imenovane Schwarzgeist. Slednja s pomočjo oboroženih najemnikov poskuša popraviti Newellov spodrsljaj in iz Black Mese ukrasti kar se da veliko Newellovih izpeljanih projektov. Zgodba je spet klišejska, mi je pa bilo všeč, kako so avtorji poskušali pojasniti ozadje skupine Schwarzgeist.

Tokrat se igra ne odvija zgolj v laboratorijih Black Mese, ampak se podate še na planet podoben Xenu in bližnjo raziskovalno postajo na njem, ter tudi na podeželje. Mape so precej raznolike in večinoma bolj podrobne kot v predhodniku, me je pa razočaralo dolgočasno pohajkovanje po površini Xenu podobnega planeta. Zelo mi je bila všeč nelinearna zasnova, ki na nekaj mestih omogoča, da izberete kateri problem boste rešili najprej oz. po kateri poti boste prišli do cilja. Pogosto se bo zgodilo tudi, da morate neko oviro obiti, nato pa se lahko vrnete nazaj. Nadaljevanja znajo biti zelo dobro skrita, kar nekaj je tudi skrivnosti, ki vam razkrijejo skrivno kodo za bonus stopnjo v Hazard Course.

V modifikaciji se boste večinoma borili proti najemnikom Schwarzgeista, ki so oboroženi skoraj izključno s šibrenicami in (zelo zanimivo) samostreli. Pri boju od blizu so izjemno smrtonosni, škoda le, da ne znajo metati granat. Občasno so postavljeni na taktičnih lokacijah s strojnicami, imajo pa tudi podporo mehanizacije (helikopter, orjaški roboti z laserji). Pošasti je po drugi strani precej manj, je pa pohvalna njihova raznolikost. Poleg zombijev vas bodo napadale še pošasti, ki so jih porezali iz izvirnika (Chumtoad, Flocking Floater, Mr. Friendly, itd.), ne manjka pa tudi povsem novih kot so na primer agresivne podgane. Izmed vseh bitij mi je bil najbolj všeč Chumtoad, ki je odlična alternativa Headcrabom, saj vas poleg ugriza še začasno zastrupi. Vaš nabor orožij je omejen na porezan izbor iz izvirnika, posebnost pa predstavlja sekira, ki jo lahko mečete in nato znova poberete. Za municijo pa se vam na težavnosti Medium ni treba skrbeti, bolj delikatna je zadeva z zdravilnimi paketi in baterijami, ki jih je pa vseeno ravno dovolj.

Poleg novih modelov boste največje grafične spremembe opazili na raziskovalni postaji, saj ostre teksture močno izstopajo iz povprečja. Nadgrajene so bile tudi vmesne sekvence, ki jih je tokrat precej več, vsak izmed nastopajočih pa ima lastnega govorca. Čeprav kakovost izgovorjave niha tako glede naglasov kot tudi glasnosti, je treba avtorje vseeno pohvaliti za trud. V določenih delih map se vklopi tudi glasbena podlaga po meri. Za dokončanje sem porabil okrog 2 uri in pol.

TWHL Tower

TWHL (The Whole Half-Life) Tower je kompilacija trinajstih map različnih avtorjev, ki so kot nadstropja v stolpnici med sabo povezane preko centralnega stopnišča. Vsak izmed avtorjev je imel na voljo omejen prostor (nadstropje), vanj pa je lahko dal karkoli mu srce poželi, saj drugih omejitev ni bilo. Rezultat je izpadel večinoma presenetljivo dobro, in lahko bi rekel, da obstaja celo določena skladnost. Vsako nadstropje vsebuje določeno nalogo (ali več njih), ki jo je treba rešiti, preden lahko odklenete vrata na stopnišču in se preko neke vrste portala pomaknete višje.

Portal ne služi le obnovitvi življenjskih točk, ampak vam tudi odstrani vsa orožja, zato v vsakem nadstropju pravzaprav začnete iz ničle. Večinoma boste izgubili lomilko, ki je uporabljena za razbijanje določenih predelov map, ponekod pa vam bo igra ponudila še pištolo, mitraljez in šibrenico, saj se boste morali tudi boriti. V nižjih stopnjah vas bodo večinoma napadale pošasti iz Xena in strojnice, na vrhu pa bodo za obilo dobre akcije poskrbeli vojaki in helikopter. Včasih boste morali pred nasprotniki tudi bežati, v eni izmed stopenj pa se boste morali izmikati kameram, da se ne aktivirajo strojnice in vas pokosijo. Glede na to, da se vam vsako nadstropje življenjske točke obnovijo, bi priporočal igranje na težavnosti Hard.

