100 modifikacij za Half-Life 1: stran 3

Life's End

V Life's End igrate znanstvenika imenovanega Luther Johnson, ki dela v matematičnem oddelku Black Mese. V službo prispete par minut pred vdorom nezemljanov, a na vašo nesrečo spet zamujate. Dr. Omstein, vaš nadrejeni, je sit vaše neresnosti, zato vas na mestu odpusti, takrat pa gre vse narobe ... Zgodba se odvija vzporedno z izvirnim incidentom, a v drugem delu laboratorijskega kompleksa. Zelo zanimivi so se mi zdeli dialogi med vami in drugimi liki ter zapiski, preko katerih lahko dobite vpogled nad preteklim in trenutnim dogajanjem v Black Mesi.

Arhitektura map ni slaba, je pa pohvalno, da se med potovanjem proti koncu precej izboljšuje. Kar nekaj je nelinearnosti. Zelo so mi bili všeč poplavljeni deli map in deli z lavo/radioaktivnimi odplakami, mapa z laboratorijem v Xenu pa je bila enostavno fantastična. Tekom igranja imate zaradi različnih kemijskih vplivov halucinacije, mape pa so temu primerne. Čeprav je ideja zanimiva, mi enostavno niso sedle, enako pa velja tudi za nekatere druge mini igre. Razočarale so me tudi nekatere mape, ki po kakovosti enostavno niso sodile v paket, in pa seveda čudaški konec. Pot naprej je zelo pogosto zaprta s ključavnicami in varnostnimi ključavnicami, za katere morate iskati ključe oz. kartice. Slednje znajo biti na zelo neobičajnih mestih, ki pa jih bodo igralci vajeni raziskovanja hitro odkrili. Bolj zaguljene znajo biti določene poti naprej, ki so res izjemno dobro skrite. Ena izmed pogostih nalog je tudi iskanje orjaških baterij, ki jih potem uporabite za zagon določenih strojev.

Nabor sovražnikov je zelo pester in obsega tako vojake kot tudi skoraj vsa sovražna bitja iz Xena. Boji z nasprotniki so zelo dobri, ne le zaradi njihove dobre postavitve, ampak tudi primerne številčnosti. Tu in tam se frakcije tudi koljejo med sabo, vi pa se lahko spopadu spretno izognete, a kljub temu opravite vašo nalogo. Akcija se precej dobro stopnjuje, je pa res, da je tu in tam tudi kakšen kiks. Zaradi posebnih animacij nasprotnikov je priporočljivo, da izklopite HD Pack, se pa da igro preigrati tudi s tem, le z manjšimi grafičnimi nevšečnostmi. Municije za človeška orožja iz izvirnika in priboljškov je na težavnosti Medium dovolj, da ne bi smeli imeti težav, čeprav boste naleteli na številna presenečenja.

Vizualna podoba igre je solidna, mestoma pa zelo všečna. Največji vtis so name gotovo naredili številni dobri skriptirani dogodki in prikaz uničenja, ki ga je povzročil incident v Black Mesi. Določeni trenutki se vam bodo vtisnili v spomin tudi zaradi vklopa glasbene podlage. V igri je tudi nekaj humorja. Za dokončanje sem potreboval okrog 3 ure. Igranje je večinoma potekalo brez težav, le v mapi le24 sem moral vklopiti video način Software, ker se je igra v načinu OpenGL sesula.

The Challenger Deep 2

The Challenger Deep 2 je izboljšana različica istoimenske modifikacije za Half-Life, ki je imela kar nekaj težav. V njej igrate Gordona Freemana, ki se je ponudil, da izvede nekaj eksperimentov v orjaškem skrivnem podmorskem kompleksu nekje v bližini Japonske. Med izvajanjem enega izmed eksperimentov je prišlo do kritične napake, v kateri so se v kompleks uspeli teleportirati nezemljani iz Xena, poleg tega pa je spremljajoča eksplozija poškodovala lupino, zato je začela prepuščati vodo. Vaša naloga je, da se rešite iz kompleksa preden ga v celoti poplavi, a to vsekakor ne bo enostavno. Zgodbo spoznavate tekom igranja, nekaj informacij pa lahko pridobite tudi iz računalniških terminalov.

Podmorska lokacija obljublja svežino in drugačen pristop kot smo ga vajeni v običajnih modifikacijah, in res je, igra ne razočara. Celotna igra se odvija v laboratorijih in drugih prostorih znotraj kompleksa, ki so pogosto naravnost gromozanski. Njihova razsežnost pa ni le dvodimenzijska, ampak se mape razprostirajo tudi v višino v obliki ploščadi in prehodov, ki povezujejo različne dele. Postavitev takšnih elementov in modul za skakanje v daljavo omogočata nelinearni pristop k reševanju problemov, svoje pa dodajo še različni prehodi, preko katerih so mape povezane. Škoda je le, da so mape dokaj slabo označene, zato se zna zgoditi, da se boste kdaj tudi izgubili - sam sem se večkrat :$. Precejšen pečat igri dodajo poplavljeni deli stopenj, v katerih ne boste morali zgolj biti pozorni na posode s kisikom, ampak bodo na vas prežale tudi pošasti. Kar nekaj je tudi skrivnosti (poskusite najti vse pakete ;), a pozor, lahko se tudi zataknete, zato si redno shranjujte!

Paleta sovražnikov je zelo pestra, in obsega praktično vse sovražnike iz izvirnika (vojake in pošasti iz Xena). Njihova postavitev odlično izkoristi velikost map in prostor, ki je na voljo, zato so boji srditi in polni akcije. Za dodatno napetost bodo poskrbeli sovražniki, ki se pojavljajo iz portalov, ali pa tičijo v kakšni skrivni niši in vas zahrbtno napadejo. Kar nekajkrat boste priča tudi bojem med različnimi frakcijami, ki znajo biti zelo epski. Pri pretepanju boste uporabljali človeška orožja iz izvirnika, ki imajo na voljo več kot dovolj municije. Tudi paketov za prvo pomoč in baterij je dosti, zato priporočam, da igrate na Hard.

Videz igre izstopa predvsem zaradi orjaških map s kar nekaj podrobnostmi, ki pa žal preobremenijo pogon in občasno povzročajo nadležno zatikanje. Tu in tam navduši tudi prefinjena izbira barv in/ali glasbena podlaga, ki se vklopi ob akciji. Za dokončanje modifikacije sem potreboval okrog 2 uri in pol.

Focalpoint

Focalpoint se odvija nekaj ur zatem, ko je Adrian Shephard skupaj z ekipo strmoglavil v neznano. Vojaško poveljstvo je hitro sestavilo reševalno ekipo, ki bi našla preživele, in hkrati odkrila, zakaj je letalo Osprey strmoglavilo. Žal pa se načrt izrodi, ko se od nikoder pojavijo nezemeljska plovila, uničijo vaše letalo in pobijejo soborce. Zgodba mi je bila zelo zanimiva, podaja pa se preko skriptiranih dogodkov in pogovorov z NPC-ji.

Zasnova map je odlična in si res zasluži hvalo. Ne le zaradi izvrstne in raznolike arhitekture, ki je polna podrobnosti in smiselno postavljenih elementov, ampak tudi zaradi same povezanosti map. Tekom igranja boste naleteli na številne razvejitve, ki bodisi predstavljajo alternativne poti do cilja, bodisi pa gre za dele poti, ki se kasneje odklenejo. Vračanja nazaj je kar nekaj, kar sicer samo po sebi ne predstavlja težav, močno pa moti prevelika uporaba dvigal, ki so že iz izvirnika poznana kot izjemno hroščata. Tako sem bil neštetokrat zmečkan in zalepljen na tla, kar nekajkrat pa se vrata niso odprla, zato sem obtičal, brez noclip pa ni šlo naprej. Uganke so zelo zanimive in obsegajo tako iskanje predmetov, kartic in ključev, kot tudi seveda skakalne preizkušnje, iskanje skritih poti naprej in pritiskanje gumbov. So pa izjemno daleč vsaksebi, zato se pripravite na dolge pohode.

Ker v Focalpointu igrate vojaka, je temu primeren tudi izbor sovražnikov. Napadal vas bo omejen nabor bitij iz Xena, tu in tam pa se boste morali boriti tudi proti nezemljanom iz Rase X in varnostnikom. Boj je (kar malo presenetljivo) velika šibka točka te modifikacije. Sovražniki so postavljeni predaleč vsaksebi, kar pa je ponekod nespretno nadomeščeno z njihovo številčnostjo. Bistvena težava je tudi izjemno omejen arzenal, ki poleg noža, vsebuje le še pištolo, revolver, mitraljez in šibrenico, metkov zanje pa je na težavnosti Medium komajda dosti. Enako velja tudi za zelo skopo postavljene pakete s prvo pomočjo in baterije, zato sem večino igralnega časa preživel brez ščita in z življenjem pod 50.

Videz igre je prevzet iz razširitve za Half-Life imenovane Opposing Force, ki je dosti predrugačen, da ponuja svežo izkušnjo. Mape so zelo estetske in vsebujejo številne napredne učinke, žal pa je to tudi slaba novica za lastnike počasnejših računal, saj se igra zna precej zatikati. Velika odlika modifikacije so še izjemni skriptirani dogodki, ki močno izboljšajo vzdušje. Za dokončanje boste porabili okrog 3 ure, za zagon pa boste nujno potrebovali nameščen Opposing Force.

Paranoia

Paranoia je popolna preobrazba za Half-Life, v kateri stopite v čevlje majorja ruskih posebnih enot Spetsnatz. Zgodba se prične z napadom teroristov na industrijski kompleks Udarnik, ki se nahaja nekje v Sibiriji. Skupaj s tovariši dobite nalogo, da eliminirate teroriste in zaščitite civiliste. Znotraj kompleksa Udarnik pa se izkaže, da je bil resnični cilj napadalcev nekaj drugega - skrivni bunkerji KROT, ki imajo zelo temačno preteklost. Zgodba je mi bila precej zanimiva in bo marsikoga spominjala na odličen S.T.A.L.K.E.R.: SoC. Odkrivate jo sproti med igranjem, nekaj pa je lahko preberete tudi preko zapiskov.

Igra se večinoma odvija znotraj starih sovjetskih skladišč in bunkerjev, prepredenih z rovi in hodniki. Mape so arhitekturno izjemne, z veliko podrobnostmi, prefinjenim osvetljevanjem in izjemno ostrimi teksturami. Občasno so tako dobre, da skoraj pričarajo videz starejših AAA iger s podobno tematiko. Škoda je le, da se deli sekcij ponavljajo, zato mi je med igranjem kar nekajkrat pojavila misel: »Hm, to sem pa gotovo že videl!« Napredovanje skozi stopnje je večinoma linearno, tu in tam je kakšna stranpot ali skrivnost, tuhtanja glede napredovanja skoraj ni.

Med igranjem vas bodo v prvem delu napadali teroristi, ki so večinoma zelo dobro postavljeni. Znajo se skriti za oviro, če pa to storite vi, pa hitro zalučajo granato. V drugem delu se igra osredotoči na vse vrste mutantov, ki pa večinoma znajo napadati le od blizu, kar pomeni, da pogosto niso resna grožnja. Akcij, v katerih bi vam šlo resno za nohte skorajda ni, saj je število nasprotnikov zelo skromno. Zelo všeč mi je bilo, da v akcijo vstopate z dvema soborcema, ki vam krijeta hrbet in odpirata vrata za napredovanje.

S sovražniki se boste lahko spoprijeli s serijo pištol in mitraljezov, za boje od blizu pa boste lahko uporabili nož ter šibrenico. Od bojnih teles z eksplozivno močjo so na voljo granate in raketomet. Nekatera orožja imajo pogled skozi muho, ki približa tarčo in ga vklopite z desnim klikom, spet druga imajo na to tipko vezan daljnogled. Za zaščito uporabljate oklep z vgrajenim vizirjem, ki vas zaščiti pred streli v glavo, a omeji vidno polje. Na voljo je tudi plinska maska, ki pa jo morate uporabiti zgolj parkrat. Municije je dosti, enako pa velja tudi za statične in prenosljive zdravilne pakete, zato priporočam, da igrate na Hard.

