100 modifikacij za Half-Life 1: stran 10

Hardman - in the City

Hardman - in the City se odvija v nekem neznanem mestu, katerega ulice so polne narkomanov, policistov in oboroženih članov kriminalne združbe. Igranje poteka na ulicah in znotraj zgradb, vsem delom pa je skupno, da imajo izjemno preprosto geometrijo, polno ravnih površin, in malo število elementov. Motile so me tudi številne nevidne stene, ki bi lahko bile rešene s pomočjo pregrad. Vtis rahlo popravijo teksture z dokaj visoko resolucijo, ki pa bi lahko bile mestoma bolj natančno položene. Začetek je relativno linearen, sčasoma pa se število stranpoti poveča, kar nekaj pa je tudi skrivnosti. Samo potovanje po mapah je dokaj razgibano, saj vas čaka lazenje po kanalizaciji in ventilaciji, vožnje z dvigali in vlaki, razbijanje pregrad, skakalni izzivi, pritiskanje gumbov, itd. Vsekakor precej boljše kot izdelek Pimp My Car izpod rok istega avtorja.

Edina vrsta nasprotnikov, proti kateri se boste borili, so vojaki, pri tem pa se boste lahko za pomoč obrnili tudi na številne ulične policiste. Umetna inteligenca zna biti pogosto nerodna, poleg tega pa je ob vašem prihodu v določen predel kar nekajkrat obrnjena stran od vas, a to le rahlo zmanjša splošno akcijo. Vojaki namreč večinoma nastopajo v ekipah, v določen predel se velikokrat zgrnejo iz vseh smeri, ne manjka pa tudi zased, ki vas bodo pogosto presenetile. Nevarnost povečajo granate, eksplozivni naboji in sekundarni streli iz šibrenice, ki se jih sovražniki ne bojijo uporabiti. Vašo oborožitev odklepate sproti, gre pa za dokaj omejen preoblečen nabor orožij iz izvirnika. Bolj vas bodo najbrž navdušili priboljški in municija, ki zadostujejo za igranje na Hard. Zaključek igre vas vrže v glavni meni, do njega pa sem se prebil v okrog 45 minutah.

Idol Hunt

Idol Hunt se odvija v razvalinah neke stare civilizacije, ki se nahajajo nekje v Andih v Južni Ameriki. V njih so raziskovalci iz Black Mese med poskusi odkrili skrivnosten energijski signal in tja poslali raziskovalno skupino. Nekaj dni po postavitvi baze je bil stik s skupino izgubljen, administrator pa je določil vas, Gordona Freemana, da raziščete, kaj se je zgodilo. Zgodba je klišejska, a mi je bila vseeno precej zanimiva. Všeč mi je bilo, da so se med raziskovanjem prikazovale informacije o predmetih oz. dogajanju, je pa škoda, da tega ni bilo bistveno več. Predvsem bi si želel zvedeti, zakaj so v razvalinah nezemljani in kaj tam počnejo vojaki.

Vizualni vtis je primeren starosti razvalin in je avtorju dobro uspel. K temu največ pripomore primerna uporaba kakovostnih tekstur, osvetljevanja in samih elementov, svoje pa dodajo še moderni predmeti, ki jih je med raziskovanjem za sabo pustila raziskovalna skupina. Sprehajali se boste skozi templje, plavali po jamah, lezli po lestvah in uživali na svežem zraku, kar pomeni sicer dokaj raznoliko izkušnjo, je pa vse skupaj precej linearno. Glede na samo tematiko sem močno pogrešal skrivnosti oz. alternativne skrivne prehode, a žal nisem našel nič. Igra vsebuje kar nekaj ugank, ki obsegajo aktivacijo stikal, iskanje predmetov pa tudi kakšno skakalno preizkušnjo.

Med prebijanjem skozi ruševine vas bo oviral zelo skop nabor sovražnikov. Med bitji iz Xena najbolj izstopajo Headcrabi in Vortigaunti, človeške sile pa večinsko zastopajo vojaki. Frakcije se neprestano spopadajo, kar lahko izkoristite za varčevanje z življenjem in/ali municijo. Slednje je skoraj nujno, saj je nabor orožij zelo omejen, strelivo in priboljški so pa dokaj redki. Ne manjka tudi presenečenj, ko se v nek prostor vsujejo nasprotniki, najbolj težavne so pa situacije, v katerih se morate skrivati pred Gargantuo in hkrati reševati uganke. Iz teh razlogov vam svetujem igranje na Medium, za dokončanje pa boste porabili okrog 45 minut.

