100 modifikacij za Half-Life 1: stran 5

Conundrum

Conundrum se odvija po končnem boju v izvirniku, v katerem je Gordon Freeman porazil Nihilantha. Izgubljen v Xenu se je odločil, da vstopi v naključni teleporter, ki ga odnese nazaj v Black Meso. Tukaj najde znanstvenike, ki so želeli pobegniti iz kompleksa, a si niso upali, saj je bilo povsod preveč vojakov. Gordon se odloči, da jim bo pomagal, pri tem pa odkrije skrivnostno sobo, ki ga teleportira v deželo Egipčanov, polno pošasti iz Xena in vojakov. Čeprav se zgodba sliši zelo obetavno, boste kaj kmalu ugotovili, da dogajanje nima nobenega smisla, neki pokrajini pa ne moreš reči, da je Egipčanska zgolj zaradi peska in piramid ...

Arhitektura map je izjemno preprosta in poenostavljena: ogromno je ravnih ploskev, pustih hodnikov in sob, ki so enostavni izdolbeni kvadri. Zunanje mape niso nič kaj boljše, enako pa velja tudi za jame. V vsaki izmed map vas čaka miselni izziv, bitka ali pa kombinacija obeh, zatem pa se preselite na naslednjo stopnjo. Uganke so dokaj raznolike in vključujejo plavanje, skakalne izzive, pritiskanje gumbov, orientacijo, iskanje skrivnih nadaljevanj, pasti, lezenje po lestvah, itd., a imajo tudi ogromno število črnih pik. Naj naštejem nekaj primerov: da odprete neka vrata, se morate pojaviti v točno določenem kotu prostora, ki na nikakršen način ne nakazuje, da vsebuje sprožilec; nekateri teleporterji vodijo v gotovo smrt, ki se ji ni mogoče izogniti brez poskušanja; skok v vodo je ponekod ublažen, spet drugje vas ubije; nekateri skakalni izzivi vas prisilijo, da se poškodujete, itd. Ob takšnih številnih nepravičnostih zabavnost hitro izgine.

Na poti do cilja vas bodo ovirali praktično vsi nasprotniki iz izvirnika, kar vključuje tako vojake kot tudi bitja iz Xena. Zaradi obilice streliva in zdravilnih paketov priporočam, da igro igrate na Hard. Tako bodo boji precej bolj zanimivi, le končni šef zna biti na tej težavnosti zelo trd oreh. Vizualno igra ne navduši, saj so teksture preveč monotone, vtisa pa ne popravijo niti hroščate vmesne video sekvence. Tu in tam se vklopi tudi glasbena podlaga. Za dokončanje sem vključno z uvodom Hazard Course porabil okrog 2 uri, pri tem sem se pa moral nekajkrat poslužiti uradnega vodnika po igri.

Nuclear Winter

Nuclear Winter se odvija 7 let po konfliktih, v katerih so združene komunistične in muslimanske sile zavzele celotno Azijo in Evropo. Ta naveza je v 2017 s pomočjo napredne tehnologije skrivanja uspela izvesti jedrski napad na Severno Ameriko, za njim pa je sledila invazija kopenskih sil. Čeprav je bila Severna Amerika v napadu močno opustošena, so vseeno uspeli organizirati oborožen upor in zadržati napredovanje sovražnikov. V modifikaciji igrate desetarja Adriana Shepherda, ki sodeluje v odporu. Zgodba je sicer klišejska, mi je pa bila precej zanimiva. Z njo se spoznavate preko video sekvenc, pogovorov z NPC-ji in pa preko aktivacije radijskih postaj. Govor po meri bi glede na resnost situacije lahko manj vlekel na humor, so mi pa bila sporočila preko radijskih postaj izjemno všeč!

