Neljubi dogodki

Ne bom tajil, da sem včasih precej neroden :). So pa v tej rubriki prisotne tudi neljube dogodivščine, na katere nisem imel vpliva.

Uspelo mi je sesuti McDonaldsov kiosk za naročanje Neljubi dogodki

Najprej naj omenim, da McDonaldsove restavracije obiskujem zelo redko, enkrat na dva meseca bi bila recimo realna ocena. Razmere so nanesle, da sem bil včeraj spet primoran opraviti obisk in to v eni izmed modernejših restavracij, ki se ponašajo z novo metodo naročanja: človeške blagajnike so namreč začeli množično nadomeščati z modernimi kioski z zaslonom na dotik.

McDonaldsov kiosk za naročanje
McDonaldsov kiosk za naročanje

Novost je bila zame precejšen šok, saj sem bil navajen klasičnega naročanja, kjer ti oseba na blagajni v roku pol minute natipka naročilo ter poračuna, a sem se vseeno pogumno lotil izziva. Čeprav nisem analfabet, kar se tiče tehnologije, naj povem, da je bila to ena izmed najbolj mučnih izkušenj naročanja hrane, kar sem jih doživel.

Optika z zamudo Neljubi dogodki

Po skoraj natanko dveh letih od objave, kjer sem se veselil, da bom končno rešen prekletstva klicnega dostopa, so končno uredili optično povezavo. Haleluja! Se veselim? Pravzaprav mi je vseeno, saj sem se vmes že odselil, je pa kul, ker lahko na obisku pogledam e-pošto, brez da bi mi povezavo desetkrat prekinilo.

Sreča je bila le ta, da sem poleg prenosnika nesel tudi kabel, ko sem želel prvič uporabiti brezžični internet. Namesto, da bi nastavili geslo, ki je nalepljeno na dnu modema, je bilo geslo nek naključen zmazek krac. Zakon, ker sem to ugotovil šele po par urah besnenja in celo reinštalaciji sistema.

Previdno v krožiščih Neljubi dogodki

V dnevih, ko temperature nihajo okrog ničle, je treba biti posebej previden na cesti, saj pogosto prihaja do poledic. Posebej nevarni so slabo narejeni ovinki, ki visijo v napačno smer ali pa krožišča. Današnja izkušnja me je pripravila do tega, da opozorim bralce na nevarnost v krožišču ob E-Leclercu na Rudniku v Ljubljani. Vanj sem namreč pripeljal z običajno hitrostjo (med 30 in 40 km/h) ter se vključil na notranji pas, saj je izvoz je bil do izvoza dobršen del kroga. Na približno polovici je sledil šok, saj je zadek avtomobila odneslo. In to precej.

Podzavestno (morda sem se to naučil iz računalniških iger, igram sem namreč že precej Rally iger :) ) sem sunkovito obrnil volan, sedaj me je rahlo zaneslo v nasprotno smer in nato uspel v hipu izravnati avtomobil ter se odpeljati naprej kot se ne bi nič zgodilo. Na zaviranje sploh nisem pomislil, saj bi situacijo še poslabšal. Krožišče je bilo na srečo prazno.

Brez pitne vode Neljubi dogodki

Obilno deževje, ki je poskrbelo za marsikateri plaz, poplavljeno klet ali polje, ni prizaneslo tudi nam. Že drugič v tem mesecu smo ostali brez pitne vode. Iz pipe namreč teče umazano rjava voda, s katero ne bi eksperimentiral in je pil. Gre za vaško zajetje, katero dosedaj ni imelo takih težav (vsaj kolikor se jaz spomnim), ampak enkrat je vedno prvič. Na srečo se da dobiti cenovno ugodna ustekleničena voda, tako da ni težav.

Naj omenim še, da so potoki temno rjavi in so ponekod prestopili bregove, na polju ob Radljah ob Dravi pa se je pojavila manjše jezerce. Nič bolje ni z Dravo. Da bi omilili prirastek vode, morajo na elektrarnah odpirati po vse štiri zapornice.

Pomotoma sem zbrisal mapo na strežniku Neljubi dogodki

Ker med delom za računalnikom pogosto delam tako hitro, da oči ne utegnejo slediti oz. ne morem biti dovolj pozoren na vse kar se dogaja, se je spet zgodila skorajšnja katastrofa. Hotel sem namreč izbrisati datoteko na disku pa sem izbrisal mapo na strežniku!

Vzrok temu je program, ki ga uporabljam kot urejevalnik datotek: Krusader namreč ima deljen pogled v katerem je desna stran neodvisna od leve strani. Odlično za vsakdanje delo, slabo, če si nepazljiv. Bil sem prepričan, da sem označil pravo datoteko, zato sem pritisnil gumb delete.

Seveda mi je program izvrgel opozorilo, da bo izbrisal datoteko, vendar jaz tega nisem pravočasno registriral (če briše eno samo datoteko opozorila ni, če briše mapo, ki ni prazna, pokaže opozorilo) in sem klofnil po tipki Enter. Kaj se je zgodilo, sem opazil šele ko je datoteka po pritisku tipke Enter ostala na svojem mestu.