Operation: Nova

V Operation: Nova igrate čistilca imenovanega John Skinner, ki je zaposlen v Black Mesi. Dan začnete kot običajno s čiščenjem razliva kemikalij, pri tem pa ste zaradi varnosti oblečeni v H.E.V. oklep. Vaša služba pa se hitro prevesi v nočno moro, ko se zgodi incident iz izvirne igre Half-Life in v kompleks vdrejo nezemljani iz Xena. S kolegom se skrivata na WC-jih, dokler se ne bi situacija razrešila, takrat pa se pojavi vojska, ki je alergična na vse, ki imajo H.E.V. oklep. Zgodba je precej zanimiva, odkrivate pa jo sproti s pomočjo pogovorov z NPC-ji, ki imajo dobro posnet govor po meri. Všeč mi je bilo tudi, da se dogajanje občasno navezuje na dogodke iz izvirnika.

Stopnje sestojijo iz mešanice zunanjih in notranjih map, s tem, da slednje prevladujejo. Mape imajo dovolj dobro arhitekturo z dovolj podrobnostmi, vtis pa ponekod izboljša še dobra izbira barv in osvetljevanja. Vaša pot do konca je sicer skoraj povsem linearna, je pa v igro vgrajeno ogromno hoje nazaj. Ker se območja ob vrnitvi spremenijo (preoblikujejo se ali pa jih naselijo nasprotniki), je izkušnja vse prej kot pa dolgočasna in mi je bila precej všeč. Uganke so gotovo ena izmed ključnih odlik te modifikacije, saj niso zgolj raznolike, ampak se v naboru nahajajo tudi izjemno izvirne. Tako boste morali pogosto napeti možgane, pri najtežjih ugankah pa vam igra daje tudi namige, zato pozorno berite, kaj se izpiše na zaslonu oz. poslušajte NPC-je.

Vrste vaših sovražnikov so sestavljene iz pestre mešanice Xenovskih in človeških nasprotnikov, vse skupaj pa je še začinjeno s strojnicami in letali/helikopterji. Za dokaj zahtevne boje bodo poskrbele tako dobre postavitve nasprotnikov kot tudi skriptirane pojavitve. Ker je priboljškov in municije dosti, vam za največji užitek (in podaljšano igranje) priporočam igranje na Hard. Nabor orožij je zelo omejen na lomilko, puške in pištole, eksplozivov ali bolj eksotičnih orožij pa pravzaprav sploh nimate. V zagati vam lahko s pištolo pomagajo tudi varnostniki, v roke pa lahko poprimete tudi statično strojnico. Škoda le, da je izkušnja tako kratka. Za dokončanje sem namreč porabil le okrog 45 minut ...

Breakdown

V modifikaciji Breakdown igrate Jonathana Wooda, ki je zaposlen v Black Mesi. Igra se odvija vzporedno z izvirnikom in incidentom, ki je povzročil vdor bitij iz Xena. Prave zgodbe v resnici ni, saj se morate zgolj prebiti od začetka do konca, izkušnja pa je v veliki meri linearna. Začetek je dokaj težaven, saj morate brez H.E.V. ščita najti lomilko, nato pa z njo precej dolgo vztrajati proti Headcrabom in Vortigauntom. Proti koncu se jim pridružijo še Alien Grunts, sicer raznolik preostanek, pa ni omembe vreden. Bolj nevarni so raznoliki vojaki, ki jih je avtor premetno postavil v labirinte iz zabojnikov, ponekod pa se jim morate tudi izogniti s skrivanjem in plazenjem. Nabor orožij je dokaj skromen, je pa metkov in zdravja dovolj, da na Medium ne bi smeli imeti pretiranih težav, kljub precejšnjem nihanju težavnosti.

