100 modifikacij za Half-Life 1: stran 5

Half-Life: Infestation

V Half-Life: Infestation igrate Gordona Freemana, ki je že vse od izvirnega incidenta zaprt v celici na neznani lokaciji. Nekega dne mu G-Man postavi nalogo, ki naj bi končno počistila Black Meso vse Xenovske nesnage, ki se je zaredila v njej. Gordon se mora prebiti skozi kompleks, v njem najti eno izmed še ne detoniranih jedrskih konic ter jo aktivirati. Eksplozija bo zradirala celoten kompleks in tako počistila vse dokaze o dogodku. Več podrobnosti o zgodbi lahko najdete v datoteki Readme.txt, ki je prisotna v arhivu.

Arhitektura prisotna v mapah mi je vzbujala mešane občutke. Po eni strani se mi je zdelo zelo dobro, kako so se v Black Mesi elementi iz Xena prepletali s človeškimi, po drugi strani pa me je motila precejšnja preprostost in nesorazmerno veliki elementi v mapah. Za minusi še posebej trpi Xen, ki je precej monoton. Mape so dobro povezane med sabo, kar nekaj je nelinearnosti in vračanja nazaj - tukaj je treba posebej omeniti konec, do katerega se lahko prebijete po dveh dolgih in enakovredno zanimivih poteh in pri tem skupno porabite kar tretjino igralnega časa. Sama igralnost je zelo raznolika, saj vas igra postavi pred številne zanimive uganke, zelo zabavne skakalne preizkušnje, ne manjka pa tudi skrivnosti.

Na poti do jedrske konice boste srečali praktično vse sovražnike, ki so prisotni v izvirniku: ljudi, vojaško mehanizacijo in bitja iz Xena. Zaradi dobre postavitve in številčnosti so boji zelo napeti in polni akcije, svoje pa doprinesejo še številna presenečenja. Modifikacija vsebuje prav vsa orožja iz izvirnika, zanje pa je na voljo ravno prav streliva. Baterij in zdravilnih paketov je na Medium komajda dosti, a vas bodo na srečo odrešili znanstveniki in pa zdravilni bazeni. Za dokončanje sem potreboval okrog uro in pol, saj sem se do konca odločil prebiti po obeh poteh :).

Instinct

V Instinct igrate Gordona Freemana, igra pa se odvija takoj za tem, ko je ta izbral gotovo smrt. Na njegovo veliko srečo je prišlo do napake v teleporterju, ta pa ga je teleportiral naravnost nazaj v Black Meso. Žal pa zadeve tukaj niso niti malo rožnate. Zaradi Nihilanthove smrti so na zemljo migrirala še preostala bitja iz Xena, vojaki se še ne nameravajo pobrati, čez okrog 12 ur pa bo celoten kompleks zradiran z zemljo. Vam bo uspelo pobegniti? Celoten zanimiv uvod lahko preberete v datoteki Readme.txt.

Arhitektura map mi je bila zaradi podrobnosti precej všeč, še posebej dobro pa je izvedeno prepletanje človeških in Xen elementov. Prostori so odlično povezani, pogosto do njih vodi več alternativnih poti, ki omogočajo taktičen pristop k reševanju situacije. K nelinearnosti dodajo še stranpoti in skrivnosti, ki vsebujejo številne priboljške. Pravih miselnih ugank v igri ni, so pa številne skakalne preizkušnje, ki kasneje postanejo še zabavnejše s pomočjo modula za dolge skoke.

Med potepanjem po Black Mesi srečujete tako Xenovske nasprotnike kot tudi vojake. V prvi skupini najdete praktično vse pošasti iz izvirnika, izstopajo pa Headcrabi, ki jih je po mojem mnenju preveč. Pester nabor vojakov z mitraljezi in šibrenicami dopolnjujejo strojnice, ki so bodisi avtomatske ali upravljane s človeško pomočjo. Postavitev nasprotnikov je odlična in poskrbi za zelo dobre boje, kar nekaj pa je tudi situacij, v katerih se med sabo tolčejo različne frakcije. Orožja ne presenetijo, saj so pobrana iz izvirnika, metkov zanje pa je več kot dovolj. Pogosto lahko v svoj prid izkoristite tudi eksplozivne sode, ki so kar gosto natreseni po okolici. Bolj konzervativna je modifikacija glede zdravilnih paketov in baterij, a na Medium ne bi smeli imeti prevelikih težav z dokončanjem.

