100 modifikacij za Half-Life 1: stran 4

CWC MapPack

CWC MapPack je modifikacija sestavljena iz med seboj povezanih map različnih avtorjev. Ker tematika ni bila dorečena, gre za zelo pester paket, ki pa nima zgodbe.

Kakovost mapiranja močno niha, žal pa v paketu ni mape, ki bi me res navdušila, saj ima prav vsaka izmed njih kakšno pomanjkljivost. Nekatere so arhitekturno preveč preproste, druge vsebujejo nelogične arhitekturne elemente, tretje pretiravajo s številom sovražnikov, četrte frustrirajo z nejasnimi nadaljevanji, zaradi katerih boste tavali v krogu, itd. Ker prehodi med mapami niso bili točno definirani, so izjemno divji in včasih celo okvarjeni, zato si redno shranjujte. Pogosto shranjevanje pa priporočam tudi zaradi hroščev in mest brez izhoda, ki jih v igri naravnost mrgoli. Tematika sega vse od notranjih do zunanjih map, prisoten pa je tudi Xen.

Sovražnike so avtorji pobrali iz izvirnika, njihovo število in postavitev pa sta odvisna od posameznika. Nekateri boji so ravno prav težki, da boste lahko v njih uživali, ponekod pa se boste lahko nasprotnikov znebili tudi na alternativen način. Municije je na težavnosti Medium dosti, enako pa velja za zdravilne pakete in baterije. Močno me je motilo, da mi ni prva mapa ponudila lomilke, in sem jo lahko pobral šele skoraj na koncu modifikacije.

Vizualno me večina map ni navdušila, so pa seveda svetle izjeme (Kane), ki imajo všečno postavitev elementov, osvetljevanje in tudi skriptirane dogodke. Za dokončanje sem porabil okrog 2 uri in pol.

Hard

V Hard igrate agenta imenovanega Jeffrey Hard, ki ga delodajalec preoblečenega v Gordona Freemana pošlje v Black Meso, da bi preveril, zakaj se nihče ne odziva. Težave z igro nastopijo že takoj po uvodni sekvenci, saj tovornjak noče zapeljati vzvratno. Rešitev je v tem, da v konzolo vpišete map hard1, s preskokom pa ne boste izgubili nič. Druga moteča stvar so popolnoma spremenjene tipke, zato si jih pred igranjem ponastavite.

Kakovost map izjemno niha. Ene so kar dobre, z všečnim osvetljevanjem in skriptiranimi dogodki, druge pa so izdolbeni kvadri brez enega samega detajla. Poti naprej so pogosto kar dobro skrite, ne le preko stikal/gumbov, ki jih je treba pretakniti, ampak se nahajajo tudi na neočitnih mestih. Včasih se boste morali tudi vrniti nazaj v že obiskano območje, pripravite pa se na srdite spopade. Kar nekaj je zahtevnejših skakalnih preizkušenj.

Igra je težka in nepravična, po stopnjah mrgoli vojakov, pošasti iz Xena, strojnic, topov, raketometov, ostrostrelcev in laserjev. Grožnje so podkrepljene z živce parajočimi skriptiranimi dogodki, ki jim ni mogoče uiti nepoškodovan. Da bi bila mera frustracije polna, pa so v stopnje dodani še nadležni Snarki, ki se pogosto v trumah usipajo na vas. Glede nabora orožij ni presenečenj, metkov je ravno prav. Zdravilnih paketov in baterij je na težavnosti Easy komajda dosti, zato svetujem pogosto shranjevanje.

Vizualno igra ne navduši, občasno se vklopi glasbena podlaga. Za dokončanje boste potrebovali okrog 2 uri in pol, ta čas pa se lahko še precej podaljša zavoljo skritih nadaljevanj.

Hour-Glass

Hour-Glass se odvija po dogodkih v Black Mesi. Gordon Freeman se zaposli v podjetju Intergalactic Time Reassurance, kjer dela kot agent, ki skrbi za pravilni časovni potek svetovnih dogodkov. Med primerjavo vseh zbranih podatkov ITR ugotovi, da je prišlo do manipulacije, izvedel pa jo je skrivnostni G. Mann. Slednji si je s pomočjo potovanja skozi čas-prostor in kemikalije X, ki jo je pretihotapil v Coca-Colo, uspel podrediti vse svetovne voditelje, na vas pa je, da mu prekrižate načrte. Zgodba je zanimiva in se podaja preko vmesnih sekvenc s pisnimi pojasnili (pritisnite Pause), slednje pa znajo biti dolge tudi do minuto in pol, zato bodite potrpežljivi.