Glavni adut modifikacije pa ni izstopajoč videz*, ampak odlično vzdušje. Med igranjem ste neprestano v stiku z drugimi borci preko interkoma, kar je izjemno dobro izvedeno. Ambientalna glasba in zvoki globoko v zapuščenih tunelih ustvarijo tako napeto vzdušje, da bi se ga ne sramovale grozljivke. Škoda, da se strašljivost skoraj popolnoma izniči z nespametnim izborom bojne glasbe. Slednja je sicer sama po sebi odlična, a poruši tesnobo, ki jo zna igra tako dobro zgraditi. Za dokončanje sem potreboval okrog 2 uri.

*Iz mape sdk boste morali v korensko mapo Half-Life kopirati datoteko opengl32.dll. Datoteko boste morali nato prestaviti v način Samo za branje, se odklopiti iz interneta in ponovno zagnati Steam. Ko boste želeli igrati preko spleta, morate nujno izbrisati datoteko opengl32.dll iz korenske mape, saj vas lahko v nasprotnem primeru doleti VAC ban!

Point of View

V Point of View igrate nezemljana vrste Alien Slave imenovanega Xonxt. Zgodba se prične na Xen-u z vpadom ljudi, ki ukradejo posebno visokotehnološko biološko orožje poimenovano Xen Techno Biologic Sphere ali XTBS. Gre za lebdečo kroglo, ki ima vgrajen električni napad, in je očitno precej pomembna za Nihilantha, saj jo Xonxt na vse kriplje poskuša pridobiti nazaj. Zgodba je precej zanimiva in se pripoveduje spotoma preko miselnih oblačkov (oglejte si tipke), medtem ko se ta prebija skozi Xen in Black Meso. Zelo pohvalno se mi je zdelo, da so avtorji v besedilih poskušali razložiti marsikatere aspekte izvirnega Half-Life, in po mojem mnenju jim je kar dobro uspelo.

Stopnje so dobro narejene in se prepletajo z mapami izvirnika, razširitev in Azure Sheep. Zelo všečno je, da so v mapah postavljeni raznorazni priboljški, ki jih Xonxt sicer ne more pobrati, dajejo pa vtis, kot da jih uporabljajo NPC-ji. Xonxt ni le butasta pošast, ki samo kolje sovrage, ampak zna preklapljati stikala, reševati uganke, plezati po lestvah in po ventilacijskih jaških. Nabor sovražnikov je zelo pester in obsega tako biološke kot mehanske nasprotnike. Poleg vojakov, ki so oboroženi z raznim strelnim orožjem - tudi smrtonosnim minigunom, vam bodo živce parale še strojnice, tanki in tudi helikopterji. Škoda le, da težavnost tako niha, želel bi, da bi bolj konstantno naraščala.

Vaše primarno orožje so kremplji, ki so seveda uporabni le od blizu, in pa elektrošok, ki ga lahko napolnite in sprožite z držanjem desne miškine tipke. Sprožitev morate izvesti pravočasno, saj se drugače naboj izniči. Elektrošok ne le poškoduje (ciljajte v glavo za večji učinek), ampak vas tudi pozdravi. Med igranjem boste lahko pobrali tudi druga biološka orožja iz izvirnika in Azure Sheep, ki so v določenih primerih zlata vredna, saj elektrošok ni vsemogočen.

Kar se tiče grafične podobe najbolj izstopa popolnoma spremenjen HUD, ki je brez merka in zato zahteva nekaj privajanja. V igro so vključeni tudi modeli po meri in zvoki, ki jih poznamo že iz Azure Sheep. Občasno se vključi tudi glasbena podlaga. Za dokončanje zgodbe sem na težavnosti Medium porabil okrog 3 ure.

Arctic Incident

Arctic Incident se odvija v raziskovalnem kompleksu nekje na Arktiki. Raziskovalci med vrtanjem z laserjem odkrijejo številne nove oblike življenja, ki so se popolnoma prilagodile mrazu in so pripravljene na vsak način obraniti svoj teritorij. Preživeli na pomoč pokličejo vojaške sile, ki pa imajo lastne načrte za izkoriščanje odkritja, pri tem pa nočejo imeti prič. Igrate enega izmed znanstvenikov, ki se poskuša rešiti iz kaosa, ki je nastal.

