100 modifikacij za Half-Life 1: stran 6

Hidden Evil

Igra se odvija v alternativni časovnici, ki se začne, ko v kompleksu Black Mesa Gordon Freeman podleže napadu Alien Gruntov. S pomočjo tehnologije vas oživijo, ker so pa na vašem truplu našli DNK enega izmed nezemljanov, se odločijo, da bodo ustvarili lastne različice Alien Gruntov. Tako ustvarjena bitja postanejo vaši zavezniki v boju proti terorizmu, z vami pa so se sposobna tudi sporazumevati (vsi ljubitelji serije Osmi potnik bodo hitro prepoznali od kod navdih). V eni izmed misij proti teroristom vas slednji zajamejo, sedaj pa morate pobegniti in uničiti naprave za ustvarjanje kemičnih orožij. Naloge vam igra našteva sproti, nekaj pa jih dobite tudi od vaših nezemeljskih prijateljev.

Nabor stopenj sestoji iz zunanjih in notranjih map, ki so precej raznolike. Vizualni vtis je zadovoljiv, v največji meri zaradi raznolikih tekstur, ki pa bi lahko bile ponekod boljše postavljene. Podrobnosti so relativno skromne, enako pa velja tudi za arhitekturo. Vizualni vtis rahlo popravijo skriptirani dogodki in pa nekatere zunanje mape, ki so mi bile presenetljivo všeč. Igranje poteka po večinoma linearni poti, se pa najdejo deli, v katerih lahko cilje zaključite v poljubnem vrstnem redu. Tudi sam nabor igralnih mehanik je dokaj pester in prinese dobrodošle miselne premore med boji. Poleg aktivacije stikal, uničevanja strojev, vožnje z vlaki, iskanja skritih nadaljevanj, ščitenja NPC-jev, boste morali prestati še marsikateri spretnostni izziv, pogosto tudi pod časovnim pritiskom. Kar nekaj časa sem porabil tudi za iskanje priboljškov, še posebej dolgo sem iskal dobro skrit oklep H.E.V. na samem začetku igre (v drugi stopnji).

V vrstah nasprotnikov je treba najprej omeniti večinoma močnejša bitja iz Xena, ki se pogosto zapletajo v spektakularne boje s teroristi, večina njih pa brez pomisleka napade tudi vas. Čeprav naj bi bili Alien Grunti vam prijazni, boste kmalu ugotovili, da se na to ni mogoče zanašati. Med njimi se namreč nahajajo tudi takšni, ki so zblazneli, tega pa ni mogoče zaznati, dokler vas ne napadejo. Veliko večino preostalih nasprotnikov tvorijo vse vrste vojakov oboroženih do zob, pogosto pa imajo tudi podporo strojnic, artilerije, morilk in celo helikopterjev. Njihova številčnost je že sama po sebi nadpovprečna, pogosto pa se na ponekod pojavljajo, tako da kar padajo iz zraka (zelo moteče), zato bodo nekatera območja po srditih bojih izgledala kot klavnice. Kar nekaj je zased, vojaki pa se ne bojijo uporabiti granat in eksplozivnih nabojev. Vaš arzenal je izjemno pester in večinoma nespremenjeno prenesen iz izvirnika, še najbolj v oči bode odsotnost približanja na samostrelu. Čeprav je municije in zdravilnih paketov / baterij obilo, boste na težavnostih višjih od Easy imeli kar nekaj težav, saj se zdi, kot da vas igra sovraži. Na omenjeni težavnosti mi je igro uspelo končati v okrog 2 urah.