Stopnje so dokaj raznolike in sestojijo iz zunanjih (kanjoni, jez, ulice mesta, železnica, itd.) ter notranjih predelov (hidroelektrarna, vojaška baza, stolpnica, živalski vrt, itd.). Mape so arhitekturno dobre, s ponekod zelo všečno osvetlitvijo in barvno shemo, bi pa lahko vsebovale več podrobnosti in še kakšno alternativno pot, ki bi razbila linearnost. Žal med njimi najdemo tudi skoraj popolnoma temne predele, ki zelo otežijo napredovanje, saj je vgrajen nočni pogled za daljše razdalje neuporaben, svetilke pa nimate. Povezave med tematskimi deli so drugače precej dobre in igralcu dajejo občutek, da gre za homogeno izkušnjo. Za napredovanje boste morali pogosto rešiti precej domiselne uganke, razbiti dele map, se potapljati, voziti z vlaki, plezati po vrveh in še kaj bi se našlo. Kar nekaj izzivov morate izvesti pod časovnim pritiskom, kar bo za marsikaterega igralca gotovo predstavljalo frustrirajočo izkušnjo.

Kot je bilo že razloženo v zgodbi, bodo večino vaših nasprotnikov predstavljali človeški nasprotniki. Večinoma gre za pripadnike posebnih enot oborožene z mitraljezi, kar nekaj pa je tudi ostrostrelcev in morilk. Podporo pešakom predstavlja težka mehanizacija, med katerimi boste našli strojnice, tanke in helikopterje. Nabor nasprotnikov pa se tukaj še ne konča, saj je avtor uspel vključiti tudi žrtve jedrskega sevanja. Človeški nesrečniki so tako postali zombiji, medtem ko so se živali v živalskem vrtu preko mutacij pretvorile v vse vrste pošasti iz Xena (LOL :). Postavitev nasprotnikov je odlična, že od samega začetka pa je dobra tudi njihova številčnost. Čeprav je težavnost večinoma konstantno visoka, pa ima igra nekaj ogromnih skokov, ki živcirajo.

Nabor orožij je zelo bogat in vključuje tudi krepela iz Opposing Force, municija pa je precej nenavadno razporejena. Metki za šibrenico so praktično neobstoječi, medtem ko imajo ostrostrelska puška, samostrel in M249 na tone streliva. Z izjemo že prej omenjenih skokov v težavnosti, tako ne bi smeli imeti veliko težav pri preigranju igre na Medium, sploh, ker so zaloge zdravilnih paketov in baterij zelo dobro umerjene. Občasno vam bodo v pomoč tudi soborci, med katerim je zdravnik zlata vreden. Do konca sem se prebil v okrog 2 urah.

Hidden Evil

Igra se odvija v alternativni časovnici, ki se začne, ko v kompleksu Black Mesa Gordon Freeman podleže napadu Alien Gruntov. S pomočjo tehnologije vas oživijo, ker so pa na vašem truplu našli DNK enega izmed nezemljanov, se odločijo, da bodo ustvarili lastne različice Alien Gruntov. Tako ustvarjena bitja postanejo vaši zavezniki v boju proti terorizmu, z vami pa so se sposobna tudi sporazumevati (vsi ljubitelji serije Osmi potnik bodo hitro prepoznali od kod navdih). V eni izmed misij proti teroristom vas slednji zajamejo, sedaj pa morate pobegniti in uničiti naprave za ustvarjanje kemičnih orožij. Naloge vam igra našteva sproti, nekaj pa jih dobite tudi od vaših nezemeljskih prijateljev.

Nabor stopenj sestoji iz zunanjih in notranjih map, ki so precej raznolike. Vizualni vtis je zadovoljiv, v največji meri zaradi raznolikih tekstur, ki pa bi lahko bile ponekod boljše postavljene. Podrobnosti so relativno skromne, enako pa velja tudi za arhitekturo. Vizualni vtis rahlo popravijo skriptirani dogodki in pa nekatere zunanje mape, ki so mi bile presenetljivo všeč. Igranje poteka po večinoma linearni poti, se pa najdejo deli, v katerih lahko cilje zaključite v poljubnem vrstnem redu. Tudi sam nabor igralnih mehanik je dokaj pester in prinese dobrodošle miselne premore med boji. Poleg aktivacije stikal, uničevanja strojev, vožnje z vlaki, iskanja skritih nadaljevanj, ščitenja NPC-jev, boste morali prestati še marsikateri spretnostni izziv, pogosto tudi pod časovnim pritiskom. Kar nekaj časa sem porabil tudi za iskanje priboljškov, še posebej dolgo sem iskal dobro skrit oklep H.E.V. na samem začetku igre (v drugi stopnji).

