100 modifikacij za Half-Life 1: stran 9

Night at the Office

Night at the Office se odvija v prostorih podjetja Parcel Packages, v katerem se je nedavno zaposlil naš junak (preigrajte Hazard Course za uvod!). Nekega poznega večera, ko je stavba skoraj prazna, vanjo vdrejo dobro organizirani napadalci, ki med prebijanjem proti vrhu nebotičnika jemljejo talce. Zgodba je sicer klišejska in malo spominja na film Die Hard (Umri pokončno), ampak mi je bila precej všeč. Z njo se sproti spoznavate preko pogovorov z NPC-ji in s pomočjo prisluškovanja napadalcem, škoda le, da posnet govor po meri nima boljše kakovosti.

Igra je omejena zgolj na stolpnico, ki ima šestnajst nadstropij povezanih z osrednjim stopniščem. Med nadstropji lahko skoraj svobodno prehajate, saj vas omejujejo le postavljene ovire, zaklenjena vrata in pa seveda oboroženi nasprotniki. Igra je tako izjemno nelinearna, a ima to za posledico tudi številne skriptne hrošče, zato si redno shranjujte. Nadstropja imajo različno namembnost, a bi jih lahko brez težav skompresirali na polovico, saj je v njih enostavno preveč praznega prostora. Preprostost map izboljša dobra izbira tekstur, kljub temu pa igra vizualno ne izstopa. Uganke sestojijo iz iskanja dostopnih kartic, nekajkrat boste morali tudi lesti skozi ventilacijo ali pa kaj razbiti, tukaj pa se zadeva konča.

Napadalci sestojijo izključno iz nasprotnikov z mitraljezi, ki niso ravno dobro postavljeni, je pa res, da patruljirajo po nadstropjih. Ker je vaše zdravje neobnovljivo, se boste morali včasih tudi pretihotapiti mimo patrulj, vsaj dokler ne dobite prvega orožja - sekire. Z njo lahko zalezete kakšnega izmed nasprotnikov in pridobite dragocen mitraljez. Kasneje lahko še poberete šibrenico in pištolo, a sta po pravici povedano odveč. Nobeno izmed orožij nima merka (uporabite popravek v mapi, če vas moti), ob menjavi šaržerja pa boste zavrgli vse metke, ki so še v njem, zato bodite previdni. Zanimivo je tudi to, da pobiti nasprotniki odvržejo naključno količino preostalih metkov. Zaradi odsotnosti zdravilnih paketov je popolnoma vseeno, na kateri težavnosti igrate, saj vam redno ponovno nalaganje ne uide. Za dokončanje sem potreboval okrog 1 uro.

TWHL Tower

TWHL (The Whole Half-Life) Tower je kompilacija trinajstih map različnih avtorjev, ki so kot nadstropja v stolpnici med sabo povezane preko centralnega stopnišča. Vsak izmed avtorjev je imel na voljo omejen prostor (nadstropje), vanj pa je lahko dal karkoli mu srce poželi, saj drugih omejitev ni bilo. Rezultat je izpadel večinoma presenetljivo dobro, in lahko bi rekel, da obstaja celo določena skladnost. Vsako nadstropje vsebuje določeno nalogo (ali več njih), ki jo je treba rešiti, preden lahko odklenete vrata na stopnišču in se preko neke vrste portala pomaknete višje.

Portal ne služi le obnovitvi življenjskih točk, ampak vam tudi odstrani vsa orožja, zato v vsakem nadstropju pravzaprav začnete iz ničle. Večinoma boste izgubili lomilko, ki je uporabljena za razbijanje določenih predelov map, ponekod pa vam bo igra ponudila še pištolo, mitraljez in šibrenico, saj se boste morali tudi boriti. V nižjih stopnjah vas bodo večinoma napadale pošasti iz Xena in strojnice, na vrhu pa bodo za obilo dobre akcije poskrbeli vojaki in helikopter. Včasih boste morali pred nasprotniki tudi bežati, v eni izmed stopenj pa se boste morali izmikati kameram, da se ne aktivirajo strojnice in vas pokosijo. Glede na to, da se vam vsako nadstropje življenjske točke obnovijo, bi priporočal igranje na težavnosti Hard.