Večina map je vizualno dobrih, saj vsebujejo dovolj zanimivih podrobnosti, težko pa bi pripomnili tudi kaj čez samo geometrijo. Le redke so takšne, ki rahlo odstopajo v negativno smer zaradi preprostosti, nekaj pa jih je tudi nadpovprečno kakovostnih in so prava vizualna poslastica (npr. Upper Management, Chairman). Praktično vse mape dajejo poudarek na uganke, ki so zelo raznolike, nekatere pa tudi zelo izvirne. Iskali boste skrite dostopne kartice in ključe, postopoma odklepali predele, pritiskali gumbe, aktivirali terminale, zbirali predmete, kar nekaj pa je tudi skakalnih izzivov. Seveda se med paketom ugank najde tudi kakšno gnilo jajce (npr. zaboj, ki se teleportira), a to vseeno ne pokvari celotne izkušnje. Za dokončanje igre sem potreboval okrog 1 uro.

U-Life

U-Life je hibrid, ki je nastal s prenosom nekaterih vizualnih značilnosti in mehanik iz legendarnega Unreala, pri tem pa v srcu še vedno nosi povezave z igro Half-Life. Stopnje sestojijo iz notranjih map in imajo tipičen Unrealovski pridih, ki ni le posledica uporabe zelo ostrih tekstur iz omenjene igre, ampak tudi splošne arhitekture in barvne sheme. Čeprav bi lahko bila kompleksnost map boljša, pa je vizualni vtis zelo dober, dodatno pa ga okrepijo še posebni učinki in skriptirani dogodki. Mape vsebujejo kar nekaj alternativnih poti, ki pripomorejo k vtisu nelinearnosti, nekaj pa je tudi skrivnosti s priboljški. Uganke so precej redke. Večinoma morate aktivirati določeno mehanizacijo (vrata, dvigalo), kar storite tako, da se v tisti predel zaletite s telesom.

Nabor sovražnikov je (malce presenetljivo) neposredno prenesen iz samega Half-Life-a in sestoji tako iz bitij iz Xena kot tudi vojakov in morilk. Postavitev in številčnost nasprotnikov sta zadovoljivi, kar nekaj pa je tudi zased, škoda je le, da se nasprotniki pojavijo šele po dobri petini igre. Za popestritev poskrbijo boji med različnimi frakcijami, ki jih lahko izkoristite za varčevanje z municijo in zdravjem. Nabor orožij je precej okrnjen, saj vsebuje zgolj nekaj krepel iz izvirnika, je pa res, da je municije več kot preveč. Prvih pomoči in baterij je ravno prav za težavnost Medium, pozornejši igralci pa bi se najbrž uspeli prebiti tudi na Hard. Modifikacija ni dokončana in se brez opozorila zaključi takoj po epskem boju, skupnega igralnega časa pa se komaj nabere 30 minut.

Underground

Underground se odvija po dogodkih v izvirniku. Igrate Gordona Freemana, ki ga pošljejo raziskati bunkerje v severnem delu Black Mese. Med vašim obiskom pri deaktivaciji varnostnega sistema pride do napake v reaktorju, ki povzroči uničenje določenih delov kompleksa. Vaš pobeg pa ne bo enostaven, saj v bunkerjih mrgoli pošasti iz Xena, svoje pa dodajo še vojaki. Nabor sovražnikov je zelo pester, saj obsega praktično vse nasprotnike iz izvirnika, borili pa se boste tudi proti strojnicam, tankom in helikopterjem. Postavitev nasprotnikov je dobra, mestoma pa naravnost odlična. Za dodatno dramo pa poskrbijo še situacije, ki zahtevajo hitro ukrepanje. Tekom igranja boste postopoma pobrali vsa orožja iz izvirnika. Streliva je dosti za težavnost Hard, enako pa velja tudi za zdravilne pakete in baterije.