Prizorišča so zelo raznolika, saj je modifikacija razdeljena na misije, ki se odvijajo na različnih planetih. Stopnje so narejene kar dobro, čeprav bi lahko vsebovale kak detajl več, manj pa bi lahko bilo dolgih hodnikov in podvojenih sekcij. Zelo mi je bil všeč občutek svobode, ki ga pričarajo alternativne poti ter razvejitve, občasno pa se boste morali tudi vračati nazaj. Marsikatera vrata so zaklenjena s ključi ali varnostnimi karticami, občasno pa je treba pretakniti tudi kako stikalo. Za pozorne oči so na voljo tudi skrivnosti z bogato nagrado, a pozor, med raziskovanjem sem se uspel nekajkrat zatakniti! Na nekatere stopnje je očitno močno vplival Duke Nukem 3D (eksplicitne vsebine), zato vam svetujem, da igre ne razkazujete vašim družinskim članom :P.

Borili se boste večinoma proti vojakom, kasneje pa se jim pridruži še omejen nabor pošasti iz Xena. Sovražniki so dobro postavljeni, zato so spopadi kar intenzivni, za povečanje težavnosti pa poskrbijo še skriptirani dogodki. Končna stopnja zna marsikomu predstavljati nočno moro, saj postanejo sovražniki nevidni, a na srečo imate v arzenalu na toploto občutljive izstrelke. Nabor orožja vsebuje običajna krepela, ki pa so futuristično oblečena. Streliva je dosti, dovolj dobro pa je poskrbljeno tudi za zdravje in baterije.

Grafična podoba igre ne izstopa, seveda z izjemo erotične vsebine in novih modelov. V igri je kar nekaj humorja in zvokov po meri, zato toplo priporočam, da igrate s slušalkami ;). Za dokončanje igre sem na težavnosti Medium porabil 2 uri in pol.

Todesangst 2: Der Echte Feind

Todesangst 2: Der Echte Feind je druga modifikacija v seriji Todesangst. V prvem delu se je nad Gordona Freemana spravil nor znanstvenik dr. Jack Newell, ki je želel genetsko združiti ljudi in bitja iz Xena. Gordon mu je prekrižal načrte, dr. Newell pa je postal pošast - Xenantromorf. Izkaže se, da je bil dr. Newell le lutka anarhistične skupine imenovane Schwarzgeist. Slednja s pomočjo oboroženih najemnikov poskuša popraviti Newellov spodrsljaj in iz Black Mese ukrasti kar se da veliko Newellovih izpeljanih projektov. Zgodba je spet klišejska, mi je pa bilo všeč, kako so avtorji poskušali pojasniti ozadje skupine Schwarzgeist.

Tokrat se igra ne odvija zgolj v laboratorijih Black Mese, ampak se podate še na planet podoben Xenu in bližnjo raziskovalno postajo na njem, ter tudi na podeželje. Mape so precej raznolike in večinoma bolj podrobne kot v predhodniku, me je pa razočaralo dolgočasno pohajkovanje po površini Xenu podobnega planeta. Zelo mi je bila všeč nelinearna zasnova, ki na nekaj mestih omogoča, da izberete kateri problem boste rešili najprej oz. po kateri poti boste prišli do cilja. Pogosto se bo zgodilo tudi, da morate neko oviro obiti, nato pa se lahko vrnete nazaj. Nadaljevanja znajo biti zelo dobro skrita, kar nekaj je tudi skrivnosti, ki vam razkrijejo skrivno kodo za bonus stopnjo v Hazard Course.