Stopnje sestojijo iz mešanice med seboj povezanih zunanjih in notranjih map. Arhitektura je spočetka precej groba, je pa res, da jo izboljšajo določene podrobnosti, poleg tega pa se z napredovanjem proti koncu precej izboljšuje. Sam potek igranja je z izjemo velikega števila hodnikov precej raznolik, saj se podite po pisarnah, laboratorijih, kanalizaciji, peščeni in kamniti puščavi, ne manjka pa tudi plezanja in skakalnih preizkušenj. Uganke ne obsegajo zgolj pritiskanje gumbov, ampak morate najti ključe, skrite prehode, voditi NPC-je, da vam odprejo, itd. Igranje popestrijo tudi skriptna presenečenja in občasna glasba. Do konca, ki je zgolj vabilo v preigranje nadaljevanja, sem potreboval okrog 45 minut.

Chaos Theory

Chaos Theory se odvija v skrivnem državnem laboratoriju približno tri tedne pred incidentom v Black Mesi. Igrate Gordona Freemana, ki z ekipo raziskuje teorijo kaosa, v enem izmed eksperimentov pa gre nekaj narobe, zato vas teleportira na neko, vam neznano, lokacijo. Ko tukaj opravite določeno nalogo oz. dosežete cilj, je spet čas za novo teleportacijo v naslednjo mapo z nepovezano tematiko, in tako naprej. Ta koncept uporablja kar nekaj modifikacij na tem seznamu, nobena pa tega ne pojasni na tako prefinjen način.

Modifikacija sestoji iz šestih zelo raznolikih map, ki imajo precej neposrečen vrstni red, saj prihaja do nihanj v težavnosti. Uvodnemu zabavnemu boju proti Gargantui sledi potepanje po poplavljenih hodnikih z obilice Vortigauntov, potem pa se pa kar naenkrat znajdete v (pre)lahki stopnji na Xenu. Zatem se boste v labirintu hodnikov borili proti obilici odlično postavljenih vojakov in strojnic, kar je gotovo najtežji del igre, potem pa spet sledi zelo lahka stopnja z zombiji in Headcrabi. Konec je posvečen izmikanju helikopterju, ki je sicer zahtevno, ampak ga omili bogat nabor priboljškov. Igra na splošno ne skopari z municijo, na voljo pa je tudi obilica zdravstvenih paketov in baterij, zato priporočam igranje na Hard.

Arhitektura map je večinoma precej preprosta in polna ravnih površin, v oči še posebej bodejo dolgočasni labirinti hodnikov v pisarnah in neimpresivni Xen. Po drugi strani pa je na primer uvodna mapa odlično narejena, saj kar kipi od podrobnosti. Poleg borbe proti nasprotnikom je v igro vgrajenih tudi nekaj ugank, ki so večinoma precej standardne, nekaj pa je tudi zelo inovativnih. Zelo mi je bila všeč mapa s helikopterjem, v kateri so razporejeni kontejnerji, ki se sproti odklepajo, in vas tako počasi privedejo do raketometa, s katerim lahko tega nevarnega nasprotnika tudi pokončate. Za dokončanje sem porabil okrog 45 minut.

The Xeno Project

The Xeno Project se odvija na Xenu, na katerem je človeštvo začelo s procesom teraformiranja, da bi ga naredili prijaznejšega ljudem. Na enem izmed asteroidov se nahaja laboratorijski kompleks imenovan Xeno Project, v katerem znanstveniki raziskujejo tehnologijo portalov in v katerem je zaposlen tudi naš junak - Gordon Freeman. Zaradi vsesplošne skrivnostnosti, so odnosi med različnimi frakcijami zelo napeti, nekega dne pa med eksperimentom vojaki enostavno vdrejo v laboratorije in začnejo z morijo. Vam bo uspelo pobegniti? Pot do svobode vam bo prekrižala pestra paleta sovražnikov, ki sestoji tako iz ljudi, pošasti in mehanizacije. Srečevali boste raznovrstna bitja iz Xena, vojake, morilke, tanke, helikopterje in strojnice, da bo mera polna pa se boste morali še izogibati pastem. Zaradi izjemno dobre postavitve nasprotnikov in brutalnih zased, je igra vse prej kot enostavna, a hkrati nudi izjemno izkušnjo ljubiteljem akcije. Kljub precejšnji zalogi dobrot in pestri izbiri orožij, boste morali namreč k situacijam pristopiti na pravi način.

