100 modifikacij za Half-Life 1: stran 4

Breakdown 2: Afterwards

Breakdown 2: Afterwards je neposredno nadaljevanje dogajanja iz prvega dela. V njem so vas (dr. Jonathana Wooda) vojaki uspeli zajeti in vreči v improvizirano jetniško celico, ki pa je bila slabo izbrana. Ko ste se prebudili, ste namreč uspeli pobegniti, a pot do rešitve bo še dolga. Ste namreč v povsem nepoznanem delu Black Mese, zato imate omejene dostope in ne veste točno, kam morate iti. Za razliko od predhodnika ima drugi del zgodbo, ki je mestoma sicer luknjičasta, a mi je bila dokaj všeč. Odkrivate jo s pomočjo vmesnih sekvenc, samogovorov in skozi prebrane beležke, ki ležijo naokoli. Nekaj je tudi govora po meri, ki bi lahko bil bolje posnet.

Če predhodnik ni ravno navdušil z kakovostjo izdelave map, pa je nadaljevanje izboljšano na praktično na vseh področjih. Mape so kompleksnejše, vsebujejo več podrobnosti in novih tekstur, imajo odlično postavitev elementov in osvetljevanje, vse skupaj pa dobro zaokroži še dobra povezanost delov. Stopnje vsebujejo kar nekaj alternativnih poti do cilja, kar nekaj je hoje nazaj, na voljo pa so tudi naloge, ki jih lahko opravite v poljubnem vrstnem redu. Vse to močno poveča občutek nelinearnosti. Igranje je zelo raznoliko, saj je nabor ugank precej pester in obsega vse od pritiskanja gumbov, iskanja dostopnih kartic, vodenja NPC-jev pa do skakalnih izzivov. Škoda je le, da so nekateri miselni problemi preveč očitni, ni mi pa bila tudi všeč sicer inovativna, a dolgočasna vožnja z avtomobilom.

Nabor nasprotnikov je precej raznolik in vsebuje obširen nabor bitij iz Xena, med katerimi so tudi preoblečena ali drugače modificirana. Zelo všeč so mi bili tako odpornejši in nevarnejši Houndeyes, ki niso bili več zgolj kanonfuter, ampak resen nasprotnik. Kasneje se paketu pridružijo še vojaki z mitraljezi, šele proti koncu pa se pojavijo tudi zelo nevarni napadalci s šibrenico. Težavnostna krivulja je precej bolj položna kot v predhodniku, čeprav ne manjka skriptiranih presenečenj in odličnih zased. Nabor orožij je zelo omejen in se odklepa sproti, za razliko od predhodnika pa lahko pištolo poberete že zelo zgodaj. Odsotnost šibrenice do zadnjega dela se močno pozna, a hkrati igralca prisili v bolj taktično igranje. Količina metkov in zdravilnih paketov bo boljšim igralcem omogočala veliko užitkov na težavnosti Hard, vsem preostalim pa priporočam igranje na Medium. Za dokončanje sem potreboval okrog 1 uro in pol.

Cleaners Adventures

V Cleaners Adventures igrate hišnika imenovanega Bryan Anderson, ki je zaposlen v laboratorijih Black Mesa. Med vožnjo na njegovo delovno mesto se njegov tramvaj polomi in junak omedli. Po prebujenju Bryan odkrije, da so Black Meso preplavile nezemeljske pošasti, ura pa že odšteva minute, do vpada vojakov, ki bodo prišli počistiti prizorišče.

Mape v modifikaciji so dokaj raznolike in se dobro vključijo v izvirno zgodbo, večinoma na račun podobnega sloga. Alternativne razvejitve dajejo občutek nelinearnosti, ki pa je zgolj navidezna, saj skozi igro obstaja zgolj ena pot. Tu in tam boste našli stranpoti, ki vas nagradijo z bonusi, ne gre pa za igro, ki bi bila ljubljenka raziskovalcev po duši, kar dokazujejo številne prazne škatle. Veliko je lezenja po ventilacijskih sistemih in ceveh, morda celo preveč. Ne manjka tudi pasti, zato si pogosto shranjujte. Velika neumnost je NPC s šibrenico, ki bi moral preživeti vožnjo z dvigalom, a je zaradi hroščatosti dvigal seveda ne. Posledično zadnje tretjine igre (Xen) ne boste igrali brez uporabe kod.