Vizualno igra zbuja mešane občutke. Po eni strani so mape zaradi dobre arhitekture všečne, poleg tega pa igranje popestrijo še skriptirani dogodki, po drugi strani pa je povsod enostavno preveč sive. Je pa treba priznati, da barviti elementi na sivinah izpadejo odlično. Glasbene podlage sicer ni, so mi pa bili zelo všeč sami zvoki v ozadju, ki pričarajo zelo dober ambient. Konec igre se nikoli ne sproži, saj se igra po prerešetanju Gonarcha, kar nadaljuje, čeprav ni več kaj za početi. Za dokončanje sem porabil okrog 1 uro.

Peaces Like Us

Peaces Like Us se odvija v alternativnem vesolju, v katerem živijo ljudje in bitja iz Xena v sožitju. Igrate Gordona Freemana, ki je zaposlen na raziskovalni postaji postavljeni na lebdečem otočku nekje v Xenu. Zgodba pa se prične, ko postajo nenadoma napadejo vojaške sile, za invazijo pa ne stoji nihče drug kot pa skrivnostni G-Man.

Zasnovo map bi lahko razdelili na tri dele. V prvem in največjem se klasična notranja arhitektura laboratorjiev zelo dobro prepleta s Xenovskimi elementi, vsebuje pa tudi dovolj podrobnosti. Ta del je zelo raznolik in poleg domiselnih (in tudi frustrirajočih) skakalnih izkušenj ter alternativnih poti vsebuje tudi precej skrivnosti in presenečenj, vse skupaj pa je podkrepljeno z zahtevnimi boji proti vojakom in morilkam. Pri določenih izzivih lahko izkoristite tudi pomoč vaših Xenovskih prijateljev, kar je odlična ideja, bi si pa želel, da bi bilo tega več. V drugem gre za neko odštekano in pokvečeno alternativno vesolje, v katerem so Xenovci kar naenkrat sovražniki. Boji so težki, zdravilnih paketov pa je na težavnosti Medium komajda dovolj. Uganke so večinoma sestavljene iz nadležnih skakalnih preizkušenj, pri nekaterih pa si lahko pomagate z znanjem pridobljenem v kratkem Hazard Course (tarča ;). Zadnji del so zgolj Xenovske skakalne preizkušnje.

Videz modifikacije je soliden, glede na izvirnik pa ne prinaša novih orožij, nasprotnikov ali tekstur. Je pa spremenjen HUD, ki ima namesto klasičnih številk kitajske pismenke. Težavo rešite tako, da preimenujete datoteko sprites/640hud7.spr v npr. sprites/640hud7.spx. Zelo so mi bili všeč skriptirani dogodki, ki se odvijajo neodvisno od vas in popestrijo igralno izkušnjo, na primernih mestih pa se je vklopila tudi glasbena podlaga. Za dokončanje sem potreboval okrog 1 uro in pol.

TWHL Tower

TWHL (The Whole Half-Life) Tower je kompilacija trinajstih map različnih avtorjev, ki so kot nadstropja v stolpnici med sabo povezane preko centralnega stopnišča. Vsak izmed avtorjev je imel na voljo omejen prostor (nadstropje), vanj pa je lahko dal karkoli mu srce poželi, saj drugih omejitev ni bilo. Rezultat je izpadel večinoma presenetljivo dobro, in lahko bi rekel, da obstaja celo določena skladnost. Vsako nadstropje vsebuje določeno nalogo (ali več njih), ki jo je treba rešiti, preden lahko odklenete vrata na stopnišču in se preko neke vrste portala pomaknete višje.

Portal ne služi le obnovitvi življenjskih točk, ampak vam tudi odstrani vsa orožja, zato v vsakem nadstropju pravzaprav začnete iz ničle. Večinoma boste izgubili lomilko, ki je uporabljena za razbijanje določenih predelov map, ponekod pa vam bo igra ponudila še pištolo, mitraljez in šibrenico, saj se boste morali tudi boriti. V nižjih stopnjah vas bodo večinoma napadale pošasti iz Xena in strojnice, na vrhu pa bodo za obilo dobre akcije poskrbeli vojaki in helikopter. Včasih boste morali pred nasprotniki tudi bežati, v eni izmed stopenj pa se boste morali izmikati kameram, da se ne aktivirajo strojnice in vas pokosijo. Glede na to, da se vam vsako nadstropje življenjske točke obnovijo, bi priporočal igranje na težavnosti Hard.

