100 modifikacij za Half-Life 1: stran 3

Half-Life: Black Guard

V Half-Life: Black Guard igrate varnostnika imenovanega B. Brad, ki je zaposlen v Black Mesi. Dogajanje v modu se precej dobro prepleta s tistim iz izvirnika, v katerem je spodletel eksperiment poskrbel za katastrofo. Zgodbo poskuša igra podati preko video sekvenc, skriptiranih dogodkov, podnapisov in zmontiranega govora pridobljenega iz vseh vetrov. Čeprav se vse uporabljene tehnike slišijo zanimivo, od zgodbe nisem odnesel kaj dosti. Video sekvence in skriptirani dogodki so me živcirali, ker prevzamejo nadzor nad vašim likom oz. vas ujamejo v nevidne stene, podnapisi so spisani v težko razumljivi polomljeni angleščini, poslušanje govora pa pogosto močno otežuje absurdno glasna glasbena podlaga, ki se je ne da utišati. Nisem tudi čisto prepričan, kam v časovnico sodi serija map Intro (Hazard Course), v katerem morate rešiti tri NPC-je, izgleda pa, kot da gre za neko vrsto simulacijski preizkus pred vašo zaposlitvijo.

Zasnovi stopenj se že na daleč vidi, da je navdahnjena z izvirnikom, je pa večina map dovolj edinstvena, da ne boste imeli občutka, da igrate nekaj že videnega. Mape so arhitekturno zelo dobre in kar kipijo od podrobnosti, ne moremo pa kaj pripomniti tudi čez njihovo kompleksnost. Na nekaj mestih namreč obstajajo orjaške razvejitve, ki dajejo vtis nelinearnosti, nekaj pa je tudi skrivnosti. Razvejitve niso izbirne, ampak obvezne, saj v njih opravite neko dejanje ali pa poberete dostopno kartico, v eni izmed njih pa je nespametno postavljena pot naprej. Če v začetku izberete napačno po vrsti, se boste tako morali najprej vrniti v prvo, nato pa prehoditi vso pot nazaj do druge razvejitve. Dodatna slaba oblikovalska izbira so tudi sekcije, ki se podvajajo. Poleg omenjenih ugank in nekaj takih, ki jih boste rešili samo s srečo, boste še nastavljali eksplozive, izvajali skakalne vragolije, pod časovnim pritiskom vtipkavali slišane numerične kode, vodili NPC-je po več kilometrov, in še kaj bi se našlo.

Kar se bojev tiče, igra precej hitro preklopi v višjo prestavo. Tako vas že dokaj hitro po zelo miroljubnem začetku začnejo napadati horde Headcrabov, zombijev in mutiranih psov, tej pestri mešanici pa se kmalu pridružijo druge pošasti iz Xena, vojaki in morilke. Nasprotniki so glede na izvirnik večinoma nespremenjeni, izjemo pa predstavljajo zombiji, ki ob smrti odvržejo Headcraba, nekateri izmed njih pa predstavljajo trpežnejšo obliko imenovano Gonome. Poleg dobre postavitve in rednih skriptiranih presenečenj, je glavni adut nasprotnikov njihova številčnost, saj vas le redkokdaj napadeta manj kot dva sovražnika naenkrat. Težavnost je dokaj konstantna, vaše bitke pa olajšata bogat arzenal, ki mu ne manjka municije, in pa pester nabor zdravilnih paketov in oklepov (baterij ne morete uporabljati). Čeprav so nekateri deli precej težki, sem igro zaradi obilice priboljškov uspel preigrati na Hard.

Grafična podoba igre je odlična zaradi že omenjene dobre geometrije, barvnih shem in osvetljevanja, k dobremu vtisu pa dodatno prispevajo še visokoločljivostni modeli NPC-jev in orožij. Vzporedni dogodki vam bodo dali občutek, kot da se v kompleksu neprestano nekaj dogaja, a so avtorji ponekod z njimi pretiravali. Neprestani potresi v določenih sekcijah parajo živce, naveličal pa sem se tudi čvekavega napovedovalca, zaradi katerega sem se težko skoncentriral na boj. Omenjena lepa podoba ima seveda tudi svoj davek, saj se na določenih mestih igra precej zatika, so pa na srečo takšni momenti redki. Za dokončanje igre sem potreboval okrog 3 ure, pri tem pa sem kar 20 minut porabil za Intro.

