100 modifikacij za Half-Life 1: stran 5

Half-Life: Black Guard

V Half-Life: Black Guard igrate varnostnika imenovanega B. Brad, ki je zaposlen v Black Mesi. Dogajanje v modu se precej dobro prepleta s tistim iz izvirnika, v katerem je spodletel eksperiment poskrbel za katastrofo. Zgodbo poskuša igra podati preko video sekvenc, skriptiranih dogodkov, podnapisov in zmontiranega govora pridobljenega iz vseh vetrov. Čeprav se vse uporabljene tehnike slišijo zanimivo, od zgodbe nisem odnesel kaj dosti. Video sekvence in skriptirani dogodki so me živcirali, ker prevzamejo nadzor nad vašim likom oz. vas ujamejo v nevidne stene, podnapisi so spisani v težko razumljivi polomljeni angleščini, poslušanje govora pa pogosto močno otežuje absurdno glasna glasbena podlaga, ki se je ne da utišati. Nisem tudi čisto prepričan, kam v časovnico sodi serija map Intro (Hazard Course), v katerem morate rešiti tri NPC-je, izgleda pa, kot da gre za neko vrsto simulacijski preizkus pred vašo zaposlitvijo.

Zasnovi stopenj se že na daleč vidi, da je navdahnjena z izvirnikom, je pa večina map dovolj edinstvena, da ne boste imeli občutka, da igrate nekaj že videnega. Mape so arhitekturno zelo dobre in kar kipijo od podrobnosti, ne moremo pa kaj pripomniti tudi čez njihovo kompleksnost. Na nekaj mestih namreč obstajajo orjaške razvejitve, ki dajejo vtis nelinearnosti, nekaj pa je tudi skrivnosti. Razvejitve niso izbirne, ampak obvezne, saj v njih opravite neko dejanje ali pa poberete dostopno kartico, v eni izmed njih pa je nespametno postavljena pot naprej. Če v začetku izberete napačno po vrsti, se boste tako morali najprej vrniti v prvo, nato pa prehoditi vso pot nazaj do druge razvejitve. Dodatna slaba oblikovalska izbira so tudi sekcije, ki se podvajajo. Poleg omenjenih ugank in nekaj takih, ki jih boste rešili samo s srečo, boste še nastavljali eksplozive, izvajali skakalne vragolije, pod časovnim pritiskom vtipkavali slišane numerične kode, vodili NPC-je po več kilometrov, in še kaj bi se našlo.

Kar se bojev tiče, igra precej hitro preklopi v višjo prestavo. Tako vas že dokaj hitro po zelo miroljubnem začetku začnejo napadati horde Headcrabov, zombijev in mutiranih psov, tej pestri mešanici pa se kmalu pridružijo druge pošasti iz Xena, vojaki in morilke. Nasprotniki so glede na izvirnik večinoma nespremenjeni, izjemo pa predstavljajo zombiji, ki ob smrti odvržejo Headcraba, nekateri izmed njih pa predstavljajo trpežnejšo obliko imenovano Gonome. Poleg dobre postavitve in rednih skriptiranih presenečenj, je glavni adut nasprotnikov njihova številčnost, saj vas le redkokdaj napadeta manj kot dva sovražnika naenkrat. Težavnost je dokaj konstantna, vaše bitke pa olajšata bogat arzenal, ki mu ne manjka municije, in pa pester nabor zdravilnih paketov in oklepov (baterij ne morete uporabljati). Čeprav so nekateri deli precej težki, sem igro zaradi obilice priboljškov uspel preigrati na Hard.