Večina map je vizualno dobrih, saj vsebujejo dovolj zanimivih podrobnosti, težko pa bi pripomnili tudi kaj čez samo geometrijo. Le redke so takšne, ki rahlo odstopajo v negativno smer zaradi preprostosti, nekaj pa jih je tudi nadpovprečno kakovostnih in so prava vizualna poslastica (npr. Upper Management, Chairman). Praktično vse mape dajejo poudarek na uganke, ki so zelo raznolike, nekatere pa tudi zelo izvirne. Iskali boste skrite dostopne kartice in ključe, postopoma odklepali predele, pritiskali gumbe, aktivirali terminale, zbirali predmete, kar nekaj pa je tudi skakalnih izzivov. Seveda se med paketom ugank najde tudi kakšno gnilo jajce (npr. zaboj, ki se teleportira), a to vseeno ne pokvari celotne izkušnje. Za dokončanje igre sem potreboval okrog 1 uro.

The Xeno Project 2

The Xeno Project 2 je neposredno nadaljevanje predhodnika, v katerem vam je s pomočjo rakete uspelo pobegniti iz oporišča na Xenu. Vaše popotovanje po vesolju pa ni trajalo dolgo, saj ste med njim naleteli na G-Manovo vesoljsko plovilo (to mimogrede izgleda sumljivo podobno imperialnem Star Destroyer-ju iz Star Wars), ki vas je posrkalo na krov. Skrivna zarota znanstvenikov (ki obožujejo Xeno), vam omogoči pobeg iz celice, a pot do rešitve vsekakor ne bo enostavna. Za razliko od predhodnika ima drugi del zelo zanimivo zgodbo, s katero se spoznavate preko vmesnih sekvenc in pogovorov z NPC-ji, ki imajo zadovoljivo posnet govor po meri.

V prvem delu serije smo imeli mešanico zunanjih in notranjih map, ki pa se je v drugem delu povsem prevesila na stran notranjih. Slednje me v predhodniku niso navdušile, v tem delu pa se je njihova kakovost precej povišala. Odlična arhitektura se meša z dobro postavitvijo elementov ter izjemno kombinacijo barv in osvetljevanja. K zelo dobremu vizualnemu vtisu pa poleg tega pripomorejo še številni skriptirani dogodki. Mape so dobro povezane med sabo tudi na račun alternativnih poti, ki pa so kot v predhodniku sicer kopije ena druge, ne manjka pa tudi skrivnosti. Nabor ugank je precej skromen, saj gre v večini za pritiskanje gumbov/stikal, je pa v igri kar nekaj skakalnih preizkušenj (tudi v prostoru z nižjo težnostjo), svoje pa dodajo še pasti.

Nabor nasprotnikov je glede na predhodnik skromnejši, a še vedno zelo pester. V prvem delu vas bodo večinoma napadali vojaki vseh vrst, tu in tam pa bodo dobili še pomoč strojnic in morilk. Drugi del je v znamenju pošasti iz Xena, ki so pa dovolj številčne, da se tempo akcije ne upočasni. Tako so borbe zelo srdite, k temu pa ne prispeva le številčnost, ampak tudi dobra postavitev ter brutalne zasede. Vaša oborožitev je kar dobra, saj obsega skoraj vsa orožja iz izvirnika, zadosti pa je tudi municije. Majhen šok bo morda začetek, ki ga morate preživeti brez H.E.V. oklepa, a naokoli leži dovolj priboljškov, da se lahko uspešno prebijete naprej. Priboljškov je dovolj za težavnost Medium, Hard pa bi zaradi zased priporočal le najbolj vztrajnim. Za dokončanje igre sem porabil okrog 1 uro.