Hour-Glass

Hour-Glass se odvija po dogodkih v Black Mesi. Gordon Freeman se zaposli v podjetju Intergalactic Time Reassurance, kjer dela kot agent, ki skrbi za pravilni časovni potek svetovnih dogodkov. Med primerjavo vseh zbranih podatkov ITR ugotovi, da je prišlo do manipulacije, izvedel pa jo je skrivnostni G. Mann. Slednji si je s pomočjo potovanja skozi čas-prostor in kemikalije X, ki jo je pretihotapil v Coca-Colo, uspel podrediti vse svetovne voditelje, na vas pa je, da mu prekrižate načrte. Zgodba je zanimiva in se podaja preko vmesnih sekvenc s pisnimi pojasnili (pritisnite Pause), slednje pa znajo biti dolge tudi do minuto in pol, zato bodite potrpežljivi.

Prizorišča so zelo raznolika, saj je modifikacija razdeljena na misije, ki se odvijajo na različnih planetih. Stopnje so narejene kar dobro, čeprav bi lahko vsebovale kak detajl več, manj pa bi lahko bilo dolgih hodnikov in podvojenih sekcij. Zelo mi je bil všeč občutek svobode, ki ga pričarajo alternativne poti ter razvejitve, občasno pa se boste morali tudi vračati nazaj. Marsikatera vrata so zaklenjena s ključi ali varnostnimi karticami, občasno pa je treba pretakniti tudi kako stikalo. Za pozorne oči so na voljo tudi skrivnosti z bogato nagrado, a pozor, med raziskovanjem sem se uspel nekajkrat zatakniti! Na nekatere stopnje je očitno močno vplival Duke Nukem 3D (eksplicitne vsebine), zato vam svetujem, da igre ne razkazujete vašim družinskim članom :P.

Borili se boste večinoma proti vojakom, kasneje pa se jim pridruži še omejen nabor pošasti iz Xena. Sovražniki so dobro postavljeni, zato so spopadi kar intenzivni, za povečanje težavnosti pa poskrbijo še skriptirani dogodki. Končna stopnja zna marsikomu predstavljati nočno moro, saj postanejo sovražniki nevidni, a na srečo imate v arzenalu na toploto občutljive izstrelke. Nabor orožja vsebuje običajna krepela, ki pa so futuristično oblečena. Streliva je dosti, dovolj dobro pa je poskrbljeno tudi za zdravje in baterije.

Grafična podoba igre ne izstopa, seveda z izjemo erotične vsebine in novih modelov. V igri je kar nekaj humorja in zvokov po meri, zato toplo priporočam, da igrate s slušalkami ;). Za dokončanje igre sem na težavnosti Medium porabil 2 uri in pol.

Idol Hunt

Idol Hunt se odvija v razvalinah neke stare civilizacije, ki se nahajajo nekje v Andih v Južni Ameriki. V njih so raziskovalci iz Black Mese med poskusi odkrili skrivnosten energijski signal in tja poslali raziskovalno skupino. Nekaj dni po postavitvi baze je bil stik s skupino izgubljen, administrator pa je določil vas, Gordona Freemana, da raziščete, kaj se je zgodilo. Zgodba je klišejska, a mi je bila vseeno precej zanimiva. Všeč mi je bilo, da so se med raziskovanjem prikazovale informacije o predmetih oz. dogajanju, je pa škoda, da tega ni bilo bistveno več. Predvsem bi si želel zvedeti, zakaj so v razvalinah nezemljani in kaj tam počnejo vojaki.

Vizualni vtis je primeren starosti razvalin in je avtorju dobro uspel. K temu največ pripomore primerna uporaba kakovostnih tekstur, osvetljevanja in samih elementov, svoje pa dodajo še moderni predmeti, ki jih je med raziskovanjem za sabo pustila raziskovalna skupina. Sprehajali se boste skozi templje, plavali po jamah, lezli po lestvah in uživali na svežem zraku, kar pomeni sicer dokaj raznoliko izkušnjo, je pa vse skupaj precej linearno. Glede na samo tematiko sem močno pogrešal skrivnosti oz. alternativne skrivne prehode, a žal nisem našel nič. Igra vsebuje kar nekaj ugank, ki obsegajo aktivacijo stikal, iskanje predmetov pa tudi kakšno skakalno preizkušnjo.