Grafična podoba igre je odlična zaradi že omenjene dobre geometrije, barvnih shem in osvetljevanja, k dobremu vtisu pa dodatno prispevajo še visokoločljivostni modeli NPC-jev in orožij. Vzporedni dogodki vam bodo dali občutek, kot da se v kompleksu neprestano nekaj dogaja, a so avtorji ponekod z njimi pretiravali. Neprestani potresi v določenih sekcijah parajo živce, naveličal pa sem se tudi čvekavega napovedovalca, zaradi katerega sem se težko skoncentriral na boj. Omenjena lepa podoba ima seveda tudi svoj davek, saj se na določenih mestih igra precej zatika, so pa na srečo takšni momenti redki. Za dokončanje igre sem potreboval okrog 3 ure, pri tem pa sem kar 20 minut porabil za Intro.

Half-Life: Echoes

Half-Life: Echoes je najnovejša modifikacija v moji zbirki in je izšla ravno v letu, ko prvi Half-Life praznuje 20 let! Igra se odvija v Black Mesi, igrate pa neznanca, ki je v igri označen samo kot kandidat št. 12. Je eden izmed množice znanstvenikov, ki so se prijavili v izbor za testiranje najčistejšega, a hkrati najmanj stabilnega kristala iz Xena označenega kot GG-3883, njegovo testiranje pa je v izvirniku povzročilo resonančno kaskado in posledično katastrofo epskih razsežnosti. Zelo zanimiva zgodba se vam odkriva sproti s pomočjo dogodkov, ki se odvijajo v kompleksu, vmesnih sekvenc in odličnega govora, ki je zelo spretno zmontiran. Poleg predstavitve alternativnega pogleda na incident iz izvirnika in povezav z zgodbo v njem, se igra dotakne tudi drugih delov serije, več pa naj ostane skrivnost ;). Igra sestoji iz precej velikega uvodnega dela (dolgega skoraj 20 minut), ki je namenjen zgolj spoznavanju s kompleksom in zgodbo v ozadju, kasneje pa se zelo dobro vključi v dogajanje, ki je sledilo ponesrečenemu eksperimentu.

Stopnje so sestavljene iz večinoma notranjih delov, ki jih občasno presekajo tudi zunanje sekcije, vsem skupaj pa je skupna izjemna kakovost. Ne govorimo le o skrbno načrtovani arhitekturi in neštetih podrobnostih, ampak tudi o sami velikosti prostorov, ki pogosto jemlje sapo. Kljub prostornosti pa imajo prostori dovolj elementov, da ne izgledajo dolgočasno prazni. Vaše napredovanje skozi sekcije bo pogosto zaustavljeno zaradi ugank, ki jih je potrebno rešiti, da nadaljujete. Nabor ni omejen le na pritiskanje gumbov, skakalne izzive, premikanje predmetov in vodenje NPC-jev, ampak gre pogosto za večplastne probleme, ki lahko popolnoma spremenijo podobo mape, v kateri se nahajate. Nekateri izmed slednjih so izjemno dolgi in tako kompleksni, da bi jih lahko brez težav razcepili v manjšo samostojno modifikacijo. Tekom igranja se tudi vračate v določene predele, ki ste jih že obiskali, in so bili preoblikovani v skladu z dogajanjem v kompleksu. Odlična ideja, ki mi je bila zelo všeč.

Med vsemi temi pestrimi ugankami pa avtor ni pozabil izpiliti spopadov. Prva polovica je posvečena zelo pestri paleti zombijev in pošasti iz Xena, kasneje pa se jim spektakularno pridružijo še vojaki, morilke in vsa težka mehanizacija, ki jo vojska premore. Zaradi dobre postavitve in številčnosti se vam obetajo zahtevni boji, svoje pa dodajo še skriptirani dogodki in pa zasede. Vsake toliko se boste morali boriti proti šefovskim nasprotnikom, kar nekajkrat pa se bo treba tudi potuhniti ali pa celo zbežati. Nabor orožij je zelo strogo reguliran in se sproti odklepa, boste pa lahko raziskovalci določena krepela našli že veliko prej, kot pa vam jih igra ponudi. Čeprav gre za orožja iz izvirnika, pa imajo določene spremembe, s katerimi se je dobro spoznati še preden vstopite v akcijo. Najbolj gotovo izstopata omejena šaržerja šibrenice in mitraljeza, omejena pa je tudi celokupna količina metkov, ki jih lahko nosite. Ker nimate oklepa H.E.V., ne morete pobirati baterij, lahko pa si nadenete čelado in jopič, ki ga nosijo varnostniki. Količina priboljškov in metkov je ravno prava za igranje na težavnosti Conventional, previdnejši igralci pa lahko poskusite tudi na Stringent.