Mape sestojijo tako iz notranjih kot tudi zunanjih map, med katerimi neprestano prehajate. Zaradi prilagojene gravitacije, ki je posledica teraformiranja, in človeških struktur, boste imeli občutek, kot da igrate v preoblečeni okolici Black Mese. Sam videz zunanjih map je odličen, saj navduši tako arhitekturno kot tudi barvno. Notranje mape pa mi niso pustile tako dobrega vtisa. Sicer so v začetku narejene dobro in imajo dovolj podrobnosti, a so med njimi tudi takšne dolgočasne in puste, ne manjka pa tudi podvojenih sekcij, ki dajejo lažen vtis nelinearnosti. Situacija se precej poslabša proti koncu, ko med kiksi najdemo tudi napačna velikostna razmerja elementov. Škoda. Uganke so precej potisnjene v ozadje, še najbolj omembe vredne so skakalne preizkušnje, ki se v drugem delu igre nadgradijo še z modulom za dolge skoke. Za dokončanje igre sem na težavnosti Medium porabil okrog 45 minut.

Times of Troubles

Times of Troubles se odvija v alternativni časovnici izvirnika. V kompleksu Lambda ste želeli s pomočjo teleporterja obiskati Xen, a je znanstvenik pomešal koordinate, zato ste pristali v nekem še neznanem delu Black Mese. Po daljši nezavesti se prebudite in ugotovite, da ste ostali tako brez oklepa H.E.V. kot tudi orožij. Slednja pridobivate sproti med igranjem, izbor pa je dokaj skromen, saj med njimi ni bioloških in futurističnih orožij, samostrela, od eksplozivov pa imate samo granate. Kljub temu je streliva dovolj za težavnost Hard, ki jo priporočam tudi zaradi ravno pravšnje količine zdravilnih paketov in baterij.

Mape se zelo močno opirajo na zasnovo iz izvirnika, kar niti ni tako nenavadno, saj se vse odvija v enakem kompleksu. Vseeno pa se je avtor dovolj potrudil, da je igri dal svoj pečat. Mape so narejene izvrstno in vsebujejo raznoliko ter dovršeno arhitekturo, ki z dobro postavitvijo elementov, primerno izbiro tekstur in dobro izbranim osvetljevanjem ustvarijo zelo dober vtis. K odličnem vzdušju izdatno prispevajo tudi skriptirani dogodki ter spretna montaža zvokov in govora. Igranje je zelo raznoliko in vsebuje mešanico spopadov in ugank. Borili se boste proti vojakom in raznovrstnim pošastim iz Xena, težavnost pa je dokaj dobro umerjena, z izjemo večjega skoka na koncu. Uganke so precej zanimive in obsegajo skakalne preizkušnje, iskanje neočitnih nadaljevanj, raziskovanje, vodenje NPC-jev, pretikanje gumbov in stikal, kar nekaj pa je tudi vračanja nazaj. Ahilova peta modifikacije pa je žal njena dolžina, saj traja zgolj 45 minut.

Dav Train

Dav Train se odvija po tem, ko Gordon zavrne G-Manovo ponudbo o sodelovanju. Gordona zaprejo v celico na vlaku, da bi ga premestili v skrivno bazo, v kateri mu bodo pobrisali spomin. Med postankom mu uspe umoriti njegovega stražarja in pobegniti iz celice. Zunaj pa ga ne čaka zgolj horda jeznih vojakov, saj po hodnikih mrgoli pošasti iz Xena. Večinoma se boste tolkli le s štirimi vrstami nasprotnikov: vojaki z mitraljezi in s šibrenicami, Vortigaunti in Alien Grunti. Zaradi njihovega števila, dobre postavitve, zaklonišč in premetene zasnove map, bodo boji znali biti kar hudi. Za dodatna presenečenja bodo poskrbele teleportacije in dobro postavljene strojnice. Vaš nabor orožij je omejen le na človeška krepela, municije zanje pa je dosti.

Stopnje so sestavljene iz skoraj izključno notranjih map, sestoječih iz pisarn, hodnikov in skladišč, nekaj začetne akcije pa se odvija tudi po vagonih. Zasnova map je dokaj dobra s kar nekaj podrobnostmi, negativno pa izstopajo nerealistično ozki prehodi in določena zgrešena razmerja. Potek igranja je večinoma premočrten, a so določeni deli mapi dovolj odprti, da ne dobite občutka linearnosti. Nekaj je stranpoti s priboljški, a pazljivo pri razbijanju škatel, saj včasih eksplodirajo in vas poškodujejo. Vizualno igra ne ponuja nobenih presenečenj, so pa pohvalni zanmivi skriptirani dogodki, v katerih se nasprotne frakcije tepejo med sabo. Na težavnosti Medium sem za dokončanje moda porabil okrog 30 minut, za dodatnih 15 minut pa priporočam, da se ga lotite na Hard.