Todesangst 1

V uvodni sekvenci Todesangsta izvemo, da je skrivnostni G-Man v resnici podrejen vodji razvojnega oddelka Black Mese dr. Jacku Newellu. Slednji se po uspešnem človeškem zavzetju Xena odloči, da bo preživela bitja izrabil za lastne zlobne namene, pri tem pa ne želi imeti prič. Prva žrtev Newellove norosti je G-Man sam, trn v peti pa mu je seveda junak Gordon Freeman, ki se ga poskusijo znebiti s pomočjo podtaknjenih Headcrabov. A Gordon je trdoživ, zato se mu uspe s pomočjo lomilke rešiti pred pošastmi. Sedaj je na vrsti maščevanje. Zgodba je sicer klišejska, a predstavlja zanimiv pogled na dogajanje po Gordonovi vrnitvi iz Xena.

Mape so dokaj raznolike in predstavljajo mešanico že videnih slogov v izvirniku. Prebijali se boste po hodnikih, plazili po jaških, izvajali skakalne vragolije, plavali, aktivirali različne stroje, vozili z vlakci, itd. Ne manjka tudi precej všečnih pasti. Zasnova je solidna, bi pa kakšen del lahko bil bolj podroben in posledično zapomnljiv. Na poti do konca vas bodo pričakala tudi skrita nadaljevanja, pri raziskovanju pa bodite previdni, saj se lahko na vsaj dveh mestih zataknete in ne morete nadaljevati.

Napadal vas bo zelo omejen nabor sovražnikov iz izvirnika, ki so zadovoljivo dobro postavljeni. Večinoma gre za vojake, pošasti iz Xena pa z izjemo konca skoraj niso omembe vredne. Za borbo proti njim boste imeli na voljo omejen arzenal, ki pa ima več kot dovolj municije za težavnost Medium, ravno prav pa je tudi zdravilnih paketov in baterij. Občasno boste lahko sovražnike pokosili s strojnico ali topom, z njima pa si boste lahko tudi utrli pot skozi določene ovire.

Vizualno igra ne izstopa, saj razen nekaterih novih modelov ne ponuja nič posebnega. Ključni adut modifikacije so gotovo številčni in dobri skriptirani dogodki, ki močno popestrijo igro, hkrati pa preko video sekvenc podajajo zgodbo, ki se odvija vzporedno z vašim napredovanjem. Na nekaterih mestih je uporabljena tudi že vgrajena glasbena podlaga, nekateri NPC-ji znajo tudi govoriti. Žal je konec igre polovičarski in po slabi uri ne ponuja zadovoljivega zaključka. Škoda!

Vengeance

Vengeance se odvija nekaj tednov po dogodkih iz izvirnika, ko si je naš junak, Gordon Freeman, že opomogel. G-Man od vas želi, da obiščete kompleks imenovan Mipping Tax, ki je bil zgrajen z namenom opazovanja Xenovskih ujetnikov. Žal pa je v laboratorije vdrla odpadna skupina vojakov, ki želi, da se eksperimenti takoj prekinejo, uspelo pa jim je zavzeti tudi celoten zahodni del kompleksa. Vaša naloga je, da od nekega gospoda Johnsona dobite navodila, kako postopati, a ga ob prihodu ni najti nikoder. Zgodba je izjemno klišejska in vsebuje kar nekaj nelogičnosti, z njo pa se spoznavate sproti preko video sekvenc in besedila, ki ga lahko preberete na zaslonu.

Nabor map vsebuje tako notranje kot zunanje predele, v katerih boste lahko našli nekaj stranpoti z dobrotami in tudi kakšen nelinearen predel. Mape imajo večinoma zelo preprosto geometrijo z veliko ravnimi površinami, v oči bodejo zelo nizki stropi. V plus jim lahko štejemo, da so gosto poseljene z NPC-ji, vsebujejo precej statičnih elementov, ponekod pa imajo tudi všečno barvno shemo. Neprepričljiv vizualni vtis se rahlo popravi s skriptiranimi dogodki in pa video sekvencami. Uganke so praktično neobstoječe, saj je tu in tam treba pritisniti kak gumb, ali pa kam skočiti, so pa med njimi tudi bizarnosti: npr. vrata se odprejo šele, ko poberete pištolo ...