V modifikaciji se boste večinoma borili proti najemnikom Schwarzgeista, ki so oboroženi skoraj izključno s šibrenicami in (zelo zanimivo) samostreli. Pri boju od blizu so izjemno smrtonosni, škoda le, da ne znajo metati granat. Občasno so postavljeni na taktičnih lokacijah s strojnicami, imajo pa tudi podporo mehanizacije (helikopter, orjaški roboti z laserji). Pošasti je po drugi strani precej manj, je pa pohvalna njihova raznolikost. Poleg zombijev vas bodo napadale še pošasti, ki so jih porezali iz izvirnika (Chumtoad, Flocking Floater, Mr. Friendly, itd.), ne manjka pa tudi povsem novih kot so na primer agresivne podgane. Izmed vseh bitij mi je bil najbolj všeč Chumtoad, ki je odlična alternativa Headcrabom, saj vas poleg ugriza še začasno zastrupi. Vaš nabor orožij je omejen na porezan izbor iz izvirnika, posebnost pa predstavlja sekira, ki jo lahko mečete in nato znova poberete. Za municijo pa se vam na težavnosti Medium ni treba skrbeti, bolj delikatna je zadeva z zdravilnimi paketi in baterijami, ki jih je pa vseeno ravno dovolj.

Poleg novih modelov boste največje grafične spremembe opazili na raziskovalni postaji, saj ostre teksture močno izstopajo iz povprečja. Nadgrajene so bile tudi vmesne sekvence, ki jih je tokrat precej več, vsak izmed nastopajočih pa ima lastnega govorca. Čeprav kakovost izgovorjave niha tako glede naglasov kot tudi glasnosti, je treba avtorje vseeno pohvaliti za trud. V določenih delih map se vklopi tudi glasbena podlaga po meri. Za dokončanje sem porabil okrog 2 uri in pol.

USS Darkstar

USS Darkstar je orjaško vesoljsko plovilo, namenjeno raziskovanju živih bitij, odkritih med popotovanjem po vesolju. Nekega dne se na plovilo vrne odprava z bližnjega planeta, med katero je eden izmed varnostnikov zbolel. Med operacijo iz njegovega prsnega koša skoči Headcrab, znanstvenik pa v paniki aktivira metalec plamena. Zaradi nespametno postavljenih posod z gorivom, se te vnamejo in povzročijo močno eksplozijo, ki sproži serijo tehničnih težav na plovilu. Med zmedo se iz kletk osvobodijo ujetniki iz Xena, ki dogodek hitro izkoristijo za prevzem nadzora nad vesoljsko ladjo. Zgodba je odlična in bo gotovo všeč vsem ljubiteljem serije Osmi potnik.

Čeprav se celotna igra odvija v notranjosti vesoljskega plovila, je avtorjem vseeno uspelo ustvariti izjemno raznoliko izkušnjo. Tako se ne boste le potepali po hodnikih in laboratorijih, ampak se boste tudi vozili z vlaki, izvajali skakalne akrobacije, skakali v breztežnostnem okolju in se celo pomanjšali na raven miši, ko zataji teleportacijski sistem. Mape so odlično povezane med sabo, občasno tudi preko alternativnih poti. Kar nekaj je mest, v katerih morate neko oviro obiti po drugi poti, včasih pa se bo treba tudi vrniti nazaj. Poti naprej so dobro skrite, kar nekaj je skrivnosti s priboljški in celo bonus orožji, ne manjka pa tudi pasti.

Tekom igranja se borite izključno proti pošastim iz Xena, ki so poleg prostorov na ladji okužila tudi računalniški sistem. Nasprotniki so zelo dobro postavljeni, znajo pa vas tudi presenetiti izza hrbta. Zelo mi je bilo všeč, kako Xenovci uporabljajo človeške naprave, saj tako ne dajejo zgolj vtisa brezmožganskega kanonfutra, ampak prikazujejo neko inteligenco, ki jih naredi še nevarnejše. Krepela so standardna, municije in priboljškov pa je ravno prav, da boste igro brez težav prebrodili na Medium, izkušenejšim igralcem pa priporočam igranje na Hard.

Igra nima izstopajočih vizualnih novosti, a z zelo podrobnimi mapami vseeno uspe pričarati zelo dober videz. Njen glavni adut pa je gotovo fenomenalno vzdušje, ki ga ne doseže le z dobrimi ambientalnimi zvoki, ampak tudi s fantastičnimi skriptiranimi dogodki. Slednji dajejo občutek kot da ladja živi in se stvari dogajajo vzporedno z vašim prodiranjem proti koncu. Za dokončanje modifikacije sem porabil okrog 2 uri in pol.