Večina map je vizualno dobrih, saj vsebujejo dovolj zanimivih podrobnosti, težko pa bi pripomnili tudi kaj čez samo geometrijo. Le redke so takšne, ki rahlo odstopajo v negativno smer zaradi preprostosti, nekaj pa jih je tudi nadpovprečno kakovostnih in so prava vizualna poslastica (npr. Upper Management, Chairman). Praktično vse mape dajejo poudarek na uganke, ki so zelo raznolike, nekatere pa tudi zelo izvirne. Iskali boste skrite dostopne kartice in ključe, postopoma odklepali predele, pritiskali gumbe, aktivirali terminale, zbirali predmete, kar nekaj pa je tudi skakalnih izzivov. Seveda se med paketom ugank najde tudi kakšno gnilo jajce (npr. zaboj, ki se teleportira), a to vseeno ne pokvari celotne izkušnje. Za dokončanje igre sem potreboval okrog 1 uro.

Poke646: Vendetta

V izvirnem Poke646 je naš junak Damien Reeves obtičal na Xenu. Kljub na prvi pogled brezizhodni situaciji mu je z veliko iznajdljivosti uspelo ustvariti teleporter, ki ga je na njegovo veliko srečo teleportiral na raziskovalno vesoljsko postajo, krožečo okrog Zemlje. Sedaj je nastopil čas za maščevanje ...

Zasnova map sledi receptu iz izvirnika, ki je presenečal z visoko kakovostjo in s številnimi podrobnostmi. Prizorišča so raznolika in izjemno dobro narejena, žal pa mi je precej manjkala nelinearnost iz izvirnika. Z izjemo nekaj zelo preprostih ugank, par dobro skritih nadaljevanj in skakalnih preizkušenj, je napredovanje skozi modifikacijo izjemno popreproščeno.

Precej okleščen je tudi nabor sovražnikov, ki poleg vojakov in strojnic vsebuje le omejen nabor Xenovcev. Postavitev je ponekod dobra, je pa število nasprotnikov večinoma tako majhno, da so boji dokaj enostavni. Presenečenj v resnici ni, saj se teleportacija sovražnikov nakaže toliko prej, da jih lahko postrelite, še preden začnejo z napadom. Škoda. Kljub temu bi igranje na Hard priporočal le najbolj izkušenim, saj so vojaki že na Medium zelo dostojen nasprotnik.

V nadaljevanju ohranite večino orožij iz izvirnika, me je pa razočaralo, da so izginili pljuvač kisline in izstreljevalnika žebljev. Nadomestila ju je brzostrelka, ki vključuje granatomet. Velika novost je tudi, da lahko za omenjeno puško pobirate strelivo od padlih vojakov, posledično pa se izgubi zelo dobro fino uravnavanje količine streliva iz predhodnika. Poleg zdravilnih paketov so tokrat na voljo tudi zdravilne postaje, ki pa imajo na voljo samo eno uporabo.

Grafična podoba igre je tako dobra, da je težko verjeti, da gre za modifikacijo za prvi Half-Life. Nekateri deli map so perfektno barvno usklajeni, geometrija kipi od podrobnosti, svoje pa dodajo še ostre teksture in kakovostni modeli. Hvalevreden je tudi zvok, ki ne postreže le s prilagojenim glasbenim ozadjem, ampak tudi z zvoki okolja, ki pričarajo posebno vzdušje. Za razliko od zelo dolgega predhodnika, pa je Vendette konec, ko se šele dobro vživiš v igro. Traja zgolj okrog uro in 15 minut.

Rebellion

Rebellion je neposredno nadaljevanje modifikacije Vengeance, v kateri ste kot Gordon Freeman obiskali raziskovalni center Mipping Tax, da bi ga odrešili vdora odpadnih vojakov. Proti koncu se je izkazalo, da je šlo v resnici le za skrbno načrtovano prevaro G-Mana, ki ste ji nasedli. Kakorkoli že, na koncu Vengeance ste po boju z Gargantuo padli skozi zemeljsko razpoko in omedleli. Zbudil vas je glas iz vašega komunikacijskega modula, ki je dejal, da ima za vas novo nalogo. Na voljo imate 60 minut, da vzpostavite povratno povezavo, v nasprotnem primeru vas bodo označili kot mrtvega in kompleks Mipping Tax zravnali z zemljo. Zgodba je precej zanimiva, na nivoju kakšnega B-filma. Igra vam jo podaja skozi vmesne sekvence in pa pogovore, ki so sicer v francoščini, a so na voljo tudi angleški podnapisi.

Igra je razdeljena v dva tematska sklopa: prvi se odvija v kompleksu Mipping Tax in njegovi okolici, drugi pa v mestu Fortworth City. Glede na predhodnik so mape precej bolj kompleksne in tudi arhitekturno lepše, med sabo so zelo dobro povezane in ponekod tako močno nelinearne, da so avtorji morali vgraditi zemljevide. Vizualni vtis je večinoma precej dober, bi se pa dalo ponekod še marsikaj izboljšati. Najbolj izstopajoča lastnost map pa je gotovo vrtoglava velikost nekaterih predelov. To po eni strani ustvari precej impresiven vtis, a po drugi strani prinaša precejšen minus zaradi občutka praznine in predvsem počasnega premagovanja razdalj. Miselnih izzivov je tokrat več, saj morate poleg pritiskanja gumbov še iskati dobro skrite poti naprej, voditi NPC-je, kar nekaj je tudi skakalnih preizkušenj in vračanja nazaj. Namig: če se vam Barney zatakne, preidite v drugo mapo in nazaj, da se reaktivira. Aktivacija določenega dejanja občasno sproži video sekvenco, ki pa na žalost zna trajati celo večnost!

Za razliko od predhodnika, se v Rebellion borite izključno proti vojakom, ki imajo podporo strojnic, helikopterjev in tankov, na redkih mestih pa se pojavijo tudi morilke. Zaradi njihove številčnosti in napadov iz večih strani, so boji kar zahtevni, svoje pa doprinese še njihovo ponovno ponavljanje. Težavnostna krivulja je večinoma kar konstantna, motijo pa orjaški skoki, ki so v večini posledica udeležbe mehanskih nasprotnikov. Vaš arzenal je zelo pester, saj vsebuje kopico preoblečenih orožij, zelo pa moti odsotnost zame zelo pomembnega orožja: granat. Metkov je drugače več kot dovolj, zdravilni paketi in baterije pa so dokaj redki. Namig: za lažje preživetje si lahko življenje obnovite tudi s spanjem v posteljah. Za dokončanje sem na težavnosti Medium porabil okrog 3 ure in pol.

Survive in Catacombs 1

Modifikacija Survive in Catacombs je bila ustvarjena v tekmovanju, ki ga je organiziral GameStar, ob splavitvi pa je bila celo priložena na ploščku, ki je spremljal časopis. Z izjemo napisov med poglavji, je celotna igra v češčini, kar pomeni, da boste od zgodbe odnesli bore malo, če so vam slovanski jeziki tuji. Iz uvoda v Hazard Course sem uspel razbrati, da je bil pred šeststo leti hudič premagan, njegova duša pa ujeta v t.i. Knjigo mrtvih, ki je bila skrita v katakombe blizu gradu Poltergeist. Knjigo so radovedneži odkrili in posledično spet prebudili zlo.

Kakovost map je solidna, bi pa težko rekel, da izstopajo. Resda so zelo raznolike (katakombe, rovi, mesto, podeželje), a so večinoma relativno preproste. Preveč je labirintov, v katerih so hodniki preveč podobni eden drugemu, zato je navigacija po njih zelo težavna. Dodatno me je motilo veliko število pasti (shranjujte si redno), ki niso bile niti malo nakazane. Mestoma obstajajo tudi lokacije, ki preobremenijo pogon in povzročijo zatikanje, ena izmed map (sic6) pa ima težave pri prehodu na naslednjo (sic7) - namestite popravek. Pohvalno je, da so v mape vgrajene tudi alternativne poti in stranpoti oz. skrivnosti, kjer lahko najdete marsikateri priboljšek. Določene uganke so mi bile dokaj všeč, saj je bilo za rešitev potrebno uporabiti neobičajne prijeme.

Sovražniki v igri so preoblečeni in trdovratnejši sovražniki iz Xena, poleg zombijev vas bodo nadlegovali Vortigaunti, Bullsquidi in Headcrabi, število preostalih pa je premajhno, da bi jih omenjal. Nasprotniki so večinoma postavljeni fiksno (zelo dobro), zombiji pa znajo zlesti iz zemlje in vas občasno tudi zahrbtno presenetiti. Njihovo število je včasih že kar malo pretirano, a brez skrbi, municije je na tone (dobesedno).

Arzenal vsebuje preoblečena nebiološka orožja iz izvirnika s prilagojenimi parametri, eden izmed njih je tudi količina zaloge municije. Granat boste lahko tako nosili kar dvajset, revolver pa ima lahko preko sto metkov. V kombinaciji z bogato zalogo zdravilnih paketov ne boste imeli težav igro preigrati na Hard.

Vizualno modifikacija izstopa predvsem zaradi zelo všečnih modelov, očem prijetne so tudi nekatere notranje mape. Zelo je treba pohvaliti vzdušje, ki je posledica zvokov, temačnega videza in izjemno dobro izbrane glasbene podlage. Za zaključek sem potreboval okrog 2 uri.

The Xeno Project 2

The Xeno Project 2 je neposredno nadaljevanje predhodnika, v katerem vam je s pomočjo rakete uspelo pobegniti iz oporišča na Xenu. Vaše popotovanje po vesolju pa ni trajalo dolgo, saj ste med njim naleteli na G-Manovo vesoljsko plovilo (to mimogrede izgleda sumljivo podobno imperialnem Star Destroyer-ju iz Star Wars), ki vas je posrkalo na krov. Skrivna zarota znanstvenikov (ki obožujejo Xeno), vam omogoči pobeg iz celice, a pot do rešitve vsekakor ne bo enostavna. Za razliko od predhodnika ima drugi del zelo zanimivo zgodbo, s katero se spoznavate preko vmesnih sekvenc in pogovorov z NPC-ji, ki imajo zadovoljivo posnet govor po meri.

V prvem delu serije smo imeli mešanico zunanjih in notranjih map, ki pa se je v drugem delu povsem prevesila na stran notranjih. Slednje me v predhodniku niso navdušile, v tem delu pa se je njihova kakovost precej povišala. Odlična arhitektura se meša z dobro postavitvijo elementov ter izjemno kombinacijo barv in osvetljevanja. K zelo dobremu vizualnemu vtisu pa poleg tega pripomorejo še številni skriptirani dogodki. Mape so dobro povezane med sabo tudi na račun alternativnih poti, ki pa so kot v predhodniku sicer kopije ena druge, ne manjka pa tudi skrivnosti. Nabor ugank je precej skromen, saj gre v večini za pritiskanje gumbov/stikal, je pa v igri kar nekaj skakalnih preizkušenj (tudi v prostoru z nižjo težnostjo), svoje pa dodajo še pasti.

Nabor nasprotnikov je glede na predhodnik skromnejši, a še vedno zelo pester. V prvem delu vas bodo večinoma napadali vojaki vseh vrst, tu in tam pa bodo dobili še pomoč strojnic in morilk. Drugi del je v znamenju pošasti iz Xena, ki so pa dovolj številčne, da se tempo akcije ne upočasni. Tako so borbe zelo srdite, k temu pa ne prispeva le številčnost, ampak tudi dobra postavitev ter brutalne zasede. Vaša oborožitev je kar dobra, saj obsega skoraj vsa orožja iz izvirnika, zadosti pa je tudi municije. Majhen šok bo morda začetek, ki ga morate preživeti brez H.E.V. oklepa, a naokoli leži dovolj priboljškov, da se lahko uspešno prebijete naprej. Priboljškov je dovolj za težavnost Medium, Hard pa bi zaradi zased priporočal le najbolj vztrajnim. Za dokončanje igre sem porabil okrog 1 uro.

