100 modifikacij za Half-Life 1: stran 6

Conundrum 2

Conundrum 2 se odvija v skrivnostnem kompleksu, ki se je pojavil trideset milj južno od Black Mese. Raziskovalci so v njem odkrili skrivno dimenzijsko sobano, ki pa se je sama od sebe zaklenila, še preden bi jo lahko raziskali. Igrate dr. Gino Cross, ki je bila izbrana, da se bo prebila do sobane in razrešila uganke, ki jo zaklepajo. Čeprav je zgodba šibka, ima dogajanje vseeno precej večji smisel kot v predhodniku.

Tudi zasnova map je doživela precejšnje izboljšave, saj so mape večinoma arhitekturno bolj kompleksne in vsebujejo več podrobnosti. Pohvalne so predvsem tiste, ki vsebujejo moderno arhitekturo, saj se v njih vidi vložen trud. Uganke so ostale raznolike in so mi bile precej zanimive. Poleg skakalnih izzivov, potiskanja predmetov, izmikanja pastem in iskanja skritih nadaljevanj, boste v modifikaciji našli še hojo po nevidni brvi, labirint s fiksno kamero ter skakanje po terenu, ki se sproti spreminja. Večina nadležnosti predhodnika je bila odpravljena, še vedno pa obstajajo mesta, kjer vas skok poškoduje, in pa (na srečo redki) nelogični sprožilci. V pomoč pri premagovanju ovir vam igra nudi namige, ki pa so po mojem osebnem mnenju postavljeni na prelahkih ugankah, na težjih jih pa ni.

Spopadi so precej redki in omejeni na Xenovske nasprotnike. Streliva za človeška orožja je dovolj, enako pa velja tudi za zdravilne pakete in baterije, zato vam priporočam igranje na Hard. Kar se videza tiče, bi težko rekel, da igra izstopa iz povprečja, čeprav nekatere površine krasijo lepe in ostre teksture. Svetla izjema so le mape z moderno arhitekturo, kjer je uničenje izjemno dobro prikazano. Za dokončanje sem potreboval okrog 1 uro in pol, pri tem pa sem manjkrat potreboval pomoč iz vodnika kot v predhodniku.

Dav Sub

Dav Sub je neposredno nadaljevanje modifikacije Dav Train. V njej vam je s pomočjo zrakoplova vrste Osprey uspelo pobegniti iz krempljev G-Mana, ki vam je poskušal izbrisati spomin. Med begom začne letalo zasledovati napadalni helikopter in ga sestreli. Strmoglavljenje preživite, zdaj pa se morate prebiti do prevoznega sredstva, ki vam bo omogočilo nadaljevanje pobega.

Zasnova map sledi receptu iz predhodnika in ga tudi nadgradi ter tako nudi precej zanimivejšo igralno izkušnjo. Arhitektura je tako spet dobra s kar nekaj podrobnostmi, žal pa mape še vedno vsebujejo nerealistično dolge in zavite hodnike, ki so ponekod klavstrofobično ozki. Stranpoti s priboljški je tokrat še precej več, ne manjka pa tudi alternativnih poti do cilja, ki modifikaciji dajejo vtis nelinearnosti. Miselnih izzivov kot v predhodniku praktično ni, morate pa kar nekajkrat poiskati kartice za odklepanje vrat. Ob vračanju nazaj se mape znajo spremeniti, pojavijo pa se tudi novi sovražniki. Za popestritev igralne izkušnje poskrbijo poplavljene stopnje, ki pa bi lahko bile bolje izkoriščene. Dodaten bonus element so številni zelo dobro izvedeni skriptirani dogodki. ki si zaslužijo pohvalo.

Pot do cilja vam bodo spet ovirale kombinacije vojakov in raznovrstnih pošasti s Xena, dodane pa so bile tudi morilke. Postavitev in številčnost je spet zelo dobra, češnjo na tortici pa predstavljajo zahtevni boji znotraj podmornice. Škoda le, da tempo akcije tako niha. Nabor orožij je tokrat pestrejši, a še vedno omejen na človeška orožja. Municije in zdravilnih paketov / baterij je ravno prav za igranje na Medium, višje težavnosti pa zaradi dogajanja na podmornici ne priporočam.