Half-Life: Visitors

V Half-Life: Visitors skočite v kožo odvetnika Alana Greena, ki so ga poslali v puščavo Nove Mehike, da bi analiziral varnostne protokole uporabljene v laboratorijih Black Mese. Ker se vaša zgodba prepleta z izvirno, med obiskom pride do incidenta in kompleks preplavijo pošasti iz Xena. Ker je ogroženo vaše življenje, vam ne preostane nič drugega, kot pa da poprimete za orožje in si pričnete utirati pot na svobodo. Pozicijo v časovnici izvirnega univerzuma sproti odkrivate med napredovanjem ter skozi video sekvence in navzkrižne reference, se pa nekje v sredini zgodi izjemno čudaški nepojasnjen preskok scene.

Mape se močno naslanjajo na stopnje iz izvirnika in razširitev, a so zelo domiselno preoblikovane v edinstveno in raznoliko izkušnjo. V njih mrgoli zelo zanimivih ugank, ki bodo dodobra preizkusile vašo iznajdljivost in sposobnost opazovanja okolice, ostro oko pa boste potrebovali tudi za nekatera zelo dobro skrita nadaljevanja. Sami zasnovi map bi težko očital večje nepravilnosti, saj so polne podrobnosti in med sabo odlično povezane v celoto, v njih pa bodo zelo uživali ljubitelji raziskovanja. Priporočam pa, da si redno shranjujete, saj v modifikaciji mrgoli pasti in presenečenj.

Kar se sovražnikov tiče in orožij, z izjemo prilagojenih parametrov ni večjih presenečenj. Najprej vas čakajo bitke s pošasti iz Xena, potem pa se nad vas usujejo še vojaki, specialci in morilke. Postavitev in število nasprotnikov sta se mi zdela ravno prava, da sta poskrbela za dobro akcijo. Težavnostna krivulja je dodobra izpiljena. Na težavnosti Medium je namreč dovolj zdravilnih paketov in oklepov, da ne boste trpeli, v stiski pa vam lahko pomagajo tudi znanstveniki. Baterije sicer najdete po stopnjah, a jih ni mogoče uporabljati, enako pa velja za določene vrste municije. Arzenal je dokaj skop in se sproti odklepa, bioloških orožij ni.

Čeprav modifikacija z izjemo par novih modelov in tekstur ne ponuja bistvenih grafičnih izboljšav, pa je avtorjem s samo postavitvijo elementov v mape vseeno uspelo ustvariti zelo všečen videz. Ene izmed lokacij so bile izjemno dobro osvetljene in imajo odlično barvno shemo, svoje k dobremu vtisu pa gotovo dodajo še številni skriptirani dogodki in seveda glasbena podlaga. Za dokončanje sem potreboval okrog 2 uri in pol.

Absolute Redemption

Absolute Redemption se odvija po dogodkih iz izvirnega Half-Life. Gordon Freeman je pri svojem pohodu po Xenu osvobodil tri metuljčkasta bitja imenovana Telnorps, ki so služili zaščiti Xena pred njihovimi sovražniki, raso Zan iz galaksije Theldran. Bitja iz Xena so zato preko skrivnostnega G-Mana zaprosila za pomoč in povrnitev Telnorpov na njihova mesta. Prvi se nahaja v ujetništvu kulta v Himalaji, drugi v zabaviščnem parku, tretji pa v skladišču strastnega zbiratelja nenavadnih stvari, ki bo naredil vse, da bo dobil še preostala dva.

Če prištejemo še Xen, se boste v igri tako borili skozi kar štiri različna prizorišča in vsa so izjemno kakovostno izdelana. Mape so izvrstno povezane v celoto, v njih kar kipi od podrobnosti, kar nekaj je skakalnih izzivov in skriptiranih dogodkov. Zelo všeč mi je bila nelinearna zasnova, ki daje izjemen občutek svobode, je pa res, da zna katerega igralca tudi zmesti. Občasno se boste morali tudi vrniti v predhodno sekcijo, pri tem pa se zna zgoditi, da vas bodo pričakalo kakšno presenečenje :).