V vrstah nasprotnikov je treba najprej omeniti večinoma močnejša bitja iz Xena, ki se pogosto zapletajo v spektakularne boje s teroristi, večina njih pa brez pomisleka napade tudi vas. Čeprav naj bi bili Alien Grunti vam prijazni, boste kmalu ugotovili, da se na to ni mogoče zanašati. Med njimi se namreč nahajajo tudi takšni, ki so zblazneli, tega pa ni mogoče zaznati, dokler vas ne napadejo. Veliko večino preostalih nasprotnikov tvorijo vse vrste vojakov oboroženih do zob, pogosto pa imajo tudi podporo strojnic, artilerije, morilk in celo helikopterjev. Njihova številčnost je že sama po sebi nadpovprečna, pogosto pa se na ponekod pojavljajo, tako da kar padajo iz zraka (zelo moteče), zato bodo nekatera območja po srditih bojih izgledala kot klavnice. Kar nekaj je zased, vojaki pa se ne bojijo uporabiti granat in eksplozivnih nabojev. Vaš arzenal je izjemno pester in večinoma nespremenjeno prenesen iz izvirnika, še najbolj v oči bode odsotnost približanja na samostrelu. Čeprav je municije in zdravilnih paketov / baterij obilo, boste na težavnostih višjih od Easy imeli kar nekaj težav, saj se zdi, kot da vas igra sovraži. Na omenjeni težavnosti mi je igro uspelo končati v okrog 2 urah.

Paranoia

Paranoia je popolna preobrazba za Half-Life, v kateri stopite v čevlje majorja ruskih posebnih enot Spetsnatz. Zgodba se prične z napadom teroristov na industrijski kompleks Udarnik, ki se nahaja nekje v Sibiriji. Skupaj s tovariši dobite nalogo, da eliminirate teroriste in zaščitite civiliste. Znotraj kompleksa Udarnik pa se izkaže, da je bil resnični cilj napadalcev nekaj drugega - skrivni bunkerji KROT, ki imajo zelo temačno preteklost. Zgodba je mi bila precej zanimiva in bo marsikoga spominjala na odličen S.T.A.L.K.E.R.: SoC. Odkrivate jo sproti med igranjem, nekaj pa je lahko preberete tudi preko zapiskov.

Igra se večinoma odvija znotraj starih sovjetskih skladišč in bunkerjev, prepredenih z rovi in hodniki. Mape so arhitekturno izjemne, z veliko podrobnostmi, prefinjenim osvetljevanjem in izjemno ostrimi teksturami. Občasno so tako dobre, da skoraj pričarajo videz starejših AAA iger s podobno tematiko. Škoda je le, da se deli sekcij ponavljajo, zato mi je med igranjem kar nekajkrat pojavila misel: »Hm, to sem pa gotovo že videl!« Napredovanje skozi stopnje je večinoma linearno, tu in tam je kakšna stranpot ali skrivnost, tuhtanja glede napredovanja skoraj ni.

Med igranjem vas bodo v prvem delu napadali teroristi, ki so večinoma zelo dobro postavljeni. Znajo se skriti za oviro, če pa to storite vi, pa hitro zalučajo granato. V drugem delu se igra osredotoči na vse vrste mutantov, ki pa večinoma znajo napadati le od blizu, kar pomeni, da pogosto niso resna grožnja. Akcij, v katerih bi vam šlo resno za nohte skorajda ni, saj je število nasprotnikov zelo skromno. Zelo všeč mi je bilo, da v akcijo vstopate z dvema soborcema, ki vam krijeta hrbet in odpirata vrata za napredovanje.

S sovražniki se boste lahko spoprijeli s serijo pištol in mitraljezov, za boje od blizu pa boste lahko uporabili nož ter šibrenico. Od bojnih teles z eksplozivno močjo so na voljo granate in raketomet. Nekatera orožja imajo pogled skozi muho, ki približa tarčo in ga vklopite z desnim klikom, spet druga imajo na to tipko vezan daljnogled. Za zaščito uporabljate oklep z vgrajenim vizirjem, ki vas zaščiti pred streli v glavo, a omeji vidno polje. Na voljo je tudi plinska maska, ki pa jo morate uporabiti zgolj parkrat. Municije je dosti, enako pa velja tudi za statične in prenosljive zdravilne pakete, zato priporočam, da igrate na Hard.

