DOOM 64 - ocena

DOOM 64 je 3D streljačina iz serije Doom, ki je bila prvotno izdana za Nintendo 64 s strani razvijalca Midway Games. V njej igrate marinca korporacije U.A.C. imenovanega Doomguy, ki je nekaj let po dogodkih v igri Doom II: Hell on Earth poslan na eno izmed Marsovih lun, da bi uničil demone, ki jih je nekaj obudilo od mrtvih. Kot je že stalnica za starejše igre te serije, je zgodba praktično neobstoječa, saj je v ospredju akcija.

Kampanja igre DOOM 64 je sestavljena iz 32 stopenj, med katerimi so štiri mape dostopne le preko skrivnih izhodov v običajnih stopnjah kampanje, tri izmed njih (Fun Levels) pa lahko preigrate preko posebnega menija, ki se pojavi po preigranju skrivne stopnje 32. Dodatno je v tej različici igre prisotnih še sedem stopenj pod imenom The Lost Levels, ki povežejo časovnico iz klasičnih iger s tisto iz modernejših (Doom 2016). Mape so raznolike in segajo vse od futurističnih kompleksov preko gradov do zunanjih map, vsem pa je enako, da je naloga priti do konca vse prej kot enostavna. Sekcije so zaprte z neštetimi vrati, ločene z dvigali, teleporterji ali blokirane z barvnimi dostopnimi karticami/lobanjami. Sistem stikal je izjemno kompleksen, pogosto pa se boste morali vračati na že raziskane predele, pri čemer je pogosto težko znajti tudi iz zelo pregledne mape. Slednje me je v igri precej motilo in je tudi eden izmed vzrokov za nižjo oceno.

Po mapah je natresena pestra paleta sovražnikov, ki je poznana že iz predhodnikov, a je v tej igri malo predrugačena. Zombiji s pištolami in šibrenicami, ognjemetaški Impi in grizajoči Pinkyi so osnovna napadalna masa, ki pa se mi je zdela manj številčna kot v PC-jaških predhodnikih. Leteči (in odporen) Cacodemon v vas bruha ognjene krogle, njegov pajdaš Pain Elemental pa izjemno nadležne ognjene lobanje (Lost Souls). Težkokategornike zaključita dve vrsti plazmo metajočih Hell Knightov, robotski pajek Arachnotron ter neke vrste organski tank imenovan Mancubus. Tukaj imamo še ultimativnega šefovskega sovraga Cyberdemona, potem pa še zaključno šefico :). Sovragov v prostorih resda ni veliko, so pa dobro postavljeni in se sproti teleportirajo ter vam pripravljajo zasede. Slednje so lahko tudi neorganske, saj pasti (od katerih so nekatere frustrirajoče nepravične), v igri kar mrgoli.

Da bi v igri, ki vas očitno ne mara, preživeli, DOOM 64 ponuja kopico orožij, med katerimi šibkejša že takoj po začetku odpadejo, saj je akcija intenzivna. Super šibrenica in mitraljez sta dobra za nadzor množic, medtem ko je raketomet sicer smrtonosen, a zelo nevaren zaradi velike možnosti za nepričakovano bližnjo eksplozijo. Metalec plazme je sicer izjemno uporaben, a si metke deli z ultimativnim orožjem BFG9000, s katerim lahko v kratkem opravite tudi s šefi, in izgubi pomen. Posebno poglavje je lasersko superorožje imenovano Unmaker, ki se ga da z najdbo posebnih demonskih ključev v skrivnih stopnjah nadgraditi v ultimativni ubijalski pripomoček. Tako metkov kot tudi priboljškov je v igri dovolj za najvišjo težavnost Watch me die!, če se znajdete v škripcih pa se lahko potrudite pri raziskovanju in najdete katero izmed skrivnosti, ki jih v igri ne manjka.

Po predelavi iz leta 2020, ki so jo izvedli pri Nightdive Studios, teče igra na modernem pogonu KEX, ki je bil uporabljen v številnih predelavah (npr. System Shock: Enhanced Edition), privzet izrisovalnik pa je Vulkan, ki ga zaradi težav s sesuvanjem pri prikazu mape odsvetujem (raje uporabite DirectX 11). Kljub novemu pogonu je videz ostal praktično identičen, a to ne pomeni, da je igra za svojo starost videti slabo. Najbolj izstopajo modeli, ki so glede na predhodnike precej podrobnejši (a od blizu še vedno razmazani), teksture okolice so ostrejše, zelo pa mi je bila všeč tudi barvitost map. Glasbena podlaga je atmosferična in je v popolnemu nasprotju z udarno iz prejšnjih delov serije in ponekod izpade precej dolgočasno, drugje pa močno pripomore k splošnemu vzdušju.

Ocena

Čas igranja:  11 ur

Nakup

Združljivost