Med prebijanjem skozi ruševine vas bo oviral zelo skop nabor sovražnikov. Med bitji iz Xena najbolj izstopajo Headcrabi in Vortigaunti, človeške sile pa večinsko zastopajo vojaki. Frakcije se neprestano spopadajo, kar lahko izkoristite za varčevanje z življenjem in/ali municijo. Slednje je skoraj nujno, saj je nabor orožij zelo omejen, strelivo in priboljški so pa dokaj redki. Ne manjka tudi presenečenj, ko se v nek prostor vsujejo nasprotniki, najbolj težavne so pa situacije, v katerih se morate skrivati pred Gargantuo in hkrati reševati uganke. Iz teh razlogov vam svetujem igranje na Medium, za dokončanje pa boste porabili okrog 45 minut.

Infinite Rift

Infinite Rift se dogaja približno 3 dni po incidentu v kompleksu Black Mesa. Vojaške sile, ki jih vodi zlobnež z vzdevkom The Administrator, so prevzele nadzor nad kompleksom in sedaj pobijajo vse, ki bi jim lahko prekrižali načrte. Eden izmed preživelih je dr. Larry Hoota, ki mu uspe vzpostaviti kontakt z našim junakom, Gordonom Freemanom. Skupaj skujeta načrt, kako bosta administratorju prekrižala načrte in uničila skrivnostno napravo imenovano Infinite Rift. Zgodba mi je bila precej všeč, z njo pa se spoznavate med igranjem s pomočjo komunikacije z Larryem.

Čeprav se modifikacija odvija v Black Mesi, igra ne spominja preveč na izvirnik, saj je slog dokaj svojevrsten. Mape so spočetka le arhitekturno zadovoljive, saj znajo biti dokaj grobe, ko pa se enkrat zgodi prehod v svet z mešanico Xenovskih in človeških elementov, pa je kot da bi vstopil v popolnoma drug svet. Prelivanje elementov med mapami je v tem delu izvrstno narejeno, odlično izvedeno pa je tudi barvito osvetljevanje. Splošno gledano so mape med seboj zelo dobro povezane, kar nekaj je pritiskanja gumbov in hoje nazaj, prisotni pa so tudi nelinearni elementi. Med ugankami boste našli tudi dele, v katerih morate ostati skriti oz. se ne smete dotakniti senzorjev, bi si pa želel tega videti še več, ker je zelo dobro izvedeno.

Pester nabor nasprotnikov je pobran iz izvirnika in obsega vse človeške in skoraj vse Xenovske nasprotnike. Njihova postavitev in številčnost je večinoma dobra, kar nekaj pa je tudi skriptiranih presenečenj. Boji pa niso omejeni zgolj na napredovanje, ampak so vključeni tudi zanimivejši elementi. Eden izmed igralnih segmentov npr. od vas zahteva, da pred navalom nasprotnikov nekaj časa branite določeno območje. Zelo dober tempo akcije iz prvega dela pa se v zadnji tretjini precej upočasni, saj je poudarek na skakalnih preizkušnjah. Škoda, ta odločitev me je precej razočarala. Proti nasprotnikom boste lahko uporabili omejen arzenal iz izvirnika, municije in priboljškov pa je ravno prav, da se boste lahko boljši igralci skozi igro prebili na Hard. Za ta dosežek pa boste porabili okrog 1 uro in 15 minut.

Instinct

V Instinct igrate Gordona Freemana, igra pa se odvija takoj za tem, ko je ta izbral gotovo smrt. Na njegovo veliko srečo je prišlo do napake v teleporterju, ta pa ga je teleportiral naravnost nazaj v Black Meso. Žal pa zadeve tukaj niso niti malo rožnate. Zaradi Nihilanthove smrti so na zemljo migrirala še preostala bitja iz Xena, vojaki se še ne nameravajo pobrati, čez okrog 12 ur pa bo celoten kompleks zradiran z zemljo. Vam bo uspelo pobegniti? Celoten zanimiv uvod lahko preberete v datoteki Readme.txt.