Sovražniki niso tako gosto postavljeni, da bi bili nevarni, so pa pogosta presenečenja, kjer se teleportirajo za hrbet in vam poberejo življenjske točke. Večina je poznanih že iz izvirnika in razširitev, imajo pa določene prilagoditve, ki jih naredijo bolj zaguljene. Nabor orožij je standarden, orožja sproti odklepate. Municije je dosti, enako pa velja tudi za zdravilne pakete. Baterij ni, za ščit morate pobirati opremo, ki jo nosijo varnostniki.

Grafična podoba je gotovo adut igre, pa ne le zaradi polepšanih modelov NPC-jev in orožij, temveč zaradi same zasnove stopenj, ki je vizualno odlična. K dobremu vtisu pripomorejo tudi skriptirani dogodki in glasbena podlaga. Modifikacija vsebuje tudi govor v ruščini, na srečo pa so napisi in tekst v igri pa angleščini. Na težavnosti medium sem za igro porabil okrog 2 uri, če vam uspe rešiti NPC-ja s šibrenico pa času prištejte še slabo uro.

Cthulhu

Cthulhu je srhljiva modifikacija, ki navdih za zgodbo črpa iz knjig H.P. Lovecrafta. Slednji je ustvaril istoimenski mit o nezemeljskih pošastih, ki so tako strašne, da vas pogled na njih pahne v norost. Zgodba se odvija leta 1928, igrate pa raziskovalca okultnega imenovanega Ranulf Stafford. Vaš svetovalec Sir Henry želi, da se z njim srečate v njegovi podeželski hiši. Ko do tja dospete, ugotovite, da so Henrya ugrabili okultisti, bil pa je dovolj hiter, da vam je razkril njihov cilj. Zgodba je zanimiva, odkrivate jo z branjem knjig in ob junakovih samogovorih med vožnjo v avtomobilu.

Stopnje so temačne in skrivnostne ter kar dobro pričarajo srhljivost, ki se drži mita o Cthulhu-ju, žal pa sama kakovost map ni noben presežek. Preveč je temnih labirintov, sobe so preveč enostavne, manjkajo skrivnosti in nagrade za raziskovalce. Je pa po drugi strani res, da vsebujejo kar nekaj pasti, skriptiranih dogodkov, skakalnih izzivov in neočitnih nadaljevanj. Nabor sovražnikov je zelo raznolik in obsega tako okultiste oborožene z različnimi orožji, kot tudi nezemeljske nasprotnike in druge pošasti. Ker gre večinoma le za preoblečene standardne sovražnike, imajo nekateri izmed njih precejšnje težave pri premikanju in napadanju. Še posebej izstopajo z nožem oboroženi okultisti, ki so popolnoma nesposobni.

Proti tako pestremu naboru sovražnikov se lahko borite z obsežnim naborom krepel, ki so pa dokaj nerodno razporejene po predalčkih. Palici in nožu se pridružijo pištola, dvocevka, mitraljez in puška, na voljo pa so tudi molotovke in dinamit. Zelo posebna pa so čarobna orožja kot so npr. palica za klicanje strupenih kač in knjige z uroki. Slednje so izjemno mogočne in vam poleg boja omogočajo tudi regeneracijo življenja (dokaj hroščato), a pri tem črpajo vašo zdravo pamet. Če slednjo izpraznite, se vam zmeša in igre je konec. Obnavlja se sama ob določenih dogodkih. Klasične municije je dosti, enako pa velja tudi za zdravilne pakete, ki jih je ravno prav.