Glavni adut modifikacije pa ni izstopajoč videz*, ampak odlično vzdušje. Med igranjem ste neprestano v stiku z drugimi borci preko interkoma, kar je izjemno dobro izvedeno. Ambientalna glasba in zvoki globoko v zapuščenih tunelih ustvarijo tako napeto vzdušje, da bi se ga ne sramovale grozljivke. Škoda, da se strašljivost skoraj popolnoma izniči z nespametnim izborom bojne glasbe. Slednja je sicer sama po sebi odlična, a poruši tesnobo, ki jo zna igra tako dobro zgraditi. Za dokončanje sem potreboval okrog 2 uri.

*Iz mape sdk boste morali v korensko mapo Half-Life kopirati datoteko opengl32.dll. Datoteko boste morali nato prestaviti v način Samo za branje, se odklopiti iz interneta in ponovno zagnati Steam. Ko boste želeli igrati preko spleta, morate nujno izbrisati datoteko opengl32.dll iz korenske mape, saj vas lahko v nasprotnem primeru doleti VAC ban!

Survive in Catacombs 1

Modifikacija Survive in Catacombs je bila ustvarjena v tekmovanju, ki ga je organiziral GameStar, ob splavitvi pa je bila celo priložena na ploščku, ki je spremljal časopis. Z izjemo napisov med poglavji, je celotna igra v češčini, kar pomeni, da boste od zgodbe odnesli bore malo, če so vam slovanski jeziki tuji. Iz uvoda v Hazard Course sem uspel razbrati, da je bil pred šeststo leti hudič premagan, njegova duša pa ujeta v t.i. Knjigo mrtvih, ki je bila skrita v katakombe blizu gradu Poltergeist. Knjigo so radovedneži odkrili in posledično spet prebudili zlo.

Kakovost map je solidna, bi pa težko rekel, da izstopajo. Resda so zelo raznolike (katakombe, rovi, mesto, podeželje), a so večinoma relativno preproste. Preveč je labirintov, v katerih so hodniki preveč podobni eden drugemu, zato je navigacija po njih zelo težavna. Dodatno me je motilo veliko število pasti (shranjujte si redno), ki niso bile niti malo nakazane. Mestoma obstajajo tudi lokacije, ki preobremenijo pogon in povzročijo zatikanje, ena izmed map (sic6) pa ima težave pri prehodu na naslednjo (sic7) - namestite popravek. Pohvalno je, da so v mape vgrajene tudi alternativne poti in stranpoti oz. skrivnosti, kjer lahko najdete marsikateri priboljšek. Določene uganke so mi bile dokaj všeč, saj je bilo za rešitev potrebno uporabiti neobičajne prijeme.

Sovražniki v igri so preoblečeni in trdovratnejši sovražniki iz Xena, poleg zombijev vas bodo nadlegovali Vortigaunti, Bullsquidi in Headcrabi, število preostalih pa je premajhno, da bi jih omenjal. Nasprotniki so večinoma postavljeni fiksno (zelo dobro), zombiji pa znajo zlesti iz zemlje in vas občasno tudi zahrbtno presenetiti. Njihovo število je včasih že kar malo pretirano, a brez skrbi, municije je na tone (dobesedno).

Arzenal vsebuje preoblečena nebiološka orožja iz izvirnika s prilagojenimi parametri, eden izmed njih je tudi količina zaloge municije. Granat boste lahko tako nosili kar dvajset, revolver pa ima lahko preko sto metkov. V kombinaciji z bogato zalogo zdravilnih paketov ne boste imeli težav igro preigrati na Hard.

Vizualno modifikacija izstopa predvsem zaradi zelo všečnih modelov, očem prijetne so tudi nekatere notranje mape. Zelo je treba pohvaliti vzdušje, ki je posledica zvokov, temačnega videza in izjemno dobro izbrane glasbene podlage. Za zaključek sem potreboval okrog 2 uri.

Escape from the Darkness

V Escape from the Darkness igrate znanstvenika imenovanega Alex Johnes, ki se znajde v incidentu iz izvirnika. Ker ste bili pred tremi meseci udeleženi v programu samoobrambe (igrajte Hazard Course), se seveda ne mislite predati in umreti. V vašem skrivališču odkrijete orožje, in z njim napadete vojake, ki patruljirajo zunaj. Vaša trenutna naloge je, da se prebijete do Gordona Freemana, ki bo že vedel, kaj storiti. Zgodba je podkrepljena z govorom po meri in video sekvencami, bolj kot ste blizu koncu, bolj je nenavadna. Med igranjem se občasno vklaplja tudi glasbena podlaga, ki pa mi je bila preveč moteča, in bi raje videl, da je sploh ne bi bilo.