Arhitektura map mi je bila zaradi podrobnosti precej všeč, še posebej dobro pa je izvedeno prepletanje človeških in Xen elementov. Prostori so odlično povezani, pogosto do njih vodi več alternativnih poti, ki omogočajo taktičen pristop k reševanju situacije. K nelinearnosti dodajo še stranpoti in skrivnosti, ki vsebujejo številne priboljške. Pravih miselnih ugank v igri ni, so pa številne skakalne preizkušnje, ki kasneje postanejo še zabavnejše s pomočjo modula za dolge skoke.

Med potepanjem po Black Mesi srečujete tako Xenovske nasprotnike kot tudi vojake. V prvi skupini najdete praktično vse pošasti iz izvirnika, izstopajo pa Headcrabi, ki jih je po mojem mnenju preveč. Pester nabor vojakov z mitraljezi in šibrenicami dopolnjujejo strojnice, ki so bodisi avtomatske ali upravljane s človeško pomočjo. Postavitev nasprotnikov je odlična in poskrbi za zelo dobre boje, kar nekaj pa je tudi situacij, v katerih se med sabo tolčejo različne frakcije. Orožja ne presenetijo, saj so pobrana iz izvirnika, metkov zanje pa je več kot dovolj. Pogosto lahko v svoj prid izkoristite tudi eksplozivne sode, ki so kar gosto natreseni po okolici. Bolj konzervativna je modifikacija glede zdravilnih paketov in baterij, a na Medium ne bi smeli imeti prevelikih težav z dokončanjem.

Vizualno igra zbuja mešane občutke. Po eni strani so mape zaradi dobre arhitekture všečne, poleg tega pa igranje popestrijo še skriptirani dogodki, po drugi strani pa je povsod enostavno preveč sive. Je pa treba priznati, da barviti elementi na sivinah izpadejo odlično. Glasbene podlage sicer ni, so mi pa bili zelo všeč sami zvoki v ozadju, ki pričarajo zelo dober ambient. Konec igre se nikoli ne sproži, saj se igra po prerešetanju Gonarcha, kar nadaljuje, čeprav ni več kaj za početi. Za dokončanje sem porabil okrog 1 uro.

Invasion

Invasion se prične ob koncu izvirnega Half-Life 1, ko mora Gordon Freeman na vlaku, ki potuje v neznano izbrati ali bo sodeloval z G-Manom ali ostal na vlaku. Odloči se za slednje in tik preden ga G-Man obsodi na pogubo, uspe skupini znanstvenikov odpreti teleporter nazaj do Zemlje. Gordon pobegne, a na Zemlji situacija nikakor ni rožnata: nezemeljski napadalci še vedno obvladujejo Black Meso, preostanek pa vojaki počasi ravnajo z zemljo. Gordona znanstveniki napotijo v Black Meso, da bi uničil teleportacijske kristale in tako preprečil nadaljevanje invazije.

Zasnova stopenj je odlična in raznolika, po njih so zelo dobro postavljeni sovražniki. Napredovanje pogosto ni očitno in je blokirano z varnostnimi kodami. Slednje vam povejo NPC-jih, jih preberete z listov ali pa računalnikov, vpišete pa jih kar z miško. Včasih se boste morali tudi skrivati, da vas ne bi zaznale kamere ali ostrostrelci, nekaj pa je tudi časovno omejenih dogodkov, v katerih boste morali preizkusiti vaše skakalne spretnosti. Poleg klasičnih bojev kot pešak, boste del igre preživeli tudi v tanku, kjer boste poleg vožnje imeli možnost nadzirati tudi strojnico in top.

Vojakom iz izvirnika se bodo pridružili ostrostrelci in pa vojaki z raketometi, oboji pa so izjemno zahteven nasprotnik. Na srečo imate zelo pester arzenal, ki vsebuje cel kup novih orožij, ki niso zgolj preoblečena krepela iz izvirnika. Med njimi boste npr. našli puško s termo senzorjem, ki vam bo omogočila zaznavanje sovražnikov skozi stene, in pa ostrostrelsko puško z možnostjo približanja. Raketomet je dobil naboje, ki sovrage poškodujejo skozi stene, in pa jedrske konice, ki jih uporabite za razstreljevanje ovir. Posebnost je tudi ta, da nimate baterijske svetilke, ampak vžigalnik, ki ima zelo ozek pas svetilnosti. Kljub temi v bojih ne boste nemočni, saj imajo nasprotniki vgrajene svetilke in jih lahko ciljate z merjenjem v luči. Zdravilnih in baterijskih postaj je relativno malo, je pa posebnost igre ta, da lahko baterije in zdravilne pakete nosite s sabo in jih uporabite šele v sili.

Grafična podoba igre je popolno preobražena glede na izvirnik, vključena pa sta tudi govor v francoščini z angleškimi podnapisi in glasbena podlaga. Kar se grafike tiče mi je bilo zelo všeč, da je ogromen del stvari lomljiv. Tako vas bodo lahko vojaki streljali skozi stene oz. šipe (in vi njih), s tankom pa lahko naredite totalno razdejanje :). Vzdušje močno popestrijo tudi skriptirani dogodki. Težavnost je zelo visoka, zato priporočam igranje na Easy, za preigranje pa boste porabili okrog 5 ur.

Ispitatel 4

Ispitatel 4 je tretja izdana igra v seriji modifikacij o Ravilu Unisoviču, ki je bil nekoč zaposlen v skrivnem ruskem raziskovalnem laboratoriju LIPM, sedaj pa s kolegi ob igranju domin obuja spomine na te čase. Zgodba je popolnoma odpuljena in jo boste bodisi oboževali bodisi sovražili, meni pa se je zdela genialna :). Z njo se spoznavate sproti, pri tem pa pomagajo tudi vmesne sekvence in odlično posneto Ravilovo pripovedovanje, ki je sicer v ruščini, a so podnapisi v angleščini. Vse skupaj pa je zapakirano v okrog 1 uro in 15 minut igralnega časa, bogatega s humorjem in vau trenutki.

Mape so izjemno raznolike in obsegajo tako popolnoma domišljijske kot tudi realistične stopnje, med njimi pa se najdejo tudi takšne, kjer sta oba svetova med sabo pomešana. Arhitektura je sicer precej preprosta, a zanimive ideje v kombinaciji s skriptiranimi dogodki in izjemno glasbeno podlago močno izboljšajo igralno izkušnjo. Uganke so zelo pestre, pogosto jih dobite v obliki nalog, tako da se zdi kot da bi igrali pustolovščino. Preko nadzornih plošč in kamer boste nadzirali določene dogodke, pobirali predmete, vodili NPC-je, izvajali skakalne vragolije ter poskušali najti skrivne naloge, ki vam izboljšajo življenjske točke. Slednje so sicer odveč, saj je boj v igri izjemno poenostavljen. Orožja boste pobirali sproti, borili pa se boste pa proti miniaturnim psom, ki vas komajda poškodujejo, tudi na najvišji težavnosti - Normal.

Issues

Issues ali Project Quantum Leap 2 je kompilacija map različnih avtorjev, ki so združene preko ene rdeče niti: najti znanstvenika, ki se je izgubil med teleportacijo. Igranje poteka tako, da v povezovalnem vozlišču vstopite v vhodni teleporter do ciljne mape, nato pa se v njej prebijete do izhodnega teleporterja, ki spet vodi v vozlišče.