Issues

Issues ali Project Quantum Leap 2 je kompilacija map različnih avtorjev, ki so združene preko ene rdeče niti: najti znanstvenika, ki se je izgubil med teleportacijo. Igranje poteka tako, da v povezovalnem vozlišču vstopite v vhodni teleporter do ciljne mape, nato pa se v njej prebijete do izhodnega teleporterja, ki spet vodi v vozlišče.

Več različnih avtorjev, ki so mape delali neodvisno, seveda pomeni nihanja v kakovosti. Na eni strani imamo odlične mape (npr. Subzone, Badass, Legacy, Lost time), ki so zelo lepe na pogled, precej dolge, nelinearne, dobro uravnotežene z užitka polnimi boji in skakalnimi preizkusi, ne manjka pa tudi skrivnosti. Na drugi strani pa so zelo povprečne ali celo nedokončane mape (Casa, Base, Xenpit), ki so kratke, arhitekturno niso kaj prida, boji so tako tako, užitke pri raziskovanju boste v njih zaman iskali. Velika škoda, da se avtorji niso dogovorili za nek minimalni kakovostni standard, in si ga nato medsebojno pomagali doseči.

Nabor sovražnikov in krepel je odvisen od mape, je pa oboje (z izjemo drugega dela Lost Time) omejeno na tisto, kar najdemo v izvirniku.

Okrog videza ni za razpravljati, saj so modeli po meri prisotni le v Lost Time, je pa razlika v estetiki med odličnimi in povprečnimi precej velika. Tu in tam se vklopi glasbena podlaga, prisoten pa je tudi govor po meri. Za dokončanje paketa sem na težavnosti Medium potreboval okrog 3 ure.

Life's End

V Life's End igrate znanstvenika imenovanega Luther Johnson, ki dela v matematičnem oddelku Black Mese. V službo prispete par minut pred vdorom nezemljanov, a na vašo nesrečo spet zamujate. Dr. Omstein, vaš nadrejeni, je sit vaše neresnosti, zato vas na mestu odpusti, takrat pa gre vse narobe ... Zgodba se odvija vzporedno z izvirnim incidentom, a v drugem delu laboratorijskega kompleksa. Zelo zanimivi so se mi zdeli dialogi med vami in drugimi liki ter zapiski, preko katerih lahko dobite vpogled nad preteklim in trenutnim dogajanjem v Black Mesi.

Arhitektura map ni slaba, je pa pohvalno, da se med potovanjem proti koncu precej izboljšuje. Kar nekaj je nelinearnosti. Zelo so mi bili všeč poplavljeni deli map in deli z lavo/radioaktivnimi odplakami, mapa z laboratorijem v Xenu pa je bila enostavno fantastična. Tekom igranja imate zaradi različnih kemijskih vplivov halucinacije, mape pa so temu primerne. Čeprav je ideja zanimiva, mi enostavno niso sedle, enako pa velja tudi za nekatere druge mini igre. Razočarale so me tudi nekatere mape, ki po kakovosti enostavno niso sodile v paket, in pa seveda čudaški konec. Pot naprej je zelo pogosto zaprta s ključavnicami in varnostnimi ključavnicami, za katere morate iskati ključe oz. kartice. Slednje znajo biti na zelo neobičajnih mestih, ki pa jih bodo igralci vajeni raziskovanja hitro odkrili. Bolj zaguljene znajo biti določene poti naprej, ki so res izjemno dobro skrite. Ena izmed pogostih nalog je tudi iskanje orjaških baterij, ki jih potem uporabite za zagon določenih strojev.

Nabor sovražnikov je zelo pester in obsega tako vojake kot tudi skoraj vsa sovražna bitja iz Xena. Boji z nasprotniki so zelo dobri, ne le zaradi njihove dobre postavitve, ampak tudi primerne številčnosti. Tu in tam se frakcije tudi koljejo med sabo, vi pa se lahko spopadu spretno izognete, a kljub temu opravite vašo nalogo. Akcija se precej dobro stopnjuje, je pa res, da je tu in tam tudi kakšen kiks. Zaradi posebnih animacij nasprotnikov je priporočljivo, da izklopite HD Pack, se pa da igro preigrati tudi s tem, le z manjšimi grafičnimi nevšečnostmi. Municije za človeška orožja iz izvirnika in priboljškov je na težavnosti Medium dovolj, da ne bi smeli imeti težav, čeprav boste naleteli na številna presenečenja.

Vizualna podoba igre je solidna, mestoma pa zelo všečna. Največji vtis so name gotovo naredili številni dobri skriptirani dogodki in prikaz uničenja, ki ga je povzročil incident v Black Mesi. Določeni trenutki se vam bodo vtisnili v spomin tudi zaradi vklopa glasbene podlage. V igri je tudi nekaj humorja. Za dokončanje sem potreboval okrog 3 ure. Igranje je večinoma potekalo brez težav, le v mapi le24 sem moral vklopiti video način Software, ker se je igra v načinu OpenGL sesula.

Focalpoint

Focalpoint se odvija nekaj ur zatem, ko je Adrian Shephard skupaj z ekipo strmoglavil v neznano. Vojaško poveljstvo je hitro sestavilo reševalno ekipo, ki bi našla preživele, in hkrati odkrila, zakaj je letalo Osprey strmoglavilo. Žal pa se načrt izrodi, ko se od nikoder pojavijo nezemeljska plovila, uničijo vaše letalo in pobijejo soborce. Zgodba mi je bila zelo zanimiva, podaja pa se preko skriptiranih dogodkov in pogovorov z NPC-ji.

Zasnova map je odlična in si res zasluži hvalo. Ne le zaradi izvrstne in raznolike arhitekture, ki je polna podrobnosti in smiselno postavljenih elementov, ampak tudi zaradi same povezanosti map. Tekom igranja boste naleteli na številne razvejitve, ki bodisi predstavljajo alternativne poti do cilja, bodisi pa gre za dele poti, ki se kasneje odklenejo. Vračanja nazaj je kar nekaj, kar sicer samo po sebi ne predstavlja težav, močno pa moti prevelika uporaba dvigal, ki so že iz izvirnika poznana kot izjemno hroščata. Tako sem bil neštetokrat zmečkan in zalepljen na tla, kar nekajkrat pa se vrata niso odprla, zato sem obtičal, brez noclip pa ni šlo naprej. Uganke so zelo zanimive in obsegajo tako iskanje predmetov, kartic in ključev, kot tudi seveda skakalne preizkušnje, iskanje skritih poti naprej in pritiskanje gumbov. So pa izjemno daleč vsaksebi, zato se pripravite na dolge pohode.

Ker v Focalpointu igrate vojaka, je temu primeren tudi izbor sovražnikov. Napadal vas bo omejen nabor bitij iz Xena, tu in tam pa se boste morali boriti tudi proti nezemljanom iz Rase X in varnostnikom. Boj je (kar malo presenetljivo) velika šibka točka te modifikacije. Sovražniki so postavljeni predaleč vsaksebi, kar pa je ponekod nespretno nadomeščeno z njihovo številčnostjo. Bistvena težava je tudi izjemno omejen arzenal, ki poleg noža, vsebuje le še pištolo, revolver, mitraljez in šibrenico, metkov zanje pa je na težavnosti Medium komajda dosti. Enako velja tudi za zelo skopo postavljene pakete s prvo pomočjo in baterije, zato sem večino igralnega časa preživel brez ščita in z življenjem pod 50.