Mape so kompleksne in polne podrobnosti, ponašajo se z odlično arhitekturo in osvetljevanjem ter so vsekakor glavni adut igre. Teren je izjemno razgiban in le poredko vsebuje popolnoma ravne ploskve, kar sicer prispeva k avtentičnosti, bo pa hkrati povzročalo nadležno zatikanje med hojo. Izjemno všeč mi je bila bogata vegetacija, ki ne predstavlja le vizualne poslastice, ampak tudi skrivališče za sovražnike. Stopnje so sestavljene iz raznolikih zunanjih in notranjih predelov, ki so med sabo zelo dobro povezani, in vsebujejo tudi precej stranpoti. Podili se boste po laboratorijih, pisarnah, zasneženih poljanah, rudnikih, kanjonih, kanalizaciji, itd. Uganke so precej raznolike in vsebujejo destrukcijo okolja, pritiskanje gumbov, skakalne izzive, ščitenje NPC-jev, iskanje dobro skritih poti naprej, in še kaj bi se našlo.

Med igro vas bo napadala pestra mešanica klasičnih in novih sovražnikov iz Xena in Zemlje, ogrožali pa vas bodo tudi helikopterji, artilerija in strojnična gnezda. Postavitev sovražnikov je zelo dobra, enako pa velja tudi za številčnost, kar nekaj je skriptiranih presenečenj. Za še večjo težavnost bodo poskrbeli vojaki v kamuflažnih oblačilih, da o napadih izza goste vegetacije sploh ne govorimo. Za bitke je v igri uporabljen drugačen pristop, kot ste ga morda vajeni iz drugih modifikacij. Orožja so namreč izjemno smrtonosna, kar sicer poveča občutek realizma, a meni tak pristop enostavno ni bil všeč. Spopade morate tako zaključevati izjemno hitro, saj vsako odlašanje hitro vodi v smrt in posledično ponovno nalaganje. Na voljo imate izjemno velik nabor modificiranih pušk, ki imajo so bolj ali manj posrečene. Šibrenica ima npr. prevelik doseg, AK47 pa tako veliko razpršitev, da je popolnoma neuporabna. Streliva je ogromno, zdravja in baterij pa ravno prav za težavnost Medium. Za dokončanje igre sem porabil okrog 1 uro in 45 minut.

Portrait of Freeman

V Portrait of Freeman igrate Gordona Freemana, ki ga G-Man pošlje v skrivnostni Area 51, da bi pri delu pomagal dr. Albertu. Ob Freemanovem prispetju pride do incidenta, v katerem se po Area 51 razširijo nezemljani, ki vam bodo precej otežili pot do cilja. Čeprav je zgodba minimalistična, so se mi zdele ideje, ki jih podaja, precej zanimive, bi pa lahko bila vsekakor precej bolje razdelana.

Zasnova map mi je bila zelo všeč, saj so arhitekturno dovršene in vsebujejo številne podrobnosti. Stopnje so med sabo dobro povezane, stranpoti, na koncu katerih se nahajajo dobrote, pa povečajo občutek nelinearnosti. Nadaljevanja so pogosto odlično skrita in v kombinaciji z zelo zanimivimi ugankami poskrbijo za telovadbo vaših sivih celic. Kar nekaj je skakalnih izzivov, ne manjka pa tudi smrtonosnih pasti, zato si redno shranjujte. Škoda je le, da se nekaterim pastem ni mogoče izogniti brez smrti ...

Poleg že omenjenega pestrega izbora nezemljanov iz Xena vas bodo napadali počasni in neučinkoviti zombiji, varnostniki, vojaki, strojnice in helikopterji. Zanimivo je, da obstajata dve frakciji vojakov, ki se med sabo veselo tolčeta. Rdeči so vaši nasprotniki, medtem ko so tisti s klasičnimi barvami vaši zavezniki. Postavitev nasprotnikov je zelo dobra, škoda le za precej nesramna in zahrbtna presenečenja. Tako se bodo na neko mesto pogosto teleportirale trume sovražnikov, ki vas bodo v hipu zmasakrirale ali vas vsaj resneje poškodovale. Namesto tega bi si želel, da bi sovražniki bili gosteje naseljeni in tako vzdrževali nek konstanten nivo akcije. Streliva in zdravja / baterij je rahlo preveč za težavnost Medium, a bi Hard zaradi brutalnih presenečenj priporočil le najbolj izkušenim.