Več različnih avtorjev, ki so mape delali neodvisno, seveda pomeni nihanja v kakovosti. Na eni strani imamo odlične mape (npr. Subzone, Badass, Legacy, Lost time), ki so zelo lepe na pogled, precej dolge, nelinearne, dobro uravnotežene z užitka polnimi boji in skakalnimi preizkusi, ne manjka pa tudi skrivnosti. Na drugi strani pa so zelo povprečne ali celo nedokončane mape (Casa, Base, Xenpit), ki so kratke, arhitekturno niso kaj prida, boji so tako tako, užitke pri raziskovanju boste v njih zaman iskali. Velika škoda, da se avtorji niso dogovorili za nek minimalni kakovostni standard, in si ga nato medsebojno pomagali doseči.

Nabor sovražnikov in krepel je odvisen od mape, je pa oboje (z izjemo drugega dela Lost Time) omejeno na tisto, kar najdemo v izvirniku.

Okrog videza ni za razpravljati, saj so modeli po meri prisotni le v Lost Time, je pa razlika v estetiki med odličnimi in povprečnimi precej velika. Tu in tam se vklopi glasbena podlaga, prisoten pa je tudi govor po meri. Za dokončanje paketa sem na težavnosti Medium potreboval okrog 3 ure.

Life's End

V Life's End igrate znanstvenika imenovanega Luther Johnson, ki dela v matematičnem oddelku Black Mese. V službo prispete par minut pred vdorom nezemljanov, a na vašo nesrečo spet zamujate. Dr. Omstein, vaš nadrejeni, je sit vaše neresnosti, zato vas na mestu odpusti, takrat pa gre vse narobe ... Zgodba se odvija vzporedno z izvirnim incidentom, a v drugem delu laboratorijskega kompleksa. Zelo zanimivi so se mi zdeli dialogi med vami in drugimi liki ter zapiski, preko katerih lahko dobite vpogled nad preteklim in trenutnim dogajanjem v Black Mesi.

Arhitektura map ni slaba, je pa pohvalno, da se med potovanjem proti koncu precej izboljšuje. Kar nekaj je nelinearnosti. Zelo so mi bili všeč poplavljeni deli map in deli z lavo/radioaktivnimi odplakami, mapa z laboratorijem v Xenu pa je bila enostavno fantastična. Tekom igranja imate zaradi različnih kemijskih vplivov halucinacije, mape pa so temu primerne. Čeprav je ideja zanimiva, mi enostavno niso sedle, enako pa velja tudi za nekatere druge mini igre. Razočarale so me tudi nekatere mape, ki po kakovosti enostavno niso sodile v paket, in pa seveda čudaški konec. Pot naprej je zelo pogosto zaprta s ključavnicami in varnostnimi ključavnicami, za katere morate iskati ključe oz. kartice. Slednje znajo biti na zelo neobičajnih mestih, ki pa jih bodo igralci vajeni raziskovanja hitro odkrili. Bolj zaguljene znajo biti določene poti naprej, ki so res izjemno dobro skrite. Ena izmed pogostih nalog je tudi iskanje orjaških baterij, ki jih potem uporabite za zagon določenih strojev.

Nabor sovražnikov je zelo pester in obsega tako vojake kot tudi skoraj vsa sovražna bitja iz Xena. Boji z nasprotniki so zelo dobri, ne le zaradi njihove dobre postavitve, ampak tudi primerne številčnosti. Tu in tam se frakcije tudi koljejo med sabo, vi pa se lahko spopadu spretno izognete, a kljub temu opravite vašo nalogo. Akcija se precej dobro stopnjuje, je pa res, da je tu in tam tudi kakšen kiks. Zaradi posebnih animacij nasprotnikov je priporočljivo, da izklopite HD Pack, se pa da igro preigrati tudi s tem, le z manjšimi grafičnimi nevšečnostmi. Municije za človeška orožja iz izvirnika in priboljškov je na težavnosti Medium dovolj, da ne bi smeli imeti težav, čeprav boste naleteli na številna presenečenja.