Kar se tiče sovražnikov, ni presenečenj, so pa popredalčkani po tematskih sekcijah. Na Himalaji se boste spopadali z vojaki in nindžami, v cirkusu in na Xenu z nezemljani, v skladišču pa z osebno vojsko zbiratelja. Igra ne slepomiši, ampak vas neposredno pahne v divjo akcijo. Orožja so standardna, municije je dosti, enako pa velja tudi za zdravilne pakete. Boji znajo biti kar zahtevni, še posebej v sekcijah, kjer je mapa razdeljena v več višinskih plasti ali pa na mestih, kjer so postavljeni teleporterji.

Vizualno modifikacija ne bistveno odstopa od izvirnika, so pa na voljo preoblečeni modeli, za popestritev pa poskrbijo vmesne sekvence. Posebej bi bilo treba izpostaviti posnet govor, na primernih mestih pa se vklopi tudi glasbena podlaga. Za dokončanje igre na težavnosti Medium sem porabil okrog 2 uri, bi pa omenil, da me je konec zelo razočaral.

Assault on Roswell

Assault on Roswell se odvija v kraju Roswell nekje v ZDA. Igrate britanskega tajnega agenta, ki je bil v bazo poslan, da bi raziskal izbruh skrivnostnega virusa, ki je morebiti celo nezemeljskega izvora. Za večjo uspešnost infiltracije se naš igrani lik preobleče v gordena (to piše v napisu, lol :) in se celo podvrže plastični operaciji.

Zasnova stopenj je ena izmed ključnih šibkih točk te modifikacije. Mape (še posebej na začetku) so sestavljene iz preprostih in skoraj praznih pravokotnih škatel v prostoru, ki so povezane z dolgimi in dolgočasnimi hodniki ali jaški. Poleg duhomorne praznine vtis dodatno poslabšajo monotone teksture, s katerimi so prelepljene stene, in pa očitne napake pri izdelavi. Občasno se lahko zgodi, da se boste zataknili brez možnosti vrnitve, zato si redno shranjujte. Kakovost izdelanih map narašča s časom igranja, zato je zaključek zelo spodoben. Pot naprej je občasno dobro skrita, v več primerih pa boste morali aktivirati stikalo in se vrniti daleč nazaj - zelo nadležno. Mape vsebujejo tudi skrivnosti in pasti.

Na poti do cilja vas bodo ovirali nasprotniki že znani iz izvirnika, ki so ponekod dobro postavljeni in predstavljajo zanimiv izziv, v drugih primerih pa so avtorji z njimi malo pretiravali. Tudi nabor orožja ni doživel bistvenih sprememb, posebno pa je to, da vam igra krepel ne servira na pladnju, ampak jih morate opaziti in pobrati. V nasprotnem primeru vas čaka dolga hoja nazaj. Municije in zdravilnih paketov je ravno prav, najdete pa jih v nenavadnih zlomljivih predmetih kot npr. škatlah, ki izgledajo kot eksplozivni naboji.

Videz igre se tekom igranja postopoma izboljšuje, lepa pa nikoli ni. Elementi so postavljeni brez nekega občutka za estetiko, višinska in velikostna razmerja so mimo, vse je izdelano zelo surovo. Občasno se vklaplja glasbena podlaga, trenutki pa niso vedno primerni. Na težavnosti Medium sem igro dokončal v okrog 2 urah.

Back to Xen 2

Back to Xen 2 oz. Nazaj v Xen 2 je neposredno nadaljevanje predhodnika, ki ga je ustvaril Slovenec Janez Brezovnik, in tokrat vsebuje zgodbo. Da bi ustavili invazijo nezemljanov iz Xena, je bila razvita nova naprava, ki preprečuje teleportacijo med svetovi. Ker to pomeni konec raziskovanja Xena in revolucionarnih odkritij povezanih z njim, se Administrator odloči, da projekt ne bo nikoli zagnan. Znanstveniki se temu uprejo in poskušajo kljub temu zagnati napravo, a jim to prepreči vojska. Vaša naloga je, da se prebijete do naprave in jo vključite.