Vizualna podoba modifikacije mi je bila všečna. Na številnih mestih so uporabljene nove in ostre teksture, zelo všeč pa mi je bila tudi postavitev nekaterih svetlobnih teles in nekatere odsevne površine. Moderniziran je postal tudi HUD. Ne manjka tudi vmesnih sekvenc, ki prevzamejo nadzor nad vašo kamero, pogosto pa se vklopi tudi glasbena podlaga. Za dokončanje igre sem porabil okrog 1 uro in 45 minut.

Timeline 1

V seriji Timeline igrate Gordona Freemana, ki ga G-Man vpokliče, da bi rešil incident, ki ga je povzročila odpadna frakcija marincev. Slednji so namreč s pomočjo časovnega teleporterja odpotovali v preteklost in Nemškemu rajhu omogočili zmago v drugi svetovni vojni. Priporočam, da si ozadje zgodbe preberete pred začetkom igranja (readme.txt), saj tekom igranja ni tako dobro pojasnjena. Moram pa reči, da se mi je zdela ideja zelo dobra.

Mape so arhitekturno zelo osnovne, podrobnosti v začetnih stopnjah skoraj ni, se pa situacija tekom igranja izboljšuje, kar je pohvalno. Različni deli map so med sabo povezani, nekaj je tudi možnosti nelinearnega pristopa. Poti naprej so pogosto dobro skrite, nekaj je tudi miselnih ugank. Potovanje skozi čas pomeni, da boste videli raznolika prizorišča, v katerih se starodavna arhitektura dobro prepleta z modernejšo. Opozoril bi le, da si redno shranjujte, saj obstajajo presenečenja s časovno omejitvijo, ena izmed napak pa je bila tudi, da so se odprta vrata trajno zaprla, saj nisem dovolj hitro smuknil skoznje.

Napadali vas bodo večinoma vojaški nasprotniki, tu in tam pa se jim bodo pridružile še morilke in strojnice. Pošasti iz Xena praktično ni na spregled, pa še takrat, ko se z njimi borite, je njihov nabor izjemno omejen. Boji znajo biti kar težavni, saj je sovražnikov obilo in so dobro postavljeni, poleg tega pa v določenih delih igre resno primanjkuje zdravilnih paketov in baterij. Oborožitev sestavlja omejen nabor orožij iz izvirnega Half-Life, za municijo pa vam ni treba skrbeti, saj je je obilo - tudi eksplozivnih nabojev.

Vizualno me na začetku igra ni preveč navdušila, se je pa vtis kasneje precej popravil. Kar nekaj je skriptiranih dogodkov, ki pripomorejo k dobremu vzdušju. Za dokončanje igre sem na težavnosti Medium porabil okrog 1 uro in 45 minut.

Brave Brain

V Brave Brain igrate znanstvenega sodelavca Thomasa Redgrava, ki je zaposlen v laboratorijih Black Mesa. Po prezgodnjem dospetju v službo, se odpravite na vadišče (Hazard Course), da bi obnovili vaše spretnosti, takrat pa gre vse narobe. Zgodba se odvija vzporedno z dogodki v izvirniku, kar nekajkrat pa se vaša pot križa z junaki iz Half-Life in razširitev. Dogajanje vam ponekod pojasnijo NPC-ji, bi pa lahko bil govor po meri boljši.