V prvih treh četrtinah igre se modifikacija igra bolj pasivno, saj so nasprotniki zelo redki, se pa situacija v zadnji četrtini precej popravi. Takrat se število nasprotnikov močno dvigne, vključijo pa se močnejša bitja iz Xena in celo helikopter. Tudi zelo reven nabor orožij iz prvega dela se razširi, tako da se lahko uspešno spopadete z novimi nevarnostmi. Metkov je na težavnosti Medium večino časa komaj dosti, druga zgodba pa so zdravilni paketi in baterije, ki jih je ravno prav. Konec sem na omenjeni težavnosti dosegel v okrog 1 uri.

Naj omenim le, da oklep H.E.V. dobite po vožnji z vlakom, zato se ne mučite preveč, da bi ga dobili že takoj na začetku ;).

Affliction

Affliction se odvija v Black Mesi ob neznanem času. Igro začnete nezavestni in ranjeni na tovornjaku, ki ga varujeta dve morilki. Vaš oklep H.E.V. se spet izkaže za zlata vrednega, saj vas oživi, ravno takrat pa po spletu naključij napade nezemeljski bombnik in vam tako omogoči pobeg. To je vse, kar ima ta modifikacija od zgodbe, preostanek je zgolj prebijanje cilja, ki ga boste dosegli v okrog 45 minutah. Oviral vas bo zelo skromen nabor nasprotnikov v novih preoblekah, v katerem se znajdejo le najšibkejše vrste iz Xena in pa obe vrsti vojakov. Njihova postavitev je dobra, kar nekaj pa je tudi skriptiranih presenečenj, a bo akcija zaradi nizke številčnosti na Hard komaj zadostila potrebam boljših igralcev. Metkov in priboljškov je na voljo obilo, še posebej za tiste, ki radi raziskujejo, je pa res, nabor (preoblečenih) orožij pa je po drugi strani precej skromen.

Zasnovi map bi glede kakovosti težko kaj veliko očitali, saj so stopnje večinoma vizualno všečne, imajo dobro geometrijo in osvetljevanje, kar nekaj pa je tudi zanimivih skriptiranih dogodkov, ki preoblikujejo okolico ali drugače popestrijo igranje. Deli stopenj so dobro povezani med sabo, veliko pa je tudi vračanja nazaj, pri tem pa se na že obiskanih delih pojavijo novi nasprotniki ali pa se mape kako drugače preoblikujejo. Mod se močno naslanja na mape iz izvirnika in drugih iger (npr. Uplink), a jih ne bistveno nadgradi, kar je precejšnja škoda - želel bi si več izvirnosti. Uganke so praktično neobstoječe, saj je že na daleč jasno, kaj je treba narediti. Izjemo zna predstavljati le kak gumb, ki izgleda kot lučka. V igri je tudi nekaj nesramnih pasti, ki jih ne morete zaznati, dokler vas ne poškodujejo.

Back to Xen

Back to Xen oz. Nazaj v Xen je modifikacija za Half-Life izpod rok slovenskega avtorja Janeza Brezovnika, ki je bila izdana leta 1999. Gre za paket sedmih map, v katerih je vaš cilj, da se prebijete do konca. Zgodbe ni.

Notranje in zunanje mape so arhitekturno zelo osnovne in prelepljene z betonsko oz. skalno teksturo, večinoma boste zaman iskali kakšne podrobnosti. Hodniki in vrata so klavstrofobično ozki, se pa da zadihati v prostorih, ki jih povezujejo. Za osvežitev igralne izkušnje poskrbi lezenje po lestvah, ročno odpiranje vrat in pritiskanje gumbov, drugih ugank pa ni. Nekaj je tudi skriptiranih presenečenj, ki vas lahko resno poškodujejo, zato si redno shranjujte. Shranjevanje priporočam tudi zaradi težave v prehodu med prvo in drugo mapo: jan1.bsp in jan2.bsp. Da težavo rešite odprite konzolo, vpišite sv_cheats 1, nato map jan2. Ker se pojavite brez vseh predmetov, sedaj izvedite še ukaz impulse 101, ki vam da H.E.V. oklep in osnovni nabor orožij. Preostali prehodi delujejo brezhibno.