Mape spočetka ne navdušijo. Hodniki in prehodi so klavstrofobično ozki, večina prostorov je mikroskopih, preveč je lazenja po ventilaciji, v kateri mrgoli Headcrabov. Vizualni vtis ni slab, je pa igra zelo temačna. Situacija se precej izboljša v zadnji tretjini, saj se popravi večina pomanjkljivosti iz predhodnega dela. Mape so kompleksnejše in bolj odprte, mogoče tudi zaradi vključitve modula za dolge skoke. Večina igre se odvija v notranjosti, nekaj pa je tudi zunanjih predelov, obiskali pa boste tudi mikroskopski Xen. Čeprav se zdi igranje precej raznoliko, pravih ugank praktično ni. Zaradi skoraj popolne linearnosti stopenj, vam ne bo treba dosti tuhtati, kako napredovati, še najbolj izstopajo nekatere skakalne preizkušnje proti koncu. Za dokončanje sem porabil okrog 1 uro in 15 minut. Ne pozabite preigrati zelo zanimiv Hazard Course, ki vsebuje tudi zabavno mini igro.

USS Darkstar

USS Darkstar je orjaško vesoljsko plovilo, namenjeno raziskovanju živih bitij, odkritih med popotovanjem po vesolju. Nekega dne se na plovilo vrne odprava z bližnjega planeta, med katero je eden izmed varnostnikov zbolel. Med operacijo iz njegovega prsnega koša skoči Headcrab, znanstvenik pa v paniki aktivira metalec plamena. Zaradi nespametno postavljenih posod z gorivom, se te vnamejo in povzročijo močno eksplozijo, ki sproži serijo tehničnih težav na plovilu. Med zmedo se iz kletk osvobodijo ujetniki iz Xena, ki dogodek hitro izkoristijo za prevzem nadzora nad vesoljsko ladjo. Zgodba je odlična in bo gotovo všeč vsem ljubiteljem serije Osmi potnik.

Čeprav se celotna igra odvija v notranjosti vesoljskega plovila, je avtorjem vseeno uspelo ustvariti izjemno raznoliko izkušnjo. Tako se ne boste le potepali po hodnikih in laboratorijih, ampak se boste tudi vozili z vlaki, izvajali skakalne akrobacije, skakali v breztežnostnem okolju in se celo pomanjšali na raven miši, ko zataji teleportacijski sistem. Mape so odlično povezane med sabo, občasno tudi preko alternativnih poti. Kar nekaj je mest, v katerih morate neko oviro obiti po drugi poti, včasih pa se bo treba tudi vrniti nazaj. Poti naprej so dobro skrite, kar nekaj je skrivnosti s priboljški in celo bonus orožji, ne manjka pa tudi pasti.

Tekom igranja se borite izključno proti pošastim iz Xena, ki so poleg prostorov na ladji okužila tudi računalniški sistem. Nasprotniki so zelo dobro postavljeni, znajo pa vas tudi presenetiti izza hrbta. Zelo mi je bilo všeč, kako Xenovci uporabljajo človeške naprave, saj tako ne dajejo zgolj vtisa brezmožganskega kanonfutra, ampak prikazujejo neko inteligenco, ki jih naredi še nevarnejše. Krepela so standardna, municije in priboljškov pa je ravno prav, da boste igro brez težav prebrodili na Medium, izkušenejšim igralcem pa priporočam igranje na Hard.

Igra nima izstopajočih vizualnih novosti, a z zelo podrobnimi mapami vseeno uspe pričarati zelo dober videz. Njen glavni adut pa je gotovo fenomenalno vzdušje, ki ga ne doseže le z dobrimi ambientalnimi zvoki, ampak tudi s fantastičnimi skriptiranimi dogodki. Slednji dajejo občutek kot da ladja živi in se stvari dogajajo vzporedno z vašim prodiranjem proti koncu. Za dokončanje modifikacije sem porabil okrog 2 uri in pol.

Vengeance

Vengeance se odvija nekaj tednov po dogodkih iz izvirnika, ko si je naš junak, Gordon Freeman, že opomogel. G-Man od vas želi, da obiščete kompleks imenovan Mipping Tax, ki je bil zgrajen z namenom opazovanja Xenovskih ujetnikov. Žal pa je v laboratorije vdrla odpadna skupina vojakov, ki želi, da se eksperimenti takoj prekinejo, uspelo pa jim je zavzeti tudi celoten zahodni del kompleksa. Vaša naloga je, da od nekega gospoda Johnsona dobite navodila, kako postopati, a ga ob prihodu ni najti nikoder. Zgodba je izjemno klišejska in vsebuje kar nekaj nelogičnosti, z njo pa se spoznavate sproti preko video sekvenc in besedila, ki ga lahko preberete na zaslonu.