Pri videzu bi bilo treba pohvaliti modele, sama postavitev elementov map pa me je pustila hladnega. V igri je prisoten tudi posnet govor, nekajkrat pa se vklopi tudi glasbena podlaga. Za dokončanje na težavnosti Medium sem porabil okrog 4 ure in pol. Če se vam zatakne, je v mapi modifikacije na voljo tudi vodič.

Dav Sub

Dav Sub je neposredno nadaljevanje modifikacije Dav Train. V njej vam je s pomočjo zrakoplova vrste Osprey uspelo pobegniti iz krempljev G-Mana, ki vam je poskušal izbrisati spomin. Med begom začne letalo zasledovati napadalni helikopter in ga sestreli. Strmoglavljenje preživite, zdaj pa se morate prebiti do prevoznega sredstva, ki vam bo omogočilo nadaljevanje pobega.

Zasnova map sledi receptu iz predhodnika in ga tudi nadgradi ter tako nudi precej zanimivejšo igralno izkušnjo. Arhitektura je tako spet dobra s kar nekaj podrobnostmi, žal pa mape še vedno vsebujejo nerealistično dolge in zavite hodnike, ki so ponekod klavstrofobično ozki. Stranpoti s priboljški je tokrat še precej več, ne manjka pa tudi alternativnih poti do cilja, ki modifikaciji dajejo vtis nelinearnosti. Miselnih izzivov kot v predhodniku praktično ni, morate pa kar nekajkrat poiskati kartice za odklepanje vrat. Ob vračanju nazaj se mape znajo spremeniti, pojavijo pa se tudi novi sovražniki. Za popestritev igralne izkušnje poskrbijo poplavljene stopnje, ki pa bi lahko bile bolje izkoriščene. Dodaten bonus element so številni zelo dobro izvedeni skriptirani dogodki. ki si zaslužijo pohvalo.

Pot do cilja vam bodo spet ovirale kombinacije vojakov in raznovrstnih pošasti s Xena, dodane pa so bile tudi morilke. Postavitev in številčnost je spet zelo dobra, češnjo na tortici pa predstavljajo zahtevni boji znotraj podmornice. Škoda le, da tempo akcije tako niha. Nabor orožij je tokrat pestrejši, a še vedno omejen na človeška orožja. Municije in zdravilnih paketov / baterij je ravno prav za igranje na Medium, višje težavnosti pa zaradi dogajanja na podmornici ne priporočam.

Vizualno igra večinoma ne izstopa, mi je pa bilo všeč, da se je vklapljala glasbena podlaga. Za dokončanje igre sem porabil okrog 1 uro in pol.

Če se vam v mapi hlsub2 igra sesuva, je rešitev, da ugotovite, v katero smer morate pogledati, da sprožite sesutje, nato pa enostavno tja ne gledate več :P.

Deliverance

Deliverance se odvija po zgodbi iz demota za Half-Life imenovanega Uplink. S poravnavo anten ste vzpostavili stik z zunanjim svetom in ugotovili, da želi vlada incident prikazati kot teroristični napad. Izvedeli ste tudi, da je vojska zajela dva vaša kolega in ju želi prisiliti v izdelavo orožja, ki temelji na tehnologiji, razviti v laboratorijih Black Mesa. Vaša naloga je, da infiltrirate kompleks in rešite znanstvenika.

Mape jemljejo navdih iz izvirnika, a so dovolj dobro prilagojene, da se ne boste počutili kot da igrate nekaj že videnega. Arhitektura je dobra, precej raznolika in vsebuje številne podrobnosti. Izjemo predstavljajo le določeni prazni in dolgočasni hodniki ter stopnišča, ki rahlo kvarijo vtis. Mape so med sabo dobro povezane, pogosto boste morali napraviti ovinek, da boste prišli do cilja, nekajkrat pa se boste morali tudi vrniti nazaj. Nekaj je tudi skrivnosti, kjer boste našli priboljške in skrivna orožja. Igranje je precej raznoliko, saj pred vas postavi tako zanimive uganke kot tudi skakalne preizkušnje, ključni del igre pa je gotovo spremljanje dveh znanstvenikov do njune rešitve.