Mape predstavljajo mešanico notranjih in zunanjih map, ki so zelo dobro povezane v homogeno in zelo razgibano izkušnjo. Laboratoriji in druge stavbe so dokaj monotone, a se igra odkupi s fantastično zasneženo zunanjostjo, ki z dodatkom barv na pravih mestih ustvari izjemen vtis. Stopnje vsebujejo kar nekaj stranpoti in skrivnosti, občasno pa so prisotne tudi alternativne poti. Uganke niso pretirano težke in sestojijo iz pretikanja gumbov, iskanja kartic/ključev in skakalnih izzivov.

Poleg vojakov z mitraljezi vam bodo pot prekrižale pošasti iz Xena, v odlično izvedeni zimski preobleki. Avtor ni spremenil zgolj barve, temveč tudi spremljajoče efekte, ki vas sedaj zamrznejo. Nasprotniki so zelo dobro postavljeni na taktičnih mestih, včasih pa imajo tudi pomoč strojnic, kar pomeni, da se vam obeta dosti akcije. Čeprav se sovražniki pojavljajo preko teleporterjev, se bo nemalokrat zgodilo, da vas bo med vračanjem čakalo presenečenje. Nabor orožij je precej omejen. Na voljo boste imeli kramp, pištolo, mitraljez, samostrel, granate in raketomet, odklepanje pa bo potekalo sproti. Količina municije in zdravja je ravno prava, da boste izkušeni igralci lahko igro preigrali na Hard, pri tem pa boste porabili okrog 1 uro in pol.

Sweet Half-Life

V Sweet Half-Life igrate skladiščnika Gordona McGinleya, zaposlenega v kompleksu Black Mesa. Vaše zadolžitve in funkcijo v kompleksu lahko izveste v desetminutnem Hazard Course, ki že močno nakazuje, da se zgodba prepleta z dogajanjem v izvirniku. Slednje pa se tekom igranja tudi potrdi preko dogodkov, ki se odvijajo vzporedno.

Mape imajo zelo močan Half-Life-ovski pridih, a so vsekakor dovolj izvirne ter kakovostne, da avtorjem ni mogoče ničesar očitati. Arhitektura in postavitev elementov sta mi bila zelo všeč, raznoliki deli pa so bili lepo povezani v celoto. Marsikatera uganka se mi je zdela zelo domiselna, za nekatere probleme pa boste lahko uporabili tudi alternativen pristop, ki je bil lažji, a dobro skrit. Nadaljevanja so ponekod dobro zakrita, včasih je treba ustreliti tudi kak gumb. Nekje v zadnji tretjini obstaja celo orjaška razvejitev, ki vodi do dveh koncev. Žal pa tu nekje modifikacija zavije v zelo čudaške vode (Xen oz. vesoljska ladja), ki ubijejo fantastično vzdušje, ki ga je igra gradila od vsega začetka. Kakšna škoda!

Nabor sovražnikov je zelo pester in poleg skoraj celotnega spektra pošasti iz Xena vsebuje tudi vojake, morilke in nezemljane iz Roswella. Boji niso težki le zaradi njihove številčnosti in postavitve, ampak tudi zaradi skriptiranih presenečenj. Da vam ni prehudo, vam ob strani poleg varnostnikov stojijo tudi znanstveniki, ki lahko zaščiteni s H.E.V. oklepom vihtijo celoten arzenal, ki je na voljo vam. Že dobro znanim orožjem se pridružijo še težki mitraljez, hitra brzostrelka ter izstreljevalnik plazme. Metkov je na tone, zato ni skrbi, da bi vam jih zmanjkalo. Bolj delikatna je situacija glede zdravilnih paketov in baterij, a na težavnosti Medium ne bi smeli imeti nobenih večjih težav.

Videz igre je zaradi dobre arhitekture in barv odličen, dokler se ne prevesi v čudaškega. Novi modeli se dobro vključujejo v celoten paket, izjema pa je ženska znanstvenica, ki je čisto mimo ... Zelo všeč so mi bile video in skriptirane sekvence, ki dajejo igri v kombinaciji z glasbeno podlago skoraj filmski pridih. V igri je prisoten tudi govor, ki pa ni ravno dobro izveden. Za dokončanje igre boste potrebovali okrog 3 ure.