Igra teče na modificirani različici pogona Spirit of Half-Life, s pomočjo katerega je avtorju uspelo ustvariti skoraj neverjetno grafično podobo. S pomočjo dobrega izbora tekstur, barvnih shem, posebnih učinkov in novih modelov, se je videz igre pomladil za skoraj 10 let, to pa je le vrh ledene gore. Vrhunec modifikacije po mojem mnenju predstavljajo dobesedno filmski skriptirani dogodki z dobro glasbeno podlago, ki se odvijajo vzporedno z vašim igranjem, in so me popolnoma posrkali v igro. Del njih so na primer tudi NPC-ji, ki opravljajo vsakodnevne stvari, se pogovarjajo, vam svetujejo, se borijo za svoje življenje, bežijo, itd., vse skupaj pa obogatijo zelo dobre animacije. Izjemen videz občasno močno obremeni pogon in zniža število sličic na sekundo, a so na srečo takšni trenutki zelo redki. Za dokončanje te mojstrovine sem potreboval okrog 3 ure.

Half-Life: Infestation

V Half-Life: Infestation igrate Gordona Freemana, ki je že vse od izvirnega incidenta zaprt v celici na neznani lokaciji. Nekega dne mu G-Man postavi nalogo, ki naj bi končno počistila Black Meso vse Xenovske nesnage, ki se je zaredila v njej. Gordon se mora prebiti skozi kompleks, v njem najti eno izmed še ne detoniranih jedrskih konic ter jo aktivirati. Eksplozija bo zradirala celoten kompleks in tako počistila vse dokaze o dogodku. Več podrobnosti o zgodbi lahko najdete v datoteki Readme.txt, ki je prisotna v arhivu.

Arhitektura prisotna v mapah mi je vzbujala mešane občutke. Po eni strani se mi je zdelo zelo dobro, kako so se v Black Mesi elementi iz Xena prepletali s človeškimi, po drugi strani pa me je motila precejšnja preprostost in nesorazmerno veliki elementi v mapah. Za minusi še posebej trpi Xen, ki je precej monoton. Mape so dobro povezane med sabo, kar nekaj je nelinearnosti in vračanja nazaj - tukaj je treba posebej omeniti konec, do katerega se lahko prebijete po dveh dolgih in enakovredno zanimivih poteh in pri tem skupno porabite kar tretjino igralnega časa. Sama igralnost je zelo raznolika, saj vas igra postavi pred številne zanimive uganke, zelo zabavne skakalne preizkušnje, ne manjka pa tudi skrivnosti.

Na poti do jedrske konice boste srečali praktično vse sovražnike, ki so prisotni v izvirniku: ljudi, vojaško mehanizacijo in bitja iz Xena. Zaradi dobre postavitve in številčnosti so boji zelo napeti in polni akcije, svoje pa doprinesejo še številna presenečenja. Modifikacija vsebuje prav vsa orožja iz izvirnika, zanje pa je na voljo ravno prav streliva. Baterij in zdravilnih paketov je na Medium komajda dosti, a vas bodo na srečo odrešili znanstveniki in pa zdravilni bazeni. Za dokončanje sem potreboval okrog uro in pol, saj sem se do konca odločil prebiti po obeh poteh :).

Half-Life: Ultimate Attack

V Half-Life: Ultimate Attack igrate desetarja imenovanega David Johnson, ki je bil skupaj s tovariši poslan v Black Meso, da prikrije vse sledove o incidentu. Zgodba modifikacije se v časovnico serije priklopi med dogodki v Half-Life: Opposing Force, v katerih se vojska že umika iz kompleksa, saj so utrpeli preveč izgub. Že kar kmalu po začetku boste videli, da je bila odločitev vojske modra, saj v kompleksu mrgoli sovražnikov.