Večina sovražnikov prihaja iz vrst vojakov, ki imajo pogosto pomoč strojnic, na začetku pa se najdeta tudi tank in helikopter. Bitja iz Xena so redkejša, pa še tam, kjer so, so večinoma vpletena v spopade z vojaki. Še najbolj sem si zapomnil Headcrabe, ki so me večkrat uspeli presenetiti in pa seveda nadležne Snarke. Postavitev nasprotnikov je dobra, kar nekaj pa je tudi zahrbtnih presenečenj. Težavnostna krivulja po mojem mnenju ni dobra, saj nenormalno težkemu začetku sledi dokaj lahka sredina, kjer je na voljo na kupe streliva in municije, potem pa se težavnost spet rahlo zviša. Če se vam uspe prebiti skozi začetek, boste v igri definitivno bolj uživali na Hard, kot pa na Medium. Kar nekaj živcev so mi požrli tudi znanstveniki, ki jih sicer v določenih primerih lahko puščate zadaj na varnem, ne pa v vseh. Tako sem moral kar nekajkrat postati živi ščit, kar me ni ravno razveselilo.

Vizualno igra ne izstopa preveč, so pa skriptirani dogodki izjemno dobro izvedeni. Če spregledamo nekatera nesramna presenečenja, boste nad njimi definitivno navdušeni, saj izjemno popestrijo igro in dajejo občutek, da kompleks živi ter se v njem nekaj neprestano dogaja. Zelo mi je bil všeč tudi modificiran govor. Za dokončanje igre sem potreboval okrog 1 uro in pol, s tem, da sem odigral oba konca. Ideja je sicer zanimiva, ni mi pa bilo všeč, da gre za mapi, ki sta prisotni v izvirniku; da je bila težavnostna razlika prevelika; in da je težji izmed njih bil slab.

Half-Life: Black Guard

V Half-Life: Black Guard igrate varnostnika imenovanega B. Brad, ki je zaposlen v Black Mesi. Dogajanje v modu se precej dobro prepleta s tistim iz izvirnika, v katerem je spodletel eksperiment poskrbel za katastrofo. Zgodbo poskuša igra podati preko video sekvenc, skriptiranih dogodkov, podnapisov in zmontiranega govora pridobljenega iz vseh vetrov. Čeprav se vse uporabljene tehnike slišijo zanimivo, od zgodbe nisem odnesel kaj dosti. Video sekvence in skriptirani dogodki so me živcirali, ker prevzamejo nadzor nad vašim likom oz. vas ujamejo v nevidne stene, podnapisi so spisani v težko razumljivi polomljeni angleščini, poslušanje govora pa pogosto močno otežuje absurdno glasna glasbena podlaga, ki se je ne da utišati. Nisem tudi čisto prepričan, kam v časovnico sodi serija map Intro (Hazard Course), v katerem morate rešiti tri NPC-je, izgleda pa, kot da gre za neko vrsto simulacijski preizkus pred vašo zaposlitvijo.

Zasnovi stopenj se že na daleč vidi, da je navdahnjena z izvirnikom, je pa večina map dovolj edinstvena, da ne boste imeli občutka, da igrate nekaj že videnega. Mape so arhitekturno zelo dobre in kar kipijo od podrobnosti, ne moremo pa kaj pripomniti tudi čez njihovo kompleksnost. Na nekaj mestih namreč obstajajo orjaške razvejitve, ki dajejo vtis nelinearnosti, nekaj pa je tudi skrivnosti. Razvejitve niso izbirne, ampak obvezne, saj v njih opravite neko dejanje ali pa poberete dostopno kartico, v eni izmed njih pa je nespametno postavljena pot naprej. Če v začetku izberete napačno po vrsti, se boste tako morali najprej vrniti v prvo, nato pa prehoditi vso pot nazaj do druge razvejitve. Dodatna slaba oblikovalska izbira so tudi sekcije, ki se podvajajo. Poleg omenjenih ugank in nekaj takih, ki jih boste rešili samo s srečo, boste še nastavljali eksplozive, izvajali skakalne vragolije, pod časovnim pritiskom vtipkavali slišane numerične kode, vodili NPC-je po več kilometrov, in še kaj bi se našlo.