Kakovost map je glede na predhodnik naredila kvantni preskok in treba je reči, da se je avtor izjemno potrudil. Stopnje vsebujejo sedaj precej več podrobnosti, lepše barvne sheme, predvsem pa so kompleksnejše in posledično zanimivejše. Precej več je nelinearnosti, številne pa so tudi stranpoti in skrivnosti, v katerih najdete številne priboljške. Večina map je notranjih, redke zunanje pa ne navdušijo. Kar nekaj je skriptiranih dogodkov, med katerimi so tudi taki, ki deformirajo okolico, kar izgleda precej dobro. Nekaj dela so bile deležne tudi uganke, ki tokrat niso omejene zgolj na pritiskanje gumbov.

Vrste sovražnikov so se v praktično nespremenjeni obliki prenesle v nadaljevanje, a je tokrat avtor uporabil precej boljši pristop k uravnoteženju. Na začetku vas večinoma ogrožajo šibkejši sovražniki iz Xena (npr. Vortigaunts), kasneje pa se jim pridružijo še vojaki s podporo strojnic in močnejša bitja iz Xena (npr. Alien Grunts). Na ta način težavnostna krivulja lepo raste, posledično pa se povečuje tudi izziv. Zaradi kompleksnejših map je lahko avtor izboljšal postavitve sovražnikov in poskrbel za noro dobro akcijo, ki vam komajda pusti dihati. Svoje doprinesejo tudi skriptirane pojavitve ob določenih dogodkih, ki vas znajo presenetiti za hrbtom. Rahlo me je spet motila količina Headcrabov, a je njih število precej znosnejše kot v predhodniku.

Nabor orožij je precej pestrejši kot v predhodniku, a še vedno omejen na človeška orožja, odklepanje pa poteka sproti. Municije in zdravilnih paketov je dovolj za težavnost Medium, Hard pa je druga zgodba. Čeprav sem sam igral na težavnosti Hard in jo priporoča tudi avtor, moram reči, da sem komaj zmogel prilesti do konca, zato jo odsvetujem. Za dokončanje igre boste porabili okrog 2 uri igralnega časa.

Cleaners Adventures

V Cleaners Adventures igrate hišnika imenovanega Bryan Anderson, ki je zaposlen v laboratorijih Black Mesa. Med vožnjo na njegovo delovno mesto se njegov tramvaj polomi in junak omedli. Po prebujenju Bryan odkrije, da so Black Meso preplavile nezemeljske pošasti, ura pa že odšteva minute, do vpada vojakov, ki bodo prišli počistiti prizorišče.

Mape v modifikaciji so dokaj raznolike in se dobro vključijo v izvirno zgodbo, večinoma na račun podobnega sloga. Alternativne razvejitve dajejo občutek nelinearnosti, ki pa je zgolj navidezna, saj skozi igro obstaja zgolj ena pot. Tu in tam boste našli stranpoti, ki vas nagradijo z bonusi, ne gre pa za igro, ki bi bila ljubljenka raziskovalcev po duši, kar dokazujejo številne prazne škatle. Veliko je lezenja po ventilacijskih sistemih in ceveh, morda celo preveč. Ne manjka tudi pasti, zato si pogosto shranjujte. Velika neumnost je NPC s šibrenico, ki bi moral preživeti vožnjo z dvigalom, a je zaradi hroščatosti dvigal seveda ne. Posledično zadnje tretjine igre (Xen) ne boste igrali brez uporabe kod.

Sovražniki niso tako gosto postavljeni, da bi bili nevarni, so pa pogosta presenečenja, kjer se teleportirajo za hrbet in vam poberejo življenjske točke. Večina je poznanih že iz izvirnika in razširitev, imajo pa določene prilagoditve, ki jih naredijo bolj zaguljene. Nabor orožij je standarden, orožja sproti odklepate. Municije je dosti, enako pa velja tudi za zdravilne pakete. Baterij ni, za ščit morate pobirati opremo, ki jo nosijo varnostniki.

Grafična podoba je gotovo adut igre, pa ne le zaradi polepšanih modelov NPC-jev in orožij, temveč zaradi same zasnove stopenj, ki je vizualno odlična. K dobremu vtisu pripomorejo tudi skriptirani dogodki in glasbena podlaga. Modifikacija vsebuje tudi govor v ruščini, na srečo pa so napisi in tekst v igri pa angleščini. Na težavnosti medium sem za igro porabil okrog 2 uri, če vam uspe rešiti NPC-ja s šibrenico pa času prištejte še slabo uro.