Boreality

Ob omembi imena Boreality bodo vsi ljubitelji Half-Life 2 zastrigli z ušesi v upanju, da gre za skrito referenco na raziskovalno ladjo Borealis, ki naj bi jo uzrli v nikoli izdani tretji epizodi. Žal gre najbrž le za naključje, saj je modifikacija izšla več let pred omembo Borealisa v Episode 2. Igrate Gordona Freemana, ki je moral po neuspešnem poskusu bega zapustiti reševalni helikopter s padalom. Ob doskoku se znajde na zasneženem kraju, v bližini pa je majhna koča, ki izgleda dokaj varno.

Arhitekturno je igra kar všečna. Zgornji bivalni prostori dobro prehajajo v orjaški kompleks pod zemljo, do cilja vodi ogromno poti, kar pomeni, da boste imeli veliko svobodo pri raziskovanju. Marsikoga pa zna ta odprtost zmesti, zato je to dvorezen meč. Kar nekaj je sprehajanja po temi in plavanja, ni pa tega toliko, da bi postalo frustrirajoče. Miselni izzivi so kar zanimivi, niso pa pretirano težki. Po stopnjah so razporejene pošasti iz Xena: Headcrabi, Alien Slaves, Bullsquids, ki vas znajo marsikdaj presenetiti, so pa s Headcrabi definitivno pretiravali, saj proti koncu postanejo že nadležni. Proti nasprotnikom se borite z vašo lomilko, revolverjem in šibrenico, več orožij ni. Municije je ravno prav, enako pa velja tudi za zdravilne pakete in baterije, razsipneži bi pa znali imeti težave.

Z izjemo snega in ledu, ni vizualnih presenečenj. Občasno se vklopi glasbena podlaga, na voljo pa je tudi govor po meri. Za dokončanje igre na težavnosti Medium boste potrebovali okrog 1 uro in četrt. Training room in bonus stopnja sta enaki, zato priporočam, da prvega ne igrate, saj boste brez HUD-a.

Brave Brain

V Brave Brain igrate znanstvenega sodelavca Thomasa Redgrava, ki je zaposlen v laboratorijih Black Mesa. Po prezgodnjem dospetju v službo, se odpravite na vadišče (Hazard Course), da bi obnovili vaše spretnosti, takrat pa gre vse narobe. Zgodba se odvija vzporedno z dogodki v izvirniku, kar nekajkrat pa se vaša pot križa z junaki iz Half-Life in razširitev. Dogajanje vam ponekod pojasnijo NPC-ji, bi pa lahko bil govor po meri boljši.

Zasnova map se zelo močno naslanja na mape iz izvirnika in razširitev, nekaj pa jih je celo neposredno povzetih. Po eni strani je tako arhitektura zelo dobra, mape pa tudi vizualno prepričajo, po drugi strani pa stopnjam manjka izvirnosti. Moteči so tudi določeni vmesni deli, ki so izdelani izjemno preprosto, na nekaterih pa je povsem zgrešeno osvetljevanje. Ne navduši tudi segment na Xenu, ki pa je na srečo dokaj kratek. Stopnje so zadovoljivo povezane med sabo, moti pa pretiravanje z lezenjem po prezračevalnih jaških in ceveh. Uganke poleg pritiskanja gumbov vsebujejo kar nekaj skakalnih izzivov (imate tudi modul za dolge skoke), tu in tam pa boste morali do cilja pripeljati NPC-ja in ga tudi obvarovati pred sovragi. Na kar nekaj mestih se deli map tudi skriptno preoblikujejo, kar je zelo dobro izvedeno.

Nabor nasprotnikov je povsem klasičen in obsega vse vrste človeških ter omejen nabor Xenovskih nasprotnikov. Postavitve sovražnikov me večinoma niso najbolj prepričale, saj je bil večji poudarek na številčnosti, so pa bile toliko boljše skriptirane pojavitve nasprotnikov. Slednje poskrbijo za kar nekaj dramatičnih trenutkov, še posebej, če imate malo življenjskih točk. Omejenemu izboru orožij iz izvirnika se v eni izmed stopenj pridruži premična strojnica, kar se mi je zdela odlična ideja, bi pa lahko bila bolj dodelana. Streliva, zdravilnih paketov in baterij je ravno prav, da boste lahko igro dokončali na Hard, za ta dosežek pa boste potrebovali okrog 1 uro in pol.