Vaše življenje ne bodo ogrožale le pošasti iz Xena, ampak še bitja iz skrivnostne Rase X ter vojaške sile. Raznolikost nasprotnikov je tako zelo pestra in obsega skoraj vsa bitja iz Xena, tri premične pošasti iz Rase X in pa seveda vojake. Omenjene frakcije se med sabo neprestano spopadajo, v borbe pa se redno vključujejo vaši pajdaši iz posebnih enot. Za dokaj hude boje bo v prvi vrsti poskrbela visoka številčnost sovražnikov, ne manjka pa tudi zased in skriptiranih presenečenj. Naboj orožij je izjemno omejen, saj imate poleg pipca na voljo le revolver, šibrenico, mitraljez in eksplozive, šele kasneje pa lahko dobite električnega ščurka. Kljub zahtevnim spopadom je modifikacije zelo skopa glede prve pomoči in baterij, bi pa količine morale zadostovati za dokončanje na težavnosti Medium.

Ker je igra postavljena v Black Meso, se tudi mape ne morejo otresti pridiha izvirnika, a so dovolj unikatne, da to ne bode v oči. Vizualni vtis je precej dober, bi pa težko rekli, da igra pretirano izstopa iz povprečja. Mape so dovolj barvite, dobro osvetljene in imajo dokaj veliko podrobnosti. Posebej hvalevredna je raznolikost okolij, saj se boste potepali po skladiščih, laboratorijih, tunelih, zunanjosti in celo Xenu, škoda le, da je vaša pot skozi njih popolnoma linearna. Z izjemo redkih stranpoti s priboljški, lahko tako kar pozabite na raziskovanje. Zelo skromen je tudi nabor ugank, ki obsega samo pritiskanje gumbov in redke skakalne izzive, preostanek pa ni omembe vreden. Za dokončanje igre boste potrebovali okrog 1 uro.

Half-Life: Visitors

V Half-Life: Visitors skočite v kožo odvetnika Alana Greena, ki so ga poslali v puščavo Nove Mehike, da bi analiziral varnostne protokole uporabljene v laboratorijih Black Mese. Ker se vaša zgodba prepleta z izvirno, med obiskom pride do incidenta in kompleks preplavijo pošasti iz Xena. Ker je ogroženo vaše življenje, vam ne preostane nič drugega, kot pa da poprimete za orožje in si pričnete utirati pot na svobodo. Pozicijo v časovnici izvirnega univerzuma sproti odkrivate med napredovanjem ter skozi video sekvence in navzkrižne reference, se pa nekje v sredini zgodi izjemno čudaški nepojasnjen preskok scene.

Mape se močno naslanjajo na stopnje iz izvirnika in razširitev, a so zelo domiselno preoblikovane v edinstveno in raznoliko izkušnjo. V njih mrgoli zelo zanimivih ugank, ki bodo dodobra preizkusile vašo iznajdljivost in sposobnost opazovanja okolice, ostro oko pa boste potrebovali tudi za nekatera zelo dobro skrita nadaljevanja. Sami zasnovi map bi težko očital večje nepravilnosti, saj so polne podrobnosti in med sabo odlično povezane v celoto, v njih pa bodo zelo uživali ljubitelji raziskovanja. Priporočam pa, da si redno shranjujete, saj v modifikaciji mrgoli pasti in presenečenj.

Kar se sovražnikov tiče in orožij, z izjemo prilagojenih parametrov ni večjih presenečenj. Najprej vas čakajo bitke s pošasti iz Xena, potem pa se nad vas usujejo še vojaki, specialci in morilke. Postavitev in število nasprotnikov sta se mi zdela ravno prava, da sta poskrbela za dobro akcijo. Težavnostna krivulja je dodobra izpiljena. Na težavnosti Medium je namreč dovolj zdravilnih paketov in oklepov, da ne boste trpeli, v stiski pa vam lahko pomagajo tudi znanstveniki. Baterije sicer najdete po stopnjah, a jih ni mogoče uporabljati, enako pa velja za določene vrste municije. Arzenal je dokaj skop in se sproti odklepa, bioloških orožij ni.

Čeprav modifikacija z izjemo par novih modelov in tekstur ne ponuja bistvenih grafičnih izboljšav, pa je avtorjem s samo postavitvijo elementov v mape vseeno uspelo ustvariti zelo všečen videz. Ene izmed lokacij so bile izjemno dobro osvetljene in imajo odlično barvno shemo, svoje k dobremu vtisu pa gotovo dodajo še številni skriptirani dogodki in seveda glasbena podlaga. Za dokončanje sem potreboval okrog 2 uri in pol.

Hard

V Hard igrate agenta imenovanega Jeffrey Hard, ki ga delodajalec preoblečenega v Gordona Freemana pošlje v Black Meso, da bi preveril, zakaj se nihče ne odziva. Težave z igro nastopijo že takoj po uvodni sekvenci, saj tovornjak noče zapeljati vzvratno. Rešitev je v tem, da v konzolo vpišete map hard1, s preskokom pa ne boste izgubili nič. Druga moteča stvar so popolnoma spremenjene tipke, zato si jih pred igranjem ponastavite.

Kakovost map izjemno niha. Ene so kar dobre, z všečnim osvetljevanjem in skriptiranimi dogodki, druge pa so izdolbeni kvadri brez enega samega detajla. Poti naprej so pogosto kar dobro skrite, ne le preko stikal/gumbov, ki jih je treba pretakniti, ampak se nahajajo tudi na neočitnih mestih. Včasih se boste morali tudi vrniti nazaj v že obiskano območje, pripravite pa se na srdite spopade. Kar nekaj je zahtevnejših skakalnih preizkušenj.

Igra je težka in nepravična, po stopnjah mrgoli vojakov, pošasti iz Xena, strojnic, topov, raketometov, ostrostrelcev in laserjev. Grožnje so podkrepljene z živce parajočimi skriptiranimi dogodki, ki jim ni mogoče uiti nepoškodovan. Da bi bila mera frustracije polna, pa so v stopnje dodani še nadležni Snarki, ki se pogosto v trumah usipajo na vas. Glede nabora orožij ni presenečenj, metkov je ravno prav. Zdravilnih paketov in baterij je na težavnosti Easy komajda dosti, zato svetujem pogosto shranjevanje.

Vizualno igra ne navduši, občasno se vklopi glasbena podlaga. Za dokončanje boste potrebovali okrog 2 uri in pol, ta čas pa se lahko še precej podaljša zavoljo skritih nadaljevanj.

Hard 2

Hard 2 je drugi del modifikacije, v kateri igrate agenta Jeffreya Harda, nadaljuje pa se natanko od tam, kjer se je prejšnji del nehal. Iz nekega hecnega razloga naš junak pri iztiritvi vlaka izgubi vsa orožja in oklep H.E.V., a slednjega na srečo dokaj hitro spet pridobite. Podobno kot za prvi del, si morate tudi tokrat nastaviti tipke. Igra vsebuje kar nekaj nadležnih hroščev (vrata se ne odprejo, NPC-ji se zataknejo, itd.), zato si redno shranjujte in se ne bojte h kakšni situaciji pristopiti na drugačen način, da se jim izognete.

Mape sledijo podobnemu vzorcu kot v predhodniku, a je definitivno viden napredek. Še vedno je katera enostaven prazen kvader, a količina tistih s solidno izdelavo kar močno prevesi jeziček na tehtnici. V povezanosti stopenj in določeni postavitvi elementov boste zaman iskali logiko ali zgodbo, saj izgleda kot da jih je avtor enostavno zmetal skupaj po trenutnem navdihu. Ta mešanica pogosto sicer izpade izjemno čudaško (pisoarji na ženskem stranišču? XD), a hkrati poskrbi za izjemno raznolikost, zato vam skozi 3 ure in pol trajajočo izkušnjo gotovo ne bo dolgčas. Raznoliki so tudi izzivi, ki se razprostirajo vse od miselnih ugank, do skakalnih preizkušenj in napetih spopadov. Določene stopnje so gigantska nelinearna izkušnja, kar je zelo pohvalno.

Nabor sovražnikov je izjemno pester, ampak boste v njih zaman iskali novosti. Postavitev je kar dobra, skupaj s skriptiranimi dogodki pa poskrbijo, da vašima miški in tipkovnici ne bo dolgčas =). Zelo pohvalno je, da se je število frustrirajočih in nepravičnih situacij znižalo na minimum, zato sem si to modifikacijo drznil igrati na težavnosti Medium. Municije za je dovolj, enako velja pa tudi za zdravilne pakete in baterije.

Hardman - in the City

Hardman - in the City se odvija v nekem neznanem mestu, katerega ulice so polne narkomanov, policistov in oboroženih članov kriminalne združbe. Igranje poteka na ulicah in znotraj zgradb, vsem delom pa je skupno, da imajo izjemno preprosto geometrijo, polno ravnih površin, in malo število elementov. Motile so me tudi številne nevidne stene, ki bi lahko bile rešene s pomočjo pregrad. Vtis rahlo popravijo teksture z dokaj visoko resolucijo, ki pa bi lahko bile mestoma bolj natančno položene. Začetek je relativno linearen, sčasoma pa se število stranpoti poveča, kar nekaj pa je tudi skrivnosti. Samo potovanje po mapah je dokaj razgibano, saj vas čaka lazenje po kanalizaciji in ventilaciji, vožnje z dvigali in vlaki, razbijanje pregrad, skakalni izzivi, pritiskanje gumbov, itd. Vsekakor precej boljše kot izdelek Pimp My Car izpod rok istega avtorja.

Edina vrsta nasprotnikov, proti kateri se boste borili, so vojaki, pri tem pa se boste lahko za pomoč obrnili tudi na številne ulične policiste. Umetna inteligenca zna biti pogosto nerodna, poleg tega pa je ob vašem prihodu v določen predel kar nekajkrat obrnjena stran od vas, a to le rahlo zmanjša splošno akcijo. Vojaki namreč večinoma nastopajo v ekipah, v določen predel se velikokrat zgrnejo iz vseh smeri, ne manjka pa tudi zased, ki vas bodo pogosto presenetile. Nevarnost povečajo granate, eksplozivni naboji in sekundarni streli iz šibrenice, ki se jih sovražniki ne bojijo uporabiti. Vašo oborožitev odklepate sproti, gre pa za dokaj omejen preoblečen nabor orožij iz izvirnika. Bolj vas bodo najbrž navdušili priboljški in municija, ki zadostujejo za igranje na Hard. Zaključek igre vas vrže v glavni meni, do njega pa sem se prebil v okrog 45 minutah.

Hazardous Course 2

Hazardous Course 2 je neke vrste ekstremna različica v izvirnik vgrajenega uvodnika imenovanega Hazard Course oz. Training room, ki se odvija v vadbenem središču Black Mese. V slednjem se novi igralci spoznajo z oklepom H.E.V., skakanjem in počepi, interakcijo s predmeti in NPC-ji, potapljanjem, okoljskimi nevarnostmi, manjši odsek pa je namenjen tudi preizkusom z orožjem. Hazardous Course 2 vzame vse te mehanike in jih razširi do neslutenih razsežnosti, pri tem pa se eksponentno poviša težavnost. Ta modifikacija je zato primerna za potrpežljive in spretne igralce, ki dobro poznajo osnovne mehanike delovanja fizikalnega pogona GoldSrc, imajo odlično razvit občutek za čas in se ne bojijo izziva (ali ponižanja :).

Igro začnete v povezovalnem vozlišču, ki je polno pasti in zabavnih skriptiranih dogodkov, v katerih jih lahko skupite tako vi kot tudi NPC-ji. Sledi osnovni vadbeni del, v katerem je vsak izmed skakalnih izzivov iz izvirnika otežen z dodatnimi nevarnimi elementi kot so na primer ogenj, krožne žage, mečkalni bloki in radioaktivne odplake. Tavanje po temi bo oteževal labirint poln zombijev in Headcrabov, v soju svetilke pa se boste morali po ozki brvi prebiti mimo premičnih nihal in električnih pasti. Pravi pekel pa se prične šele ob pridobitvi modula za dolge skoke, s katerim boste morali premagati skoraj nemogoče razdalje (med skokom glejte ravno ali rahlo navzgor!) in loviti ravnotežje na poledenelih površinah. Začinjen je tudi potapljaški del, saj se boste morali prebiti skozi noro kompleksen labirint podvodnih jaškov. Temu prvemu delu sledijo izjemno izvirne sekcije, v katerih boste morali skozi tovarno polno nevarnosti voditi Barneya, se z vlakom voziti po izredno kompleksnem labirintu tračnic, nato pa se v stolpu povzpeti v nore višave preko sistema lestev, premikajočih se ploščadi in odbojnih ploskev (naravnost iz Prince of Persia).

Z izpolnitvijo zgoraj navedenih izzivov pa igralec zgolj dodobra popraska površino igre, saj je v modifikacijo vgrajeno preko dvajset skrivnih predelov, ki pa jih je vse prej kot pa enostavno najti ali sploh doseči. Za nekatere boste potrebovali ključe, spet za druge dostopne šifre, ki jih boste prebrali na različnih mestih ali slišali iz zvočnikov, zato imejte pripravljeno beležko, spet drugi zahtevajo ključe. Prehodi se pogosto nahajajo na izjemno težko dostopnih mestih, zato boste morali poleg ostrega očesa posedovati tudi ogromno mero spretnosti in sposobnosti predvidevanja, se pa trud gotovo izplača. V skrivnih predelih si boste lahko ogledali zakulisje preizkusnega programa, našli namige za nadaljnje sekcije ali pa celo olajšali težavnost z izklopom določenih elementov. Najdene skrivnosti vam bodo tudi omogočile dostop do orjaških bonus sekcij, ter pomagale doseči konec modifikacije.

Zasnova map se iz dokaj povprečnega povezovalnega središča in prvega dela, sčasoma prelevi v izjemno kompleksno vizualno poslastico. Arhitektura je odlična in vsebuje polno podrobnosti, občudovanja vreden pa je tudi trud, ki je šel v vse skriptirane elemente. Navkljub vsej tej hvali pa ima modifikacija nekaj velikih težav, ki so posledica hroščev v samem GoldSrc pogonu in so noro nadležne. NPC-ji so pogosto muhasti in jih je zelo težko voditi po predelih polnih nevarnosti, ki ne odpuščajo napak; navpično premične ploščadi trpijo za isto težavo kot dvigala, zato vas včasih ob dvigu zmečkajo; vlak na razpotjih noče zaviti (shranite in ponovno naložite); ročno dvižne ploščadi se zataknejo in padejo (uporabite noclip). Škoda! Iz teh razlogov sem bil igri prisiljen znižati končno oceno.

Igranje sem na težavnosti Medium zaključil po okrog 6 urah, a je pri tem treba omeniti, da nisem uspel najti vseh skrivnosti. Celokupen igralni čas za novega igralca je tako najbrž okrog 10 ur.

Heart of Evil

Zgodba Heart of Evil je postavljena v čas Vietnamske vojne, v njej pa igrate specialca Percya Freemana, kateri dobi nalogo, da ubije odpadnega polkovnika Kurtza (ste že zaznali povezavo s filmom Apocalypse now?). Poveljstvo vam dodeli trdobučnega pomočnika Barneya, ki se v številnih situacijah izkaže za nepogrešljivega asistenta, hkrati pa vas vozi skozi sovražno ozemlje. Zgodba je izjemno zanimiva in jo razkrivate preko dogodkov, dialogov in prebranih sporočil.

Modifikacija je sestavljena iz orjaških, z vožnjo povezanih, sekcij, vsaka izmed njih pa sestoji iz velikega števila map, ki so med sabo neverjetno dobro povezane. Razvijalci so igralcu pustili ogromno svobode, saj lahko sekcije skoraj neomejeno raziskujete, a je po mojem mnenju omejitev premalo. Čeprav so ponekod po stenah postavljene oznake in lahko uporabne informacije preberete iz dokumentov, morate biti pri raziskovanju izjemno zbrani, da ne tavate v krogu. Ker je vaše napredovanje odvisno od Barneya, ki ga je po labirintih hodnikov nerodno vlačiti za sabo, je priporočljivo, da ga pustite na nekem dobro označenem mestu, da ga ne boste brezglavo iskali, ko boste potrebovali njegovo pomoč. Svetujem tudi, da igrate z beležko, saj določene uganke zahtevajo, da pravilno izvedete določeno sekvenco, koristno pa si je tudi označiti, da ste neko območje že popolnoma preiskali. Napredovanje skozi določene sekcije bo pogosto onemogočeno z enostranskimi barikadami, ključavnicami, včasih pa bo treba tudi kaj razstreliti oz. najti določene predmete, zato imejte oči na pecljih.

Nabor sovražnikov je izjemno pester. Najprej so tukaj dobro oboroženi odpadniški vojaki ZDA s tankovsko in zelo močno helikoptersko podporo, potem so tukaj slabše oboroženi,a nič kaj manj nevarni vietkongovci, da bi bila mera polna pa na območju mrgoli zombijev in drugih nenavadnih pošasti. Ker se frakcije koljejo tudi med sabo, je akcije vselej polno, njihove spopade pa lahko izkoristite tudi v svoj prid in prihranite življenje ter municijo. Nasprotniki niso samo preoblečena umetna inteligenca iz izvirnika, ampak imajo modificirane določene parametre, ki naredijo boje zahtevnejše. Vojaki znajo počepniti v kritje, vas napasti z raketometom, zelo radi pa mečejo granate. Zombiji so izjemno odporni, nekateri izmed njih pa se vas lotijo tudi z orožjem. Gorile vas presenetijo z dolgimi skoki in strašljivim bojnim krikom. Pa še bi lahko naštevali.

Vaš arzenal je zelo raznolik. Nasprotnike lahko koljete z mačeto ali motorko, prerešetate z več vrstami mitraljezov, pištolo, šibrenico, granato ali raketometom, vključene pa so še granate, laserske bombe in pa (zelo zanimivo) Snarki ... Orožja niso najbolje uravnotežena, za nekatera pa obstaja tudi bistveno prevelika zaloga metkov. Zdravilnih paketov in polnilnih postaj je obilo, (še posebej, če radi raziskujete), ne manjka pa tudi oklepov. Četudi znajo biti nekatere situacije zelo zahtevne, pa bi morali bolj izkušeni igralci igro brez večjih težav dokončati na Hard.

Ker gre za popolno pretvorbo Half-Life, ima igra večinoma nove modele in teksture. Čeprav so slednje ponekod zelo nizke kakovosti, mi je bil videz vseeno dovolj všeč, da me ni motilo. Podrobnosti je dovolj, arhitekturi nič ne manjka, za popestritev pa poskrbijo številni skriptirani dogodki. Poleg govora je v igri prisotna tudi glasba po meri, humor pa včasih presega mero dobrega okusa. Igro sem zaključil po okrog 5 urah in pol igranja, ko so mi po dolgočasni vožnji s čolnom pot prekrižala zaprta vrata (hrošč).