Sibirija Neljubi dogodki

Že en teden skoraj pošteno sneži. Začelo se je prejšnji teden v torek. Takrat sem se zaradi nepričakovane bolezni, ki mi je pokvarila načrte odpravil proti domu. Vožnja je potekala dokaj mirno. Na nekaterih postajališčih so bili parkirani številni tovornjaki, drugi so trmasto vztrajali. Imeli smo zamudo, vozili smo se namreč počasi. Prestop je bil pod vprašajem, a je šofer, ki je čakal hvalabogu poklical, če je kdo za naprej. Bila sva dva.

V Dravogradu torej prestop. Zapeljemo se čez most in tu že stojimo. Dva tovornjakarja sta zablokirala križišče. Zapora v obe smeri. Eden je celo zablokiral dovoz do Spara, tisti, ki so prišli nakupovati z avtomobilom so se morali domov odpraviti peš. Čakali smo na srečo le 10 minut, saj so s traktorjem in dvema kamionoma cesto nahitro splužili. Tovornjakarja sta ostala tam, mi smo nadaljevali. Upam, da sta dobila mastno kazen.

Počitnice so me potegnile za nos Neljubi dogodki

Presenetljivo, danes kljub premaknjeni uri, nisem imel težav s časom. So se pa pojavile druge, ki so vezane na šolske in srednješolske počitnice. Čisto sem namreč pozabil nanje in sem veselo :D čakal na avtobus. Poleg mene je čakala tudi neka gospa.

Deset čez pet je avtobus tudi prišel, vendar ni bil pravi. Na njem je namreč pisalo le Slovenj Gradec in ne Ljubljana. Gospa je pogumno stopila nanj, jaz pa sem okleval. Šofer jo je začudeno pogledal, ko je rekla do Ljubljane in rekel, da to ni pravi avtobus, nakar je ona dejala, da je včeraj vprašala nekega drugega šoferja in bo potrebno prestopiti. Po slišanem je šofer še meni rekel, da naj stopim gor za vsak slučaj.

Pozabil sem PIN kodo Neljubi dogodki

Očitno prihajam v leta in postajam pozabljiv :D

Danes sem namreč ugasnil telefon, ker je imel že skoraj prazno baterijo, ko sem ga hotel prižgati pa sem se spomnil, da PIN kode že tako dolgo nisem vpisal, da je sploh ne poznam več :O Telefon namreč vedno znova napolnim preden se ugasne. Dvakrat sem poskusil z eno kodo (prvič nisem mogel verjeti, da ne prime, lol :D), nato pa raje nehal. Ni bila prava.

Hm, kaj pa sedaj? Bil sem v LJ, kode pa doma. Na srečo sem poznal domačo telefonsko številko na pamet (no očitno nisem tak hudo pozabljiv) in tako mi je uspelo poklicati domov, kjer mi je mama povedala kodo. Nisem preveč zgrešil, saj je bila koda številčno pravilna, le zaporedje sem nekako zgrešil. Si bom kodo tokrat zapomnil? Mogoče, ni pa nujno :D

Naj omenim še, da se mi je podobno zgodilo v primeru bančne kartice.

Več kot tri tedne brez interneta Neljubi dogodki

Že od 4.8, ko je pri nas doma hudo treskalo, sem brez interneta. Zgodba, ki stoji zadaj je poučna in me je izučila. Modem je bil med nevihto izklopljen. In sicer sem izklopil kabel, ki je napeljan od centrale v modem. Žal to ni bilo dovolj. Kabel od telefona sem imel namreč še vedno vklopljen, navit pa je bil na cev od radiatorja (centralna kurjava). Med hudim bliskom se je posvetilo v vtičnici, ki je bila 1m oddaljena od modema, a precej bliže cevi radiatorja – 30 cm. Blisk je bil očitno dovolj, da je uničil zunanji modem. Ta se sicer odziva in vede normalno, vendar povezave nikakor ne vzpostavi (preizkušeno tudi na drugi liniji).

Tako sem ostal brez modema in interneta. Usoda je hotela, da je ravno takrat iz avtomobila pričel curljati bencin (počila je cev, ki sem jo kasneje zamenjal). Tako na internet nisem mogel niti v knjižnico. Med tem časom sem pridno pisal prispevke za na stran (oglejte si posodobitve) in tuhtal kako se naj iz težave rešim.

Povozil sem mačko Neljubi dogodki

Danes sem se kot ponavadi peljal na avtobusno postajo, saj je spet prišla nedelja, ko se odpravim v Ljubljano. Nisem ravno divjal (peljal sem le okrog 40), saj je bil tisti odsek neasfaltirana cesta. Na desni strani sem v robu opazil sivo mačko. Rob je bil strm in mačka je imela okrog 2m razdalje do ceste.

Ko sem bil že zelo blizu njeni poziciji, se je odločila za samomorilski podvig. Hotela je namreč pobegniti in to čez cesto! Ne vem točno kolikšna je bila moja razdalja, verjetno 4-5 metrov in ko je skočila sem v nekem smiselnem reakcijskem času pritisnil na bremze. Morate vedeti, da sem bil pripravljen na tako zadevo pa vseeno nisem mogel takoj odreagirati! Avto se seveda ni ustavil zaradi ABS sistema, ampak vseeno sem imel čas pogledati na levo, kjer je mačko dobesedno kot vrtavko izvrglo izpod podvozja. Bliskovito se je zasukala in pobegnila po pobočju navzdol.


Vam je vsebina všeč? Delite jo na: