100 modifikacij za Half-Life 1: stran 2

Azure Sheep

V Azure Sheep se postavite v kožo Barneya, varnostnika v kompleksu Black Mesa, soimenjaka junaka iz razširitve Blue-Shift. Kar naj bi bil le še en dan v službi pa se po invaziji pošasti iz Xena, ki jo poznamo že iz izvorne igre, spremeni v pravo nočno moro. V želji, da bi rešil njegovo dekle, Kate, se Barney tako odpravi v osrčje laboratorijskega kompleksa Black Mesa. Zgodbi Azure Sheep in Half-Life se odlično prepletata, zato kar nekajkrat srečate Gordona Freemana in mu celo pomagate napredovati. Podajanje zgodbe popestrijo vmesne sekvence, kar nekaj pa je tudi skriptiranih dogodkov.

Zasnova stopenj je kar dobra in ohranja raznolikost iz izvirnika, čeprav boste tu in tam naleteli na dokaj moteče labirinte hodnikov s številnimi zaprtimi vrati. Kar nekaj je alternativnih poti do cilja, ki vam bodo omogočile drugačen pristop k napredovanju. Sovražniki so dobro postavljeni, ne manjka pa tudi zahrbtnih zased in šok momentov. Klasičnim sovražnikom iz izvirnika so se pridružili tudi modificirani in povsem novi, ne manjka pa tudi obilice novih zaveznikov. Tukaj gotovo najbolj izstopa Kate, ki je ključna za napredovanje po stopnjah (odklepa varnostna vrata) in jo morate vestno ščititi (ter se jeziti, ko noče skozi vrata :). Tudi arzenal je bil razširjen z novimi orožji in s prenosnim zdravilnim paketom, s katerim lahko zdravite Kate. Čeprav so boji precej zahtevni, pa je bilo metkov in zdravilnih paketov dovolj, da nisem imel težav. Včasih se treba usesti tudi za strojnico ali raketomet, kar pa hkrati pomeni, da morate biti natančni pri streljanju, saj na vas navali cela horda nasprotnikov.

Poleg modelov po meri in govorcev zanje (zelo pohvalno!), so avtorji vgradili tudi prilagojen HUD. Ta ima hibo, in sicer se merek občasno slabo vidi. Igra je dolga okrog 4 ure in ponuja zelo raznoliko igralno izkušnjo, priporočam igranje na medium.

E7 Black Star

E7 Black Star se odvija v skrivnem Ruskem laboratorijskem kompleksu imenovanem Objekt E7 oz. Black Star. Igrate političnega ujetnika, ki v kompleksu E7 preizkuša prototip novega zaščitnega oklepa H.E.V. 5000. Med preizkušanjem vam zaradi malomarnosti uspe uiti pred nadzorniki in strojnicami ter se potuhniti v ventilacijskih sistemih. Neke resne zgodbe modifikacija ne vsebuje, je pa res, da med igranjem dobivate naloge od igre same, kar izpade hecno.

Pri izdelavi map je bil uporabljen precej nenavaden pristop. Večina prostorov, v katerih se nahajate, je orjaških. To sicer pogosto ustvari izjemen vtis, ki pa hitro zbledi, ko vidiš, kako se postavljeni predmeti znotraj njih ponavljajo. Pristop ni uporabljen le znotraj prostorov, ampak se pogosto ponavljajo cele sekcije. Večina igranja poteka znotraj laboratorijskega kompleksa, v nekaj mapah pa se tehnologija odlično prepleta z naravo. Zelo veliko je skakalnih preizkušenj, ki pa niso frustrirajoče, ponekod se pa morate celo skrivati. Kar nekaj miselnih izzivov je postavljenih tako, da morate najti določen predmet ali varnostno kartico za napredovanje, pri tem pa vrstni red pogosto ni določen, kar pripomore k večji nelinearnosti. Raziskovalci bodo bogato nagrajeni, saj lahko odkrijete kar sedem orjaških bonus map, ki pa žal niso nek arhitekturni presežek, so pa odlična postojanka za regeneracijo metkov in življenja.

Sovražniki so vzeti večinoma iz izvirnika in razširitev. V prvem delu vas bodo večinoma ogrožale pošasti iz Xena in strojnice, kasneje pa se tehtnica prevesi na stran vseh vrst vojakov in morilk. Igra trpi za ogromno pomanjkljivostjo, ki je posledica prevelikih map. Spopadi so namreč predaleč vsaksebi, ugank v vmesnih delih pa praktično ni. Posledično se v prvem delu, ko vam grozijo preredko postavljeni Xenovci, zdi, kot da igrate Simulator hoje, v drugem delu pa vojaki poskrbijo za nore skoke v težavnosti. Igranje na Hard zato ni priporočljivo, četudi vam z raziskovanjem na težavnosti Medium uspe pobrati več kot preveč municije in priboljškov. Orožja so pobrana iz izvirnika, bodo pa imeli raziskovalci bogatejši nabor, kot pa tisti, ki bodo zgolj drveli skozi stopnje.

Igra izgleda precej impresivno zaradi ostrih tekstur, podrobnih modelov in velikosti stopenj. Zelo izstopajo močno poudarjene barve, ki ponekod izpadejo odlično, spet drugje pa nenavadno. Kar nekaj je skriptiranih dogodkov, ki preoblikujejo podobo map, za kar je treba izreči pohvale. Določeni dogodki so povezani z vmesnimi sekvencami, ki olajšajo pregled nad spremenjenimi mesti. Ponekod k boljšemu vzdušju pripomore tudi glasbena podlaga. Za dokončanje sem potreboval okrog 4 ure, večino od tega pa je predstavljala dolgočasna hoja naokoli. Škoda!

Residual Life

Čeprav se na začetku modifikacije Residual Life zdi, kot da gre za nadaljevanje precej dobrega Residual Point, se kaj kmalu izkaže, da se igra pravzaprav odvija vzporedno s prvo. Igrate znanstvenico(?) Soro Kim, ki je zaposlena v Black Mesi kot pomočnica pri vzdrževanju reaktorja. Igro pričnete z vožnjo po tramvaju, na poti do delovnega mesta pa se pokvari dvigalo in kompleks preplavijo sovražni nezemljani.

Zasnova map v prvi polovici igre je izjemna, z ogromno poudarki na detajlih in z nekaj zelo zanimivimi idejami za napredovanje. Dobro postavljeni sovražniki in njih primerne količine ponujajo zelo dober tempo, ki je v primerjavi s predhodnikom znosnejši, še vedno pa igra ni prelahka. Napadal vas bo okrnjen nabor nezemljanov, med katerimi boste spet našli pohitrene vojaške zombije in headcrabe, a v precej manjši količini. Največ spopadov boste gotovo doživeli z vojaki in specialci, ki vam znajo v kakšni stopnji povzročiti marsikateri glavobol :). Ne manjka tudi morilk, kot novost pa so tu in tam prisotne zombi različice. Nabor orožij je standarden, municije je ravno prav, enako pa velja tudi za pakete z zdravjem.

Vse lepo in prav dokler ne pridemo do druge polovice, ki je čisto razočaranje. Detajliranost map je sicer še vseeno dobra, je pa vse ostalo zgrešeno. Podili se boste po ogromnih praznih območjih brez večjega izziva, potem pa se bo na vas kar naenkrat usula horda sovražnikov, ki je bodisi kampirala v določenem območju mape, ali pa se je ob prihodu teleportirala vanjo. Ko se boste ves krvav vlekli naprej, boste lahko spet uživali v praznini brez vsakega miselnega izziva, nato pa spet ubijalska akcija. Ponavljaj, dokler ne umreš od dolgčasa, živčnega zloma ali pa zaključiš igro. Škoda! Pohvalno je, da so avtorji spet vgradili orjaško razvejitev, a je prisotna v najbolj dolgočasnem delu igre, zato enostavno zbledi.

Grafična podoba igre ni bistveno spremenjena, bo pa sama postavitev elementov v stopnjah poskrbela za občudovanje. Še posebej me je z videzom fasciniral čisto prvi uvodni del igre, ki pa ga na orjaško škodo v igralnem delu sploh ne obiščete. Na težavnosti Medium sem za igro porabil okrog 3 ure in pol.

Hard 2

Hard 2 je drugi del modifikacije, v kateri igrate agenta Jeffreya Harda, nadaljuje pa se natanko od tam, kjer se je prejšnji del nehal. Iz nekega hecnega razloga naš junak pri iztiritvi vlaka izgubi vsa orožja in oklep H.E.V., a slednjega na srečo dokaj hitro spet pridobite. Podobno kot za prvi del, si morate tudi tokrat nastaviti tipke. Igra vsebuje kar nekaj nadležnih hroščev (vrata se ne odprejo, NPC-ji se zataknejo, itd.), zato si redno shranjujte in se ne bojte h kakšni situaciji pristopiti na drugačen način, da se jim izognete.

Mape sledijo podobnemu vzorcu kot v predhodniku, a je definitivno viden napredek. Še vedno je katera enostaven prazen kvader, a količina tistih s solidno izdelavo kar močno prevesi jeziček na tehtnici. V povezanosti stopenj in določeni postavitvi elementov boste zaman iskali logiko ali zgodbo, saj izgleda kot da jih je avtor enostavno zmetal skupaj po trenutnem navdihu. Ta mešanica pogosto sicer izpade izjemno čudaško (pisoarji na ženskem stranišču? XD), a hkrati poskrbi za izjemno raznolikost, zato vam skozi 3 ure in pol trajajočo izkušnjo gotovo ne bo dolgčas. Raznoliki so tudi izzivi, ki se razprostirajo vse od miselnih ugank, do skakalnih preizkušenj in napetih spopadov. Določene stopnje so gigantska nelinearna izkušnja, kar je zelo pohvalno.

Nabor sovražnikov je izjemno pester, ampak boste v njih zaman iskali novosti. Postavitev je kar dobra, skupaj s skriptiranimi dogodki pa poskrbijo, da vašima miški in tipkovnici ne bo dolgčas =). Zelo pohvalno je, da se je število frustrirajočih in nepravičnih situacij znižalo na minimum, zato sem si to modifikacijo drznil igrati na težavnosti Medium. Municije za je dovolj, enako velja pa tudi za zdravilne pakete in baterije.

The Challenger Deep 2

The Challenger Deep 2 je izboljšana različica istoimenske modifikacije za Half-Life, ki je imela kar nekaj težav. V njej igrate Gordona Freemana, ki se je ponudil, da izvede nekaj eksperimentov v orjaškem skrivnem podmorskem kompleksu nekje v bližini Japonske. Med izvajanjem enega izmed eksperimentov je prišlo do kritične napake, v kateri so se v kompleks uspeli teleportirati nezemljani iz Xena, poleg tega pa je spremljajoča eksplozija poškodovala lupino, zato je začela prepuščati vodo. Vaša naloga je, da se rešite iz kompleksa preden ga v celoti poplavi, a to vsekakor ne bo enostavno. Zgodbo spoznavate tekom igranja, nekaj informacij pa lahko pridobite tudi iz računalniških terminalov.

Podmorska lokacija obljublja svežino in drugačen pristop kot smo ga vajeni v običajnih modifikacijah, in res je, igra ne razočara. Celotna igra se odvija v laboratorijih in drugih prostorih znotraj kompleksa, ki so pogosto naravnost gromozanski. Njihova razsežnost pa ni le dvodimenzijska, ampak se mape razprostirajo tudi v višino v obliki ploščadi in prehodov, ki povezujejo različne dele. Postavitev takšnih elementov in modul za skakanje v daljavo omogočata nelinearni pristop k reševanju problemov, svoje pa dodajo še različni prehodi, preko katerih so mape povezane. Škoda je le, da so mape dokaj slabo označene, zato se zna zgoditi, da se boste kdaj tudi izgubili - sam sem se večkrat :$. Precejšen pečat igri dodajo poplavljeni deli stopenj, v katerih ne boste morali zgolj biti pozorni na posode s kisikom, ampak bodo na vas prežale tudi pošasti. Kar nekaj je tudi skrivnosti (poskusite najti vse pakete ;), a pozor, lahko se tudi zataknete, zato si redno shranjujte!

Paleta sovražnikov je zelo pestra, in obsega praktično vse sovražnike iz izvirnika (vojake in pošasti iz Xena). Njihova postavitev odlično izkoristi velikost map in prostor, ki je na voljo, zato so boji srditi in polni akcije. Za dodatno napetost bodo poskrbeli sovražniki, ki se pojavljajo iz portalov, ali pa tičijo v kakšni skrivni niši in vas zahrbtno napadejo. Kar nekajkrat boste priča tudi bojem med različnimi frakcijami, ki znajo biti zelo epski. Pri pretepanju boste uporabljali človeška orožja iz izvirnika, ki imajo na voljo več kot dovolj municije. Tudi paketov za prvo pomoč in baterij je dosti, zato priporočam, da igrate na Hard.

Videz igre izstopa predvsem zaradi orjaških map s kar nekaj podrobnostmi, ki pa žal preobremenijo pogon in občasno povzročajo nadležno zatikanje. Tu in tam navduši tudi prefinjena izbira barv in/ali glasbena podlaga, ki se vklopi ob akciji. Za dokončanje modifikacije sem potreboval okrog 2 uri in pol.

Operation Black Thunder

V Operation Black Thunder igrate komandosa imenovanega Roger McAllen, ki dela za organizacijo NASF. Vaša naloga je, da obnovite nadzor nad izstrelitveno ploščadjo za rakete, ki jo je zavzela teroristična organizacija WOLF. Pred infiltracijo pa se seveda morate prebiti do okolice izstrelišča in uničiti taktične cilje, a naloga ne bo lahka, saj je nasprotnik dobro organiziran in oborožen. Naloge dobivate spotoma, pojavijo pa se v majhnem okencu. V slednjem se nahajajo tudi občasni namigi, ki pa so se mi zdeli odvečni in moteči. Igra ima zelo nenavadno postavitev tipk, ki se jo da prepisati le na nivoju datotek (prenesite si popravek).

Kar se tiče map, si avtorji zaslužijo vse hvale. Arhitektura je zelo dobra, polne so podrobnosti, stranpoti ter skritih nadaljevanj. Tekom igranja se določeni deli stopenj celo preoblikujejo, pogosto pa se boste tudi vračali nazaj skozi na novo odklenjena vrata ali pa na novo ustvarjen prehod. Potepali se boste tako znotraj vojaških kompleksov kot tudi po skalnatih kanjonih, v obeh primerih pa so avtorji poskrbeli za marsikateri zanimiv miselni in skakalni izziv.

Nasprotniki so z redkimi izjemami zelo dobro postavljeni in obsegajo celoten spekter vojakov, med njimi pa se najde tudi kak specialec. Tudi mehanskih nevarnosti je veliko. Prednjačijo zelo učinkovite strojnice, ne manjka pa tudi tankov in raketometov. Pogosto neposredni napad ni najboljša rešitev, zato vsako situacijo premislite. Višinsko večplastna zasnova stopenj napravi igro kar težko, je pa dobro poskrbljeno tudi za zaklon.

Arzenal je izjemno pester in poleg modificiranih krepel iz izvirnika vsebuje cel kup novosti. Med njimi lahko najdete več vrst mitraljezov in nože, ki jih lahko mečete, škoda le, da mesta za izbor niso standardna. Tekom igranja obstaja kar nekaj trenutkov, v katerih orožja izgubite, ampak jih potem spotoma spet poberete. Streliva je več kot preveč, manj zadovoljen pa sem bil nad ponudbo zdravilnih paketov in ščitov. Slednjih je namreč tudi na težavnosti Easy komajda dosti, saj so nasprotniki izjemno učinkoviti.

Ker gre za popolno preobrazbo Half-Life, vsebuje igra zelo všečno animirane nove modele, zvoke in pa tudi glasbeno podlago. Vizualni vau avtorji dosežejo ne le z dobro postavitvijo elementov, ampak tudi z zelo dobro svetlobno shemo in skriptiranimi dogodki, ki močno prispevajo k dobremu vzdušju. Za dokončanje te modifikacije sem potreboval okrog 3 ure in pol.

Project Quantum Leap

Project Quantum Leap je kompilacija map 15 različnih avtorjev, ki so 20 stopenj povezali v samostojno modifikacijo. Zgodbe, ki bi povezovala mape, ni, na prvi pogled pa tudi ni videti, da bi bila dorečena kakšna skupna tema. Rezultat je posledično precej kaotičen.

Prehodi med mapami so zelo divji, ne le na račun spremembe tematike, ampak tudi glede kakovosti. Tri mape (Radix, Blow up in Someplace Else) izstopajo po zelo dobri zasnovi, primerno uravnoteženi akciji, skriptiranih dogodkih in zanimivi igralnosti, ščepec map se nahaja nekje vmes med povprečnim in dobrim, preostanek pa je čisti obup. Pomanjkanje podrobnosti in občutka za estetiko, neproporcionalne velikosti elementov, slabi prehodi, frustrirajoči skakalni izzivi in pretiravanje s številom sovražnikov so le nekatere izmed pomanjkljivosti velike večine.

Nabor nasprotnikov je odvisen od avtorja, so pa pošasti iz Xena precej redke. Večinoma vas bodo napadali vojaki v vseh variacijah, grožnja pa bo podkrepljena še s strojnicami, helikopterji in tanki. Nabor orožij je zelo omejen, municije je več kot dovolj. Težavnost precej niha, ampak je zdravilnih paketov in baterij na težavnosti Easy dovolj, da boste prispeli do konca po 3 urah in pol igranja. Z izjemo novih tekstur, ni vizualnih sprememb, večina map je dokaj neprivlačnih. Občasno se bo vklopila tudi glasbena podlaga.

Rebellion

Rebellion je neposredno nadaljevanje modifikacije Vengeance, v kateri ste kot Gordon Freeman obiskali raziskovalni center Mipping Tax, da bi ga odrešili vdora odpadnih vojakov. Proti koncu se je izkazalo, da je šlo v resnici le za skrbno načrtovano prevaro G-Mana, ki ste ji nasedli. Kakorkoli že, na koncu Vengeance ste po boju z Gargantuo padli skozi zemeljsko razpoko in omedleli. Zbudil vas je glas iz vašega komunikacijskega modula, ki je dejal, da ima za vas novo nalogo. Na voljo imate 60 minut, da vzpostavite povratno povezavo, v nasprotnem primeru vas bodo označili kot mrtvega in kompleks Mipping Tax zravnali z zemljo. Zgodba je precej zanimiva, na nivoju kakšnega B-filma. Igra vam jo podaja skozi vmesne sekvence in pa pogovore, ki so sicer v francoščini, a so na voljo tudi angleški podnapisi.

Igra je razdeljena v dva tematska sklopa: prvi se odvija v kompleksu Mipping Tax in njegovi okolici, drugi pa v mestu Fortworth City. Glede na predhodnik so mape precej bolj kompleksne in tudi arhitekturno lepše, med sabo so zelo dobro povezane in ponekod tako močno nelinearne, da so avtorji morali vgraditi zemljevide. Vizualni vtis je večinoma precej dober, bi se pa dalo ponekod še marsikaj izboljšati. Najbolj izstopajoča lastnost map pa je gotovo vrtoglava velikost nekaterih predelov. To po eni strani ustvari precej impresiven vtis, a po drugi strani prinaša precejšen minus zaradi občutka praznine in predvsem počasnega premagovanja razdalj. Miselnih izzivov je tokrat več, saj morate poleg pritiskanja gumbov še iskati dobro skrite poti naprej, voditi NPC-je, kar nekaj je tudi skakalnih preizkušenj in vračanja nazaj. Namig: če se vam Barney zatakne, preidite v drugo mapo in nazaj, da se reaktivira. Aktivacija določenega dejanja občasno sproži video sekvenco, ki pa na žalost zna trajati celo večnost!

Za razliko od predhodnika, se v Rebellion borite izključno proti vojakom, ki imajo podporo strojnic, helikopterjev in tankov, na redkih mestih pa se pojavijo tudi morilke. Zaradi njihove številčnosti in napadov iz večih strani, so boji kar zahtevni, svoje pa doprinese še njihovo ponovno ponavljanje. Težavnostna krivulja je večinoma kar konstantna, motijo pa orjaški skoki, ki so v večini posledica udeležbe mehanskih nasprotnikov. Vaš arzenal je zelo pester, saj vsebuje kopico preoblečenih orožij, zelo pa moti odsotnost zame zelo pomembnega orožja: granat. Metkov je drugače več kot dovolj, zdravilni paketi in baterije pa so dokaj redki. Namig: za lažje preživetje si lahko življenje obnovite tudi s spanjem v posteljah. Za dokončanje sem na težavnosti Medium porabil okrog 3 ure in pol.

Timeline 2: Iced Earth

Timeline 2: Iced Earth je drugi del serije Timeline, v kateri poskušate kot Gordon Freeman vzpostaviti porušen časovni red. Tokrat vas G-Man pošlje v vzporedno vesolje, v katerem Zemljo pesti ledena doba, oslabljeni planet pa začnejo napadati še pošasti iz Xena. Če jim uspe, bi lahko zajet planet uporabili kot odskočno desko za napad na vesolje, v katerem živimo mi.

Če me v prejšnjem delu kakovost map ni navdušila, pa je treba tokrat reči, da je avtor izjemno napredoval. Mape so zelo raznolike in navkljub izjemno preprosti arhitekturi, polne zanimivih podrobnosti. Različne tematike se zelo dobro prepletajo, všečni so tudi prehodi med zunanjimi in notranjimi mapami. Marsikatera uganka je večstopenjska, včasih pa boste morali za nadaljevanje najti kakšno dobro skrito kartico ali prehod. Tudi spretnostnih preizkušenj ne manjka, ledene police bodo zahtevale kar nekaj potrpežljivosti. Zelo mi je bila všeč vožnja vozil, s katerimi prehajate med različnimi deli igre. V igri ne manjka tudi pasti in neprijetnih presenečenj, zato si redno shranjujte.

V prvem delu igre se boste večinoma bojevali proti že znanim pošastim iz Xena, kasneje pa se jim pridružijo še morilke in vojaki. Nasprotniki niso le dobro postavljeni, ampak jih je tudi veliko, zato so bitke zelo intenzivne. Še posebej naporne so sekcije, v katerih skozi teleporterje prehaja neskončna armada, vi pa morate ugotoviti, kako ta dotok preprečiti. Glavna težava modifikacije je namreč kronično pomanjkanje municije v prvem delu in zdravja/baterij v drugem delu. Tako sem se na težavnosti Easy po 3 urah in pol komaj prebil do konca. Škoda.

Videz igre je dokaj soliden, v nekaterih primerih pa zelo dober, svoje pa dodajo še zanimivi skriptiranih dogodki. Vizualnih sprememb izjemo novih tekstur ni.

Half-Life: Echoes

Half-Life: Echoes je najnovejša modifikacija v moji zbirki in je izšla ravno v letu, ko prvi Half-Life praznuje 20 let! Igra se odvija v Black Mesi, igrate pa neznanca, ki je v igri označen samo kot kandidat št. 12. Je eden izmed množice znanstvenikov, ki so se prijavili v izbor za testiranje najčistejšega, a hkrati najmanj stabilnega kristala iz Xena označenega kot GG-3883, njegovo testiranje pa je v izvirniku povzročilo resonančno kaskado in posledično katastrofo epskih razsežnosti. Zelo zanimiva zgodba se vam odkriva sproti s pomočjo dogodkov, ki se odvijajo v kompleksu, vmesnih sekvenc in odličnega govora, ki je zelo spretno zmontiran. Poleg predstavitve alternativnega pogleda na incident iz izvirnika in povezav z zgodbo v njem, se igra dotakne tudi drugih delov serije, več pa naj ostane skrivnost ;). Igra sestoji iz precej velikega uvodnega dela (dolgega skoraj 20 minut), ki je namenjen zgolj spoznavanju s kompleksom in zgodbo v ozadju, kasneje pa se zelo dobro vključi v dogajanje, ki je sledilo ponesrečenemu eksperimentu.

Stopnje so sestavljene iz večinoma notranjih delov, ki jih občasno presekajo tudi zunanje sekcije, vsem skupaj pa je skupna izjemna kakovost. Ne govorimo le o skrbno načrtovani arhitekturi in neštetih podrobnostih, ampak tudi o sami velikosti prostorov, ki pogosto jemlje sapo. Kljub prostornosti pa imajo prostori dovolj elementov, da ne izgledajo dolgočasno prazni. Vaše napredovanje skozi sekcije bo pogosto zaustavljeno zaradi ugank, ki jih je potrebno rešiti, da nadaljujete. Nabor ni omejen le na pritiskanje gumbov, skakalne izzive, premikanje predmetov in vodenje NPC-jev, ampak gre pogosto za večplastne probleme, ki lahko popolnoma spremenijo podobo mape, v kateri se nahajate. Nekateri izmed slednjih so izjemno dolgi in tako kompleksni, da bi jih lahko brez težav razcepili v manjšo samostojno modifikacijo. Tekom igranja se tudi vračate v določene predele, ki ste jih že obiskali, in so bili preoblikovani v skladu z dogajanjem v kompleksu. Odlična ideja, ki mi je bila zelo všeč.

Med vsemi temi pestrimi ugankami pa avtor ni pozabil izpiliti spopadov. Prva polovica je posvečena zelo pestri paleti zombijev in pošasti iz Xena, kasneje pa se jim spektakularno pridružijo še vojaki, morilke in vsa težka mehanizacija, ki jo vojska premore. Zaradi dobre postavitve in številčnosti se vam obetajo zahtevni boji, svoje pa dodajo še skriptirani dogodki in pa zasede. Vsake toliko se boste morali boriti proti šefovskim nasprotnikom, kar nekajkrat pa se bo treba tudi potuhniti ali pa celo zbežati. Nabor orožij je zelo strogo reguliran in se sproti odklepa, boste pa lahko raziskovalci določena krepela našli že veliko prej, kot pa vam jih igra ponudi. Čeprav gre za orožja iz izvirnika, pa imajo določene spremembe, s katerimi se je dobro spoznati še preden vstopite v akcijo. Najbolj gotovo izstopata omejena šaržerja šibrenice in mitraljeza, omejena pa je tudi celokupna količina metkov, ki jih lahko nosite. Ker nimate oklepa H.E.V., ne morete pobirati baterij, lahko pa si nadenete čelado in jopič, ki ga nosijo varnostniki. Količina priboljškov in metkov je ravno prava za igranje na težavnosti Conventional, previdnejši igralci pa lahko poskusite tudi na Stringent.

Igra teče na modificirani različici pogona Spirit of Half-Life, s pomočjo katerega je avtorju uspelo ustvariti skoraj neverjetno grafično podobo. S pomočjo dobrega izbora tekstur, barvnih shem, posebnih učinkov in novih modelov, se je videz igre pomladil za skoraj 10 let, to pa je le vrh ledene gore. Vrhunec modifikacije po mojem mnenju predstavljajo dobesedno filmski skriptirani dogodki z dobro glasbeno podlago, ki se odvijajo vzporedno z vašim igranjem, in so me popolnoma posrkali v igro. Del njih so na primer tudi NPC-ji, ki opravljajo vsakodnevne stvari, se pogovarjajo, vam svetujejo, se borijo za svoje življenje, bežijo, itd., vse skupaj pa obogatijo zelo dobre animacije. Izjemen videz občasno močno obremeni pogon in zniža število sličic na sekundo, a so na srečo takšni trenutki zelo redki. Za dokončanje te mojstrovine sem potreboval okrog 3 ure.