Vizualno igra večinoma ne izstopa, mi je pa bilo všeč, da se je vklapljala glasbena podlaga. Za dokončanje igre sem porabil okrog 1 uro in pol.

Če se vam v mapi hlsub2 igra sesuva, je rešitev, da ugotovite, v katero smer morate pogledati, da sprožite sesutje, nato pa enostavno tja ne gledate več :P.

Deliverance

Deliverance se odvija po zgodbi iz demota za Half-Life imenovanega Uplink. S poravnavo anten ste vzpostavili stik z zunanjim svetom in ugotovili, da želi vlada incident prikazati kot teroristični napad. Izvedeli ste tudi, da je vojska zajela dva vaša kolega in ju želi prisiliti v izdelavo orožja, ki temelji na tehnologiji, razviti v laboratorijih Black Mesa. Vaša naloga je, da infiltrirate kompleks in rešite znanstvenika.

Mape jemljejo navdih iz izvirnika, a so dovolj dobro prilagojene, da se ne boste počutili kot da igrate nekaj že videnega. Arhitektura je dobra, precej raznolika in vsebuje številne podrobnosti. Izjemo predstavljajo le določeni prazni in dolgočasni hodniki ter stopnišča, ki rahlo kvarijo vtis. Mape so med sabo dobro povezane, pogosto boste morali napraviti ovinek, da boste prišli do cilja, nekajkrat pa se boste morali tudi vrniti nazaj. Nekaj je tudi skrivnosti, kjer boste našli priboljške in skrivna orožja. Igranje je precej raznoliko, saj pred vas postavi tako zanimive uganke kot tudi skakalne preizkušnje, ključni del igre pa je gotovo spremljanje dveh znanstvenikov do njune rešitve.

Večina sovražnikov prihaja iz vrst vojakov, ki imajo pogosto pomoč strojnic, na začetku pa se najdeta tudi tank in helikopter. Bitja iz Xena so redkejša, pa še tam, kjer so, so večinoma vpletena v spopade z vojaki. Še najbolj sem si zapomnil Headcrabe, ki so me večkrat uspeli presenetiti in pa seveda nadležne Snarke. Postavitev nasprotnikov je dobra, kar nekaj pa je tudi zahrbtnih presenečenj. Težavnostna krivulja po mojem mnenju ni dobra, saj nenormalno težkemu začetku sledi dokaj lahka sredina, kjer je na voljo na kupe streliva in municije, potem pa se težavnost spet rahlo zviša. Če se vam uspe prebiti skozi začetek, boste v igri definitivno bolj uživali na Hard, kot pa na Medium. Kar nekaj živcev so mi požrli tudi znanstveniki, ki jih sicer v določenih primerih lahko puščate zadaj na varnem, ne pa v vseh. Tako sem moral kar nekajkrat postati živi ščit, kar me ni ravno razveselilo.

Vizualno igra ne izstopa preveč, so pa skriptirani dogodki izjemno dobro izvedeni. Če spregledamo nekatera nesramna presenečenja, boste nad njimi definitivno navdušeni, saj izjemno popestrijo igro in dajejo občutek, da kompleks živi ter se v njem nekaj neprestano dogaja. Zelo mi je bil všeč tudi modificiran govor. Za dokončanje igre sem potreboval okrog 1 uro in pol, s tem, da sem odigral oba konca. Ideja je sicer zanimiva, ni mi pa bilo všeč, da gre za mapi, ki sta prisotni v izvirniku; da je bila težavnostna razlika prevelika; in da je težji izmed njih bil slab.

Destination Black Mesa

V Destination Black Mesa igrate Gordona Freemana, ki mu G-Man naloži nalogo ujeti dr. Elia Vancea. Slednji naj bi se nahajal v severnem predelu Black Mese, v kateri se 18 ur po porazu Nihilantha še vedno bijejo srditi boji med bitji iz Xena in človeškimi silami. Poleg klasičnega šibkega kanonfutra se tako v mapah nahaja kopica Vortigauntov in Alien Slaves, ki se zelo pogosto zapletajo v bitke z vsemi vrstami vojakov. Oboji se znajo hipoma pojaviti na nekem področju in vas presenetiti: Xenovci s teleportacijo, vojaki pa se spustijo po vrveh ali pa enostavno razstrelijo vrata. Spopadi znajo biti kar dobri, saj vas nasprotniki pogosto pričakajo v zasedi, pogosto pa boste morali tudi zbežati, saj se na določenih delih map sovražniki pojavljajo v neskončnost. Grožnje dodatno okrepijo strojnice in helikopterji. Vaša oborožitev je zelo skromna kar se tiče vrst orožja, je pa na voljo dosti metkov in zdravilnih paketov, da boste lahko na težavnosti Medium konec dosegli brez večjih frustracij v okrog 1 uri in pol. Za razliko od drugih modifikacij, igranje Hazard Course svetujem le najbolj vztrajnim, saj je brutalno težak.

Večina map je odlično narejenih kar se tiče arhitekture in navduši s kupom podrobnosti, dobro pa je tudi osvetljevanje. Nekaj pa je tudi gnilih jajc, ki pustijo zgolj povprečen vtis, a ga izboljšajo številni skriptirani dogodki. Mape so dobro povezane, kar nekajkrat pa se boste na določen predel vrnili po drugi poti in nadaljevali skozi novo odprto sekcijo. Uganke so izjemno raznolike in zanimive, ter vsebujejo številne spretnostne preizkušnje, pritiskanje gumbov, včasih pa bo treba poiskati tudi skrito pot naprej. Žal pa ima vsa ta hvala nekaj ogromnih črnih pik. Največja izmed njih je, da modifikacija preveč povzema izvirni Half-Life. Tako so določene sekcije skoraj popolna kopija izvirnih map, le da so rahlo modificirane, enako pa velja tudi za uganke. Z malo več izvirnosti bi lahko dobili izjemen mod, tako pa daje prevelik občutek že videnega, slednje pa sem poskušal tudi odraziti na končni oceni. Motijo tudi vsiljene eksplozije, ki vas močno poškodujejo, ter poti brez vrnitve, ki pa se jih da rešiti z nalaganjem samodejno shranjenih iger.

ETC 2

ETC 2 ali Earthquake Test Centre 2 je neposredno nadaljevanje predhodnika. V njem ste se poskušali rešiti skozi teleporter, a ste pri tem padli v roke vojaških sil. ETC 2 se začne nekaj dni po vašem zajetju. Bitja iz Xena napadejo vojaško oporišče, v katerem ste ujeti, in vam tako ponudijo možnost, da pobegnete. Z zgodbo (kolikor je sploh je) se spoznavate sproti, in to tudi s pomočjo dokaj zabavnih pogovorov z NPC-ji.

Če je bila že v predhodniku zasnova map dobra, pa je tukaj skoraj popolna, saj je napredovala na praktično vseh področjih. Kakovost izdelave je tako postala izjemna, enako pa velja tudi za kompleksnost. Mape so precej bolj barvite (tudi na račun izbora osvetljevanja) in vsebujejo precej več podrobnosti, skozi odlične skriptirane dogodke pa se pogosto preoblikujejo in vam tako omogočijo nadaljevanje. Zaradi alternativnih poti in številnih skrivnosti, dajejo stopnje neverjeten občutek nelinearnosti, ki ga boste vsi, ki radi raziskujete, oboževali. Potepali se boste po zelo dobro povezanih notranjih in zunanjih mapah, ne uide pa vam celo ščepec Xena. Uganke so tokrat precej nadgrajene, saj obsegajo skakalne preizkušnje, potapljanje, lezenje po jaških, vožnjo z vlaki, odklepanje vrat, iskanje skritih poti, uničevanje dela map in še kaj bi se našlo.

Nabor sovražnikov je v nadaljevanju precej bolj pester od predhodnika, saj se boste borili proti skoraj vsem sovražnikom, poznanim že iz izvirnega Half-Life 1. Spopadali se boste z vojaki in morilkami, raznovrstnimi pošastmi iz Xena, pripravite pa se tudi na številne strojnice in celo tank. Postavitev nasprotnikov in njihovo število sta zelo dobra, kar nekaj pa je tudi presenečenj, zato boste morali v spopade vstopati preudarno. V pestre boje boste vstopali z zelo široko paleto orožja, ki mu manjkajo le futuristična krepela, količina metkov pa je dobro uravnotežena. Življenjskih paketov in baterij je dovolj za igranje na Medium, izkušenejšim igralcem, ki radi raziskujejo pa za večji užitek priporočam igranje na Hard. Škoda je le, da je igra relativno kratka, saj sem komaj napraskal za uro in pol igralnega časa.

Force of Evil

V Force of Evil igrate agenta, ki dela za tajno sekcijo ministrstva za notranje zadeve. Igro pričnete s pobegom iz zapora, ki ga vodi vladi sovražna vojaška organizacija. Sedaj se morate prebiti do laboratorijev, v katerih raziskujejo teleportacijo, da bi se končno vrnili domov. Tukaj pa vas čaka že nova misija, v kateri boste morali preprečiti nuklearno katastrofo v jedrski elektrarni Temelin, ki so jo zasedli aktivisti. Zgodba se sliši zanimivo, a sta tako govor kot podnapisi v češčini, zato boste imeli težave ne le s sledenjem dogajanju, ampak tudi z razumevanjem namigov in nalog. Dogajanje je popestreno z vmesnimi sekvencami, ponekod pa se vklopi tudi glasba po meri.

Zasnova stopenj mi je bila precej všeč, saj imajo mape dobro geometrijo, osvetljevanje in pa tudi dovolj zanimivih podrobnosti. Večinoma gre za notranje mape, ki so dovolj svojevrstne, da boste v njih le stežka našli podobnost z izvirnikom, preostanek pa predstavlja urbana okolica, pri kateri so me motile nevidne stene. Omembe vreden je gotovo še Hazard Course s srednjeveško tematiko, ki vas bo zaposlil za kar nekaj časa. Stopnje vsebujejo številne stranpoti in skrivnosti, v katerih lahko bodisi najdete zanimive priboljške, nekatere pa so namenjene zgolj »hecu«. Določena nadaljevanja so dobro skrita, nekaj pa je tudi lazenja po ventilaciji. Uganke večinoma sestojijo iz pritiskanja gumbov, ki znajo biti pogosto precej dobro skriti, in vam bodo povzročili marsikatero preglavico, parkrat pa morate najti tudi dostopno kartico.

Spopadi so redki, a zato toliko bolj siloviti, nekajkrat morate tudi reagirati. Škoda je le, da so luknje med akcijo tako velike, da že vzbujajo občutek praznine. Napadale vas bodo morilke, kasneje pa še vojaki, aktivisti, varnostniki in strojnice. Skozi vrste vseh teh napadalcev se boste morali pogosto prebiti z minimalnim naborom orožja, saj vsako novo misijo začnete kot civilist. To pomeni, da nimate oklepa H.E.V., odstrani pa se vam tudi že prej pobrana oborožitev. Tako tudi aktivisti, ki imajo zgolj palice, kar naenkrat postanejo nevaren nasprotnik. Glede orožij ni presenečenj, nabor je zelo omejen, vizualno spremenjena je zgolj lomilka. Količina municije in zdravilnih paketov je dovoljšnja, da igro preigrate tudi na Medium, se pa pripravite na pogosto ponovno nalaganje. Igro sem končal v okrog 1 uri in pol, k temu času pa je Hazard Course prispeval 15 minut.

Half-Life: Infestation

V Half-Life: Infestation igrate Gordona Freemana, ki je že vse od izvirnega incidenta zaprt v celici na neznani lokaciji. Nekega dne mu G-Man postavi nalogo, ki naj bi končno počistila Black Meso vse Xenovske nesnage, ki se je zaredila v njej. Gordon se mora prebiti skozi kompleks, v njem najti eno izmed še ne detoniranih jedrskih konic ter jo aktivirati. Eksplozija bo zradirala celoten kompleks in tako počistila vse dokaze o dogodku. Več podrobnosti o zgodbi lahko najdete v datoteki Readme.txt, ki je prisotna v arhivu.

Arhitektura prisotna v mapah mi je vzbujala mešane občutke. Po eni strani se mi je zdelo zelo dobro, kako so se v Black Mesi elementi iz Xena prepletali s človeškimi, po drugi strani pa me je motila precejšnja preprostost in nesorazmerno veliki elementi v mapah. Za minusi še posebej trpi Xen, ki je precej monoton. Mape so dobro povezane med sabo, kar nekaj je nelinearnosti in vračanja nazaj - tukaj je treba posebej omeniti konec, do katerega se lahko prebijete po dveh dolgih in enakovredno zanimivih poteh in pri tem skupno porabite kar tretjino igralnega časa. Sama igralnost je zelo raznolika, saj vas igra postavi pred številne zanimive uganke, zelo zabavne skakalne preizkušnje, ne manjka pa tudi skrivnosti.

Na poti do jedrske konice boste srečali praktično vse sovražnike, ki so prisotni v izvirniku: ljudi, vojaško mehanizacijo in bitja iz Xena. Zaradi dobre postavitve in številčnosti so boji zelo napeti in polni akcije, svoje pa doprinesejo še številna presenečenja. Modifikacija vsebuje prav vsa orožja iz izvirnika, zanje pa je na voljo ravno prav streliva. Baterij in zdravilnih paketov je na Medium komajda dosti, a vas bodo na srečo odrešili znanstveniki in pa zdravilni bazeni. Za dokončanje sem potreboval okrog uro in pol, saj sem se do konca odločil prebiti po obeh poteh :).

The Long Night

The Long Night se odvija v Black Mesi, 18 ur po dogodkih iz izvirnika. Igrate Gordona Freemana, to pa je tudi to, kar se tiče zgodbe. Modifikacija ne skriva povezav z izvirnikom, saj boste vpliv slednjega začutili skoraj v vsaki izmed map. Arhitektura je relativno preprosta, saj vsebuje precej ravnih površin, poleg tega pa prostori vsebujejo relativno malo predmetov, se pa vtis popravi z dobro izbiro barvne sheme in tekstur, ter predvsem raznolikostjo. Pot vas bo vodila skozi skladišča, pisarne in poplavljene predele, nadihali pa se boste lahko tudi malce svežega zraka v okolici kompleksa in celo obiskali Xen (ta me ni ravno navdušil). Zasnova stopenj mi je bila zaradi svoje nelinearnosti zelo všeč. Vsebuje namreč alternativne poti, stranpoti s priboljški, skrivnosti in naloge, ki jih lahko izpolnite v poljubnem vrstnem redu. Uganke so dokaj raznolike in zanimive, a za moje pojme preveč spominjajo na tiste iz izvirnika.

V premorih med ugankami se boste borili proti pošastim iz Xena, vojakom, morilkam in strojnicam, zanimivo pa je, da vključitev različno zahtevnih nasprotnikov ni postopna. Že v samem začetku igre se namreč pojavijo vojaki in Xen Warriors, igra pa poleg tega nikakor ne varčuje s številčnostjo kateregakoli izmed njih. Postavitve so solidne, ne manjka pa tudi zased in skriptiranih pojavitev. Stopnja težavnosti tako ostaja dokaj visoka skozi celo igralno izkušnjo, le na Xenu se precej zniža. Nabor orožij je omejen na človeška orožja iz izvirnika, metkov in zdravja/baterij pa je ravno prav za težavnost Medium. Za dokončanje igre sem potreboval okrog 1 uro in pol.

Peaces Like Us

Peaces Like Us se odvija v alternativnem vesolju, v katerem živijo ljudje in bitja iz Xena v sožitju. Igrate Gordona Freemana, ki je zaposlen na raziskovalni postaji postavljeni na lebdečem otočku nekje v Xenu. Zgodba pa se prične, ko postajo nenadoma napadejo vojaške sile, za invazijo pa ne stoji nihče drug kot pa skrivnostni G-Man.