Zasnova map se zelo močno naslanja na mape iz izvirnika in razširitev, nekaj pa jih je celo neposredno povzetih. Po eni strani je tako arhitektura zelo dobra, mape pa tudi vizualno prepričajo, po drugi strani pa stopnjam manjka izvirnosti. Moteči so tudi določeni vmesni deli, ki so izdelani izjemno preprosto, na nekaterih pa je povsem zgrešeno osvetljevanje. Ne navduši tudi segment na Xenu, ki pa je na srečo dokaj kratek. Stopnje so zadovoljivo povezane med sabo, moti pa pretiravanje z lezenjem po prezračevalnih jaških in ceveh. Uganke poleg pritiskanja gumbov vsebujejo kar nekaj skakalnih izzivov (imate tudi modul za dolge skoke), tu in tam pa boste morali do cilja pripeljati NPC-ja in ga tudi obvarovati pred sovragi. Na kar nekaj mestih se deli map tudi skriptno preoblikujejo, kar je zelo dobro izvedeno.

Nabor nasprotnikov je povsem klasičen in obsega vse vrste človeških ter omejen nabor Xenovskih nasprotnikov. Postavitve sovražnikov me večinoma niso najbolj prepričale, saj je bil večji poudarek na številčnosti, so pa bile toliko boljše skriptirane pojavitve nasprotnikov. Slednje poskrbijo za kar nekaj dramatičnih trenutkov, še posebej, če imate malo življenjskih točk. Omejenemu izboru orožij iz izvirnika se v eni izmed stopenj pridruži premična strojnica, kar se mi je zdela odlična ideja, bi pa lahko bila bolj dodelana. Streliva, zdravilnih paketov in baterij je ravno prav, da boste lahko igro dokončali na Hard, za ta dosežek pa boste potrebovali okrog 1 uro in pol.

Breakdown 2: Afterwards

Breakdown 2: Afterwards je neposredno nadaljevanje dogajanja iz prvega dela. V njem so vas (dr. Jonathana Wooda) vojaki uspeli zajeti in vreči v improvizirano jetniško celico, ki pa je bila slabo izbrana. Ko ste se prebudili, ste namreč uspeli pobegniti, a pot do rešitve bo še dolga. Ste namreč v povsem nepoznanem delu Black Mese, zato imate omejene dostope in ne veste točno, kam morate iti. Za razliko od predhodnika ima drugi del zgodbo, ki je mestoma sicer luknjičasta, a mi je bila dokaj všeč. Odkrivate jo s pomočjo vmesnih sekvenc, samogovorov in skozi prebrane beležke, ki ležijo naokoli. Nekaj je tudi govora po meri, ki bi lahko bil bolje posnet.

Če predhodnik ni ravno navdušil z kakovostjo izdelave map, pa je nadaljevanje izboljšano na praktično na vseh področjih. Mape so kompleksnejše, vsebujejo več podrobnosti in novih tekstur, imajo odlično postavitev elementov in osvetljevanje, vse skupaj pa dobro zaokroži še dobra povezanost delov. Stopnje vsebujejo kar nekaj alternativnih poti do cilja, kar nekaj je hoje nazaj, na voljo pa so tudi naloge, ki jih lahko opravite v poljubnem vrstnem redu. Vse to močno poveča občutek nelinearnosti. Igranje je zelo raznoliko, saj je nabor ugank precej pester in obsega vse od pritiskanja gumbov, iskanja dostopnih kartic, vodenja NPC-jev pa do skakalnih izzivov. Škoda je le, da so nekateri miselni problemi preveč očitni, ni mi pa bila tudi všeč sicer inovativna, a dolgočasna vožnja z avtomobilom.

Nabor nasprotnikov je precej raznolik in vsebuje obširen nabor bitij iz Xena, med katerimi so tudi preoblečena ali drugače modificirana. Zelo všeč so mi bili tako odpornejši in nevarnejši Houndeyes, ki niso bili več zgolj kanonfuter, ampak resen nasprotnik. Kasneje se paketu pridružijo še vojaki z mitraljezi, šele proti koncu pa se pojavijo tudi zelo nevarni napadalci s šibrenico. Težavnostna krivulja je precej bolj položna kot v predhodniku, čeprav ne manjka skriptiranih presenečenj in odličnih zased. Nabor orožij je zelo omejen in se odklepa sproti, za razliko od predhodnika pa lahko pištolo poberete že zelo zgodaj. Odsotnost šibrenice do zadnjega dela se močno pozna, a hkrati igralca prisili v bolj taktično igranje. Količina metkov in zdravilnih paketov bo boljšim igralcem omogočala veliko užitkov na težavnosti Hard, vsem preostalim pa priporočam igranje na Medium. Za dokončanje sem potreboval okrog 1 uro in pol.