Kar se bojev tiče, igra precej hitro preklopi v višjo prestavo. Tako vas že dokaj hitro po zelo miroljubnem začetku začnejo napadati horde Headcrabov, zombijev in mutiranih psov, tej pestri mešanici pa se kmalu pridružijo druge pošasti iz Xena, vojaki in morilke. Nasprotniki so glede na izvirnik večinoma nespremenjeni, izjemo pa predstavljajo zombiji, ki ob smrti odvržejo Headcraba, nekateri izmed njih pa predstavljajo trpežnejšo obliko imenovano Gonome. Poleg dobre postavitve in rednih skriptiranih presenečenj, je glavni adut nasprotnikov njihova številčnost, saj vas le redkokdaj napadeta manj kot dva sovražnika naenkrat. Težavnost je dokaj konstantna, vaše bitke pa olajšata bogat arzenal, ki mu ne manjka municije, in pa pester nabor zdravilnih paketov in oklepov (baterij ne morete uporabljati). Čeprav so nekateri deli precej težki, sem igro zaradi obilice priboljškov uspel preigrati na Hard.

Grafična podoba igre je odlična zaradi že omenjene dobre geometrije, barvnih shem in osvetljevanja, k dobremu vtisu pa dodatno prispevajo še visokoločljivostni modeli NPC-jev in orožij. Vzporedni dogodki vam bodo dali občutek, kot da se v kompleksu neprestano nekaj dogaja, a so avtorji ponekod z njimi pretiravali. Neprestani potresi v določenih sekcijah parajo živce, naveličal pa sem se tudi čvekavega napovedovalca, zaradi katerega sem se težko skoncentriral na boj. Omenjena lepa podoba ima seveda tudi svoj davek, saj se na določenih mestih igra precej zatika, so pa na srečo takšni momenti redki. Za dokončanje igre sem potreboval okrog 3 ure, pri tem pa sem kar 20 minut porabil za Intro.

Edge of Darkness

Edge of Darkness se odvija po Gordonovem uspešnem pobegu iz Black Mese. V svoje vrste ga pokliče organizacija Alien Counter-Insurgency Bureau, ki poskuša Zemljo obvarovati pred morebitnimi novimi nevarnostmi iz Xena. Vaša naloga je eliminirati skrivnostnega dr. Smitha (G-Mana), ki poskuša s pomočjo portalov ustvariti osebno vojsko pošasti iz Xena in zavzeti svet. Če ste že kdaj gledali kakšen film o tajnih agentih (npr. James Bonda) ali igrali igro s to tematiko, potem vam bo zgodba hitro poznana.

Mape so zelo raznolike in vsebujejo dovolj podrobnosti, da je igra arhitekturno precej prijetna na pogled. Zelo so mi bili všeč deli, v katerih se človeški elementi prelivajo z nezemeljskimi, za dodatni vizualni pečat pa ponekod poskrbijo še dobre barvne sheme in številni skriptirani dogodki. Prostori so med sabo zelo dobro navzkrižno povezani, kar pripomore k nelinearnosti. Igra vsebuje tudi kar nekaj pasti in časovno omejenih dogodkov, ki z ostalimi izzivi poskrbijo za precej raznoliko izkušnjo.

Nabor sovražnikov vsebuje tako vojake kot tudi morilke in pošasti iz Xena, vse skupaj pa začinijo še strojnice. Postavitev je zelo dobra, zato se pripravite na srdite boje, ki jih otežkočajo še skriptirana presenečenja. Težavnostna krivulja dobro raste, zato je akcije dosti vse do konca. Med igranjem se sovražniki z vami pogovarjajo, kar je narejeno preko izjemno spretne montaže obstoječih zvokov. Nabor orožij je pester, a pobran iz izvirnika, metkov pa je dovolj. Zdravilnih paketov in baterij je ravno prav za težavnost Hard, na tej težavnosti pa boste za dokončanje porabili okrog 1 uro.

Nuclear Winter

Nuclear Winter se odvija 7 let po konfliktih, v katerih so združene komunistične in muslimanske sile zavzele celotno Azijo in Evropo. Ta naveza je v 2017 s pomočjo napredne tehnologije skrivanja uspela izvesti jedrski napad na Severno Ameriko, za njim pa je sledila invazija kopenskih sil. Čeprav je bila Severna Amerika v napadu močno opustošena, so vseeno uspeli organizirati oborožen upor in zadržati napredovanje sovražnikov. V modifikaciji igrate desetarja Adriana Shepherda, ki sodeluje v odporu. Zgodba je sicer klišejska, mi je pa bila precej zanimiva. Z njo se spoznavate preko video sekvenc, pogovorov z NPC-ji in pa preko aktivacije radijskih postaj. Govor po meri bi glede na resnost situacije lahko manj vlekel na humor, so mi pa bila sporočila preko radijskih postaj izjemno všeč!

Stopnje so dokaj raznolike in sestojijo iz zunanjih (kanjoni, jez, ulice mesta, železnica, itd.) ter notranjih predelov (hidroelektrarna, vojaška baza, stolpnica, živalski vrt, itd.). Mape so arhitekturno dobre, s ponekod zelo všečno osvetlitvijo in barvno shemo, bi pa lahko vsebovale več podrobnosti in še kakšno alternativno pot, ki bi razbila linearnost. Žal med njimi najdemo tudi skoraj popolnoma temne predele, ki zelo otežijo napredovanje, saj je vgrajen nočni pogled za daljše razdalje neuporaben, svetilke pa nimate. Povezave med tematskimi deli so drugače precej dobre in igralcu dajejo občutek, da gre za homogeno izkušnjo. Za napredovanje boste morali pogosto rešiti precej domiselne uganke, razbiti dele map, se potapljati, voziti z vlaki, plezati po vrveh in še kaj bi se našlo. Kar nekaj izzivov morate izvesti pod časovnim pritiskom, kar bo za marsikaterega igralca gotovo predstavljalo frustrirajočo izkušnjo.

Kot je bilo že razloženo v zgodbi, bodo večino vaših nasprotnikov predstavljali človeški nasprotniki. Večinoma gre za pripadnike posebnih enot oborožene z mitraljezi, kar nekaj pa je tudi ostrostrelcev in morilk. Podporo pešakom predstavlja težka mehanizacija, med katerimi boste našli strojnice, tanke in helikopterje. Nabor nasprotnikov pa se tukaj še ne konča, saj je avtor uspel vključiti tudi žrtve jedrskega sevanja. Človeški nesrečniki so tako postali zombiji, medtem ko so se živali v živalskem vrtu preko mutacij pretvorile v vse vrste pošasti iz Xena (LOL :). Postavitev nasprotnikov je odlična, že od samega začetka pa je dobra tudi njihova številčnost. Čeprav je težavnost večinoma konstantno visoka, pa ima igra nekaj ogromnih skokov, ki živcirajo.

Nabor orožij je zelo bogat in vključuje tudi krepela iz Opposing Force, municija pa je precej nenavadno razporejena. Metki za šibrenico so praktično neobstoječi, medtem ko imajo ostrostrelska puška, samostrel in M249 na tone streliva. Z izjemo že prej omenjenih skokov v težavnosti, tako ne bi smeli imeti veliko težav pri preigranju igre na Medium, sploh, ker so zaloge zdravilnih paketov in baterij zelo dobro umerjene. Občasno vam bodo v pomoč tudi soborci, med katerim je zdravnik zlata vreden. Do konca sem se prebil v okrog 2 urah.

Gut Reaction

V Gut Reaction igrate Gordona Freemana, ki ga G-Man vpokliče, da bi rešil resno situacijo v kompleksu Lambda. Enega izmed reaktorjev kompleksa so namreč zavzela bitja iz Xena, s črpanjem jedrske energije pa skrbijo, da dotok novih zaveznikov ne usahne. Freemanova naloga je, da zaustavi reaktorje in Xenovcem prekriža načrte, to pa vsekakor ne bo enostavno, saj po kompleksu patruljira tudi vojska. Zgodba se mi je zdela precej zanimiva, z njo pa se spoznavate sproti. Pred začetkom igranja priporočam, da si ponastavite tipke.

Zasnova stopenj mi je bila z zelo redkimi izjemami zelo všeč. Ne le zaradi podrobnosti in dobrih barvnih shem, ampak tudi zaradi povezav med mapami in skriptiranih dogodkov. Poleg raznolikih načinov za prehod med deli stopenj, so me navdušile tudi alternativne poti, ki igri dajejo vtis nelinearnosti. Pot naprej je kar nekajkrat zelo dobro skrita, parkrat pa se se boste tudi vrnili na že obiskana mesta. Uganke so dokaj zanimive, med njimi pa boste našli skakalne izzive, potapljanje, pritiskanje gumbov in še kaj bi se našlo. Nekajkrat se ob pomembnih dogodkih vklopi tudi glasbena podlaga, spretno pa je uporabljen tudi govor.

Nabor sovražnikov je pobran iz izvirnika, in obsega vse človeške ter velik delež Xenovskih nasprotnikov. Zelo dobra postavitev in zasnova map poskrbita za kar nekaj akcije, dodatni izziv pa predstavljajo še teleportacije bitij iz Xena ter vdori vojakov. Ne manjka tudi borb med frakcijami, ki jih velja čimbolj izkoristiti. Bojni tempo je dokaj visok že od začetka, se pa proti koncu precej umiri, saj ga zadušijo drugi igralni elementi. Nabor orožij je dokaj omejen in vsebuje le tista iz izvirnika, streliva (in zdravilnih paketov ter baterij) pa je ravno prav za težavnost Medium. Na omenjeni težavnosti pa boste igro končali v skromni 1 uri. Škoda, da ni daljša ...

Smart Decoy

V Smart Decoy igrate pilota J. Freemana, ki se skupaj s skupino znanstvenikov odpravi v Atlantske raziskovalne laboratorije, ki se nahajajo v jarku Hudson v Atlantskem oceanu. Med potovanjem do cilja v raziskovalni center vdrejo vojaki in ga zavzamejo. Njihov cilj je skrivnostni stroj, ki se skriva v osrčju laboratorijev in je očitno zelo zanimiv za gospoda Smitha. Ob prispetju posadko ene izmed podmornice zmasakrirajo, naslednji pa ste na vrsti vi ... Preživetveni instinkt bi vam vsekakor narekoval, da se obrnete in zbežite, a vas neka nenavadna sila vleče proti temu skrivnostnemu stroju. Zgodba vsekakor ni močna plat te modifikacije, mi je pa bila zelo všeč intro sekvenca, ki jo predstavi.

Zasnova stopenj je pa po drugi strani izvrstna. Prostori se odlično prepletajo, do marsikaterega pa vodi več poti, kar pomeni, da je igra izjemno nelinearna. Arhitektura je dovolj dobra, da ponekod v kombinaciji z osvetljevanjem ustvari zelo dober vtis. Ugank je zelo malo in so večinoma omejene na preklop določenih stikal, ki sprožijo mehanizem in vam omogočijo pot naprej. Kar nekaj je tudi zelo dobrih skriptnih dogodkov.

Po življenju vam bodo večinoma stregli vojaki v vseh variantah, strojnice, v eni izmed stopenj pa tudi morilke. Tudi pošasti iz Xena so prisotne, med njimi pa najbolj izstopajo Vortigaunts in Alien Grunts. Postavitev vseh sovražnikov je izvrstna, poleg tega pa vas čakajo še številna skriptirana presenečenja, zato boste priča dobrim spopadom, polnim akcije. Na vašo veliko srečo je municije in zdravilnih paketov dosti, zato priporočam, da igrate na Hard. Škoda je le, da je igra tako kratka, saj sem za njo porabil zgolj 1 uro.