Zasnovo map bi lahko razdelili na tri dele. V prvem in največjem se klasična notranja arhitektura laboratorjiev zelo dobro prepleta s Xenovskimi elementi, vsebuje pa tudi dovolj podrobnosti. Ta del je zelo raznolik in poleg domiselnih (in tudi frustrirajočih) skakalnih izkušenj ter alternativnih poti vsebuje tudi precej skrivnosti in presenečenj, vse skupaj pa je podkrepljeno z zahtevnimi boji proti vojakom in morilkam. Pri določenih izzivih lahko izkoristite tudi pomoč vaših Xenovskih prijateljev, kar je odlična ideja, bi si pa želel, da bi bilo tega več. V drugem gre za neko odštekano in pokvečeno alternativno vesolje, v katerem so Xenovci kar naenkrat sovražniki. Boji so težki, zdravilnih paketov pa je na težavnosti Medium komajda dovolj. Uganke so večinoma sestavljene iz nadležnih skakalnih preizkušenj, pri nekaterih pa si lahko pomagate z znanjem pridobljenem v kratkem Hazard Course (tarča ;). Zadnji del so zgolj Xenovske skakalne preizkušnje.

Videz modifikacije je soliden, glede na izvirnik pa ne prinaša novih orožij, nasprotnikov ali tekstur. Je pa spremenjen HUD, ki ima namesto klasičnih številk kitajske pismenke. Težavo rešite tako, da preimenujete datoteko sprites/640hud7.spr v npr. sprites/640hud7.spx. Zelo so mi bili všeč skriptirani dogodki, ki se odvijajo neodvisno od vas in popestrijo igralno izkušnjo, na primernih mestih pa se je vklopila tudi glasbena podlaga. Za dokončanje sem potreboval okrog 1 uro in pol.

Arctic Incident

Arctic Incident se odvija v raziskovalnem kompleksu nekje na Arktiki. Raziskovalci med vrtanjem z laserjem odkrijejo številne nove oblike življenja, ki so se popolnoma prilagodile mrazu in so pripravljene na vsak način obraniti svoj teritorij. Preživeli na pomoč pokličejo vojaške sile, ki pa imajo lastne načrte za izkoriščanje odkritja, pri tem pa nočejo imeti prič. Igrate enega izmed znanstvenikov, ki se poskuša rešiti iz kaosa, ki je nastal.

Mape predstavljajo mešanico notranjih in zunanjih map, ki so zelo dobro povezane v homogeno in zelo razgibano izkušnjo. Laboratoriji in druge stavbe so dokaj monotone, a se igra odkupi s fantastično zasneženo zunanjostjo, ki z dodatkom barv na pravih mestih ustvari izjemen vtis. Stopnje vsebujejo kar nekaj stranpoti in skrivnosti, občasno pa so prisotne tudi alternativne poti. Uganke niso pretirano težke in sestojijo iz pretikanja gumbov, iskanja kartic/ključev in skakalnih izzivov.

Poleg vojakov z mitraljezi vam bodo pot prekrižale pošasti iz Xena, v odlično izvedeni zimski preobleki. Avtor ni spremenil zgolj barve, temveč tudi spremljajoče efekte, ki vas sedaj zamrznejo. Nasprotniki so zelo dobro postavljeni na taktičnih mestih, včasih pa imajo tudi pomoč strojnic, kar pomeni, da se vam obeta dosti akcije. Čeprav se sovražniki pojavljajo preko teleporterjev, se bo nemalokrat zgodilo, da vas bo med vračanjem čakalo presenečenje. Nabor orožij je precej omejen. Na voljo boste imeli kramp, pištolo, mitraljez, samostrel, granate in raketomet, odklepanje pa bo potekalo sproti. Količina municije in zdravja je ravno prava, da boste izkušeni igralci lahko igro preigrali na Hard, pri tem pa boste porabili okrog 1 uro in pol.