Vizualna podoba igre je solidna, mestoma pa zelo všečna. Največji vtis so name gotovo naredili številni dobri skriptirani dogodki in prikaz uničenja, ki ga je povzročil incident v Black Mesi. Določeni trenutki se vam bodo vtisnili v spomin tudi zaradi vklopa glasbene podlage. V igri je tudi nekaj humorja. Za dokončanje sem potreboval okrog 3 ure. Igranje je večinoma potekalo brez težav, le v mapi le24 sem moral vklopiti video način Software, ker se je igra v načinu OpenGL sesula.

Mistake -1

Mistake -1 je preživetvena modifikacija v slogu serije Silent Hill, znak -1 pa pomeni, da se odvija pred istoimenskim predhodnikom. Igra se odvija v umobolnici Andrewa Parkerja, igrate pa enega izmed bivših zaposlenih imenovanega Steve Rick, ki je po spletu dogodkov sam postal eden izmed pacientov. Med igranjem odkrivate, kako je do tega prišlo, tako z branjem sporočilc in vaših misli kot tudi preko vmesnih sekvenc. Zgodba se mi je zdela izjemno zanimiva, a precej skopa. Definitivno bi želel vedeti več o Stevovi preteklosti in tudi o drugih pacientih v norišnici.

Večina igre se odvija v temačni in propadajoči norišnici, ki je kar se tiče postavitve elementov precej fantazijska. Povsod se nahajajo kupi škatel, ki so vse brez izjeme prazne, vrata in prehodi so pogosto zabarikadirani, zaščiteni s ključavnico ali številčno kodo. Po tleh ležijo lesene in kovinske plošče, s stropov visijo verige, nekaj prehodov je zagrajenih kar z deli pohištva. Med igranjem se podoba map sproti spreminja in pogosto preklopite v srhljiv domišljijski svet, v katerem ste še bolj ranljivi. Nekaj je hoje nazaj, v nekaterih primerih pa bo treba najti tudi zelo dobro skrite poti naprej. Poleg iskanja ključev in kod, boste morali za napredovanje najti še določene predmete, pri vseh iskalnih nalogah pa vam bodo v veliko pomoč namigi, ki jih najdete po mapah. Del ugank so tudi skakalne preizkušnje, ki so dokaj nadležne, saj morate nekajkrat skočiti čepe z zaletom, kar vsekakor ni enostavno.

Sovražniki so, kot se za pravo grozljivo streljačino spodobi, redki. Njihova postavitev je fantastična in bo poskrbela za marsikateri šok moment, parkrat pa se bodo tudi pojavili od nikoder. Poleg več vrst zombijev vas bodo napadali še pljuvači kisline ter hibridi med pajki in dojenčki, ki imajo genetski material najbrž sposojen od Headcrabov in so zelo dobra zamenjava zanje. Vsake toliko vas čakajo tudi šefovski nasprotniki. Nabor orožij je zelo skromen, saj imate na voljo zgolj mesarski nož in pištolo, šele proti koncu pa dobite tudi šibrenico. Metkov je na prvi pogled malo, a boste ugotovili, da jih je več kot preveč za privzeto težavnost (izbira ni možna). Nasprotniki so namreč zelo občutljivi na strele v glavo, zato se jih lahko hitro odkrižate. Tudi škatlic z zdravili je preveč, enako pa velja za prenosne zdravilne pakete.

Videz modifikacije je dokaj všečen, ne le zaradi uporabljenih tekstur, ampak tudi zaradi grafičnih učinkov (svetilka, izbočene teksture), ki pa zahtevajo nekaj trikov na različici Steam*. Poleg videza pa k dobremu vzdušju prispeva še spretno izbrana glasbena podlaga. Škoda le, da je modifikacija tako kratka, saj sem za dokončanje porabil le slabo uro.

*Iz mape sdk boste morali v korensko mapo Half-Life kopirati datoteko opengl32.dll. Datoteko boste morali nato prestaviti v način Samo za branje, se odklopiti iz interneta in ponovno zagnati Steam. Ko boste želeli igrati preko spleta, morate nujno izbrisati datoteko opengl32.dll iz korenske mape, saj vas lahko v nasprotnem primeru doleti VAC ban!