Timeline 2: Iced Earth

Timeline 2: Iced Earth je drugi del serije Timeline, v kateri poskušate kot Gordon Freeman vzpostaviti porušen časovni red. Tokrat vas G-Man pošlje v vzporedno vesolje, v katerem Zemljo pesti ledena doba, oslabljeni planet pa začnejo napadati še pošasti iz Xena. Če jim uspe, bi lahko zajet planet uporabili kot odskočno desko za napad na vesolje, v katerem živimo mi.

Če me v prejšnjem delu kakovost map ni navdušila, pa je treba tokrat reči, da je avtor izjemno napredoval. Mape so zelo raznolike in navkljub izjemno preprosti arhitekturi, polne zanimivih podrobnosti. Različne tematike se zelo dobro prepletajo, všečni so tudi prehodi med zunanjimi in notranjimi mapami. Marsikatera uganka je večstopenjska, včasih pa boste morali za nadaljevanje najti kakšno dobro skrito kartico ali prehod. Tudi spretnostnih preizkušenj ne manjka, ledene police bodo zahtevale kar nekaj potrpežljivosti. Zelo mi je bila všeč vožnja vozil, s katerimi prehajate med različnimi deli igre. V igri ne manjka tudi pasti in neprijetnih presenečenj, zato si redno shranjujte.

V prvem delu igre se boste večinoma bojevali proti že znanim pošastim iz Xena, kasneje pa se jim pridružijo še morilke in vojaki. Nasprotniki niso le dobro postavljeni, ampak jih je tudi veliko, zato so bitke zelo intenzivne. Še posebej naporne so sekcije, v katerih skozi teleporterje prehaja neskončna armada, vi pa morate ugotoviti, kako ta dotok preprečiti. Glavna težava modifikacije je namreč kronično pomanjkanje municije v prvem delu in zdravja/baterij v drugem delu. Tako sem se na težavnosti Easy po 3 urah in pol komaj prebil do konca. Škoda.

Videz igre je dokaj soliden, v nekaterih primerih pa zelo dober, svoje pa dodajo še zanimivi skriptiranih dogodki. Vizualnih sprememb izjemo novih tekstur ni.

Todesangst 2: Der Echte Feind

Todesangst 2: Der Echte Feind je druga modifikacija v seriji Todesangst. V prvem delu se je nad Gordona Freemana spravil nor znanstvenik dr. Jack Newell, ki je želel genetsko združiti ljudi in bitja iz Xena. Gordon mu je prekrižal načrte, dr. Newell pa je postal pošast - Xenantromorf. Izkaže se, da je bil dr. Newell le lutka anarhistične skupine imenovane Schwarzgeist. Slednja s pomočjo oboroženih najemnikov poskuša popraviti Newellov spodrsljaj in iz Black Mese ukrasti kar se da veliko Newellovih izpeljanih projektov. Zgodba je spet klišejska, mi je pa bilo všeč, kako so avtorji poskušali pojasniti ozadje skupine Schwarzgeist.

Tokrat se igra ne odvija zgolj v laboratorijih Black Mese, ampak se podate še na planet podoben Xenu in bližnjo raziskovalno postajo na njem, ter tudi na podeželje. Mape so precej raznolike in večinoma bolj podrobne kot v predhodniku, me je pa razočaralo dolgočasno pohajkovanje po površini Xenu podobnega planeta. Zelo mi je bila všeč nelinearna zasnova, ki na nekaj mestih omogoča, da izberete kateri problem boste rešili najprej oz. po kateri poti boste prišli do cilja. Pogosto se bo zgodilo tudi, da morate neko oviro obiti, nato pa se lahko vrnete nazaj. Nadaljevanja znajo biti zelo dobro skrita, kar nekaj je tudi skrivnosti, ki vam razkrijejo skrivno kodo za bonus stopnjo v Hazard Course.