Nabor map vsebuje tako notranje kot zunanje predele, v katerih boste lahko našli nekaj stranpoti z dobrotami in tudi kakšen nelinearen predel. Mape imajo večinoma zelo preprosto geometrijo z veliko ravnimi površinami, v oči bodejo zelo nizki stropi. V plus jim lahko štejemo, da so gosto poseljene z NPC-ji, vsebujejo precej statičnih elementov, ponekod pa imajo tudi všečno barvno shemo. Neprepričljiv vizualni vtis se rahlo popravi s skriptiranimi dogodki in pa video sekvencami. Uganke so praktično neobstoječe, saj je tu in tam treba pritisniti kak gumb, ali pa kam skočiti, so pa med njimi tudi bizarnosti: npr. vrata se odprejo šele, ko poberete pištolo ...

V prvih treh četrtinah igre se modifikacija igra bolj pasivno, saj so nasprotniki zelo redki, se pa situacija v zadnji četrtini precej popravi. Takrat se število nasprotnikov močno dvigne, vključijo pa se močnejša bitja iz Xena in celo helikopter. Tudi zelo reven nabor orožij iz prvega dela se razširi, tako da se lahko uspešno spopadete z novimi nevarnostmi. Metkov je na težavnosti Medium večino časa komaj dosti, druga zgodba pa so zdravilni paketi in baterije, ki jih je ravno prav. Konec sem na omenjeni težavnosti dosegel v okrog 1 uri.

Naj omenim le, da oklep H.E.V. dobite po vožnji z vlakom, zato se ne mučite preveč, da bi ga dobili že takoj na začetku ;).

Zubben

Modifikacija se odvija v raziskovalnem središču, ki se nahaja na planetu Zubben v ozvezdju Zajca. Po dolgoletnih izkopavanjih so tam zaposleni znanstveniki prišli do revolucionarnega odkritja, o katerem so seveda obvestili nadrejene. Ti so zaukazali takojšnjo zaustavitev izkopavanja, dokler do planeta na prispe raziskovalno plovilo U.S.S. Arizona, ki bo vsebovala usposobljeno ekipo za obravnavanje odkritja. Igrate enega izmed zaposlenih, Gordona Freemana mlajšega, ki ga iz globokega spanca zbudijo ravno ob prispetju plovila. Namesto znanstvenikov pa se iz U.S.S. Arizone usujejo vojaki, ki nočejo puščati nobenih prič. Vaša naloga je, da se prebijete do komunikacijskega stolpa zunaj baze in stopite v stik z enim izmed raziskovalnih plovil, ki kroži okrog planeta.

Kar se tiče zasnove map je prvi vtis zelo obetaven. V prvi tretjini so mape precej vizualno privlačne zaradi barvne sheme, uporabljenih tekstur in arhitekture, kljub temu, da je bila slednja precej oglata. Poleg prostorov znotraj raziskovalnega središča, se boste lahko naužili še precej Marsovske zunanjosti. Druga tretjina je vizualno razočaranje, zaradi kroničnega pomanjkanja virov svetlobe. Tako se boste morali po mapah prebijati z neprestano prižgano svetilko in v mikroskopskem snopu, ki jo ta ponuja, iskati dobro skrite poti naprej. Zadnji del v večini sestavlja šibko, a vseeno dovolj dobro osvetljena zunanjost, ki mi je spet všeč. Uganke večinoma sestojijo iz skakalnih izzivov, pritiskanja gumbov in aktivacije terminalov, med njimi pa so tudi izvirnejše. V stopnjah je tudi nekaj skrivnosti, ki ponujajo priboljške.

V igri se boste večinoma borili proti vojakom, ščepec nasprotnikov pa predstavljajo tudi strojnice in pošasti iz Xena (večinoma Headcrabi). Začetek je zelo divji, saj se morate z lomilko zoperstaviti vojaku z mitraljezom, ki vas čaka v zasedi. To se sicer dobro sklada s samo zgodbo, a bi lahko avtor vgradil tudi možnost pobega in tako napravil začetek manj frustrirajoč. Visoka težavnost bojev se ohranja vse do konca, saj so vojaki številčni in dobro postavljeni, pogosto pa se vam tudi pojavijo za hrbtom v najbolj dramatičnih trenutkih. Kar nekajkrat boste morali med bojem izvajati skakalne vragolije, najtežja pa je gotovo temačna sekcija, v kateri nasprotnike izdajajo zgolj bliski iz strelov pušk. Vaša orožarna je dokaj omejena, jo pa lahko razširite s skritimi orožji. Metkov in priboljškov je dovolj za težavnost Medium, na kateri boste igro zaključili v okrog 45 minutah.