ETC

V ETC ali Earthquake Test Centre igrate Gordona Freemana, prizorišče pa je Black Mesa polna vojakov in nezemljanov. Vaša naloga je, da se prebijete do kompleksa Lambda, ki pa se nahaja na nasprotni strani oporišča. Da vaša misija ne bo prelahka, vam bodo pot ovirali številni nasprotniki, med katerimi gotovo izstopajo zelo dobro postavljeni vojaki vseh vrst. Napadali vas bodo iz več smeri naenkrat, pripravite pa se tudi na precej zahrbtna presenečenja. Bitij iz Xena je sicer več vrst, a jih je številčno precej manj. Še najbolj nadležni so Headcrabi, ki jih ne marajo tudi vojaki, omembe vredni pa so tudi Vortigaunti. Težavnostna krivulja bi lahko bila mestoma boljša, moteč je predvsem zelo težek začetek. Nabor orožij je zelo pester, saj mu manjkajo zgolj biološka in futuristična orožja, je pa metkov na težavnosti Medium preveč. Druga zgodba je z zdravilnimi paketi in baterijami, ki jih je ravno prav.

Mape so navdahnjene s tistimi iz izvirnika in so precej dobro narejene kar se tiče same geometrije in osvetljevanja. Izbor tekstur me ni navdušil, saj so večinoma prisotne dolgočasne sivine, se pa igra odkupi s številnimi odlično izvedenimi skriptiranimi dogodki, ki močno popestrijo igranje, občasno pa se vklopi tudi glasbena podlaga. Zabavni so se mi zdeli tudi brki na NPC-jih :). Skozi stopnje napredujete večinoma linearno, se pa tu in tam najde tudi možnost, kjer morate nekaj postoriti in se nato vrniti nazaj, nekajkrat pa se tudi preoblikujejo deli map. Uganke so omejene na pritiskanje gumbov, parkrat pa morate tudi izkoristiti pomoč NPC-jev. Šibka točka modifikacije pa je definitivno njena dolžina, saj sem za dokončanje porabil zgolj 30 minut.

U-Life

U-Life je hibrid, ki je nastal s prenosom nekaterih vizualnih značilnosti in mehanik iz legendarnega Unreala, pri tem pa v srcu še vedno nosi povezave z igro Half-Life. Stopnje sestojijo iz notranjih map in imajo tipičen Unrealovski pridih, ki ni le posledica uporabe zelo ostrih tekstur iz omenjene igre, ampak tudi splošne arhitekture in barvne sheme. Čeprav bi lahko bila kompleksnost map boljša, pa je vizualni vtis zelo dober, dodatno pa ga okrepijo še posebni učinki in skriptirani dogodki. Mape vsebujejo kar nekaj alternativnih poti, ki pripomorejo k vtisu nelinearnosti, nekaj pa je tudi skrivnosti s priboljški. Uganke so precej redke. Večinoma morate aktivirati določeno mehanizacijo (vrata, dvigalo), kar storite tako, da se v tisti predel zaletite s telesom.

Nabor sovražnikov je (malce presenetljivo) neposredno prenesen iz samega Half-Life-a in sestoji tako iz bitij iz Xena kot tudi vojakov in morilk. Postavitev in številčnost nasprotnikov sta zadovoljivi, kar nekaj pa je tudi zased, škoda je le, da se nasprotniki pojavijo šele po dobri petini igre. Za popestritev poskrbijo boji med različnimi frakcijami, ki jih lahko izkoristite za varčevanje z municijo in zdravjem. Nabor orožij je precej okrnjen, saj vsebuje zgolj nekaj krepel iz izvirnika, je pa res, da je municije več kot preveč. Prvih pomoči in baterij je ravno prav za težavnost Medium, pozornejši igralci pa bi se najbrž uspeli prebiti tudi na Hard. Modifikacija ni dokončana in se brez opozorila zaključi takoj po epskem boju, skupnega igralnega časa pa se komaj nabere 30 minut.