V modifikaciji se boste večinoma borili proti najemnikom Schwarzgeista, ki so oboroženi skoraj izključno s šibrenicami in (zelo zanimivo) samostreli. Pri boju od blizu so izjemno smrtonosni, škoda le, da ne znajo metati granat. Občasno so postavljeni na taktičnih lokacijah s strojnicami, imajo pa tudi podporo mehanizacije (helikopter, orjaški roboti z laserji). Pošasti je po drugi strani precej manj, je pa pohvalna njihova raznolikost. Poleg zombijev vas bodo napadale še pošasti, ki so jih porezali iz izvirnika (Chumtoad, Flocking Floater, Mr. Friendly, itd.), ne manjka pa tudi povsem novih kot so na primer agresivne podgane. Izmed vseh bitij mi je bil najbolj všeč Chumtoad, ki je odlična alternativa Headcrabom, saj vas poleg ugriza še začasno zastrupi. Vaš nabor orožij je omejen na porezan izbor iz izvirnika, posebnost pa predstavlja sekira, ki jo lahko mečete in nato znova poberete. Za municijo pa se vam na težavnosti Medium ni treba skrbeti, bolj delikatna je zadeva z zdravilnimi paketi in baterijami, ki jih je pa vseeno ravno dovolj.

Poleg novih modelov boste največje grafične spremembe opazili na raziskovalni postaji, saj ostre teksture močno izstopajo iz povprečja. Nadgrajene so bile tudi vmesne sekvence, ki jih je tokrat precej več, vsak izmed nastopajočih pa ima lastnega govorca. Čeprav kakovost izgovorjave niha tako glede naglasov kot tudi glasnosti, je treba avtorje vseeno pohvaliti za trud. V določenih delih map se vklopi tudi glasbena podlaga po meri. Za dokončanje sem porabil okrog 2 uri in pol.

Afraid of Monsters Director's Cut

V Afraid of Monsters Director's Cut igrate Davida Leatherhoffa, ki se že nekaj časa bori z nočnimi morami. Kot rešitev mu neznan vir brezplačno pošilja skrivnostne tablete, ki mu sicer pomagajo, a so ga hkrati zasvojile. David se v želji po rešitvi odpelje v bližjo bolnišnico, kjer pa se nočna mora šele prične. Zgodba je precej zanimiva, pohvalno pa je tudi, da ima igra več koncev.

Če ste kadarkoli igrali kakšno igro iz serije Silent Hill, potem boste hitro opazili številne vzporednice med igrama. Najprej je tu podobna zasnova stopenj, ki se odvija znotraj stavb, veliko pa je tudi sprehajanja po mestu in drugi okolici. Pot naprej vam blokirajo številna vrata, ki so pogosto blokirana z ene strani, zaklenjena s ključi ali pa stikalom. Ključe boste pozorni hitro našli, zadnji način zaklepa je precej moteč, saj se stikala pogosto nahajajo daleč stran od vrat, iz vmesne sekvence pa se pogosto ni mogoče spomniti, katera so se aktivirala. Če so hišne stopnje dokaj enostavne za navigacijo zaradi pravokotne postavitve elementov, pa druge niso, še posebej, če morate to opravljati v temi. Igra je večinoma moteče temna, zadevo pa še poslabša svetilka, ki jo morate polniti preko baterij. Če bi imel na voljo zemljevide na stenah kot v Silent Hillu, bi bila zadeva precej boljša.

Temačnost pa seveda pomeni, da bi se avtorji lahko izživeli s postavitvijo sovražnikov, a jih je na srečo ravno prav, da niso nadležni. Zanimivo je, da sem se najbolj ustrašil tistih, ki so bili postavljeni v svetlejših mapah. Poleg super hitrih zombijev, vas bodo napadale še druge vrste zveriženih pošasti, med katerimi gotovo najbolj izstopajo lobanje, ki jim iz ust štrli roka, in neke vrste orjaški pajki. Pogosto je njihova pojavitev vezana na določene dogodke, zato pazite na hrbet :). Nekateri sovragi so delno ali v celoti nevidni, kar je bilo precej nadležno. Za mikastenje zverjadi boste imeli na voljo več vrst hladnih orožij, pištol. šibernico, brzostrelko in revolver, ki jih najdete tekom igranja, eksplozivov ni. Naenkrat lahko nosite le po eno vrsto orožja, drugo pa samodejno odvržete. Municije je za natančne strelce dovolj (merite v glavo), še več pa si je bodo lahko nagrmadili ljubitelji raziskovanja.

Ker gre za popolno preobrazbo, avtorji niso spremenili zgolj modelov, ampak tudi teksture, ki se zelo dobro vklopijo v samo tematiko igre. Prisotni so tudi zvoki po meri in pa glasbena podlaga. Za dokončanje modifikacije na težavnosti Easy boste potrebovali okrog 4 ure.