Težavnostna krivulja igre je precej nenavadna in je odgovorna za nižjo končno oceno. Začetek je težek in poln akcije, saj vas ogrožajo izjemno dobro postavljeni vojaki in strojnice. V naslednjem trenutku se težavnost spusti, saj se nabor sovražnikov omeji na tiste iz Xena, ki so sicer dobro postavljeni, a precej manj nevarni. Tukaj izstopajo predvsem Headcrabi, ki se nahajajo v vsaki možni luknji in skoraj vsakim zabojem, zato so včasih že prav nadležni. Konec pa je spet rahlo težji. Za razliko od večine drugih modifikacij imajo bitja iz Xena in vojaki podpisan pakt o nenapadanju, kar poskrbi za precej nenavadne situacije. Na srečo je nabor orožij primeren akciji, je pa res, da je zelo omejen. Metkov in zdravilnih paketov je dovolj za igranje na Hard, za dokončanje pa boste porabili zgolj okrog 45 minut.

Blood Bath

V Blood Bath igrate 18-letnika imenovanega Scott Day-La-Bell, ki ga iz nočnega počitka zbudi čudaški zvok. Ker je v zadnjih tednih iz tega območja izginilo 27 ljudi, v strahu poprimete za pištolo in se odpravite raziskovati stanovanje. Po nenavadnem blisku svetlobe se znajdete znotraj tanka napolnjenega z neznano tekočino, nekaj trenutkov zatem pa se v improvizirani areni borite za življenje. Več o čudaški zgodbi, ki je mimogrede kolaž največjih klišejev iz B-filmov, si lahko preberete v datoteki Blood Bath.txt.

Mape me niso ravno navdušile, saj izgledajo bolj ali manj nametane skupaj, veliko je praznega prostora, podrobnosti pa so zelo redke. Prehodi med njimi so dokaj grobi, zato v resnici nimaš občutka, da se vse skupaj dogaja znotraj enega samega kompleksa. Je pa treba priznati, da vtis rahlo popravijo izbrane teksture. Napredovanje je večinoma linearno in vsebuje tako boje kot tudi pestre uganke in spretnostne preizkušnje. Da preidete v naslednjo stopnjo, boste tako morali v neke vrste arenah ugonobiti horde sovražnikov oz. šefa, izvesti spretne skoke čez laserske detektorje, čimprej izklopiti alarm, potisniti nekaj škatel, biti uspešen plavalec, itd.

Od sovražnikov najbolj izstopajo znanstveniki s strupeno injekcijo, ki imajo sicer bistveno preveč življenjskih točk in vpijajo metke kot goba vodo, niso me pa navdušili modificirani Vortigaunti, ki vas ne zmorejo napadati od daleč, in pa strojnice z vgrajeno šibrenico, ki so popolnoma nesposobne zadeti. Sprememb je bil deležen tudi vaš arzenal, ki vsebuje številna bolj ali manj posrečeno modificirana orožja. Najbolj moti ponekod umetno vsiljen zamik pri strelu, ki bo gotovo jezil marsikaterega igralca, navajenega klasičnega obnašanja orožij. Streliva in zdravilnih paketov je za težavnost Medium drugače dosti, za dokončanje pa boste porabili okrog 45 minut.

Zubben

Modifikacija se odvija v raziskovalnem središču, ki se nahaja na planetu Zubben v ozvezdju Zajca. Po dolgoletnih izkopavanjih so tam zaposleni znanstveniki prišli do revolucionarnega odkritja, o katerem so seveda obvestili nadrejene. Ti so zaukazali takojšnjo zaustavitev izkopavanja, dokler do planeta na prispe raziskovalno plovilo U.S.S. Arizona, ki bo vsebovala usposobljeno ekipo za obravnavanje odkritja. Igrate enega izmed zaposlenih, Gordona Freemana mlajšega, ki ga iz globokega spanca zbudijo ravno ob prispetju plovila. Namesto znanstvenikov pa se iz U.S.S. Arizone usujejo vojaki, ki nočejo puščati nobenih prič. Vaša naloga je, da se prebijete do komunikacijskega stolpa zunaj baze in stopite v stik z enim izmed raziskovalnih plovil, ki kroži okrog planeta.

Kar se tiče zasnove map je prvi vtis zelo obetaven. V prvi tretjini so mape precej vizualno privlačne zaradi barvne sheme, uporabljenih tekstur in arhitekture, kljub temu, da je bila slednja precej oglata. Poleg prostorov znotraj raziskovalnega središča, se boste lahko naužili še precej Marsovske zunanjosti. Druga tretjina je vizualno razočaranje, zaradi kroničnega pomanjkanja virov svetlobe. Tako se boste morali po mapah prebijati z neprestano prižgano svetilko in v mikroskopskem snopu, ki jo ta ponuja, iskati dobro skrite poti naprej. Zadnji del v večini sestavlja šibko, a vseeno dovolj dobro osvetljena zunanjost, ki mi je spet všeč. Uganke večinoma sestojijo iz skakalnih izzivov, pritiskanja gumbov in aktivacije terminalov, med njimi pa so tudi izvirnejše. V stopnjah je tudi nekaj skrivnosti, ki ponujajo priboljške.

V igri se boste večinoma borili proti vojakom, ščepec nasprotnikov pa predstavljajo tudi strojnice in pošasti iz Xena (večinoma Headcrabi). Začetek je zelo divji, saj se morate z lomilko zoperstaviti vojaku z mitraljezom, ki vas čaka v zasedi. To se sicer dobro sklada s samo zgodbo, a bi lahko avtor vgradil tudi možnost pobega in tako napravil začetek manj frustrirajoč. Visoka težavnost bojev se ohranja vse do konca, saj so vojaki številčni in dobro postavljeni, pogosto pa se vam tudi pojavijo za hrbtom v najbolj dramatičnih trenutkih. Kar nekajkrat boste morali med bojem izvajati skakalne vragolije, najtežja pa je gotovo temačna sekcija, v kateri nasprotnike izdajajo zgolj bliski iz strelov pušk. Vaša orožarna je dokaj omejena, jo pa lahko razširite s skritimi orožji. Metkov in priboljškov je dovolj za težavnost Medium, na kateri boste igro zaključili v okrog 45 minutah.

Half Secret

V Half Secret igrate kemika imenovanega Dyson Poincare, ki je zaposlen v Black Mesi. Nekega dne med potjo na delo z vlakom pride do incidenta, ki je najbrž povezan s tistim v izvirniku, v njem pa izgubite zavest. Ko se končno zbudite, v kompleksu mrgoli sovražnikov, neke globlje zgodbe pa modifikacija ne vsebuje. Vse mape so notranje in so kar se tiče arhitekture zelo preproste, veliko je ravnih površin in malo elementov, zato izgledajo precej puste. Za popestritev poskrbijo poplavljene in zabarikadirane sekcije ter kar nekaj skriptiranih dogodkov. Čeprav je napredovanje večinoma linearno, je kar nekaj sekcij krožno povezanih in se razcepijo šele pred ponovnim priključkom v nov del. Ugank oz. spretnostih preizkušenj igra praktično ne vsebuje, tu in tam je treba kaj pritisniti ali pa pobrati varnostno kartico.

Povsem drugi obraz pa modifikacija pokaže, ko jo pogledamo z zornega kota, ki vključuje boje. Vašo spretnost bodo preizkušale vse vrste pošasti iz Xena, v bitke pa se bodo vključili tudi vojaki s podporo strojnic. Za veliko akcije poskrbijo tako dobre postavitve nasprotnikov, kot tudi njihova številčnost, vse skupaj pa je začinjeno še s skriptiranimi pojavitvami. Slednje si zaslužijo posebno hvalo, saj so pogosto izvedene tako, da se nasprotnik z napadom od daleč pojavi šele, ko ste že postavljeni pred stresno situacijo od blizu. Ta prijem bo od vas zahteval hitro reakcijo, hkrati pa je dovolj uravnotežen, da ni nepravičen. Nabor orožij je precej pester, saj se klasičnim krepelom pridružijo še redko videna nezemeljska orožja. Namesto Snarkov boste tako vihteli Chumtoade, raketomet pa je nadomeščen s eksplozivnimi netopirji imenovanimi Stukabat. Metkov in zdravilnih paketov je na meji za težavnost Hard, zato jo vsekakor priporočam izkušenejšim igralcem. Na tej težavnosti sem igro zaključil v okrog 45 minutah.