Videz igre je prevzet iz razširitve za Half-Life imenovane Opposing Force, ki je dosti predrugačen, da ponuja svežo izkušnjo. Mape so zelo estetske in vsebujejo številne napredne učinke, žal pa je to tudi slaba novica za lastnike počasnejših računal, saj se igra zna precej zatikati. Velika odlika modifikacije so še izjemni skriptirani dogodki, ki močno izboljšajo vzdušje. Za dokončanje boste porabili okrog 3 ure, za zagon pa boste nujno potrebovali nameščen Opposing Force.

Point of View

V Point of View igrate nezemljana vrste Alien Slave imenovanega Xonxt. Zgodba se prične na Xen-u z vpadom ljudi, ki ukradejo posebno visokotehnološko biološko orožje poimenovano Xen Techno Biologic Sphere ali XTBS. Gre za lebdečo kroglo, ki ima vgrajen električni napad, in je očitno precej pomembna za Nihilantha, saj jo Xonxt na vse kriplje poskuša pridobiti nazaj. Zgodba je precej zanimiva in se pripoveduje spotoma preko miselnih oblačkov (oglejte si tipke), medtem ko se ta prebija skozi Xen in Black Meso. Zelo pohvalno se mi je zdelo, da so avtorji v besedilih poskušali razložiti marsikatere aspekte izvirnega Half-Life, in po mojem mnenju jim je kar dobro uspelo.

Stopnje so dobro narejene in se prepletajo z mapami izvirnika, razširitev in Azure Sheep. Zelo všečno je, da so v mapah postavljeni raznorazni priboljški, ki jih Xonxt sicer ne more pobrati, dajejo pa vtis, kot da jih uporabljajo NPC-ji. Xonxt ni le butasta pošast, ki samo kolje sovrage, ampak zna preklapljati stikala, reševati uganke, plezati po lestvah in po ventilacijskih jaških. Nabor sovražnikov je zelo pester in obsega tako biološke kot mehanske nasprotnike. Poleg vojakov, ki so oboroženi z raznim strelnim orožjem - tudi smrtonosnim minigunom, vam bodo živce parale še strojnice, tanki in tudi helikopterji. Škoda le, da težavnost tako niha, želel bi, da bi bolj konstantno naraščala.

Vaše primarno orožje so kremplji, ki so seveda uporabni le od blizu, in pa elektrošok, ki ga lahko napolnite in sprožite z držanjem desne miškine tipke. Sprožitev morate izvesti pravočasno, saj se drugače naboj izniči. Elektrošok ne le poškoduje (ciljajte v glavo za večji učinek), ampak vas tudi pozdravi. Med igranjem boste lahko pobrali tudi druga biološka orožja iz izvirnika in Azure Sheep, ki so v določenih primerih zlata vredna, saj elektrošok ni vsemogočen.

Kar se tiče grafične podobe najbolj izstopa popolnoma spremenjen HUD, ki je brez merka in zato zahteva nekaj privajanja. V igro so vključeni tudi modeli po meri in zvoki, ki jih poznamo že iz Azure Sheep. Občasno se vključi tudi glasbena podlaga. Za dokončanje zgodbe sem na težavnosti Medium porabil okrog 3 ure.

Poke646

Poke646 je državna organizacija, ki je bila ustanovljena več mesecev po katastrofi v Black Mesi, da bi javnosti prikrila podobne incidente. Ko znanstveniki organizacije prestrežejo signale, da naj bi bitja iz Xena spet napadla Zemljo, poskušajo s pomočjo orjaških generatorjev zapreti vse portale. Načrt spodleti, saj se morajo ekipe predčasno umakniti, splet naključij pa je odgovoren za to, da ostanete sami v mestu polnem nezemljanov. Igrate Damiena Reevesa, ki se mora prebiti do generatorjev in jih vključiti, da prepreči novo katastrofo, a naloga vsekakor ni enostavna. Z zelo zanimivo zgodbo se spoznavate sproti, večinoma pa jo lahko preberete preko računalniških sporočil vašega nadrejenega.

Zasnova stopenj je izjemna, ne le zaradi številnih podrobnosti, ampak tudi različnih poteh do cilja. Vaš igralni čas bo razporejen med ulice mesta Nation City, kanalizacijo, notranjostjo stavb, prisotno pa je tudi prgišče Xena. Poti naprej pogosto niso očitne, zato boste morali biti pozorni na okolico, kar nekaj je zaklenjenih vrat, ki jih odprete s ključi ali pa varnostnimi kodami, ki jih preberete na lističih. Včasih si boste morali pot utreti preko kombinacije ugank, ne manjkajo tudi skakalne in časovno omejene preizkušnje, ki pa niso frustrirajoče.

Nasprotniki obsegajo pestro paleto nezemljanov iz Xena, kasneje pa se jim pridružijo še vojaki in strojnice. Postavitev vseh je zelo dobra in bo poskrbela za zelo intenzivne boje, ki pa niso bili nikoli nepravični. Ne manjka tudi presenečenj, ki se sprožijo po doseženih mejnikih.

Sovražnikom se lahko zoperstavite s pomočjo prilagojenih orožij, ki vključujejo dva izstreljevalnika žebljev, šibrenico, samostrel in biološki pljuvač kisline, ki ga krmite s čokoladicami. Zelo zanimivi so eksplozivi, ki jih sprožate s pomočjo vaše multifunkcionalne ure, z njimi pa se lahko spoznate v nekajminutnem Hazard Course-u. Za municijo je dobro poskrbljeno, enako pa velja tudi za zdravilne pakete. Ščita nimate.

Vizualna podoba modifikacije je izjemna zaradi zelo kakovostnega mapiranja, osvetljevanja, ostrih tekstur in novih modelov. K dobremu vzdušju pripomorejo tudi zvoki in glasba po meri ter skriptirani dogodki. Za dokončanje igre sem na težavnosti Medium potreboval okrog 3 ure.

Sweet Half-Life

V Sweet Half-Life igrate skladiščnika Gordona McGinleya, zaposlenega v kompleksu Black Mesa. Vaše zadolžitve in funkcijo v kompleksu lahko izveste v desetminutnem Hazard Course, ki že močno nakazuje, da se zgodba prepleta z dogajanjem v izvirniku. Slednje pa se tekom igranja tudi potrdi preko dogodkov, ki se odvijajo vzporedno.

Mape imajo zelo močan Half-Life-ovski pridih, a so vsekakor dovolj izvirne ter kakovostne, da avtorjem ni mogoče ničesar očitati. Arhitektura in postavitev elementov sta mi bila zelo všeč, raznoliki deli pa so bili lepo povezani v celoto. Marsikatera uganka se mi je zdela zelo domiselna, za nekatere probleme pa boste lahko uporabili tudi alternativen pristop, ki je bil lažji, a dobro skrit. Nadaljevanja so ponekod dobro zakrita, včasih je treba ustreliti tudi kak gumb. Nekje v zadnji tretjini obstaja celo orjaška razvejitev, ki vodi do dveh koncev. Žal pa tu nekje modifikacija zavije v zelo čudaške vode (Xen oz. vesoljska ladja), ki ubijejo fantastično vzdušje, ki ga je igra gradila od vsega začetka. Kakšna škoda!

Nabor sovražnikov je zelo pester in poleg skoraj celotnega spektra pošasti iz Xena vsebuje tudi vojake, morilke in nezemljane iz Roswella. Boji niso težki le zaradi njihove številčnosti in postavitve, ampak tudi zaradi skriptiranih presenečenj. Da vam ni prehudo, vam ob strani poleg varnostnikov stojijo tudi znanstveniki, ki lahko zaščiteni s H.E.V. oklepom vihtijo celoten arzenal, ki je na voljo vam. Že dobro znanim orožjem se pridružijo še težki mitraljez, hitra brzostrelka ter izstreljevalnik plazme. Metkov je na tone, zato ni skrbi, da bi vam jih zmanjkalo. Bolj delikatna je situacija glede zdravilnih paketov in baterij, a na težavnosti Medium ne bi smeli imeti nobenih večjih težav.

Videz igre je zaradi dobre arhitekture in barv odličen, dokler se ne prevesi v čudaškega. Novi modeli se dobro vključujejo v celoten paket, izjema pa je ženska znanstvenica, ki je čisto mimo ... Zelo všeč so mi bile video in skriptirane sekvence, ki dajejo igri v kombinaciji z glasbeno podlago skoraj filmski pridih. V igri je prisoten tudi govor, ki pa ni ravno dobro izveden. Za dokončanje igre boste potrebovali okrog 3 ure.

Timeline 3: Heart of Darkness

Timeline 3: Heart of Darkness je zadnji del v seriji Timeline. Med potovanjem skozi hiperprostor Gordona, G-Mana in Barneya zajamejo Nacisti, ki se jih v prejšnjih delih očitno niste uspešno odkrižali. Po pobegu iz zapora ugotovite, da se je Tretji rajh uspel infiltrirati v več časovnic, kar pomeni, da boste morali k rešitvi problema pristopiti drugače. Zgodba v tem delu mi je bila zelo všeč in po mojem mnenju tudi odlično zaključi serijo.

Zasnova stopenj me je tokrat res impresionirala. Mape vsebujejo veliko podrobnosti in so z drugimi zelo dobro povezane, zaradi potovanja po različnih časovnih obdobjih so zelo arhitekturno raznolike. Kar nekaj jih omogoča nelinearni pristop do rešitve problema, svobode pa je mogoče celo malo preveč, kar bo zmedlo marsikaterega igralca. Nekatere poti naprej so zelo dobro skrite, zato imejte oči na pecljih. Veliko nadaljevanj je omejenih z dostopno kartico (glejte zelene lučke ob njih), občasno se boste morali vračati celo večnost, da jo uporabite.

Nabor sovražnikov je zelo pester, saj obsega večino tistih, ki so prisotni v izvirnem Half-Life. Postavitev je spet zelo dobra, občasno pa vas presenetijo tudi s teleporterji. Slednje situacije na srečo niso tako naporne kot v predhodniku, zato je igranje manj stresno. Težavnost ni najbolje kalibrirana, saj se boste na Medium komaj prebili do konca, Easy, na katerem sem igro v drugo preigral, pa občasno ne predstavlja dovolj velikega izziva. Streliva za običajni arzenal je dovolj, enako pa velja za zdravilne pakete in baterije.

Videz igre je dober, občasno pa odličen. Številne mape so zelo dobro osvetljene, k dobremu vtisu pa pripomorejo še postavitev elementov, skriptirani dogodki in občasna glasbena podlaga. Za dokončanje modifikacije sem potreboval okrog 3 ure.

Black Ops

V modifikaciji Black Ops igrate specialca imenovanega Declan Walker, katerega naloga je najti in eliminirati pobeglega znanstvenika imenovanega Dr. Gallagher. Slednji je iz Black Mese odtujil skrivnosten kovček, ki ga vlada želi povrnjenega na vsak način. Zgodba se sliši zanimiva, mi je pa bila občasno luknjasta. Igra jo podaja preko stripov, ki sumljivo spominjajo na tiste iz igre Max Payne, ne manjka pa tudi stopenj in skriptiranih dogodkov, ki bodo vsem igralcem omenjenega naslova takoj znani.

Ni pa le Max Payne tisti, ki ga boste prepoznali v stopnjah, zelo močno diši tudi po Half-Life 2 :). Mape so drugače polne podrobnosti in zelo estetsko narejene, poti naprej pogosto niso očitne, kar nekaj je skakalnih preizkušenj. Občasno boste naleteli na zaklenjena vrata, ki jih boste morali odkleniti s pomočjo kartice, ključa ali varnostne kode, ki jo boste bodisi prebrali iz računalnika ali pa lista papirja. Nekatere uganke bodo od vas zahtevale tudi, da najdete manjkajoč kos naprave ali pa eksploziv. Sovražniki so pogosto postavljeni v več višinskih nivojih, kar zna kakšno situacijo precej zakomplicirati.

Tekom igranja se boste večinoma borili proti vojakom in strojnicam, tu in tam pa vas bodo nadlegovali Headcrabi, zombiji in Alien Slaves, drugih Xenovskih nasprotnikov je le za ščepec. Z izjemo utišane pištole vaš arzenal ni doživel sprememb, so pa popolnoma odsotna biološka orožja. Municije je na tone, enako pa velja tudi za zdravilne pakete in oklepe. Še več materiala lahko najdete med raziskovanjem, saj je v igri ogromno skritih mest s priboljški.

Grafična podoba je zelo všečna, ne le zaradi podrobnih map, ampak tudi detajliranih tekstur (khm, khm, pri tem pa ne mislim vseh posterjev :P). Igranje popestrijo tudi skriptirani dogodki in glasba, ki se vklaplja ob primernih trenutkih. Žal so posterji odrezani na širokozaslonskih ločljivostih. Zaradi relativno nizke težavnosti priporočam, da igrate na Hard, pri tem pa boste za igro porabili okrog 2 uri in pol.

Chemical Existence

Chemical Existence je modifikacija, ki je bila prvotno ustvarjena za Quake 2, avtorji pa so med procesom izdelave presedlali na modernejši in zmogljivejši pogon GoldSrc, ki poganja Half-Life. Igrate protagonista imenovanega Reece Max, ki se odpravi na obisk k sestri živeči v mestu Motashe. Ob prispetju opazi, da je mesto nenavadno prazno, po ulicah pa se potepajo džankiji. Med vožnjo naleti na zasedo, ki ji uspe uiti, a nevarnosti še zdaleč ni konec. Zgodba se sliši zanimivo, a sem ji zelo težko sledil, saj se je zdelo, da je brez repa in glave.

Modifikacija je gotovo precejšen šok za nekoga, ki je navajen klasičnih paketov map za Half-Life. Zasnova stopenj je arhitekturno precej preprosta, občasno temačna, na trenutke spominja na Unreal in Unreal Tournament. Nadaljevanja znajo biti dobro skrita, zato boste morali napeti oči. Dobesedno, saj je svetilka pričvrščena na brzostrelko (desni klik), to pa dobite šele kasneje v igri. Ogromno je skriptiranih dogodkov, mogoče celo preveč, saj se včasih zdi, kot da so jih dodali v stopnjo, samo zato, ker so to lahko naredili, in ne zato, da bi prispevali k samem odvijanju zgodbe. Nekaj je tudi skakalnih preizkušenj, pri katerih morate biti pozorni na vrstico z vzdržljivostjo, ki se nahaja na dnu zaslona.

Tekom potepanja po stopnjah boste naleteli na različne med sabo sprte frakcije (pošasti, vojaki in pankerji), ki so vam sovražne, njihove medsebojne boje pa lahko izkoristite za izogib spopadom. Umetna pamet ima resne težave s pravilno aktivacijo, zato bodo NPC-ji pogosto stali kot kup nesreče in čakali, da jim odrobite glavo. Aktivna AI je po drugi strani zelo nevaren nasprotnik, še posebej zaradi skoraj nadnaravne natančnosti in smrtonosnosti uporabljenega orožja. Arzenal je izjemno pester, a ker je municije na tone in so streli v glavo tako uničujoči, sem večinoma uporabljal zgolj brzostrelko in tu in tam granate. Zdravljenje poteka preko kemičnih koktajlov, ki jih lahko pobirate tudi v obliki injekcij in uporabite za kasnejše zdravljenje.

Grafična podoba si zavoljo vseh prilagoditev zasluži hvalo, stopnje pa so me pustile hladnega. Prisoten je tudi odličen govor, tu in tam pa se vklopi tudi glasbena podlaga. Celokupen paket bo marsikomu zelo všeč, jaz pa se enostavno nisem mogel vživeti v konfuzno zgodbo in spremenjene mehanike. Za dokončanje sem na težavnosti Medium porabil okrog 2 uri in pol.